Jedro

Pisanje, označeno na vročilnici, je dopis št. 351-3157/2018-239. Iz povzetih navedb tožeče stranke izhaja, da med strankami ni sporno, da teža pošiljke ustreza navedenemu dopisu in dvema odločbama. Kateri odločbi sta se s tem dopisom vročali in sta mu priloženi, pa iz vsebine dopisa izhaja povsem jasno in nedvoumno. Obe odločbi, torej tudi odločba št. 35108-317/2019-2550-57 z dne 16. 3. 2022, sta namreč v dopisu s polno opravilno številko in datumom izdaje odločbe navedeni trikrat, in sicer sta navedeni v naslovu dopisa (zadeva: predložitev odločbe) in v vsebini dopisa, našteti pa sta tudi kot prilogi. V takih okoliščinah, ko je v dopisu povsem jasno izrecno zapisano, kateri odločbi se v prilogi vročata strankam, sodišče ne verjame tožnikoma, da v prilogi dopisa št. 351-3157/2018-239 ni bilo odločbe z dne 16. 3. 2022.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže. III. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom št. 351-3157/2018-207 z dne 14. 12. 2021 je prvostopenjski organ ustavil postopek izdaje gradbenega dovoljenja št. 351-3157/2018 za gradnjo poslovno stanovanjskega objekta A. Drugostopenjski organ je z odločbo št. 35108-317/2019-2550-57 z dne 16. 3. 2022 zavrnil pritožbo tožnikov zoper navedeni sklep z dne 14. 12. 2021. 2. Z izpodbijano odločbo št. 351-3335/2021-6 z dne 6. 12. 2021 je prvostopenjski organ stranki z interesom izdal gradbeno dovoljenje za gradnjo poslovno stanovanjskega objekta A. na tam navedenih zemljiščih v k. o. ... pod tam navedenimi pogoji.

3. Tožnika v tožbi opisujeta potek postopka in ravnanje upravnega organa v postopku št. 351-3157/2018. Trdita, da sta odločbo pritožbenega organa z dne 16. 3. 2022 v zvezi s sklepom o ustavitvi postopka prejela šele 3. 2. 2023. Tožbo širita tudi na gradbeno dovoljenje št. 351-3335/2021-6 z dne 6. 12. 2021, izdano v postopku, v katerem jima sodelovanje ni bilo omogočeno. Drugostopenjske odločbe o njuni pritožbi zoper odločitev, da se ne dovoli njuna udeležba v postopku št. 351-3335/2021, še nista prejela. Menita, da gre za identično zadevo in za manever, ki je služil temu, da se jima onemogoči sodelovanje v postopku. Navajata, da sta lastnika stanovanja v vrhnji etaži večstanovanjske stavbe v neposredni bližini novogradnje in da jima je bila odvzeta svetloba v nasprotju z veljavnimi predpisi. Dodajata še druge razloge, na podlagi katerih uveljavljata nezakonitost gradbenega dovoljenja. Sodišču predlagata, naj izpodbijani sklep o ustavitvi postopka odpravi in omogoči odločanje o pravnih sredstvih. Odpravi naj tudi gradbeno dovoljenje z dne 6. 12. 2021 in predlog za izdajo gradbenega dovoljenja zavrne. Hkrati s tožbo predlagata tudi izdajo začasne odredbe, s katero naj sodišče do pravnomočnega zaključka tega upravnega spora odloži oziroma zadrži izvršitev odločbe št. 351-3335/2021-6 z dne 6. 12. 2021. 4. V dopolnitvi tožbe po pozivu sodišča navajata, da je odprava sklepa o ustavitvi postopka potrebna, da se odpravi šikaniranje in zloraba procesnih pravic ter se omogoči odločanje o pravnih sredstvih, ki je zaradi zlorab odpadlo. Pojasnjujeta, da v zvezi s pritožbo zoper sklep o zavrženju predloga za obnovo postopka v postopku št. 351-3335/2021, o kateri še ni bilo odločeno, upravni organ nista pozvala k izdaji odločbe. Dodajata, da odpravo gradbenega dovoljenja predlagata, ker je to posledica zlorab predhodnega postopka za njegovo izdajo. Vztrajata pri predlogu za izdajo začasne odredbe in jo dodatno pojasnjujeta.

5. Toženka v odgovoru na tožbo in predlog za izdajo začasne odredbe navaja, da je v postopku izdaje gradbenega dovoljenja kot drugostopenjski organ odločala večkrat, in sicer je 13. 2. 2020 odpravila gradbeno dovoljenje št. 351-3157/2018-78 z dne 18. 10. 2019, 5. 8. 2020 je odpravila gradbeno dovoljenje št. 351-3157/2018-106 z dne 14. 4. 2020, 25. 11. 2021 pa gradbeno dovoljenje št. 351-3157/2018-126 z dne 23. 9. 2020 in vsakič zadevo vrnila v ponoven postopek. V zvezi z gradbenim dovoljenjem št. 351-3335/2021-6 z dne 6. 12. 2021 navaja, da tožnika v postopek nista bila vključena, da so ji bile pritožbe zoper sklepe o zavrženju predlogov za obnovo postopka predložene šele 11. 1. 2023 ter da o njih še ni odločila.

6. Stranka z interesom v odgovoru na predlog za izdajo začasne odredbe sodišču predlaga, naj ga zavrže oziroma podrejeno zavrne. Meni, da niso izpolnjeni pogoji za vsebinsko odločanje o predlogu. Glede izpodbijanega sklepa o ustavitvi postopka trdi, da po odpravi odločbe št. 351-3157/2018-126 z dne 23. 9. 2020 v upravnem postopku št. 351-3157/2018 ni bila izdana nobena odločba, ki bi lahko posegala v pravni položaj tožnikov. Glede izpodbijanega gradbenega dovoljenja št. 351-3335/2021-6 z dne 6. 12. 2021 pa navaja, da tožnika nista bila stranki v postopku njene izdaje, zato jo s tožbo ne moreta izpodbijati. Uveljavlja, da vsebinski razlogi za izdajo začasne odredbe niso izpolnjeni.

7. Po prejemu dela upravnega spisa je sodišče stranke seznanilo, da iz njega izhaja, da je bila odločba Ministrstva za okolje in prostor št. 35108-317/2019-2550-57 z dne 16. 3. 2022 tožnikoma vročena z dopisom upravne enote št. 351-3157/2018-239 z dne 26. 10. 2022, ki ga je njun pooblaščenec prejel 4. 11. 2022. Izročena jima je bila še osebno 3. 2. 2023, kot izhaja iz zapisnika št. 351-3157/2018-241. Tožnikoma je v zvezi s tem omogočilo, da se o pravočasnosti tožbe zoper sklep z dne 14. 12. 2021 izjavita pisno in nato še na naroku 4. 5. 2023. 8. Tožnika vztrajata, da drugostopenjske odločbe z dne 16. 3. 2022 nista prejela pred 3. 2. 2023. Navajata, da je v sredini marca 2022 potekal kriminalistični zaseg spisa, v zvezi s čemer je uradna oseba B. B. zavračala vpogled v spis. Hkrati naj bi tekli tudi postopki za izločitev uradne osebe. Menita, da zato ni nobene možnosti, da bi tožnika 4. 11. 2022 prejela drugostopenjsko odločbo. Trdita, da vročilnica, ki potrjuje prejem dopisa št. 351-3157/2018-239 ne dokazuje vročitve drugostopenjske odločbe z dne 16. 3. 2022. Uradna oseba C. C. naj bi jima ob vpogledu 3. 2. 2023 potrdila, da v spisu ni vročilnice za navedeno odločbo in da jima je bila zato zapisniško vročena 3. 2. 2023. Navajata, da teža na vročilnici ne more nadomestiti dokaza o vročitvi, da sta z navedeno pošiljko prejela dvakrat isto odločbo, vendar ne odločbe z dne 16. 3. 2022. Na to sta se odzvala tako, da sta po telefonu in po elektronski pošti prosila za vpogled v spis, kar jima je bilo omogočeno šele 3. 2. 2023. Navajata tudi, da je uradna oseba v upravnem spisu namenoma delala zmedo, da ju je „onemogočala“, da je bila „sposobna tudi nevročiti jima drugostopenjsko odločbo“ oziroma da jima vročitev namenoma ni bila opravljena ter da je bil B. B. v februarju ali marcu 2023 izločen kot uradna oseba.

**K I. točki izreka**

9. V okviru predhodnega preizkusa tožbe sodišče preizkusi, ali so izpolnjene procesne predpostavke za vložitev tožbe v upravnem sporu. Skladno z drugim odstavkom 36. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) mora sodišče na procesne predpostavke iz prvega odstavka istega člena paziti po uradni dolžnosti.

_Glede sklepa o ustavitvi postopka št. 351-3157/2018-207 z dne 14. 12. 2021_

10. Tožba zoper sklep št. 351-3157/2018-207 z dne 14. 12. 2021 je prepozna.

11. Po prvem odstavku 28. člena ZUS-1 je treba tožbo v upravnem sporu vložiti v 30 dneh od vročitve upravnega akta, s katerim je bil končan postopek. V obravnavani zadevi je ta upravni akt odločba drugostopenjskega organa (tedanjega Ministrstva za okolje in prostor) št. 35108-317/2019-2550-57 z dne 16. 3. 2022, s katero je ta organ zavrnil pritožbo tožnikov zoper izpodbijani sklep prvostopenjskega organa z dne 14. 12. 2021. 12. Iz podatkov v upravnem spisu izhaja, da je bila navedena drugostopenjska odločba z dne 16. 3. 2022 pooblaščencu tožnikov vročena 4. 11. 2022 z dopisom št. 351-3157/2018-239 z dne 26. 10. 2022. V upravnem spisu je namreč dopis z navedeno številko in datumom, naslovljen na pooblaščenca stranke z interesom, pooblaščenca tožnikov in odvetnico D. D., ki v upravnem postopku št. 351-3157/2018 zastopa druge stranske udeležence. Iz vsebine dopisa št. 351-3157/2018-239 z dne 26. 10. 2022 izhaja, da upravni organ navedenim naslovnikom pošilja odločbo drugostopenjskega organa št. 35108-317/2019-2550-66 z dne 17. 10. 20221 in (za obravnavano zadevo relevantno) odločbo drugostopenjskega organa št. 35108-317/2019-2550-57 z dne 16. 3. 2022. 13. Iz vročilnic, priloženih dopisu št. 351-3157/2018-239, izhaja, da je bila navedena pošiljka vsem trem naslovnikom odposlana 2. 11. 2022, da je imela pošiljka pri vseh treh naslovnikih enako težo, to je 0,042 kg, ter da je bila pooblaščencu tožnikov vročena 4. 11. 2022, pooblaščencu stranke z interesom 7. 11. 2022, odvetnici D. D. pa 9. 11. 2022. 14. Tožnika ne zanikata, da sta prejela pošiljko, označeno s številko 351-3157/2018-239 (153002), niti ne prerekata tega, da njena teža ustreza teži dopisa in obeh odločb (kot je to zatrjevala stranka z interesom). Trdita pa, da v njej ni bilo odločbe št. 35108-317/2019-2550-57 z dne 16. 3. 2022, temveč dvakrat druga odločba.

15. Vročilnica je javna listina, ki dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje in dokazuje.2 Dokazuje torej vročitev pošiljke, kot tudi datum vročitve in težo vročene pošiljke. Vročilnica št. 351-3157/2018-239 (153002) tako dokazuje, da sta tožnika 4. 11. 2022 prejela pisanje z navedeno oznako in težo. 16. Pisanje, označeno na vročilnici, je dopis št. 351-3157/2018-239. Iz povzetih navedb tožeče stranke izhaja, da med strankami ni sporno, da teža pošiljke ustreza navedenemu dopisu in dvema odločbama. Kateri odločbi sta se s tem dopisom vročali in sta mu priloženi, pa iz vsebine dopisa izhaja povsem jasno in nedvoumno. Obe odločbi, torej tudi odločba št. 35108-317/2019-2550-57 z dne 16. 3. 2022, sta namreč v dopisu s polno opravilno številko in datumom izdaje odločbe navedeni trikrat, in sicer sta navedeni v naslovu dopisa (zadeva: predložitev odločbe) in v vsebini dopisa, našteti pa sta tudi kot prilogi. V takih okoliščinah, ko je v dopisu povsem jasno izrecno zapisano, kateri odločbi se v prilogi vročata strankam, sodišče ne verjame tožnikoma, da v prilogi dopisa št. 351-3157/2018-239 ni bilo odločbe z dne 16. 3. 2022. 17. Glede na to, da je bilo v dopisu izrecno trikrat navedeno, da se vroča navedena odločba, ni logično, da se tožnika ne bi odzvala, če ta odločba pisanju ne bi bila priložena, temveč bi bila priložena druga odločba v dveh izvodih. V situaciji, kot jo zatrjujeta tožnika, bi se namreč vsaka običajno skrbna stranka takoj odzvala, in sicer na tak način, da bi upravni organ pisno opozorila, da priloge ne ustrezajo vsebini dopisa in da bi zahtevala vročitev odločbe, ki naj ne bi bila priložena. To še toliko bolj velja za obravnavano zadevo, za katero tožnika v tožbi sama trdita, da je prvostopenjski upravni organ oziroma njegova uradna oseba v preteklosti vodila postopek tako, da tožnikoma ni vročala izdanih gradbenih dovoljenj in jima tako ni omogočala izjavljanja oziroma vlaganja pravnih sredstev. Glede na take trditve o preteklem postopanju prvostopenjskega upravnega organa in na trud, ki sta ga v zvezi s tem morala pokazati tožnika, da sta lahko v postopku uveljavljala svoje pravice, sodišče ne verjame, da tožnika na neskladnost med vsebino dopisa št. 351-3157/2018-239 in priloženimi odločbami, če bi obstajala, ne bi bila pozorna in se nanjo ne bi takoj in pisno odzvala.

18. Sodišče tudi ne dvomi, da tožnika nista spregledala, da imata odločbi drugostopenjskega organa isto številko zadeve (35108-317/2019-2550), vendar različno zaporedno številko in datum (-57 z dne 16. 3. 2022 in -66 z dne 17. 10. 2022). Ni torej verjetno, da bi tožnika spregledala, da gre za dve odločitvi pritožbenega organa v isti upravni zadevi, vendar o drugem pravnem sredstvu. Zato ni logično, da se, če jima odločba z dne 16. 3. 2022 res ne bi bila vročena, čeprav je to izrecno zapisano v dopisu št. št. 351-3157/2018-239, na to ne bi odzvala s pisnim opozorilom, da jima v dopisu navedena odločba ni bila vročena, in z zahtevo, naj se jima vroči. V okoliščinah, ko tožnika sama zatrjujeta, da je bilo težko vzpostaviti stik z upravnim organom in opraviti vpogled v spis, pa tudi ni logično, da bi v primeru neskladja med vsebino dopisa in prilogami tožnika zahtevala zgolj vpogled v spis in da tega ne bi storila pisno. To še zlasti velja ob tem, ko naj bi njun pooblaščenec v času teka roka za tožbo večkrat klical uradno osebo (9. 11. 2022, 14. 11. 2022, 23. 11. 2022, 30. 11. 2022 in 7. 12. 2022, listina - A64), ki je takrat vodila ta postopek, pa je ni uspel dobiti.

19. Tožnika sta na naroku sicer zatrjevala, da sta se na neskladje med vsebino dopisa in njegovimi prilogami odzvala po elektronski pošti in sicer z elektronskimi sporočili med novembrom in februarjem, poslanimi na naslov ... oziroma na naslov načelnika (upravne enote, op. sodišča). Sodišče jima je zato naložilo, da zatrjevana elektronska sporočila, naslovljena na upravno enoto, predložita sodišču. Tega nista storila. Sodišče lahko sklene le, da takšnih elektronskih sporočil v obdobju med novembrom 2022 in februarjem 2023 sploh ni bilo.

20. S trditvami, da sta zahtevala vpogled v upravni spis, pa tožnika niti ne izkazujeta, da odločbe z dne 16. 3. 2022 nista prejela. Tožnika zato zatrjevanega neskladja med vsebino dopisa in prilogami nista izkazala z uradnimi zaznamki njunega pooblaščenca, katerih vsebina je le, da je njun pooblaščenec 9. 11. 2022, 14. 11. 2022, 23. 11. 2022, 30. 11. 2022 in 7. 12. 2022 klical B. B., to je uradno osebo, ki je takrat vodila ta postopek, pa ga ni uspel dobiti. Zatrjevanega neskladja zato nista izkazala niti s pisno zahtevo za vpogled v spis, ki je bila vložena 31. 1. 2023. Poleg tega je ta zahteva od vročitve pisanja št. 351-3157/2018-239 že bistveno časovno oddaljena.

21. Glede na navedeno, zlasti pa upoštevaje jasno vsebino dopisa št. 351-3157/2018-239, da je v njegovi prilogi odločba drugostopenjskega organa št. 35108-317/2019-2550-57 z dne 16. 3. 2022, sodišče ne more slediti tožnikoma, da jima organ te odločbe ni vročil že 4. 11. 2022, temveč šele 3. 2. 2023. 22. Na drugačno presojo zato ne vplivajo dopisi, ki sta jih 8. 12. 2022 poslala izvajalcem gradbenih del oziroma nadzornemu vodji gradnje (listine - A58). V teh dopisih sta sicer zatrjevala, da postopek št. 351-3157/2018 še ni končan, ker še ni odločeno o vseh pravnih sredstvih, vendar pa ni jasno, o katerih pravnih sredstvih še naj ne bi bilo odločeno. Zgolj na podlagi teh dopisov zato ni mogoče sklepati, da tožnika tedaj še nista vedela za dokončnost sklepa o ustavitvi postopka.

23. Na drugačno presojo ne vpliva niti dejstvo, da je bila odločba z dne 16. 3. 2022 tožnikoma vročena tudi ob vpogledu v spis 3. 2. 2023. To namreč ne dokazuje, da jima ni bila vročena že 4. 11. 2022. V navedenem zapisniku je res zapisana izjava njunega pooblaščenca, da na podlagi vpogleda v spis in popisa spisa ugotavlja, da ne razpolaga z odločbo št. 35108-317/2019-2550-57 z dne 16. 3. 2022, ki jo je upravna enota (prvostopenjski organ) prejela 17. 3. 2022. Prav tako je v njem zapisano tudi, da mu je uradna oseba izročila kopijo navedene odločbe. Vendar takšen zapis v zapisniku z dne 3. 2. 2023 ne spremeni dejstva, da je v upravnem spisu (kot že pojasnjeno) izkazano, da je bila tožnikoma odločba z dne 16. 3. 2022 na zgoraj opisan način vročena 4. 11. 2022. 24. Iz upravnega spisa (v delu, ki ga je sodišču 25. 4. 2023 na vpogled posredovala policija) je sicer razvidno, da je prvostopenjski upravni organ navedeno drugostopenjsko odločbo z dne 16. 3. 2022 prejel 17. 3. 2022, kar je označeno s sprejemnim žigom s tem datumom in zap. št. 351-3157/2018-228. Ker je bila isti dan pri upravnem organu opravljena kriminalistična preiskava (navedba prvostopenjskega organa v odgovoru z dne 20. 4. 2023 na poizvedbe tožnikov, listina - A55), pa očitno upravni organ navedene odločbe ni vročal tisti dan, temveč jo je vročil šele z dopisom št. 351-3157/2018-239 z dne 26. 10. 2022. Da je upravni organ odločbo z dne 16. 3. 2022 vročal šele 26. 10. 2022 skupaj z odločbo z dne 17. 10. 2022, pa je tudi logično. Upravni organ je namreč po zasegu spisa s sklepom št. 351-3157/2018-230 z dne 8. 4. 2022 „do končanja predkazenskega postopka“ prekinil postopek št. 351-3157/2018. Ta sklep je bil odpravljen z odločbo drugostopenjskega organa z dne 17. 10. 2022, zaradi česar upravni organ ni imel (več) razloga, da ne bi hkrati s to odločbo vročil tudi odločbe z dne 16. 3. 2022. 25. Trditev, da ob vpogledu v upravni spis 3. 2. 2023 v njem ni bilo vročilnice za odločbo z dne 16. 3. 2022 (in s tem povezani dokazni predlog za zaslišanje tožnika), ni pravno relevantna. Sodišče je namreč že pojasnilo, da odločba z dne 16. 3. 2022, tožnikoma ni bila vročena samostojno marca 2022, ko jo je prvostopenjski organ prejel, temveč šele 4. 11. 2022, skupaj z odločbo št. 35108-317/2019-2550-66 z dne 17. 10. 2022, kar izkazuje dopis z vročilnico št. 351-3157/2018-239 (153002).

26. Glede na navedeno tožnika svojimi navedbami in dokazi pri sodišču nista vzbudila dvoma v to, da jima je bila odločba št. 35108-317/2019-2550-57 z dne 16. 3. 2022 vročena že 4. 11. 2022. Tožba, vložena po pošti 6. 3. 2023, je tako prepozna. Sodišče je zato tožbo zoper sklep št. 351-3157/2018-207 z dne 14. 12. 2021 zavrglo na podlagi 2. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 v zvezi s prvim odstavkom 28. člena ZUS-1. _Glede gradbenega dovoljenja št. 351-3335/2021-6 z dne 6. 12. 2021_

27. Tožba zoper gradbeno dovoljenje št. 351-3335/2021-6 z dne 6. 12. 2021 ni dovoljena.

28. Po prvem odstavku 17. člena ZUS-1 tožbo v upravnem sporu lahko vloži le oseba, ki je bila stranka ali stranski udeleženec v postopku izdaje upravnega akta. Če tožbo vloži oseba, ki po ZUS-1 ne more biti stranka v upravnem sporu, sodišče tožbo zavrže na podlagi 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. 29. Status stranke v upravnem sporu je pogojen z njenim procesnim položajem v upravnem postopku. Oseba, ki v upravnem postopku ni imela statusa stranke ali stranskega udeleženca, pa sicer ima materialnopravni interes za izid upravnega postopka in upravnega spora, mora za pridobitev položaja stranke v upravnem sporu najprej doseči položaj stranke ali stranskega udeleženca v upravnem postopku v skladu s 142. oziroma 229. členom ZUP, če pa je upravni postopek že končan, pa ima možnost obnove upravnega postopka po 9. točki 260. člena ZUP.3 Za vložitev tožbe v upravnem sporu torej ne zadostuje zatrjevanje posebnega pravnega interesa, saj sodišče v okviru preizkusa procesnih predpostavk za tožbo ne preverja, ali bi tožnik bil upravičen do udeležbe v upravnem postopku kot stranka ali stranski udeleženec, temveč zgolj to, ali je dejansko imel tak položaj.4

30. Med strankami ni sporno, da tožnika v postopku izdaje gradbenega dovoljenja št. 351-3335/2021-6 z dne 6. 12. 2021 nista imela položaja stranke. Tega dovoljenja zato v upravnem sporu ne moreta izpodbijati, dokler ne bosta dosegla, da se jima prizna položaj stranke v postopku njegove izdaje, in dokler ne bosta izčrpala pritožbe zoper to dovoljenje v upravnem postopku.

31. Na drugačno presojo ne vplivajo navedbe o njunem položaju v postopku št. 351-3157/2018 in postopkovnih manevrih investitorja in upravnega organa, saj je pravno odločilno le, da v postopku izdaje dovoljenja z dne 6. 12. 2021 nista sodelovala. Prav tako na drugačno odločitev ne vpliva dejstvo, da je upravni organ njuno priglasitev stranske udeležbe v postopku izdaje gradbenega dovoljenja z dne 6. 12. 2021 obravnaval kot predlog za obnovo postopka in jo zavrgel, saj tudi o tem še ni dokončno odločeno. Poleg tega pa je drugostopenjski organ (kot sta na naroku navedla tožnika) med tem upravnim sporom ugodil njuni pritožbi, odpravil sklep o zavrženju predloga za obnovo postopka in zadevo vrnil prvostopenjskemu organu v ponoven postopek.

32. Glede na navedeno je sodišče tožbo zoper odločbo št. 351-3335/2021-6 z dne 6. 12. 2021 zavrglo na podlagi 3. točke 36. člena ZUS-1 v zvezi s prvim odstavkom 17. člena ZUS-1. **K II. točki izreka**

33. Iz 32. člena ZUS-1 izhaja, da je zakonodajalec kot enega izmed formalnih pogojev oziroma procesnih predpostavk za vsebinsko odločanje o predlagani začasni odredbi določil tudi obstoj dopustne tožbe. Ta procesna predpostavka pa v konkretnem primeru ni podana. Sodišče je ob odločanju o zahtevi za izdajo začasne odredbe z izrekom pod točko I izreka odločilo o tožbi in sicer tako, da jo je zavrglo. Zahtevo za izdajo začasne odredbe je zato zavrglo (smiselno 4. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1).

**K III. točki izreka:**

34. Odločitev o stroških postopka tožeče in tožene stranke temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem, če sodišče tožbo zavrže, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

35. Odločitev o stroških postopka stranke z interesom pa temelji na določbah 154. in 155. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s prvim odstavkom ZUS-1. Stranka z interesom je v postopku zasledovala, da sodišče tožbo in zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrže oziroma zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrne, kar pomeni, da je s svojim zahtevkom uspela, vendar pa je sodišče presodilo, da ni v bistvenem prispevala k rešitvi zadeve. Zato je ocenilo, da priglašeni stroški niso bili potrebni.

1 S to odločbo je drugostopenjski organ ugodil pritožbi tožnikov in odpravil sklep št. 351-3157/2018-230 z dne 8. 4. 2022, s katerim je prvostopenjski organ do končanja predkazenskega postopka prekinil postopek št. 351-3157/2018. 2 Npr. sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 141/2014. 3 Gl. sklep Vrhovnega sodišča I Up 54/2019. 4 Gl. sklep Vrhovnega sodišča I Up 56/2020.