Jedro

Posebnost zamudne sodbe je v tem, da sodišče resničnosti trditev tožnika o pravno relevantnih dejstvih sploh ne preizkuša (ne izvaja in ne ocenjuje dokazov), saj ta sodba temelji na absolutni (neovrgljivi) domnevi, da tožena stranka s svojo pasivnostjo priznava dejanske navedbe tožnika, na katere ta opira svoj zahtevek. To pravilo v obravnavanem primeru ne pride v poštev, saj tožnik s "popravo" tožbe ni vsebinsko popravil, niti ni dopolnil nobene svoje navedbe, je le še enkrat ponovil vse navedbe, ki jih je navajal že v tožbi. Tožba je ostala nesklepčna, zato je bil tožbeni zahtevek, skladno s tretjim odstavkom 318. člena ZPP pravilno zavrnjen.

Izrek

I. Pritožba zoper II. točko izreka izpodbijane odločbe se zavrže, v ostalem delu pa se pritožba zavrne in se v točkah I., III. in IV. izreka potrdi odločba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom in sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo zamudne sodbe (I. tč. izreka), zavrnilo predlog tožene stranke za izdajo zavrnilne zamudne sodbe (II. tč. izreka), zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek v višini 137.706,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.3.2005 dalje (III. tč. izreka) ter naložilo tožeči stranki, da v roku 15 dni povrne toženi stranki 11.252,61 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila (IV. tč. izreka).

2. Zoper odločbo se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožeča stranka po pooblaščenki in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep in sodbo spremeni tako, da izda zamudno sodbo oz. podredno, da izpodbijani sklep in sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Uvodoma navaja, da s postopanjem sodišča prve stopnje tožeči stranki ni bilo zagotovljeno enako varstvo pravic. Sodišču prve stopnje očita, da ni pravilno uporabilo 318. člena ZPP o zamudni sodbi. Opozarja, da je bila zamudna sodba sodišča prve stopnje sicer dvakrat razveljavljena, a le zaradi neustrezne obrazložitve. Skladno s sklepom pritožbenega sodišča z dne 11.12.2013 bi moralo sodišče prve stopnje ponovno izdati zamudno sodbo in jo ustrezno obrazložiti. Namesto tega pa je pozvalo tožečo stranko na popravo tožbe zaradi nesklepčnosti. Pritožnik vztraja, da je bila tožba sklepčna in sodišče prve stopnje ni imelo podlage za poziv na popravo tožbe. Iz dejstev, ki jih je tožeča stranka navedla v tožbi, namreč jasno izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka, in sicer vsi elementi odškodninske odgovornosti. Ugotovitve sodišča prve stopnje, ki se nanašajo na jasnost in pavšalnost navedb tožeče stranke, se nanašajo na utemeljenost zahtevka, kar pa presega vprašanje sklepčnosti tožbe; pri čemer sodišče prve stopnje pozablja, da je potrebno šteti navedbe tožeče stranke za resnične - tako glede protipravnih ravnanj tožene stranke, vzročne zveze in same višine škode. Zato ni potrebno ugotavljati, zakaj tožeča stranka zahteva prav takšno višine škode (137.706,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.3.2005 dalje). Pri presojanju sklepčnosti sodišče ne sme iti tako daleč, da bi ocenjevalo dokaze in presojalo njihov pomen, kar pa je sodišče prve stopnje storilo z obrazložitvijo o nejasnih navedbah in nejasnim poročilom revizijske družbe, ki ga je priložila tožbi. Sicer pa tožeča stranka s "popravo" tožbe (ki je sledila nezakonitemu pozivu sodišča prve stopnje) vsebinsko svoje tožbe ni popravila, ne dopolnila nobene svoje navedbe. Je le še enkrat ponovila vse navedbe, ki jih je navajala že v tožbi. Zato tudi drugi odgovor na "popravljeno" tožbo ni mogel biti vsebinsko nič drugačen kot prepozen prvi odgovor na tožbo. Posledično ga sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati, saj ni šlo ne za dopolnitev, ne za popravo tožbe s strani tožeče stranke, zato tudi pravica do "novega" odgovora tožene stranke ni nastala. Sodišče prve stopnje je v odločbi tudi napačno povzelo navedbe tožeče stranke o kreditih za poplačilo obveznosti tožeče stranke, kar je kršitev po 15. tč. drugega odstavka 339. člena ZPP. Glede stroškovne odločitve pa iz obrazložitve izhaja, da mora tožeča stranka povrniti 12.091,05 EUR stroškov, iz izreka pa 11.252,61 EUR.

3. Pritožba zoper II. tč. izreka ni dovoljena, v preostalem delu pa ni utemeljena.

4. Tožnik za pritožbo proti II. točki izreka nima pravnega interesa, saj je bil predlog toženke za izdajo zavrnilne zamudne sodbe zavrnjen. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo v tem delu kot nedovoljeno zavrglo (1. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s četrtim odstavkom 343. člena ZPP).

5. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje dvakrat izdalo zamudno sodbo, a je pritožbeno sodišče obe sodbi razveljavilo zaradi neobrazloženosti. V (drugi) odločbi, Cp 548/2013 z dne 11.12.2013, je opozorilo, da tožba ni povsem jasna ter, da naj sodišče prve stopnje izlušči pravno pomembne dogodke, na katere tožnik navezuje pravne posledice; če pa bo ugotovilo, da je tožba nesklepčna, pa naj postopa po tretjem odstavku 318. člena ZPP. V tretjem sojenju je sodišče prve stopnje ocenilo, da je tožba nesklepčna, zato je tožnika s sklepom z dne 3.2.2014 pozvalo na odpravo nesklepčnosti. Zato ne drži pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje ni postopalo skladno z navodili pritožbenega sodišča, ter da bi moralo sodišče prve stopnje ponovno izdati zamudno sodbo z ustrezno obrazložitvijo.

6. V izpodbijani odločbi se je sodišče prve stopnje postavilo na stališče, da tožnik z dopolnitvijo oz. popravo tožbe ni odpravil nesklepčnosti, saj je trditvena podlaga ostala pomanjkljiva, presplošna, nepovezana in delno protislovna. Pritožba se s tem ne strinja in vztraja, da je bila tožba sklepčna.

7. Nesklepčnost pomeni, da iz tožbenih navedb ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka (tretji odstavek 318. člena ZPP). Vzrok za nesklepčnost je lahko tudi pomanjkljivo opisan življenjski primer, tj. pomanjkanje pravno pomembnih dejstev v tožbi oz. zaradi ne dovolj jasnih in natančnih tožbenih navedb1. Zato je neutemeljena pritožbena navedba, da ugotovitve sodišča prve stopnje, ki se nanašajo na jasnost in presplošnost navedb tožnika, presegajo vprašanje sklepčnosti.

8. Tožnik je od toženke zahteval plačilo odškodnine zaradi več zatrjevanih protipravnih dejanj toženke: da ni tekoče poravnavala tožnikovih obveznosti, kar je bila dolžna kot njegov računovodski servis; da je tožnikov denar, prejet od kupcev, preusmerjala na svoj račun; da je na podlagi cesijskih pogodb, ki jih tožeča stranka nikoli ni sklenila, denar preusmerila na svoj račun; da je na njen predlog odpiral nove račune pri bankah in najemal kredite, ki jih ni potreboval, s čimer je imel same dodatne in nepotrebne stroške. Posledično očita toženi stranki, da ga je oškodovala za najmanj 91.804,37 EUR, poleg tega pa je potrebno prišteti še znesek za izgubljeno premoženje zaradi plačil zaostalih obveznosti in zamudne obresti, kar znese dodatnih 45.902,19 EUR.

9. Upoštevaje tožbene navedbe, pritožbeno sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da ni mogoče razbrati točno katera "protipravna dejanja" naj bi tožniku povzročila pravno upoštevno škodo in v kakšnem obsegu. Iz tožbenih trditev izhaja, da je celo sam (sicer po navodilu toženke) za vse izdane fakture od 27.11.2002 do 14.5.2004 navajal TRR toženke; pri čemer ni konkretiziral prilivov, plačanih tožnikovih obveznosti iz teh prilivov, niti kolikšna je bila preusmerjena pozitivna razlika denarnih sredstev. Znesek 91.804,37 EUR tožnik najprej opredeli kot znesek prilivov iz naslova izdanih faktur v letih 2003 in 2004, ki naj bi si jih toženka preusmerila na svoj račun; nato pa ta isti znesek opredeli kot neto dobiček v obdobju 1995-2004 v višini 17.409,45 EUR plus amortizacija kot nedenarni tok po poplačilu vseh obveznosti v tem obdobju. Tako gre za nejasno oz. med seboj izključujočo opredelitev, kaj pravzaprav sploh predstavlja vtoževani znesek. Še bolj to velja glede zneska 45.902,19 EUR, ki sploh ni konkretiziran. Zato pritožba, ki zgolj s pavšalnim vztrajanjem (brez konkretnih navedb), "da iz zadostnih dejstev, ki so jasno razvidni iz tožbe, izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka", ne more omajati obrazloženega zaključka sodišča prve stopnje o nesklepčnosti tožbe, saj na podlagi nejasnih navedb, ni mogoče ugotoviti obstoj vzročne zveze med opisanimi dejanji in nastalo zatrjevano škodo oz. izluščiti uveljavljane pravne posledice. Posledično je tudi neutemeljena pritožbena navedba, da je bil sklep z dne 3.2.2014 (s katerim je sodišče prve stopnje pozvalo tožnika na odpravo nesklepčnosti) izdan nezakonito.

10. Sicer drži, da se pri zamudni sodbi zaradi neaktivnosti tožene stranke domneva, da tožena stranka priznava vse tožbene navedbe tožeče stranke, zato sodišče dokazov sploh ne izvaja. Posebnost zamudne sodbe je ravno v tem, da sodišče resničnosti trditev tožnika o pravno relevantnih dejstvih sploh ne preizkuša (ne izvaja in ne ocenjuje dokazov), saj ta sodba temelji na absolutni (neovrgljivi) domnevi, da tožena stranka s svojo pasivnostjo priznava dejanske navedbe tožnika, na katere ta opira svoj zahtevek. Vendar pa to pravilo v obravnavanem primeru ne pride v poštev. Pritožnik sam namreč navaja, da s "popravo" tožbe ni vsebinsko popravil, niti ni dopolnil nobene svoje navedbe, je le še enkrat ponovil vse navedbe, ki jih je navajal že v tožbi. To pomeni, da je tožba ostala nesklepčna, kot je obrazloženo zgoraj, zaradi česar se tožbeni zahtevek, skladno s tretjim odstavkom 318. člena ZPP zavrne, na kar je bil tožnik tudi opozorjen s sklepom z dne 3.2.2014. Posledično je brezpredmetno sklicevanje pritožnika: na pravilo, da je pri zamudni sodbi potrebno šteti navedbe za resnične; da sodišče prve stopnje ne bi smelo ocenjevati dokazov in presojati njihov pomen; ter da se ne sme upoštevati odgovor tožene stranke na "popravo" tožbe. Na podlagi obrazloženega se izkažejo kot neutemeljeni tudi pritožbeni očitki, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. tč. drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se naj ne bi vsebinsko opredelilo do pripomb tožnika v zvezi s po njegovem nezakonito izdanim sklepom z dne 3.2.2014, in da odločitev sodišča prve stopnje nima razlogov o odločilnih dejstvih, ter da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 8. tč. drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi tožniku odvzelo pravico do izjave. Prav tako pritožba ne more uspeti s sklicevanjem na absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 15. tč. drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi sodišče prve stopnje napačno preneslo v obrazložitev tožnikove navedbe o najemanju kreditov, saj ne gre za nasprotje o odločilnih dejstvih; poleg tega pa, kot že obrazloženo, so bile tožnikove navedbe (tudi v delu o najemanju novih, nepotrebnih kreditov) nejasne in presplošne, zato pritožbeno ponavljanje le-teh v ničemer ne vpliva na odločitev.

11. Glede stroškovne odločitve pa je sicer res uvodoma v tč. 11 obrazložitve sodišče prve stopnje (očitno pomotoma) zapisalo, da mora tožnik povrniti 12.091,05 EUR stroškov, a je v nadaljevanju te tč. iz tabele specifikacije priznanih stroškov jasno razvidna vsota 11.252,61 EUR, ki je enaka višini stroškov, odmerjenih v izreku, zato ne gre za nasprotje med izrekom in obrazložitvijo, kot hoče prikazati pritožba; poleg tega pa omenjena pomota ne gre v škodo tožniku.

12. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, in ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo nepravilnosti, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in v obravnavanem delu (točke I, III in IV) potrdilo odločbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

1 glej J. Zobec v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, GV Založba 2009, 3. knjiga, str.127 in nasl.