Jedro

Napake pri vročanju mora naslovnik zaznati, še posebej če gre za kvalificirane pooblaščence, odvetnike, in glede tega ustrezno ukrepati, tj. pozvati na odpravo napak.

Tožbo v upravnem sporu lahko vloži le oseba, ki je bila stranka ali stranski udeleženec v postopku izdaje upravnega akta.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Tožeča stranka je dolžna stranki z interesom povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 466,65 EUR v roku 15 dni po prejemu tega sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo tožeče stranke (I. točka izreka izpodbijanega sklepa), in sicer: na podlagi 2. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zoper sklep Upravne enote Ljubljana št. 351-3157/2018-207 z dne 14. 12. 2021, s katerim je navedeni prvostopenjski organ ustavil postopek izdaje gradbenega dovoljenja št. 351-3157/2018 za gradnjo poslovno stanovanjskega objekta A. (pritožbo tožeče stranke zoper navedeni sklep je drugostopenjski upravni organ zavrnil z odločbo št. 35108-317/2019-2550-57 z dne 16. 3. 2022), in na podlagi 3. točke prvega odstavka 36. člena v zvezi s prvim odstavkom 17. člena ZUS-1 tudi zoper odločbo Upravne enote Ljubljana št. 351-3335/2021-6 z dne 6. 12. 2021, s katero je navedeni upravni organ stranki z interesom izdal gradbeno dovoljenje za gradnjo navedenega poslovno stanovanjskega objekta. Prav tako je zavrglo zahtevo tožeče stranke za izdajo začasne odredbe (II. točka izreka izpodbijanega sklepa). Sklenilo je, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (III. točka izreka izpodbijanega sklepa).

2. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je sodišče prve stopnje navedlo, da je tožba zoper sklep Upravne enote Ljubljana z dne 14. 12. 2021 prepozna. Odločba drugostopenjskega organa o pritožbi zoper navedeni sklep upravne enote je bila tožeči stranki vročena 4. 11. 2022, tožba pa vložena 6. 3. 2023, torej po izteku 30-dnevnega roka od vročitve upravnega akta, s katerim je bil postopek končan. Glede ugotovitve, da je bila sporna drugostopenjska odločba vročena že 4. 11. 2022 (in ne 3. 2. 2023 po vpogledu v upravni spis, kot trdi tožeča stranka), je sodišče prve stopnje izhajalo iz spremnega dopisa št. 351-3157/2018-239, ki je bil vročen 4. 11. 2022. V njem je namreč izrecno navedeno, da se ob dopisu vroča tudi navedena drugostopenjska odločba z dne 16. 3. 2022. Tožeča stranka je sicer v upravnem sporu zatrjevala, da je dobila dva izvoda odločbe drugostopenjskega organa o ugoditvi pritožbam tožnikov zoper sklep o prekinitvi postopka izdaje gradbenega dovoljenja do končanja predkazenskega postopka, in ne ob navedeni odločbi tudi sporne odločbe drugostopenjskega organa z dne 16. 3. 2022. Navedenemu pa sodišče prve stopnje ni sledilo, saj je bila teža pošiljke, naslovljena na tožečo stranko oziroma njenega pooblaščenca, enaka kot pri drugih udeležencih postopka, ki so odločbo z dne 16. 3. 2022 prejeli. Tožeča stranka ob tem ni dokazala svojih trditev, da je poslala več elektronskih sporočil, s katerimi je pozivala na vročitev sporne odločbe. Tako je sodišče prve stopnje zaključilo, da je bila vročitev opravljena dne 4. 11. 2022 in ne šele ob vpogledu v spis 3. 2. 2023, tožba pa je zato prepozna. Glede tožbe zoper odločbo Upravne enote Ljubljana o izdaji gradbenega dovoljenja z dne 6. 12. 2021 je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnika v postopku izdaje gradbenega dovoljenja nista imela položaja stranke, zato tega dovoljenja v upravnem sporu, dokler se jima ne prizna položaj stranke, ne moreta izpodbijati. Čeprav je stranka z interesom podala odgovor na tožbo in zahtevo za izdajo začasne odredbe, je sodišče prve stopnje ocenilo, da ta ni v bistvenem prispevala k rešitvi zadeve in zato vsaka stranka sama nosi svoje stroške postopka.

3. Tožeča stranka (v nadaljevanju pritožnika) je vložila pritožbo zoper sklep iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožnika navajata, da so napačne ugotovitve sodišča prve stopnje, da nista oporekala ugotovitvi o prejemu odločbe z dne 16. 3. 2022 že 4. 11. 2022, saj sta opozorila na manipulacijo uradne osebe v upravnem postopku, do česar pa se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Poudarjata, da sta bila s sporno odločbo seznanjena šele z vpogledom v spis 3. 2. 2023. Poleg tega vročilnica ne izkazuje, da je bila vročena sporna odločba, temveč dopis. Zaradi navedenega je podana procesna kršitev protispisnosti, zmotno ugotovljeno dejansko stanje in napačna uporaba materialnega prava. Glede izdanega gradbenega dovoljenja, zoper katerega je bila tožba zaradi nedovoljenosti zavržena, pa izpostavljata, da želi stranka z interesom z manevri umikanja predloga za izdajo gradbenega dovoljenja in ponovnega predloga zanj pridobiti na času in nadaljevati z izvajanjem svojih storitev, zato je treba vsebinsko odločiti o tožbi tudi v tem delu. Vrhovnemu sodišču predlagata, naj pritožbi zoper sodbo ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglašata stroške pritožbenega postopka.

4. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5. Stranka z interesom je na pritožbo odgovorila in navedla, da so pritožbene navedbe pavšalne in neobrazložene. Glede vročanja sporne drugostopenjske odločbe ponavlja argumente iz sklepa sodišča prve stopnje, glede pritožbe o odločitvi v zvezi z izdanim gradbenim dovoljenjem z dne 6. 12. 2021 pa, da v tem postopku sploh nista imela položaja stranke ali stranskega udeleženca – šele, če bo to doseženo, bosta pritožnika potem aktivno procesno legitimirana za vložitev tožbe zoper gradbeno dovoljenje. Zatrjuje, da so stroški pritožbenega postopka pritožnikov priglašeni neustrezno. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

**K I. točki izreka**

6. Pritožba ni utemeljena.

7. Vrhovno sodišče je najprej preizkusilo utemeljenost pritožbenih navedb o nepravilnosti ugotovitve o datumu vročitve odločbe drugostopenjskega organa z dne 16. 3. 2022 pritožnikoma in ugotovilo, da te niso utemeljene. Sodišče prve stopnje je po presoji Vrhovnega sodišča pravilno ugotovilo, da je bila navedena odločba pritožnikoma vročena že 4. 11. 2022. 8. Pritožnika sta glede tega izpostavila protispisnost, ki je po 15. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Vrhovno sodišče ugotavlja, da navedena kršitev v obravnavanem primeru ni podana. Sodišče prve stopnje je namreč glede datuma vročitve napravilo celovito dokazno oceno, tj. tudi vsebine dopisa, ki je bil na vročilnici naveden kot vsebina pošiljke. Iz njega, kot izhaja iz izpodbijanega sklepa, se da nedvoumno razbrati, da sta bili skupaj z dopisom vročeni dve odločbi, tudi navedena odločba z dne 16. 3. 2022. Taki dokazni oceni pritrjuje Vrhovno sodišče, saj je ta dokazna ocena vestna, skrbna ter analitično sintetična.1 Sodišče prve stopnje je namreč obširno obrazložilo, zakaj šteje, da je bila navedena odločba vročena (že) 4. 11. 2022 in ne 3. 2. 2023 z vpogledom v upravni spis, zlasti da je bila teža pošiljke enaka kot teža pošiljke drugim udeležencem v postopku, ki so sporno pisanje prejeli.

9. Poleg tega sta pritožnika pred sodiščem prve stopnje navedla, da sta zatrjevano napako (o ne-vročitvi odločbe z dne 16. 3. 2022) opazila in o tem tudi večkrat pisno kontaktirala uradno osebo, vendar pa dokazov v obliki elektronskih sporočil, za katere sta se na naroku pred sodiščem prve stopnje zavezala, da jih bosta predložila, kasneje nista predložila. Tako je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da do zatrjevane aktivnosti pritožnikov v razmerju do upravnega organa oziroma uradne osebe ni prišlo. Pasivnost pritožnikov pa, v soodvisnosti od drugih dokazov, izkazuje, da zatrjevane napake očitno ni bilo. Tako stališče je tudi v skladu s sodno prakso, ki od naslovnikov, še posebej če gre za kvalificirane pooblaščence, odvetnike, zahteva, da se napake pri vročanju zaznajo in da se nato glede tega tudi ustrezno ukrepa, tj. poziva na odpravo napake.2 Tudi zaradi navedenega Vrhovno sodišče pritrjuje dokazni oceni sodišča prve stopnje in zavrača pritožbene očitke o nepravilnosti vročanja sporne pošiljke. Vrhovno sodišče ob tem zavrača tudi pritožbeni očitek o neobrazloženosti izpodbijanega sklepa glede manipulacije uradne osebe v upravnem postopku, saj je do tega sodišče prve stopnje opredelilo v 17. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa. Zaradi navedenega je sodišče prve stopnje v tem delu tožbo pravilno zavrglo kot prepozno. Ne glede na navedeno pa Vrhovno sodišče še dodaja, da tudi v primeru pravočasnosti tožbe ta ne bi prestala predhodnega preizkusa, saj po ustaljeni sodni praksi sklepov upravnih organov, s katerimi so upravni postopki ustavljeni, zaradi pomanjkanja pravnega interesa praviloma ni mogoče izpodbijati s tožbo v upravnem sporu.

10. V zvezi z izdanim gradbenim dovoljenjem, glede katerega je sodišče prve stopnje ugotovilo, da pritožnika v upravnem postopku pred vložitvijo tožbe nista imela položaja stranke, pritožnika opozarjata na procesne manevre stranke z interesom, ki naj bi stremela k temu, da si z umikom predloga za izdajo gradbenega dovoljenja in hkratnem novem predlogu za njegovo izdajo, pridobivala čas, v katerem naj bi neovirano nadaljevala s svojim delom. Vrhovno sodišče glede tega pojasnjuje, da posplošene navedbe o morebitni zlorabi procesnih pravic v upravnem postopku, v tem pritožbenem postopku ne zadostujejo za ugoditev pritožbi v tem delu. Take navedbe namreč ne morejo spreminjati procesnih pravil o potrebi izpolnjenosti procesnih predpostavk za meritorno odločanje v upravnem sporu. Po prvem odstavku 17. člena ZUS-1 lahko tožbo v upravnem sporu vloži le oseba, ki je bila stranka ali stranski udeleženec v postopku izdaje upravnega akta. Da takega položaja v postopku izdaje gradbenega dovoljenja pritožnika nista imela, niti ni sporno, zato je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo tožbo v tem delu na podlagi 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. 11. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da niso podane procesne predpostavke za obravnavo tožbe, ni imelo podlage za odločanje o predlagani začasni odredbi, zato jo je na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena v zvezi s četrtim odstavkom 32. člena ZUS-1 pravilno zavrglo.

12. Glede na navedeno in ker druge pritožbene navedbe niso pomembne za odločitev, podani pa niso niti razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (76. člen ZUS-1).

**K II. točki izreka**

13. Tožeča stranka je dolžna stranki z interesom povrniti stroške, ki so ji nastali v tem pritožbenem postopku pred Vrhovnim sodiščem. Odločitev o navedenih stroških, ki jih je priglasila stranka z interesom, temelji na prvem odstavku 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. členom ZPP in prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, odmerjeni pa so skladno z Odvetniško tarifo (OT), upoštevaje, da gre za neocenljivo zadevo, in sicer v višini: 625 točk za odgovor na pritožbo (4. točka tar. št. 34 OT) in 2 % materialnih stroškov v višini 12,5 točk (11. člen OT). Skupaj torej 637,5 točke oziroma 382,50 EUR, povečano za 22% DDV v višini 84,15 EUR, kar znaša skupaj 466,65 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika, OZ).

1 Prim. sodbo VSRS I Up 102/2019 z dne 23.10.2019. 2 Prim. sodbo VSL II Cpg 119/2018 z dne 26. 4. 2018.