Jedro

V primeru, če za škodo, ki jo utrpijo drugi, v celoti ali deloma odgovarjata dva imetnika motornih vozil, je njuna odgovornost solidarna. Pogoj za solidarno odgovornost toženke za škodo, ki nastane tretjemu, je trčenje obeh vozil. Škoda mora izvirati iz sfere nevarnih stvari.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Za sojenje v tej zadevi je pristojno Višje sodišče v Ljubljani, ker je bila pristojnost s sklepom predsednika Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, Su 72/2009 – 14 z dne 19.3.2009, prenešena z Višjega sodišča v Celju na Višje sodišče v Ljubljani.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za plačilo odškodnine v znesku 7.143,65 EUR z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in tožeči stranki naložilo, da toženi povrne pravdne stroške v znesku 534,54 EUR.

Zoper sodbo se je tožeča stranka pravočasno pritožila. Uveljavlja vse v Zakonu o pravdnem postopku – ZPP predvidene pritožbene razloge. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni in o podlagi odškodninske odgovornosti izda vmesno sodbo, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V obrazložitvi pritožbe navaja, da je prvostopenjsko sodišče odločitev utemeljilo zgolj s sklicevanjem na ugotovitve izvedenca cestnoprometne stroke, v določenem delu pa celo ubralo povsem svojo pot, ki ne izhaja niti iz ugotovitev izvedenca, niti iz ostalih izvedenih dokazov. S takšno odločitvijo je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka in tudi povsem zmotno ugotovilo dejansko stanje, posledično pa zmotno uporabilo materialno pravo. Obrazložitev sodbe je povsem nasprotna vsebini izvedenih dokazov in celo protispisna. Izvedenec je ugotovil, da iz razpoložljivih podatkov ni mogoče izdelati časovne potne analize prometne nezgode. Sprejel pa je zaključek, da je možno, da bi zavarovanka tožene stranke ob vzvratni vožnji zapeljala s parkirnega prostora na prednostno cesto na takšen način, da voznik, ki bi vozil po prednostni cesti, ne bi mogel preprečiti trčenja. Izvedenec je torej dopustil možnost nastanka prometne nesreče, kot je zatrjevan v tožbenih navedbah, sodišče pa je arbitrarno odločilo, da tej možnosti, ki je potrjena z vsemi ostalimi izvedenimi dokazi, ne bo sledilo ter sprejelo odločitev, ki nasprotuje vsebini ostalih izvedenih dokazov. Zaradi odločilnega nasprotja med razlogi, na katere se opira izpodbijana sodba, in med razlogi, ki izhajajo iz izvedenih dokazov, zlasti listin v spisu oziroma izvedenskega mnenja, sodbe ni mogoče preizkusiti, ob tem pa je bilo tudi dejansko stanje zmotno ugotovljeno. Opozarja še na procesno kršitev, ker je sodišče povsem spregledalo nalogo, zaradi katere je bil angažiran izvedenec. S številnimi pričami je tožeča stranka uspela dokazati kot edino možno varianto za nastanek škodnega dogodka tisto različico, ki jo je kot povsem možno dopustil tudi angažirani izvedenec. Sodišče ni obrazložilo, v čem so izpovedi tožnika in zaslišanih prič med seboj v neskladju oziroma v čem je tisto neskladje, ki bi dalo sodišču možnost oziroma pooblastilo, da izvedenim dokazom ne sledi. Obrazložitev prvostopenjskega sodišča, zakaj je izpoved priče D. L. sporna, ni prepričljiva. V ponovljenem sojenju bo moralo sodišče pojasniti, zakaj tožniku in zaslišanim pričam ne verjame. Opozarja, da je izvedenec dopustil možnost, da je v zadnji del vozila, v katerem se je nahajal tožnik, trčilo že predhodno močno poškodovano vozilo Passat. Tako možnost je izvedenec izrecno dopustil, sodišče pa je ni sprejelo, pri čemer svoje odločitve niti ni poskušalo obrazložiti. Podana je bistvena kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Tožena stranka ni uspela dokazati, da njena zavarovanka prometne nesreče ni povzročila. Nenazadnje poudarja, da se je tožnik poškodoval kot sopotnik, torej izven kroga objektivno odgovornih oseb. Odgovornost tožene stranke je objektivna, saj je bila njena zavarovanka upravljalec nevarne stvari. Tudi če za nesrečo ni podana odgovornost zavarovanke tožene stranke, pa je odgovornost obeh imetnikov motornih vozil napram tožniku solidarna in je tudi iz tega razloga tožena stranka tožniku neposredno odškodninsko odgovorna. Predlaga še, da pritožbeno sodišče toženi stranki naloži v plačilo njene pritožbene stroške.

Tožena stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka je od tožene zahtevala plačilo odškodnine, ker je bil tožnik poškodovan v trčenju dveh vozil, ki ga je povzročila zavarovanka toženke, kot voznica osebnega avtomobila, v katerem se je peljal tožnik kot sopotnik. 4. odstavek 154. člena Obligacijskega zakonika – OZ določa, da je v primeru, če za škodo, ki jo utrpijo drugi, v celoti ali deloma odgovarjata dva imetnika motornih vozil, njuna odgovornost solidarna. Tožeča stranka je tožbeni zahtevek oprla na trditev, da je za nesrečo izključno odgovorna zavarovanka toženke, ki odgovarja po pravilih o objektivni odgovornosti. Sodišče prve stopnje je pri presoji podlage odgovornosti tožene stranke pravilno izhajalo iz določbe 149. člena OZ, ki vzpostavlja domnevo, da škoda, ki nastane v zvezi z nevarno stvarjo, izvira iz te nevarne stvari. Glede na vsebino ugovora toženke, ki je izpodbijala domnevano vzročno zvezo med tožnikovo škodo in uporabo motornega vozila, je dokazni postopek pravilno osredotočilo na vprašanje, ali je tožnikova škoda nastala v zatrjevani prometni nesreči. Sodišče prve stopnje je po natančno izvedenem dokaznem postopku, vestni in skrbni presoji posameznih dokazov in celotnega dokaznega gradiva, odločilen pomen dalo mnenju izvedenca prometne stroke, saj je za odgovor na vprašanje, ali je prišlo do trčenja med obema voziloma, potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga. Na izvedeniško mnenje se je oprlo ne le zato, ker je jasno, popolno in skladno z drugimi okoliščinami, pač pa tudi zato, ker je tožeča stranka na zadnji glavni obravnavi izjavila, da izvedeniško mnenje sprejema, in da drugega izvedenca ne predlaga. Glede bistvenega vprašanja, ali je med voziloma Golf, ki ga je vozila zavarovanka tožene stranke, in Passat prišlo do trčenja, je mnenje izvedenca jasno in nedvoumno: vozili Golf, v katerem se je peljal tožnik, in Passat se nista poškodovali v medsebojnem trčenju. Izvedenec je prepričljivo pojasnil, da je do navedenega zaključka prišel glede na mesto in obseg poškodb obeh vozil. V razlogih sodbe je sodišče prve stopnje prepričljivo pojasnilo, zakaj ni moglo upoštevati izpovedi priče D. L., tožnika in ostalih zaslišanih prič, prav tako pa je dalo ustrezen pomen okoliščini, da zatrjevana prijava prometne nesreče pri policiji ni zabeležena. Izvedenec je res dopustil možnost, da vozilo, ki bi pripeljalo po prednostni cesti, ne bi moglo preprečiti trčenja v vozilo, ki bi zapeljalo vzvratno s parkirnega prostora, vendar pa gre zgolj za teoretično možnost in ne za ugotovitev, da je bilo tako tudi v obravnavanem primeru. Izvedenec je namreč jasno zapisal, da se vozili ob medsebojnem trčenju nista poškodovali.

Sodišče prve stopnje je tudi prepričljivo izključilo možnost, ki jo omenja izvedenec, da je bilo vozilo Passat poškodovano že pred zatrjevanim trčenjem. Do tega se je opredelilo v zadnjem odstavku na 6. strani in 1. odstavku na 7. strani sodbe: Tožnik predhodnih poškodb ni zatrjeval ali o njih izpovedal, prav tako nobena druga priča, ob upoštevanju fotografij poškodovanih vozil pa je tako možnost izključil tudi izvedenec.

Tožeča stranka se v pritožbi tudi neutemeljeno sklicuje na solidarno odgovornost obeh imetnikov motornih vozil nasproti tožniku kot tretjemu. Pogoj za solidarno odgovornost toženke, kot zavarovalke odgovornosti lastnice oziroma uporabnice motornega vozila, za škodo, ki nastane tretjemu je trčenje obeh vozil. Škoda mora izvirati iz sfere nevarnih stvari. Ker pa je bilo ugotovljeno, da do zatrjevanega trčenja ni prišlo, je pravilen materialno pravni zaključek, da tožena stranka za tožnikovo škodo ne odgovarja, saj je uspela dokazati, da njegova škoda ne izhaja iz uporabe nevarne stvari.

Pritožbeno sodišče po navedenem ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ob pravilnem materialnopravnem izhodišču, pravilni in popolni ugotovitvi vseh pravno odločilnih dejstev, utemeljeno tožbeni zahtevek zavrnilo. V obrazložitvi sodbe je navedlo razloge za vsa pravno odločilna dejstva, med razlogi in dokazi ni nikakršnega nasprotja, nasprotno, razlogi so jasni in popolni ter omogočajo preizkus pravilnosti izpodbijane odločitve.

Materialnopravno pravilna je tudi odločitev o obveznosti tožeče stranke, da toženi povrne nastale ji pravdne stroške. Temelji na določbi 1. odstavka 154. člena ZPP in je posledica dejstva, da tožeča stranka v pravdi ni bila uspešna. Pritožbeno sodišče je zaradi navedenega, na podlagi 353. člena ZPP, pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Na podlagi 1. odstavka 154., v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP, bo morala tožeča stranka sama kriti svoje pritožbene stroške. Odločitev je zajeta v izreku o zavrnitvi pritožbe.