Jedro

Ker po ugotovitvah nižjih sodišč trka med vozili ni bilo, zavarovalni primer ni nastopil in toženka že zato ni zavezana za nikakršne dajatve.

Izrek

Revizija se zavrže v delu, s katerim izpodbija odločitev, ki se nanaša na plačilo 11.905 SIT – sedaj 49,67 EUR odškodnine za premoženjsko škodo.

Sicer se revizija zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnik je zahteval plačilo odškodnine za škodo, ki naj bi mu nastala v prometni nesreči, ko je voznica avtomobila V. G. (v katerem je bil tožnik sopotnik) zapeljala s parkirišča vzvratno in zaradi nepazljivosti trčila v vozilo V. P. Zahtevek je uveljavljal zoper toženko, pri kateri je imela voznica zavarovano avtomobilsko odgovornost. 2. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

4. Zoper to odločitev je tožnik vložil pravočasno revizijo iz razlogov bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da sodišče izpodbijano sodbo spremeni, tako da toženko spozna za odgovorno in odločitev o stroških pridrži za končno odločbo, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču v novo sojenje. V obrazložitvi revizije navaja, da sta sodišči prve in druge stopnje odločitev utemeljili zgolj s sklicevanjem na ugotovitve izvedenca, v določenem delu pa celo ubrali povsem svojo pot, ki ne izhaja niti iz ugotovitev izvedenca niti iz ostalih izvedenih dokazov in dokazni zaključek naredili po svoje. S tem sta bistveno kršili določbe pravdnega postopka ter povsem zmotno ugotovili dejansko stanje, v posledici tega pa zmotno uporabili materialno pravo. Absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ki sta jo storili nižji sodišči, je v tem, da je obrazložitev odločitev v nasprotju z vsebino izvedenih dokazov in protispisna. Izvedenec je namreč ugotovil, da iz razpoložljivih podatkov ni mogoče izdelati časovne potne analize prometne nesreče, sprejel pa je zaključek, da je možno, da bi zavarovanka toženke ob vzvratni vožnji zapeljala s parkirnega prostora na prednostno cesto na tak način, da voznik, ki bi vozil po prednostni cesti, ne bi mogel preprečiti trčenja. Izvedenec je torej dopustil možnost nastanka prometne nesreče, kot je zatrjevan v tožbenih navedbah, sodišči prve in druge stopnje pa sta arbitrarno odločili, da tej možnosti, ki je potrjena z vsemi ostalimi izvedenimi dokazi, ne bosta sledili ter sprejeli odločitev, ki nasprotuje vsebini ostalih izvedenih dokazov. Zaradi odločilnega nasprotja med razlogi, na katere se opira izpodbijana sodba, in med razlogi, ki izhajajo iz izvedenih dokazov, zlasti listinskih dokazov in mnenja, sodb nižjih sodišč ni mogoče preizkusiti. Sodišču se je bistvena kršitev primerila, ker je prezrlo nalogo, za katero je bilo v tem sporu sploh angažirano. Nižji sodišči bi namreč morali odločati o utemeljenosti zahtevka na podlagi navedb tožnika, le-ta pa je s številnimi pričami kot edino možno uspel dokazati tisto različico, ki jo je dopustil tudi izvedenec. Sodišče ni obrazložilo, v čem so izpovedi tožnika in prič med seboj v neskladju oziroma v čem je tisto neskladje, ki bi sodišču dalo možnost oziroma pooblastilo, da izvedenim dokazom ne sledi. Obrazložitev prvostopenjskega sodišča, zakaj je izpovedba priče D. L. sporna, tožnika ne prepriča. Tudi zaradi tega se sodbe v tem delu ne da preizkusiti. V novem sojenju bo sodišče moralo pojasniti, zakaj tožniku in pričam ne verjame, čeprav med njihovimi izpovedbami ni nobene neskladnosti. Glede vzročne zveze je izvedenec dopustil možnost, da je v zadnji del vozila, v katerem se je nahajal tožnik, trčilo že predhodno močno poškodovano vozilo V. P. Sodišče te možnosti ni sprejelo, svoje odločitve pa ni niti poskušalo obrazložiti. Zaradi nasprotja med razlogi sodbe in vsebino listin je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Toženka ni dokazala, da je vzrok za trčenje v čem drugem kot neprevidni vožnji njene zavarovanke. Od tožnika ni mogoče pričakovati, da bo način trčenja in poškodbe na vozilih opisoval bolj podrobno. Ne more mu iti v škodo dejstvo, da nista bila sestavljena policijski zapisnik in skica in niso bile zavarovane vse sledi, na podlagi česar bi izvedenec lahko izdelal časovno potno analizo prometne nesreče. Odgovornost toženke je objektivna, saj je bila njena zavarovanka upravljalec nevarne stvari. Sicer pa je odgovornost obeh imetnikov motornih vozil solidarna, zaradi česar je toženka tožniku neposredno odškodninsko odgovorna.

5. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotni stranki (375. Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 73/2007 – ZPP-UPB3, v nadaljevanju ZPP), ki nanjo ni odgovorila.

O nedovoljenosti dela revizije

6. Tožnik je poleg zahtevka za povrnitev nepremoženjske škode uveljavljal tudi zahtevek za povrnitev premoženjske škode, ki pa se opira na različno dejansko in pravno podlago. V takšnem primeru je treba dovoljenost revizije presojati za vsak zahtevek ločeno in ne po seštevku vrednosti zahtevkov (prim. drugi odstavek 41. člena ZPP). Ker je v premoženjskih sporih revizija dovoljena le, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 4.172,93 EUR (drugi odstavek 367. člena ZPP), s sodbo sodišča druge stopnje pa je zahtevek tožnika iz naslova premoženjske škode zavrnjen za znesek 49,67 EUR (prej 11.905 SIT), revizija proti temu delu sodbe ni dovoljena in jo je sodišče zavrglo (377. člen ZPP).

O neutemeljenosti ostalega dela revizije

7. Procesna kršitev, ki jo uveljavlja tožnik, je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku, in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Bistvo te kršitve je torej v tem, da sodišče napačno povzame vsebino listinskega dokaza ali zapisnika o zaslišanju priče ali stranke in nato svojo odločitev opre na vsebinsko drugačno sporočilo od tistega, ki ga to dokazno sredstvo daje. Obravnavan primer ni takšen. Sodišče prve stopnje je izvedenčevo ugotovitev, da načeloma dopušča možnost nastanka prometne nesreče v prometni situaciji, kot izhaja iz izpovedb tožnika in prič, vzelo v obzir in njeno vsebino povzelo v obrazložitvi sodbe (zadnji odstavek na strani pet prvostopenjske sodbe). Vendar pa sodišče tej ugotovitvi, ob dokazni oceni ostalih izvedenčevih zaključkov ter izpovedb udeležencev, ni dalo takšnega dokaznega pomena, kot ji ga pripisuje tožnik. Dokazni oceni je pritrdilo tudi sodišče druge stopnje, ko je v zvezi s tem pojasnilo, da gre le za teoretično možnost in ne za ugotovitev, da je bilo tako tudi v obravnavanem primeru (drugi odstavek na strani tri izpodbijane sodbe).

8. Neutemeljeni so tudi očitki o izostanku dokazne ocene prič in izvedenskega mnenja. Čeprav sodišče prve stopnje izvedenčeve ugotovitve, ko je dopustil možnost, da je v zadnji del vozila trčilo že predhodno močno poškodovano vozilo V. P., ni sprejelo, je to svojo odločitev izčrpno obrazložilo (zadnji odstavek na strani šest prvostopenjske sodbe). Navedeno pa je sodišče druge stopnje tožniku tudi pojasnilo (tretji odstavek na strani tri izpodbijane sodbe). Enako velja za izpovedbe tožnika in prič.

9. Tako se izkaže, da tožnik z revizijskimi očitki o protispisnosti in izostanku razlogov v bistvu graja dokazno oceno, ki jo je napravilo sodišče prve stopnje in ki je bila podlaga za ugotovitev, da vozili nista bili poškodovani v medsebojnem trku. Ker po določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče utemeljeno vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, revidentovega prikazovanja drugačnega dejanskega stanja in ponujanja drugačne dokazne ocene ni mogoče upoštevati.

10. Neutemeljen je tudi razlog zmotne uporabe materialnega prava. Za obravnavani primer je bistveno, da dolžnost zavarovalnice izplačati odškodnino nastopi le, če nastane zavarovalni primer (prim. prvi odstavek 943. člena Obligacijskega zakonika, Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami). Ker po ugotovitvah nižjih sodišč trka med vozili ni bilo, zavarovalni primer ni nastopil in toženka že zato ni zavezana za nikakršne dajatve. Zaključek izpodbijane sodbe, da toženka za škodo ne odgovarja, ker je uspela dokazati, da ta ne izhaja iz uporabe nevarne stvari (neobstoj vzročne zveze), je v tem kontekstu le nadaljnja posledica tega dejstva.

11. Glede na navedeno revizija ni utemeljena, zato jo je sodišče v ostalem delu zavrnilo (378. člen ZPP), s tem pa tudi zahtevo tožnika za povrnitev stroškov revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).