Jedro

Glede na to, da ni sporno, da je bil tožnik obsojen na zaporno kazen s stransko kaznijo izgona iz Republike Slovenije, da je prestajal zaporno kazen v ZPKZ Koper vse do 5. 3. 2024, ko je bil prepeljan v Center za tujce, kar potrdi tožnik zaslišan na naroku, je tudi po presoji sodišča pravilna odločitev toženke, da je prva predpostavka za omejitev gibanja iz tretje alineje 84. člena ZMZ-1 dokazana.

Toženka je namreč tudi po presoji sodišča pravilno ugotovila, da je tožnik podal Zahtevek samo zato, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve, pri čemer je imel možnost zaprositi za mednarodno zaščito.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

_O izpodbijanem sklepu_

1. Ministrstvo za notranje zadeve Republike Slovenije (v nadaljevanju toženka) je po uradni dolžnosti na podlagi tretje alineje prvega odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju: ZMZ-1) tožniku omejila gibanje, ker mu je pred vložitvijo zahtevka za uvedbo postopka za priznanje mednarodne zaščite že bilo omejeno gibanje zaradi postopka vračanja v skladu z zakonom, ki ureja vstop, bivanje in zapustitev tujcev v Republiki Sloveniji, da bi se izvedel in izvršil postopek vrnitve ali postopek odstranitve ter je mogoče utemeljeno domnevati, da je tožnik zahtevek za uvedbo ponovnega postopka podal samo zato, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve, pri čemer je že bistveno prej imel možnost zaprositi za mednarodno zaščito oziroma podati namero za vložitev zahtevka za uvedbo ponovnega postopka (1. točka izreka). Tožniku je toženka omejila gibanje na prostore Centra za tujce, Veliki otok 44/z, 6230 Postojna, in sicer od 5. 3. 2024 od 11:45 do prenehanja razlogov, vendar najdlje do 5. 6 2024 do 11:45, z možnostjo podaljšanja za en mesec (2. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik 5. 3. 2024 vložil prvi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju Zahtevek). Toženka je povzela tožnika iz zapisnika o ustnem izreku omejitve gibanja št. 2142-1205/2022/26 (1222-17) z dne 5. 3. 2024, da Zahtevka ni vložil prej zato, ker v zaporu ni imel stika z družino, ker ni vedel, kako naj se pritoži na odločitev o zavrnitvi Prošnje in je čakal dan, ko bo izpuščen iz zapora.

3. Toženka je ugotovila, da je bila tožnikova prošnja za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji vložena dne 27. 5. 2022 (v nadaljevanju Prošnja), z zavrnjena odločbo toženke št. 2142- 1205/2022/13 (1222-02) z dne 30. 1. 2023 (v nadaljevanju Odločba 30-1-231. Tožnik v določenem 10-dnevnem roku ni prostovoljno zapustil Republike Slovenije, zato je začel veljati ukrep odstranitve ter prepoved vstopa na območje Republike Slovenije, območje držav članic Evropske unije in območje držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 za obdobje enega leta.

4. Toženka je po ugotovitvi, da je tožnik za razloge, zaradi katerih je vložil Zahtevek, izvedel novembra 2023, da je namero za vložitev zahtevka izrazil februarja 2024, da je z vložitvijo Zahtevka počakal na dan, ko je bil izpuščen iz zapora in ga vložil februarja 2024, da je počakal z vložitvijo Zahtevka, dokler ni bil izpuščen iz zapora, ocenila, da je tožnik Zahtevek vložil le zato, da bi oviral postopek odstranitve. Ko bi bil tožnik izpuščen iz zapora, bi bil namreč obravnavan skladno z zakonom, ki ureja vstop, bivanje in zapustitev tujcev v Republiki Sloveniji in bi se, skladno z Odločbo 30-1-2023 izvedla njegova odstranitev iz Republike Slovenije. Toženka je ugotovila, da je imel tožnik možnost izraziti namero za uvedbo ponovnega postopka že bistveno prej, saj je odločba, s katero je bila njegova prva prošnja zavrnjena, postala pravnomočna in izvršljiva že februarja 2023, za nove razloge, zaradi katerih je vložil Zahtevek, pa je izvedel že konec lanskega leta 2023. Toženka je upoštevajoč, da je tožnik z vložitvijo Zahtevka čakal dokler ni postalo jasno, da bo po tem, ko bo izpuščen iz zapora, obravnavan skladno z zakonom, ki ureja vstop, bivanje in zapustitev tujcev v Republiki Sloveniji in dejansko odstranjen z ozemlja Republike Slovenije, ugotovila, da je to storil, da bi zadržal oziroma oviral postopek odstranitve iz države. Tožnik je imel po oceni toženke predhodno dovolj časa in možnosti zaprositi za mednarodno zaščito, pa tega ni storil. Takšno ravnanje po oceni toženke kaže tudi na zlorabo instituta mednarodno zaščite. Na podlagi navedenega je tožniku omejila gibanje na podlagi tretje alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. 5. Toženka je ugotovila, da milejši ukrep, to je pridržanje na območju azilnega doma, ni primeren. Ker zmožnosti za ustrezno varovanje oseb, ki jim je odrejen ukrep zadrževanja na območju azilnega doma, ki je sicer nastanitev odprtega tipa (prosilci jo lahko v okviru hišnega reda prosto zapuščajo in se vračajo), niso ustrezne, je toženka ugotovila, da bo le z omejitvijo gibanja na Center za tujce mogoče zagotoviti, da bo tožnik ostal na območju Slovenije, dokler ne bo odločeno o Zahtevku in bo kasneje mogoče izvršiti odstranitev iz države. Toženka je ugotovila, da so podane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da bo tožnik pobegnil, zaradi česar bi bila odreditev ukrepa obveznega zadrževanja na območje azilnega doma, v danem primeru povsem neučinkovita. Po vložitvi prvega zahtevka za uvedbo ponovnega postopka, bi bil tožnik pripeljan in nastanjen v azilni dom, kjer bi imel možnost izhoda, v primeru, da bi mu bil izrečen ukrep omejitve gibanja na prostore azilnega doma, pa bi se njegov izhod izredno težko preprečil. V azilnem domu, kjer je kapaciteta 350 nastanitev, v povprečju pa je na mesečni ravni prisotnih več kot 600 prosilcev in vlagateljev namer, naloge varovanja opravlja dvanajst varnostnikov in dva receptorja. Receptorja sta ves čas prisotna samo v recepciji azilnega doma, varnostniki pa opravljajo naloge po Zakonu o zasebnem varovanju (v nadaljevanju ZZasV-1) na celotnem območju azilnega doma, ki je veliko 5.472 m2, na njem pa so upravna stavba, kuhinja in štirje nastanitveni objekti. Območje je obdano tudi z varovalno ograjo v višini okoli dveh metrov. S povzemanjem 45. člena ZzasV-1, ki določa ukrepe varnostnika2 in 51. člena ZZasV-13 toženka ugotavlja, da varnostnika na območju azilnega doma zaradi izvrševanja ukrepa pridržanja ne moreta zadržati prosilca, ki se odloči, da ne bo spoštoval pridržanja na območje azilnega doma, saj prosilec s svojim ravnanjem ne stori kaznivega dejanja niti kršitve javnega reda in miru, zaradi česar bi se sploh klicala na pomoč policija. Tožnik tako lahko zapusti območje azilnega doma tudi pri glavnem vhodu, če se tako odloči, varnostnika pa mu tega ne moreta preprečiti. Toženka je, ob upoštevanju dolgoletnih izkušenj in statistike, ugotovila, da je ukrep pridržanja na območje azilnega doma za begosumne prosilce neučinkovit, saj je večina pridržanih oseb na območje azilnega doma le-tega samovoljno zapustita. Toženka je na podlagi vsega navedenega ugotovila, da so za tožnika dokazani razlogi za odreditev omejitve gibanja na Center za tujce in odločila kot izhaja iz izreka izpodbijanega sklepa.

_Povzetek relevantnih navedb tožnika_

6. Tožnik zaradi nepopolno oz. zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka, predlaga odpravo izpodbijanega sklepa in izpustitev tožnika iz Centra za tujce.

7. Povzema, da je bil do 5. 3. 2024 na prestajanju kazni zapora na Dobu. Iz upravnega spisa je tudi razvidno, da je dne 14. 2. 2024 ali 17. 2. 2024 v zaporu podal prošnjo za priznanje mednarodne zaščite, ko naj bi bil tudi izpolnjen registracijski list v ... in da naj bi bil pripeljan v azilni dom. Tožnik se ni nahajal v azilnem domu, temveč v zaporu na Dobu. Kot izhaja iz UZ-ja z dne 17. 2. 2024, se je tega dne v ZPKZ Dob zglasila policistka, da je tožnik izrazil željo, da vloži zahtevo za mednarodno zaščito, da je razgovor potekal v angleškem jeziku in da postopek po EURODAC ni bil opravljen. Tožnik izpostavlja, da je iz upravnega spisa razvidno, da mu je bila zaradi kaznivega dejanja po 308/3. členu KZ-1, od 7. 12. 2021 odvzeta prostost, pri čemer se je najprej nahajal v priporu v Kopru, nato pa mu je bila izrečena zaporna kazen, ki bi jo moral prestajati do 5. 6. 2024, ko naj bi sem mu iztekel pogojni odpust. Tožnik je bil torej že v času prve prošnje, ki jo je podal v letu 2022, priprt oziroma zaprt na podlagi odločitve sodišča. Iz upravnega spisa ni razvidno, kdaj je bil tožnik odpuščen iz ZPKZ in ta okoliščina tudi ni navedena v upravnem spisu. Tožnik je svoji pooblaščenki povedal, da je bil iz Doba neposredno pripeljal v prostore Centra za tujce v Postojni, kjer mu je bila dne 11. 3. 2024 vročena odločba o omejitvi gibanja.

8. Tožnik meni, da zakonski znaki za uporabo 3. alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 v konkretnem primeru, niso podani. Kot navaja toženka, je bilo z Odločbo 30-1-23, ki je postala pravnomočna in izvršljiva 16. 2. 2023 določen rok za prostovoljni odhod 10 dni. Tožnik je bil ves ta čas v zaporu na podlagi obsodilne sodbe, zato ni mogoče šteti, da ni prostovoljno zapustil države v roku, ki je bil določen v 2. točki izreka Odločbe 30-1-22. Po prestani kazni zapora, pa mu zaradi postopka vračanja ni bilo omejeno gibanje v skladu z zakonom, ki ureja vstop, zapustitev in bivanje tujcev, po Zakonu o tujcih, ali pred izvršitvijo stranske sankcije izgona tujca, saj je bil neposredno iz Doba pripeljan v Center za tujce v Postojni, kjer mu je bila izdana izpodbijana odločba na podlagi Zakona o mednarodni zaščiti. Po mnenju tožnika torej ni podan dejanski stan iz tretje alineje 84. člena ZMZ-1. Tožnik ni bil pripeljal v azilni dom. Po prestani kazni bi mu toženka lahko, ob uporabi načela sorazmernosti, izrekla ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma, ampak je izhajala iz domneve iz prve alineje 84.a člena ZMZ-1 in domnevala, da je tožnik novo prošnjo vložil v času, ko zoper njega teče izročitveni postopek oziroma je v postopku vračanja.

9. Glede na to, da je bil tožnik do 5. 3. 2024 v zaporu, od 5. 3. 2024 dalje pa v CT, se postopek vračanja zoper njega v skladu z določbami Zakona o tujcih, po njegovem mnenju še ni začel. Rok za prostovoljno vrnitev, določen v Odločbi 30-1-23 pa glede na to, da je bil tožnik v zaporu, po mnenju tožnika ni mogel začeti teči. Obrazložitev toženke, da je bila Odločba 30-1-23 izvršljiva 16. 2. 2023 je po oceni tožnika manj razumljiva, glede na to, da je bil tožnik v zaporu. Tožnik meni, da se postopek vračanja v skladu z Zakonom o tujcih v času izdaje izpodbijane odločbe še ni začel, saj tožniku v tej zvezi ni bila izdana nobena odločba. Poudarja, da ni bila izdana niti npr. odločba policije za izravnalne ukrepe, s katero bi bilo mogoče šteti, da se je postopek vrnitve začel, zato ni mogoče šteti, da je bilo v konkretnem postopku tožniku že omejeno gibanje zaradi postopka vračanja na podlagi določb Zakona o tujcih. Ta pogoj po mnenju tožnika torej ni bil izpolnjen, če je bil brez odločbe pripeljan neposredno iz zapora na Dobu v Center za tujce.

10. Tožnik meni, da v konkretnem primeru ni izpolnjen pogoj iz 84.a člena ZMZ-1, ki določa, da se šteje, da bo oseba pobegnila, če prošnjo poda v času, ko zoper njo teče izročitveni postopek oziroma je v postopku vračanja. Kot navedeno zgoraj, se postopek vračanja v skladu z določbami Zakona o tujcih sploh še ni začel, zato ni mogoče vzpostaviti domneve po 84.a členu ZMZ-1. Tožnik poudarja, da na prestajanju kazni zapora ne moreš ovirati postopka odstranitve, ki ga še ni. Nove prošnje tožnik ni podal v času, ko bi zoper njega tekel postopek izročitve ali bi bil v postopku vračanja, saj je bil na prestajanju kazni zapora.

11. Tožnik je bil 5. 3. 2024 pripeljan v prostore CT v Postojni, zato se lahko domneva, da je bil takrat šele odpuščen iz zapora. Prošnjo za uvedbo ponovnega postopka pa je podal že prej. Postopek izročitve oziroma vračanja se ne more začeti preden bi tožnik prestal kazen. Po mnenju tožnika je torej tožena stranka domnevo, ki je vzpostavljena v 84.a členu ZMZ-1, napačno razlagala v škodo tožnika, saj dejanski stan, ki izhaja iz domneve, v konkretnem primeru, ni izpolnjen. Tožnik ni bil v postopku izročitve temveč v zaporu, kar ni enako postopku vračanja in te domneve ni mogoče tako razlagati. Zakon, čas vložitve ponovne prošnje v zvezi z nevarnostjo pobega veže na začeti postopek vračanja po Zakonu o tujcih in s tem povezano omejitvijo gibanja. Nič od tega ni bilo podano, saj se postopek vračanja v skladu z zakonom, ki ureja vstop, bivanje in zapustitev tujcev še ni začel, zato domneve niti še ni moč vzpostaviti in s tem tožniku tudi očitati, da je hotel ovirati odstranitev.

1. Tožnik poudarja, da iz 3. alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 izhaja, da morajo biti pogoji za uporabo te določbe podani kumulativno. Če le eden izmed pogojev izostane, kar se je zgodilo v konkretnem primeru, ko tožniku na podlagi določb Zakona o tujcih gibanje še niti ni bilo omejeno, te določbe le zato, ker naj bi imel tožnik že prej možnost zaprositi za mednarodno zaščito, po izdaji odločbe z dne 30. 1. 2022, ni mogoče uporabiti, če ni hkrati podan pogoj, da je bilo tožniku že pred vložitvijo prošnje za mednarodno zaščito, gibanje omejeno zaradi postopka vračanja v skladu z zakonom, ki ureja vstop in zapustitev in bivanje tujcev. Tožniku pa toženka ne more omejiti gibanja preventivno in v naprej, kot se kaže v konkretnem primeru, z uporabo določb ZMZ-1, ki jih v danem primeru ni mogoče uporabiti. Ukrep toženke je po mnenju tožnika povsem nesorazmeren in pretirano posega v pritožnikovo osebno svobodo in pravico gibanja.

_Povzetek relevantnih navedb toženke_

2. Toženka predlaga zavrnitev tožbe, ker je izpodbijani sklep zakonit in pravno pravilen.

3. Meni, da je na podlagi 49. člena ZMZ-1 rok za prostovoljni odhod tožnika iz Republike Slovenije nedvomno že potekel. Po povzemanju 49. člena ZMZ-1 izpostavlja, da tožnik ni nikoli zaprosil za podaljšanje roka za prostovoljni odhod iz Republike Slovenije, četudi je bil o tem ustrezno poučen v odločbi. Ker je rok za prostovoljni odhod v predmetni zadevi že potekel, je po mnenju toženke začel veljati ukrep odstranitve in prepoved vstopa na območje Republike Slovenije in območje držav članic Evropske unije.

4. Toženka meni, da bi bilo tožniku, ker ni zapustil Republike Slovenije v času roka za prostovoljni odhod, niti v tem času ni podal vloge za podaljšanje roka, v primeru, da ne bi bil v zaporu, omejeno gibanje na podlagi ZTuj-2. Ker je bil tožnik v zaporu, takšna omejitev gibanja ni bila potrebna, vendar pa je za potrebe omejitve gibanja v postopku mednarodne zaščite po mnenju toženke treba šteti, da mu je bilo omejeno gibanje po ZTuj-2 zaradi postopka vračanja. V nasprotnem primeru namreč pride do situacije, da so osebe, ki niso izpolnile roka za prostovoljni odhod in so v zaporu, v boljšem položaju od tistih, ki tega roka niso izpolnile in niso v zaporu, ampak jim je omejeno gibanje na Center za tujce. Prvo navedene bi se namreč po interpretaciji, ki jo zagovarja tožnik, lahko z vložitvijo prošnje za mednarodno zaščito izognile kakršnikoli omejitvi gibanja in posledično odstranitvi iz države, kar pa je glede na vse ukrepe, ki so jim že bili izrečeni (prepoved vstopa, izgon), nedopustno.

5. Toženka ponavlja, da je tožnik februarja vedel, da bo kmalu izpuščen iz zapora, zato je takrat tudi podal zahtevek. Evidentno je torej, da je z vložitvijo zahtevka za uvedbo ponovnega postopka čakal dokler ni bil izpuščen iz zapora, z namenom, da bi oviral postopek odstranitve. Ko bi bila tožnik izpuščen iz zapora, bi bila obravnavan skladno z ZTuj-2 in bi se, skladno z odločbo pristojnega organa št. 2142-1205/2022/26 (1222-17) s 30. 1. 2023 dejansko izvedla njegova odstranitev iz Republike Slovenije. Pri tem pa ostaja povsem jasno, da je tožnik imel možnost izraziti namero za uvedbo ponovnega postopka že bistveno prej, saj je odločba, s katero je bila njegova prva prošnja zavrnjena, postala pravnomočna in izvršljiva že februarja lani, za nove razloge, zaradi katerih vlaga zahtevek, pa je izvedel že konec lanskega leta. Evidentno je torej, da je z vložitvijo zahtevka čakal, vse dokler ni postalo jasno, da bo v kratkem, po izpustu iz zapora, obravnavan skladno z ZTuj-2 in dejansko odstranjen z ozemlja Republike Slovenije. Tožnik je nenazadnje tudi sam jasno izjavil, da je z vložitvijo zahtevka čakal do izpusta iz zapora.

_O sodni presoji_

6. Sodišče je v dokaznem postopku izvedlo vse predlagane dokaze in sicer prebralo listine, ki so v sodnem spisu označeni kot priloga A1, A2, B1, v soglasju z obema strankama štelo za prebrane vse listine spisa toženke št. 2142-1205/2022 ter tožnika zaslišalo.

7. Sodišče ni opravilo poizvedb, kot je predlaga tožnik, o tem, kdaj je bil izpuščen iz ZPKZ Koper, ker je tožnik na naroku povedal, da je bil izpuščen iz zapora 5. 3. 2024, kar je sodišče na podlagi tožnikove izjave štelo za dokazano.

Tožba ni utemeljena.

8. Po presoji sodišča je tožniku toženka pravilno odredila ukrep omejitve gibanja na Center za tujce na podlagi tretje alineje prvega odstavka v zvezi z drugim odstavkom 84. člena ZMZ-1, zato se sodišče na podlagi drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sklicuje na razloge izpodbijane odločbe.

9. Pogoji v zvezi omejitvijo gibanja "prosilcu"4 za mednarodno zaščito morajo biti glede na 2. alinejo drugega odstavka 1. člena ZMZ-1 določeni v skladu z Direktivo 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilca za mednarodno zaščito (prenovitev, v nadaljevanju Recepcijska direktiva II), ki v 8. členu določa, kdaj se sme prosilca pridržati. Po točki (d) 3. odstavka 8. člena Recepcijske direktive II se sme prosilca pridržati, kadar je pridržan zaradi postopka vračanja v skladu z Direktivo 2008/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav, da bi se pripravila vrnitev in/ali izvedel postopek odstranitve (v nadaljevanju Direktiva o vračanju), zadevna država članica pa lahko na podlagi objektivnih meril, vključno s tem, da je prosilec že imel priložnost začeti azilni postopek, sklepa, da je mogoče utemeljeno domnevati, da prošnjo podal samo zato, da bi zadržal ali otežil izvedbo odločbe o vrnitvi.

10. Sodišče opozarja, da je Sodišče EU (SEU) v zadevi C-186/21 PPU s sklepom z dne 3. 6. 2021 v postopku predhodnega odločanja (člen 267 Pogodbe o delovanju Evropske unije; PDEU) že odločilo, da "[je treba] člen 8(3), prvi pododstavek, točka (d), Direktive 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito [...] razlagati tako, da je to, da je prosilec za mednarodno zaščito že imel priložnost začeti azilni postopek, objektivno merilo v smislu te določbe.

11. Sodišče se sklicuje tudi v sodbi X Ips 33/2021 z dne 11. 5. 2022 zavzeto stališče Vrhovnega sodišča RS, da zakonsko besedilo omejitve gibanja v situaciji kot je obravnavana, ki veže na okoliščino, da je prosilec že lahko zaprosil za mednarodno zaščito, pomeni določitev objektivnega merila v smislu točke (d) tretjega odstavka 8. člena Recepcijske direktive II. Po stališču Vrhovnega sodišča RS tretja alineja prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 v tem pogledu pomeni ustrezno implementacijo Recepcijske direktive II, saj določa objektivno merilo za presojo, ali je prosilec vložil prošnjo za mednarodno zaščito le zato, da bi zadržal ali oviral svojo odstranitev iz države.

12. Prosilcu lahko, če ni mogoče po določbah ZMZ-1 zagotoviti doseganja ciljev po določbah prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, pristojni organ odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma ali njegove izpostave, za ta spor relevantno (tudi), kadar mu je bilo pred vložitvijo prošnje omejeno gibanje zaradi postopka vračanja v skladu z zakonom, ki ureja vstop, zapustitev in bivanje tujcev v Republiki Sloveniji, ali pred izvršitvijo stranske sankcije izgona tujca iz države ali ukrepa prepovedi vstopa, da bi se izvedel in izvršil postopek vrnitve ali postopek odstranitve ter je mogoče utemeljeno domnevati, da je prošnjo podal samo zato, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve, pri čemer je imel možnost zaprositi za mednarodno zaščito (tretja alineja prvega odstavka 84. člena ZMZ-1). Če pristojni organ ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa iz prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 ali če prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja, se lahko prosilcu, ki ni mladoletnik ali mladoletnik brez spremstva, odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce (drugi odstavek 84. člena ZMZ-1).

13. Med strankama ni sporno, da je bilo tožniku tožniku s pravnomočno sodbo poleg kazni zapora, izrečena tudi stranska sankcija izgona tujca iz države zaradi storitve kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po tretjem odstavku 308. člena KZ-1. To pomeni, da je (že zato) izpolnjena prva predpostavka iz tretje alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, saj je bilo tožniku z izrečeno kaznijo zapora v smislu določbe tretje alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, omejeno gibanja pred izvršitvijo stranske sankcije izgona tujca iz države, ki je, kar ni sporno, tožniku izrečena.

14. Zato ni utemeljeno tožnikovo zatrjevanje, da sklep ni zakonit, ker se postopek vračanja v skladu z Zakonom o tujcih v času izdaje izpodbijane odločbe po njegovem mnenju še ni začel, ker je bil do 5. 3. 2024 v zaporu, od 5. 3. 2024 dalje pa v CT, rok za prostovoljno vrnitev, določen v Odločbi 30-1-23 pa glede na to, da je bil v zaporu, po mnenju tožnika, ni mogel začeti teči in ker tožniku v tej zvezi ni bila izdana nobena odločba. Neutemeljeno se tožnik zavzema tudi za razlago, kot je mogoče smiselno povzeti, da bi tožniku moralo biti že prej omejeno gibanje na Center za tujce.

15. Določba tretje alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 je jasna. Prosilcu lahko, če ni mogoče po določbah ZMZ-1 zagotoviti doseganja ciljev po določbah prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, pristojni organ odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma ali njegove izpostave, za ta spor relevantno (tudi), kadar mu je bilo pred vložitvijo prošnje omejeno gibanje zaradi postopka vračanja v skladu z zakonom, ki ureja vstop, zapustitev in bivanje tujcev v Republiki Sloveniji, ali pred izvršitvijo stranske sankcije izgona tujca iz države ali ukrepa prepovedi vstopa, da bi se izvedel in izvršil postopek vrnitve ali postopek odstranitve ter je mogoče utemeljeno domnevati, da je prošnjo podal samo zato, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve, pri čemer je imel možnost zaprositi za mednarodno zaščito (tretja alineja prvega odstavka 84. člena ZMZ-1).

16. Glede na to, da ni sporno, da je bil tožnik obsojen na zaporno kazen s stransko kaznijo izgona iz Republike Slovenije, da je prestajal zaporno kazen v ZPKZ Koper vse do 5. 3. 2024, ko je bil prepeljan v Center za tujce, kar potrdi tožnik zaslišan na naroku, je tudi po presoji sodišča pravilna odločitev toženke, da je prva predpostavka za omejitev gibanja iz tretje alineje 84. člena ZMZ-1 dokazana. Tožniku je bilo omejeno gibanje pred izvršitvijo stranske sankcije izgona tujca iz države, v smislu določbe tretje alineje 84. člena ZMZ-1. Ta določa tri alternativne možnosti omejitve gibanja, ki morajo biti podane za omejitev gibanja na podlagi 84. člena ZMZ-1, ob ostalih pogojih 84. člena ZMZ-1 in sicer: (i) zaradi postopka vračanja (v skladu z zakonom, ki ureja vstop, zapustitev in bivanje tujcev v Republiki Sloveniji); (ii) ali pred izvršitvijo stranske sankcije izgona tujca iz države; (iii) ali ukrepa prepovedi vstopa, da bi se izvedel in izvršil postopek vrnitve ali postopek odstranitve. Ker je bil tožnik v zaporu zaradi prestajanja kazenske sankcije zapora z izrečeno stransko sankcijo izgona tujca iz države, je tudi po presoji sodišča tožniku bilo omejeno gibanje pred izvršitvijo stranske sankcije izgona tujca iz države v smislu določbe tretje alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Tožbeni ugovor, da ta pogoj ni podan, zato ni utemeljen. Neutemeljen je glede na pojasnjeno tudi tožbeni ugovor, da se postopek vračanja zoper tožnika v skladu z določbami Zakona o tujcih, še ni začel. Kot že pojasnjeno, tretja alineja prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 določa tri alternativne možnosti za omejitev gibanja in sicer: (i) zaradi postopka vračanja (v skladu z zakonom, ki ureja vstop, zapustitev in bivanje tujcev v Republiki Sloveniji); (ii) ali pred izvršitvijo stranske sankcije izgona tujca iz države; (iii) ali ukrepa prepovedi vstopa, da bi se izvedel in izvršil postopek vrnitve ali postopek odstranitve. V tožnikovem primeru zadošča že ugotovitev, da je bil tožnik v zaporu zaradi prestajanja zaporne kazni in, da mu je bila pravnomočno izrečena stranska sankcija izgona iz države, kar ni sporno. Ker zadošča že ugotovitev tožnikove omejitve gibanja pred izvršitvijo stranske sankcije izgona tožnika iz države v smislu določbe tretje alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, se sodišče v zvezi s tem pogojem ni ukvarjalo z ugotavljanjem (dodatne) omejitve gibanja zaradi postopka vračanja.

17. Po presoji sodišča je pravilna ugotovitev toženke, da obstajata tudi drugi dve predpostavki iz tretje alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Toženka je namreč tudi po presoji sodišča pravilno ugotovila, da je tožnik podal Zahtevek samo zato, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve, pri čemer je imel možnost zaprositi za mednarodno zaščito.

18. Toženka je prepričljivo pojasnila svojo dokazno oceno, ki je tožnik argumentirano niti ne izpodbija. Toženka je svojo odločitev oprla na ugotovitve: (i) da je tožnik za razloge, zaradi katerih je vložil Zahtevek, izvedel novembra 2023; (ii) da je namero za vložitev zahtevka izrazil šele februarja 2024; (iii) da je z vložitvijo Zahtevka počakal in ga vložil, ko je zvedel, da bo izpuščen iz zapora; (v) da je Zahtevek vložil tik preden je bil izpuščen iz zapora; (vi) da bi bil, ko bi bil izpuščen iz zapora, obravnavan skladno z zakonom, ki ureja vstop, bivanje in zapustitev tujcev v Republiki Sloveniji in bi se skladno z Odločbo 30-1-23, izvedla njegova odstranitev iz Republike Slovenije. Zgolj zanikanje tožnika, da temu ni tako in pojasnjevanje, zakaj Zahtevka tožnik ni vložil prej, ne ovrže povzetih ugotovite toženke zgoraj, na katere je pravilno, prepričljivo in popolno oprla svojo odločitev. Tožnik niti ne zanika zgoraj povzetih ugotovitev toženke, ampak navaja razloge za to, da je Zahtevek vložil, ko ga je. Na podlagi ugotovljenih dejstev, je pravilna po presoji sodišča ugotovitev toženke, da je tožnik vložil Zahtevek le zato, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve. Sodišče še dodaja, da je podlaga za odstranitev tožnika iz Republike Slovenije v smislu določbe 84 člena ZMZ-1 dvojna in sicer: (i)pravnomočna sodba za kaznivo dejanje po tretjem odstavku 308. člena KZ-1 z izrečeno stransko kaznijo izgona tožnika iz Slovenije in (ii) pravnomočna in izvršljiva Odločba 30-1-23. Neutemeljeno je namreč tožnikovo pričakovanje, da zato, ker je bil v zaporu, Odločba 30-1-23 naj ne bi bila izvršljiva. Sodišče pojasnjuje, da odločba, v kateri je določeno, da se mora dejanje, ki je predmet izvršbe, opraviti v določenem roku, postane izvršljiva s pretekom tega roka (četrti odstavek 225. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP). Odločba 30-1-23 je zato postala izvršljiva 16. 2. 2023. Dejstvo, da je bil tožnik v tem času v zaporu, na ugotovitev datuma izvršljivosti Odločbe 30-1-23 ne vpliva.

19. Po presoji sodišča je toženka pravilno ugotovila tudi, da je dokazana tretja okoliščina za omejitev gibanja na podlagi tretje alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 in sicer, da je imel tožnik možnost zaprositi za mednarodno zaščito. Tožnik je ne le, da je imel možnost zaprositi za mednarodno zaščito, prošnjo za mednarodno zaščito 27. 5. 2022 tudi že vložil. Ni sporno namreč, da je bila tožnikova Prošnja pravnomočno zavrnjena z Odločbo 30-1-23 in da tožnik ni ravnal v skladu z v Odločbi 30-1-23 določenem 10-dnevnem roku za prostovoljni odhod. Za ta spor ni relevantno zatrjevanje tožnika, da zaradi dejstva, ker je bil v zaporu, ni mogel ravnati v skladu z Odločbo 30-1-23 in prostovoljno oditi iz Slovenije. Bistvena je ugotovitev, da je tožnik imel možnost zaprositi za mednarodno zaščito. Da je imel možnost zaprositi za mednarodno zaščito v smislu določbe tretje alineje prvega dostavka 84. člena ZMZ-1 pa nenazadnje izhaja tudi iz dejstva, da je tožnik vložil Zahtevek. V tožbi ponovljene navedbe, o razlogih, zakaj ni zaprosil za mednarodno zaščito prej, npr. v zaporu, je pravilno, v celoti in obrazloženo zavrnila že toženka v izpodbijanem sklepu, zaradi česar se sodišče v izogib ponavljanju sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa. Sodišče se strinja s tožnikom, da morajo biti pogoji za uporabo tretje alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 podani kumulativno. Kot že pojasnjeno, pa je na podlagi obrazloženega po presoji sodišča toženka pravilna ugotovila, da so za tožnika podane vse tri predpostavke za omejitev gibanja na podlagi tretje alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 in mu na tej podlagi omejila gibanje.

20. Če organ ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče izvesti obveznega zadrževanja na območju azilnega doma oziroma milejšega ukrepa, je na podlagi drugega odstavka 84. člena ZMZ-1 mogoče omejiti gibanje na Center za tujce.

21. Toženka je po presoji sodišča pravilno ugotovila in odločila, da ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma ali njegove izpostave za tožnika ni mogoče učinkovito izvesti in mu zato pravilno na podlagi drugega odstavka 84. člena ZMZ-1 odredila ukrep omejitve gibanja na Center za tujce. Svojo odločitev, da ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma ali njegove izpostave za tožnika ni mogoče učinkovito izvesti in presojo sorazmernosti ukrepa je utemeljila z ugotovitvami: (i) da je tožnik begosumen; (ii) da niso ustrezne zmožnosti za ustrezno varovanje oseb, ki jim je odrejen ukrep zadrževanja na območju azilnega doma, ki je nastanitev odprtega tipa (prosilci jo lahko v okviru hišnega reda prosto zapuščajo in se vračajo); (iii) da bo le z omejitvijo gibanja na Center za tujce mogoče zagotoviti, da bo tožnik ostal na območju Slovenije, dokler ne bo odločeno o njegovem zahtevku in bo kasneje mogoče izvršiti odstranitev iz države; (iv) da je bila tožniku izrečena stranska kazen izgona tujca iz države; (v) da je podal Zahtevek le zato, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitev; (vi) da bi bila neučinkovita odreditev ukrepa obveznega zadrževanja na območje azilnega doma; (vii) da bi se tožniku izredno težko preprečil odhod iz azilnega doma; (viii) da varnostnika na območju azilnega doma ne moreta zadržati prosilca, ki se odloči, da ne bo spoštoval pridržanja na območje azilnega doma; (ix) da lahko tožnik zapusti območje azilnega doma tudi čez glavni vhod, če se tako odloči, česar mu varnostnika ne moreta preprečiti; (x) da je večina pridržanih oseb na območje azilnega doma le-tega samovoljno zapustila.

22. Sodišče upoštevajoč, da gre pri pridržanju na Center za tujce za hud poseg v človekove osnovne pravice, ki mora temeljiti na taksativno izrecno določenih razlogih, pri čemer je treba opraviti strogi test sorazmernosti posegov v človekove pravice, ugotavlja, da je vse navedeno v izpodbijanem sklepu vsebovano. Tožnik izpodbija odločitev toženke z zatrjevanjem, da domneva pobega iz 84.a člena ZMZ-1 ni podana. Toženka je svojo ugotovitev o podani domnevi utemeljila s tem, da je ugotovila: (i) da je tožnik vložil Zahtevek v času, ko zoper njega teče izročitveni postopek, oziroma je v postopku vračanja; (ii) da je tožnik vložil Zahtevek šele, ko je postalo evidentno, da bo po izpustu iz zapora, obravnavan skladno z zakonom, ki ureja vstop, bivanje in zapustitev tujcev v Republiki Sloveniji in bi se, skladno z Odločbo 30-1-23 dejansko izvedla njegova odstranitev iz Republike Slovenije. Podlaga za odstranitev tožnika iz Slovenije je (poleg sodbe, s katero je izrečena kazenska sankcija izgon tožnika) pravnomočna in izvršljiva Odločba 30-1-23. Kot že pojasnjeno, pa je domneva, da bo tožnik pobegnil, le ena izmed okoliščin, ki so bile podlaga za odločitev toženke, da tožniku omeji gibanje na Center za tujce, kot je razvidno iz zgornje obrazložitve.

23. Sodišče je na podlagi obrazloženega po ugotovitvi, da je po pravilnem postopku izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

1 Pravnomočna in izvršljiva je postala 16. 2. 2023. 2 Ta določa ukrepe varnostnika in sicer: opozorilo, ustna odredba, ugotavljanje istovetnosti, površinski pregled, preprečitev vstopa in izstopa z varovanega območja, zadržanje osebe, uporaba fizične sile, uporaba sredstev za vezanje in vklepanje v primeru, če gre za ogrožanje življenja, osebne varnosti, premoženja, kršenja javnega reda in miru na varovanem območju. 3 Ta določa, da sme varnostnik zadržati osebo do prihoda policije, vendar največ dve uri, če je bila zalotena v okoliščinah, ki kažejo na storitev kaznivega dejanja, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti, če je bila zalotena pri kršitvi reda ali javnega reda na varovanem območju in ne ravna v skladu z ukrepi varnostnika ali s silo ali grožnjo, da bo neposredno uporabila silo, ovira ali preprečuje izvedbo ukrepa varnostniku, ali če oseba na varovanem območju ali pri izstopu z varovanega območja odkloni preverjanje istovetnosti ali te ni mogoče ugotoviti ali ne soglaša s površinskim pregledom vrhnjih oblačil, notranjosti vozila, tovora in prtljage. 4 Glej člen 40(2), (3) in (4) v zvezi z členom 2(c) in (q) Procesne direktive 2013/32/EU.