Jedro

Zaključek sodbe o dobroverni posesti tožnice in staršev tožnikov ni odločilen za pravilnost odločitve o utemeljenosti zahtevka.

Sodna praksa, izoblikovana na podlagi ODZ in ZTLR, ki sta bila podlaga za priposestvovanje v relevantnem obdobju, je zavzela stališče, da vednost o neizvedbi pogodbe v zemljiški knjigi ne izključuje dobrovernosti in da je dobroveren tisti, ki je prepričan, da je stvar, ki jo poseduje, njegova last, ne pa tisti, ki ve ali mora po okoliščinah domnevati, da stvar pripada drugemu.

Ugotovitev, da je pravica uporabe s sklenitvijo veljavne pogodbe prešla na kupce oziroma (v določenem deležu) z dedovanjem na tožnika, po navedenem zadostuje za zaključek, da se je pravica uporabe z uveljavitvijo ZLNDL preoblikovala v lastninsko pravico.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka je dolžna tožečima strankama v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti stroške pritožbenega postopka 1.612,23 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo zahtevku za ugotovitev, da sta tožnika lastnika nepremičnin parc. št. 8/1, ID znak 8/1-0, parc. št. 8/3, ID znak 8/3-0, parc. št. 6/1, ID znak 6/1-0, parc. št. 6/5, ID znak 6/5-0, parc. št. 7, ID znak 7/0 in parc. št. 8/6, ID znak 8/6-0, vse k. o. ..., na katerih je vknjižena lastninska pravica na toženca do ½, in sicer prva tožnica do deleža 1/3, drugi tožnik pa do deleža 1/6. 2. Toženec v pritožbi zoper sodbo uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa naj jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožnika nista zatrjevala, na čem temeljita zahtevek za ugotovitev solastninske pravice v deležu 1/3 oziroma 1/6. Tudi pri izkazovanju soposesti in njenega trajanja tožnika nista postavila ustreznih trditev v smislu, kateri izmed tožnikov je izvrševal soposest in v kakšnem delu. Tožba je bila zaradi navedenega nesklepčna, to pa je narekovalo zavrnitev zahtevka. Z ugoditvijo zahtevku je bilo kršeno razpravno načelo (7. člen ZPP), kršitev pa je vplivala na pravilnost sodbe. Ker v sodbi ni razlogov o deležih tožnikov, je podana tudi bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izvedenec dr. D. K. je pri podaji mnenja upošteval primerjalno gradivo, ki sta ga tožnika predložila po zaključku prvega naroka za glavno obravnavo in torej prepozno. Izvedensko mnenje dr. B. R. izhaja iz predpostavke, da je toženec namerno preoblikoval svoj podpis. Poleg tega se ta izvedenec ni izjasnil o značilnostih pisave in zato mnenja ni mogoče preizkusiti. Ker izvedenec niti v zaslišanju ni pojasnil, od kod tako očitna razlika med podpisoma toženca na dveh izvodih pogodbe, je predlagal postavitev novega izvedenca, razlogi za zavrnitev pa v sodbi niso navedeni. Navedeno predstavlja kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ista kršitev je bila storjena tudi s tem, da noben od izvedencev ni primerjal spornega toženčevega podpisa z njegovim podpisom na izvodu pogodbe, na katerem sta podpisani samo dve pogodbeni stranki. Zmoten je tudi zaključek o dobrovernosti tožnikov. Dejstvo, da sta ves čas poznala zemljiškoknjižno stanje in da več kot trideset let nista poskrbela za vknjižbo, jasno kaže, da nista bila v opravičljivi zmoti o lastništvu spornih nepremičnin. Poleg tega sporne nepremičnine niso bile sestavni del zapuščinske mase po prednikih tožnikov. Tožnika bi bila lahko v opravičljivi zmoti samo v primeru, če bi bila nepremičnina predmet zapuščinskega postopka po njunih prednikih (sodba VS RS II Ips 608/2005). Neupoštevane so ostale tudi toženčeve trditve, da sta bila tožnika seznanjena s tem, da nista lastnika spornega dela nepremičnin, ker nista sodelovala v upravnih postopkih njihove parcelacije in preoštevilčenja. Sodišče ni ustrezno upoštevalo toženčevih trditev, da so jima pravni predniki tožnikov in tožnika vseskozi (tudi po letu 1978) preprečevali dostop do spornih nepremičnin. Napačno je tudi stališče sodbe, da se je priposestvovalna doba iztekla v letu 1988. Zaradi prepovedi priposestvovanja družbene lastnine priposestvovalna doba ni tekla do uveljavitve Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (v nadaljevanju ZLNDL)(sodba VSL I Cp 1782/2009).

3. Tožnika v odgovoru na pritožbo predlagata njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Stališče izpodbijane sodbe o zakoniti posesti prednikov tožnikov in prve tožnice temelji na ugotovitvah, 1) da je bila med F. S., D. S. ter tožnico kot kupci in tožencem kot prodajalcem 18. 12. 1978 sklenjena pogodba glede ½ solastninskega deleža nepremičnin, ki so predmet zahtevka, 2) da je pogodbo podpisal (tudi) toženec, 3) da je bil podpis toženca overjen na pogodbi s podpisi vseh kupcev, pri listini s podpisom le enega kupca pa gre za prepis pogodbe, in 4) da sta izvedenca grafologa prepričljivo menila, da je verjetno oziroma da je podana stopnja visoke verjetnosti, da je podpis na overjenem izvodu pogodbe toženčev.

6. Pritožbeni očitek o nesklepčnosti tožbe zaradi izostanka trditev o podlagi za uveljavljene solastninske deleže ni utemeljen. V tožbi je navedeno, da so kupoprodajno pogodbo na strani kupcev sklenili starša tožnikov in tožnica, da so glede na to, da v pogodbi deleži niso določeni, skupna lastnina pa nastane le v primerih, ki jih določa zakon, pridobili solastninske deleže v enaki višini in da so na enak način izvrševali tudi posest. Posledično je neutemeljen tudi očitek o bistveni kršitvi določb postopka zaradi kršitve razpravnega načela.

7. Glede na to, da toženec ni nasprotoval trditvam o višini solastninskih deležev tožnikov, razlogi sodbe ustrezajo zahtevi po obrazložitvi odločitve o višini solastninskega deleža vsakega od tožnikov. Iz njih izhaja, da je bil predmet pogodbe ½ solastninski delež spornih nepremičnin, da so bili trije kupci, da sta tožnika edina dediča po dveh kupcih in da so imeli tožnica in starši tožnikov zakonito in dobroverno posest spornih nepremičnin.

8. Očitek, da sta tožnika prepozno predložila primerjalno gradivo, uporabljeno pri izdelavi izvedenskega mnenja, ni utemeljen. Dokaz z izvedencem grafološke stroke je bil izveden na toženčev predlog in za dokazovanje trditve, glede katere je bilo trditveno in dokazno breme pri tožencu, sporno gradivo pa je bilo predloženo v okviru preverjanja pravilnosti prvotno podanega izvedenskega mnenja. Kot je pravilno navedeno že v razlogih sodbe, sta tožnika ravnala v skladu s pozivom sodišča, danim na podlagi prvega odstavka 286.a člena ZPP potem, ko je izvedenec povedal, kakšno gradivo potrebuje za izdelavo čim zanesljivejšega mnenja. Ker je bilo za oceno zadostnosti gradiva potrebno strokovno znanje in ker je bilo primarno dokazno breme glede dejstva, ki je bil predmet dokazovanja z izvedencem, na tožencu, jima ni mogoče očitati, da bi ustrezno gradivo morala predložiti že prej.

9. Očitki v zvezi z izvedenskim mnenjem dr. B. R. niso utemeljeni. Izvedenec je pojasnil, da je sporna navedba o upoštevanju možnosti, da je bil podpis namerno preoblikovan zaradi pridobitve materialne koristi, splošna ugotovitev, ki jo mora izvedenec po pravilih stroke upoštevati pri podaji mnenja. Pravilen je tudi v zvezi z navedenim toženčevim ugovorom podan argument sodbe, da je izvedenec pri tem le sledil toženčevi trditvi o nepristnosti podpisa. Neutemeljen je očitek, da se izvedenec ni izrekel o značilnostih pisave. V sodbi je navedeno, da je izvedenec podal oceno na podlagi podrobno predstavljene analize oblikovnih, gibalnih in prostorskih pisalnih značilnosti. Že iz razloga, ker pritožba tej ugotovitvi sodbe obrazloženo ne nasprotuje, je pritožbeni očitek neutemeljen.

10. Neutemeljen je očitek, da noben od izvedencev ni primerjal spornega podpisa s podpisom na izvodu pogodbe z dvema podpisoma. Že v sodbi je navedeno, da je izvedenec dr. B. R. v zaslišanju pojasnil, da so razlike v podpisih v mejah tolerance različnih podpisovanj iste osebe.

11. Neutemeljen je očitek o neobrazloženosti odločitve o zavrnitvi toženčevega predloga za postavitev tretjega izvedenca grafološke stroke. Po tretjem odstavku 254. člena ZPP se zahteva mnenje drugih izvedencev, če so v mnenju enega ali več izvedencev nasprotja ali pomanjkljivosti ali če nastane utemeljen dvom o pravilnosti podanega mnenja, te pomanjkljivosti ali dvom pa se ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem. V sodbi resda ni izrecno zavrnjen toženčev predlog za postavitev tretjega izvedenca, a iz razlogov sodbe, v katerih sta natančno ocenjeni obe izvedenski mnenji, izhaja prepričljiv sklep, da mnenji nimata pomanjkljivosti, ki bi narekovale postavitev novega izvedenca, morebiten dvom zaradi spremembe mnenja prvega izvedenca pa je bil odpravljen z mnenjem drugega izvedenca.

12. Kot bo navedeno v nadaljevanju, zaključek sodbe o dobroverni posesti tožnice in staršev tožnikov ni odločilen za pravilnost odločitve o utemeljenosti zahtevka. Ne glede na to pritožbeno sodišče dodaja, da pritožbeni očitki v zvezi s pravilnostjo navedenega zaključka niso utemeljeni. Sodna praksa, izoblikovana na podlagi Občega državljanskega zakonika in Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR) kot zakonih, ki sta bila podlaga za priposestvovanje v relevantnem obdobju, je zavzela stališče, da vednost o neizvedbi pogodbe v zemljiški knjigi ne izključuje dobrovernosti in da je dobroveren tisti, ki je prepričan, da je stvar, ki jo poseduje, njegova last, ne pa tisti, ki ve ali mora po okoliščinah domnevati, da stvar pripada drugemu.(1) Dejstvo, da sporne nepremičnine niso bile sestavni del zapuščinske mase, ni odločilno, ker se je ugotovljena priposestvovalna doba iztekla pred smrtjo staršev tožnikov. Iz enakega razloga so za odločitev nepomembne toženčeve trditve o nesodelovanju tožnikov v upravnih postopkih v zvezi s parcelacijo in preoštevilčenjem spornih nepremičnin. Stališče pritožbe, da v sodbi niso ustrezno upoštevane toženčeve navedbe o preprečevanju dostopa tožnikom in njunima prednikoma do spornih nepremičnin, ni obrazloženo, zaradi česar nanj ni mogoče odgovoriti. V sodbi je vsebovana dokazna ocena v zvezi z navedeno trditvijo izvedenih dokazov. Podrobnejši odgovor bi bil tako potreben šele, ko bi pritožba obrazloženo opozorila na njene morebitne pomanjkljivosti.

13. Pritožba utemeljeno opozarja na zmotnost ugotovitve sodbe, da se je v sodni praksi izoblikovalo stališče o možnosti priposestvovanja ekvivalenta lastninske pravice, vendar navedeno ne vpliva na pravilnost odločitve.

14. Sodba se sklicuje na sodbo VS RS II Ips 57/2008 z dne 7. 6. 2010 in odločbo US RS Up-1381/08 z dne 23. 9. 2009.(2) Odločba Ustavnega sodišča se o obravnavanem vprašanju ni izrekla, v sodbi II Ips 57/2008 pa je na podlagi ugotovitev, da je tožnikova prednica imela zakoniti naslov za prenos pravice uporabe in da je deset let izvrševala posest nepremičnine, resda navedeno, da je priposestovanje nepremičnine nastopilo najkasneje po preteku 10 let od uveljavitve ZTLR in da je tožnikova prednica tedaj pridobila ekvivalent lastninske pravice na spornem zemljišču ter da obstoj družbene lastnine ni odločilen. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je navedeno stališče v sodni praksi ostalo osamljeno. V zvezi z dilemo, kdaj je prenehala ovira za priposestvovanje družbene lastnine iz 29. člena ZTLR,(3) so se v novejši sodni praksi Vrhovnega sodišča utrdila stališča, - da je do ukinitve družbene lastnine na nepremičninah prišlo z uveljavitvijo posameznih zakonov o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini in da je zato za vsako nepremičnino v družbeni lastnini do olastninjenja v skladu z relevantnim predpisom veljal pravni režim družbene lastnine,(4) - da bi dopustitev priposestvovanja glede nepremičnin, ki so bile predmet lastninjenja po posebnih zakonih, pomenila obid zakonsko določenih pogojev za pridobitev lastninske pravice na teh zemljiščih oziroma "legalizacijo" nezakonitih vpisov lastninske pravice, ki so nastali v procesu lastninjenja nepremičnin, in da zatrjevana dobra vera v takih primerih pomeni le neupoštevno pravno zmoto,(5) - da za presojo, kdo je pridobil lastninsko pravico na podlagi ZLNDL (kot zakona, ki je urejal lastninjenje zemljišč, na katerih so imele pravico uporabe fizične osebe),(6) ni odločilno, kdo je v zemljiški knjigi vknjižen kot imetnik pravice uporabe, ampak – glede na to, da se je prenos pravice uporabe lahko odvijal tudi izvenknjižno – kdo je bil ob uveljavitvi ZLNDL dejansko (resnično) imetnik te pravice.(7)

15. Pritožnik ne zatrjuje, da bi – poleg tistih, katerih obstoj ni bil dokazan – obstajale okoliščine, zaradi katerih s sklenitvijo pogodbe ne bi prišlo do prenosa pravice uporabe glede spornih nepremičnin na kupce.(8) Ugotovitev, da je pravica uporaba s sklenitvijo veljavne pogodbe prešla na kupce oziroma (v določenem deležu) z dedovanjem na tožnika, po navedenem zadostuje za zaključek, da se je pravica uporabe z uveljavitvijo ZLNDL preoblikovala v lastninsko pravico.

16. Po navedenem in po preizkusu sodbe z vidika kršitev materialnega in procesnega prava, katerih obstoj je pritožbeno sodišče dolžno preveriti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče toženčevo pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

17. Ker toženec s pritožbo ni uspel, je tožnikoma dolžan povrniti njune potrebne stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Priznani stroški predstavljajo strošek za odgovor na pritožbo v priglašeni višini 1.301,50 EUR (po tar. št. 3210 in 1200) in materialne stroške (20 EUR po tar. št. 6002), oboje povečano za 22 % davek na dodano vrednost. Odločitev o obveznosti plačila zamudnih obresti od dolgovanih stroškov temelji na 378. členu Obligacijskega zakonika, glede začetka teka zamudnih obresti pa na pravnem mnenju občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. decembra 2006. (1) Tako npr. sodba VSL I Cp 164/2010 z dne 24. 3. 2010. (2) Uradni list RS, št. 80/2009. (3) Določba se glasi: "Na stvari, ki je družbena lastnina, se lastninska pravica ne more priposestvovati."

(4) Tako odločbe VS RS II Ips 184/2011 z dne 12. 12. 2012 ter II Ips 408/2011 in II Ips 698/2008, obe z dne 19. 1. 2012. (5) Tako odločbe VS RS II Ips 345/2008 z dne 10. 9. 2012, II Ips 1066/2008 z dne 10. 9. 2012, II Ips 13/2012 z dne 14. 6. 2012 in II Ips 420/2011 z dne 19. 9. 2013. (6) Prvi odstavek 2. člena ZLNDL se glasi: "Nepremičnine postanejo lastnina fizičnih oseb, ki imajo na nepremičnini pravico uporabe."

(7) Tako odločbe VS RS II Ips 785/2009 z dne 28. 1. 2010, II Ips 96/2011 z dne 20. 9. 2012 in II Ips 229/2013 z dne 17. 10. 2013. (8) Na prvi pogled teh tudi ni videti. Pogodba je bila pisna; podpisi so bili overjeni; pristojni organ je dal dovoljenje za prodajo nepremičnin.