Jedro

Bistvo revizijskih navedb je treba zavrniti, saj v ZTLR ni podane podlage, ki bi izrecno prepovedovala priposestvovanje nepremičnin, ki so bile nekoč družbena lastnina in predmet lastninjenja.

Izrek

I. Revizija se v delu, ki se nanaša na odločitev o stroških postopka, zavrže. II. Sicer se revizija zavrne.

III. Toženec je dolžan tožnikoma povrniti stroške odgovora na revizijo v višini 1.946,5 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15 dni po vročitvi te sodbe do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo zahtevku za ugotovitev, da sta tožnika lastnika nepremičnin parc. št. ..., na katerih je vknjižena lastninska pravica na toženca do ½, in sicer prva tožnica do deleža 1/3, drugi tožnik pa do deleža 1/6. 2. Sodišče druge stopnje je pritožbo toženca zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje .

Navedbe revidenta

3. Toženec je zoper pravnomočno sodbo vložil revizijo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Navaja, da so pravno pomembne okoliščine dejstvo, da so bile vse sporne nepremičnine v zemljiški knjigi vpisane kot družbena lastnina s pravico uporabe na pravne prednike tožnikov, da sporne nepremičnine niso bile del zapuščinske mase v zapuščinskem postopku po pravnih prednikih tožnikov in da je nastop začetka zakonitega priposestvovanja datiran 18. 12. 1978, iztek pa 18. 12. 1988. Graja zaključek sodišča druge stopnje, da se je priposestvovalna doba iztekla v času veljave Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR), ki pa priposestvovanja družbene lastnine ni omogočal. Pri tem se sklicuje na judikat Vrhovnega sodišča II Ips 184/2011, ki nasprotuje obrazložitvi pritožbenega sodišča, kar podrobneje obrazloži. Ker se pritožbeno sodišče ni opredelilo do ugovora revidenta glede nemožnosti teka priposestvovanja med leti 1978-1988, sodbe sodišča druge stopnje ni moč preizkusiti. Glede začetka teka priposestvovalnega roka za nepremičnine v družbeni lasti pa se sklicuje na sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 4386/2010 z dne 8. 6. 2011, ki je začetek vezal na uveljavitev Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (v nadaljevanju ZLNDL) v letu 1997. Graja tudi zaključek sodišča druge stopnje, da dobrovernost posesti tožnice in staršev tožnika ni odločilna za pravilnost odločitve o utemeljenosti zahtevka. Meni, da je bilo tožnikom zemljiškoknjižno stanje ves čas znano, zato o dobri veri ni moč govoriti, kar je revident izpostavil že v pritožbi. Revident graja tudi stališče pritožbenega sodišča, ki enači deleže v sporni pogodbi z dne 18. 12. 1978 z deleži, ki naj bi jih priposestvovali. Ker tožnika nista podala trditev o obsegu posesti na spornih nepremičninah, je njuna tožba nesklepčna. V nasprotju s procesnimi pravili je, da se predložene listine tolmači kot del tožbenih navedb. Ker tožnika nista podala ustreznih navedb, jim revident tudi ni mogel nasprotovati, je pa ves čas nasprotoval ugoditvi tožbenemu zahtevku. Na kršitev 286. člena ZPP se revident sklicuje v zvezi s, po njegovem mnenju, prepozno predložitvijo gradiva izvedencu s strani tožnikov, kar podrobneje obrazloži. Graja tudi zaključek sodišča druge stopnje, ki ga je navedlo v 10. točki (pravilno 11) obrazložitve, ki po njegovem mnenju naj ne bi imel podlage v spisovnem gradivu. Končno graja tudi odločitev o pritožbenih stroških. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi tako, da sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje.

4. Sodišče je revizijo vročilo nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

5. Revizija zoper odločitev o stroških ni dovoljena.

6. Revizija zoper odločitev o stroških postopka ni dovoljena (prim. pravno mnenje VS RS z dne 15.12.1998, Pravna mnenja II/98, str. 4). Ta namreč šteje za sklep (peti odstavek 128. člena ZPP). Revizija zoper sklep pa je dovoljena le, če gre za sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan. V konkretnem primeru ne gre za takšen sklep, saj sklep o stroških ni sklep o končanju postopka, zato revizija zoper njega ni dovoljena. Revizijo toženca je revizijsko sodišče zaradi navedenega v tem delu zavrglo (377. člen ZPP).

7. Sicer revizija ni utemeljena.

8. Pred sodiščem prve stopnje je bilo v dokaznem postopku ugotovljeno: - da je bila med A.A., B.B. in tožnico kot kupci in tožencem kot prodajalcem 18. 12. 1978 sklenjena pogodba glede ½ solastninskega deleža nepremičnin, ki so predmet zahtevka, - da je pogodbo podpisal (tudi) toženec, - da je bil podpis toženca overjen na pogodbi s podpisi vseh kupcev, pri listini s podpisom le enega kupca pa gre za prepis pogodbe, - da sta izvedenca grafologa prepričljivo menila, da je verjetno oziroma da je podana stopnja visoke verjetnosti, da je podpis na overjenem izvodu pogodbe toženčev, - tožnika sta edina dediča po dveh kupcih in - tožnica in starši tožnikov so imeli zakonito in dobroverno posest na spornih nepremičninah.

9. Kupci (pravni predniki tožnika in tožnice, ki je bila sicer tudi sama kupka) so sporne nepremičnine pridobili na podlagi pravnega posla leta 1978. Posest so izvrševali v prepričanju, da je njihova last. Sporne nepremičnine so imeli v posesti celotno priposestvovalno dobo. Ker je pravica uporabe s sklenitvijo veljavne pogodbe prešla na kupce oziroma (v določenem deležu) z dedovanjem na tožnika, je materialnopravno pravilen zaključek sodišča druge stopnje, da se je pravica uporabe z uveljavitvijo ZLNDL preoblikovala v lastninsko pravico.

10. Po presoji Vrhovnega sodišča je sodišče druge stopnje pravilno in v skladu z usklajeno sodno prakso(1) uporabilo in razlagalo določbe ZLNDL, ki urejajo lastninjenje zemljišč in stavb v družbeni lastnini, ki niso bili predmet lastninjenja po drugih zakonih. Po 2. členu navedenega zakona postanejo nepremičnine lastnina fizičnih oseb, ki imajo na njih pravico uporabe na dan uveljavitve zakona 25. 7. 1997. Novela ZLNDL (Ur. l. RS, št. 59/01) je določala, da se v primerih, ko je pravica uporabe v korist fizične ali pravne osebe vpisana v zemljiški knjigi, vpis lastninske pravice na to osebo opravi po uradni dolžnosti. Kdo je bil nosilec pravice uporabe, je namreč treba presojati po tedaj veljavnih predpisih. Pri tem je treba upoštevati, da se je pravica uporabe v sistemu družbene lastnine po svoji naravi in načinu prenosa bistveno razlikovala od lastninske pravice. Prenosi te pravice so se namreč lahko odvijali izvenknjižno. Za veljavnost prenosa pravice uporabe torej vpis v zemljiško knjigo ni bil konstitutiven pogoj. Ker torej dejanski imetniki pravice uporabe pogosto niso razvidni iz zemljiške knjige, je bilo treba v vsakem primeru posebej ugotoviti, kdo je imel ob uveljavitvi ZLNDL dejansko pravico uporabe na spornih nepremičninah oziroma njihovih delih. Pri ugotavljanju obsega obstoječih pravic uporabe na nepremičnini je bilo treba tudi upoštevati, da v družbenolastninskem sistemu niso veljala nekatera klasična pravila stvarnega prava.

11. Bistvo revizijskih navedb je zavrniti, saj v zakonu (ZTLR) ni podane podlage, ki bi izrecno prepovedovala priposestvovanje nepremičnin, ki so bile nekoč družbena lastnina in predmet lastninjenja. Vrhovno sodišče je v sodbi II Ips 184/2011 z dne 12. 12. 2012 resda izključilo možnost priposestvovanja družbene lastnine, vendar na podlagi ugotovitev posebnih okoliščin primera, v okviru katerih bi ob priznanju priposestvovanja govorili o obidu privatizacijskih pravil oziroma zlorabi instituta priposestvovanja.

12. Navedeno stališče sodne prakse prestavlja razlagalni argument pri razlagi pravil o priposestvovanju. Pri konkretizaciji določb o priposestvovanju je tako treba na eni strani upoštevati abstraktno zakonsko besedilo in na drugi strani konkretna dejstva primera. Argument precedensa je v tem pravno-vrednotnem procesu uporaben le toliko, kolikor so nosilna dejstva predhodne (precedenčne) odločbe v bistvenem enaka ali vsaj podobna kot v drugi (primerjani, obravnavani) zadevi.

13. Predmet razlage je, kot rečeno, zakonsko besedilo stvarnopravne zakonodaje o priposestvovanju nepremičnine. Naloga razlagalca v tem primeru je presoditi, ali dejstva konkretnega primera ustrezajo abstraktnim zakonskim pojmom: (kvalificirane) posesti, dobre vere in poteka priposestvovalne dobe, ter, ali je torej zato tudi v konkretnem primeru utemeljena pravna posledica, ki jo pravni red na obstoj teh pogojev navezuje (to je: izvirna pridobitev lastninske pravice). V konkretnem primeru je bilo ugotovljeno, da sta tožnika (skupaj s pravnimi predniki) posest na spornih nepremičninah izvrševala ves čas priposestvovalne dobe v prepričanju, da sta na podlagi sklenjenega pravnega posla z dne 18. 12. 1978 postala lastnika spornih nepremičnin.

14. Glede očitka nesklepčnosti tožbe je tožencu pravilno odgovorilo že sodišče druge stopnje v 6. točki obrazložitve sodbe, glede dobre vere v 12. točki obrazložitve sodbe in glede očitka kršitve 286.a člena ZPP v 8. točki obrazložitve sodbe. Ker so navedeni revizijski očitki le ponovitev pritožbenih, na katere je toženec že dobil pravilen in izčrpen odgovor od sodišče druge stopnje, se revizijsko sodišče v izogib ponavljanju nanje v celoti sklicuje. Revizijski očitek v zvezi z zaključkom pritožbenega sodišča glede mnenj izvedencev (točka 11. obrazložitve) je pavšalen in pod preobleko procesne kršitve nedovoljeno izpodbija dokazno oceno (tretji odstavek 370. člena ZPP) .

15. Ker niso podani zatrjevani revizijski razlogi, je bilo treba revizijo toženca na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.

16. Na podlagi prvega odstavka 154. člena v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP sta tožnika upravičena do povrnitve stroškov revizijskega postopka. Odločitev o višini temelji na stroškovniku, priloženem odgovoru na revizijo in Odvetniški tarifi.

(1) Glej npr. odločbe Vrhovnega sodišča: II Ips 91/2012 z dne 18. 9. 2014, II Ips 232/2011 z dne 18. 6. 2014, II Ips 985/2006 z dne 26. 8. 2009.