Jedro

Če odišče navede druge razloge, ki so bili nesporno ugotovljeni v postopku in izhajajo iz listin v spisu ter ki potrjujejo sprejeto odločitev upravnega organa, ni mogoče govoriti o protispisnost

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) zavrnilo tožnikovo tožbo, vloženo zoper sklep št. 2142- 1205/2022/27 (1221-11) z dne 7. 3. 2024, s katerim mu je toženka na podlagi tretje alineje prvega odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1) omejila gibanje na prostore centra za tujce Postojna od 5. 3. 2024 od 11.45 ure do prenehanja razloga, vendar najdlje do 5. 6. 2024 do 11.45 ure, z možnostjo podaljšanja za en mesec, ker mu je pred vložitvijo zahtevka za uvedbo postopka za priznanje mednarodne zaščite že bilo omejeno gibanje zaradi postopka vračanja v skladu z zakonom, ki ureja vstop, bivanje in zapustitev tujcev v Republiki Sloveniji, da bi se izvedel in izvršil postopek vrnitve ali postopek odstranitve in ker je mogoče utemeljeno domnevati, da je tožnik zahtevek za uvedbo ponovnega postopka podal samo zato, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve, pri čemer je že bistveno prej imel možnost zaprositi za mednarodno zaščito oziroma podati namero za vložitev zahtevka za uvedbo ponovnega postopka.

2. V obrazložitvi se sodišče prve stopnje strinja z razlogi izpodbijanega sklepa in se nanje tudi sklicuje. Navaja, da je pravilna presoja toženke, da je prva predpostavka za omejitev gibanja iz tretje alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ- 1 dokazana, saj ni sporno, da je bil tožnik obsojen na zaporno kazen s stransko sankcijo izgona tujca iz države ter da je prestajal kazen v ZPKZ Koper vse do 5. 3. 2024, ko je bil prepeljan v Center za tujce. Strinja se tudi z ugotovitvijo toženke, da je tožnik zahtevek za uvedbo ponovnega postopka podal samo zato, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve. Poudarja, da je tožnik za razloge, zaradi katerih je vložil zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, izvedel že novembra 2023, pa je kljub temu namero za vložitev zahtevka izrazil šele februarja 2024, nato pa je z vložitvijo zahtevka počakal in ga vložil šele tik preden je bil izpuščen iz zapora, pri tem pa je vedel, da bo ob izpustitvi iz zapora izvedena njegova odstranitev iz Republike Slovenije. Tožnik je prav tako imel možnost zaprositi za mednarodno zaščito, saj je prošnjo 27. 5. 2022 tudi vložil. Po presoji sodišča prve stopnje je pravilna tudi ocena toženke, da je tožnik begosumen in da bi se mu izredno težko preprečil odhod iz azilnega doma, ker ni ustreznih zmožnosti za varovanje oseb, ki jim je odrejen ukrep zadrževanja na območju azilnega doma, ki je nastanitev odprtega tipa in da bo le z omejitvijo gibanja na Center za tujce mogoče zagotoviti, da bo tožnik ostal na območju Slovenije, dokler ne bo odločeno o njegovem zahtevku.

3. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper sodbo vložil pritožbo, v kateri navaja, da je bil nosilni razlog, ki ga je toženka v izpodbijanem sklepu o omejitvi gibanja navedla za uporabo tretje alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, da v roku 10 dni, ki mu je bil dan v odločbi, ki je postala izvršljiva 16. 2. 2023, ni prostovoljno zapustil območja Republike Slovenije, ne pa izrečena stranska kazen izgona tujca iz države. To je navedlo šele sodišče prve stopnje, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka, saj obstaja nasprotje med razlogi sodbe in razlogi izpodbijanega sklepa. Vztraja, da toženka ni kumulativno ugotovila vseh treh pogojev iz tretje alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 ter da samo zato, ker je ponovno podal zahtevek za mednarodno zaščito, ni mogoče avtomatično domnevati, da je to storil samo zato, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve. Predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

4. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Po tretji alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 lahko pristojni organ prosilcu odredi obvezno zadrževanje na območje azilnega doma, kadar mu je bilo pred vložitvijo prošnje omejeno gibanje zaradi postopka vračanja v skladu z zakonom, ki ureja vstop, zapustitev in bivanje tujcev v Republiki Sloveniji, ali pred izvršitvijo stranske sankcije izgona tujca iz države ali ukrepa prepovedi vstopa, da bi se izvedel in izvršil postopek vrnitve ali postopek odstranitve ter je mogoče utemeljeno domnevati, da je prošnjo podal samo zato, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve, pri čemer je imel možnost zaprositi za mednarodno zaščito.1 Če pristojni organ ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa obveznega zadrževanja na območje azilnega doma, se lahko prosilcu odredi ukrep omejitve gibanja na center za tujce (drugi odstavek 84. člena ZMZ-1). Na tej podlagi je toženka pritožniku odredila izpodbijani ukrep.

7. Na glavni obravnavi je bilo nesporno ugotovljeno, da je pritožnik prestajal zaporno kazen v ZPKZ Koper vse do 5. 3. 2024, ko je bil prepeljan v Center za tujce ter da je bil obsojen na zaporno kazen s stransko kaznijo izgona iz Republike Slovenije. Tem ugotovljenim dejstvom pritožnik tudi v pritožbi ne nasprotuje. Ugovarja pa, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb postopka s tem, ko je štelo, da je prvi pogoj iz tretje alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 podan, ker mu je bila izrečena zaporna kazen s stransko sankcijo izgona tujca iz države, ne pa zato, ker v roku 10 dni, ki mu je bil dan v odločbi, ki je postala izvršljiva 16. 2. 2023, ni prostovoljno zapustil območja Republike Slovenije, kar je bil razlog, ki ga je za izrek ukrepa omejitve gibanja uporabila toženka.

8. Zatrjevana bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu ni podana. Po določbi tretje alineje drugega odstavka 63. člena ZUS-1 lahko sodišče s sodbo tožbo kot neutemeljeno zavrne tudi, če spozna, da je izpodbijani upravni akt po zakonu utemeljen, vendar iz drugih razlogov, kot so navedeni v upravnem aktu ter te razloge sodišče navede v sodbi. To je sodišče prve stopnje tudi storilo. V obrazložitvi izpodbijane sodbe (13. do 16. točka obrazložitve izpodbijane sodbe) je tako pritrdilo odločitvi toženke o izpolnjenosti prvega pogoja za izrek ukrepa omejitve gibanja na podlagi tretje alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, pri tem pa je navedlo drug razlog, in sicer, da je bil pritožnik obsojen na zaporno kazen s stransko kaznijo izgona iz Republike Slovenije, kar izhaja tako iz tožbenih navedb, kot tudi iz dokumentacije, ki jo je v spis priložil pritožnik sam (priloga pripravljalni vlogi z dne 18. 3. 2024, l. št. 27). Tem ugotovljenim dejstvom pritožnik, kot rečeno tudi v pritožbi ne nasprotuje. Zato je tudi po presoji Vrhovnega sodišča pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je prvi pogoj za izrek ukrepa omejitve gibanja po tretji alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 podan. Po povedanem pritožbeni ugovor protispisnosti ni utemeljen. Če namreč sodišče navede druge razloge, ki so bili nesporno ugotovljeni v postopku in izhajajo iz listin v spisu ter ki potrjujejo sprejeto odločitev upravnega organa, ni mogoče govoriti o protispisnosti. Morebitnih drugih procesnih kršitev v zvezi s tem pa pritožnik ne uveljavlja.

9. Pritožnik nadalje izpodbija še pravilnost presoje izpolnjenosti drugega pogoja za izrek ukrepa omejitve gibanja po tretji alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, in sicer izpolnjenost domneve, da je prošnjo podal samo zato, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve.

10. Toženka je pri presoji obstoja pogojev za omejitev gibanja v zvezi s tem objektivnim kriterijem ugotovila, da je pritožnik za razloge, zaradi katerih je vložil zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, izvedel že novembra 2023, pa je kljub temu zahtevek vložil šele februarja 2024. Poleg tega je na zapisnik o izreku omejitve gibanja izpovedal, da je želel prej vložiti zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, a je čakal dan, ko bo izpuščen iz zapora. Zahtevek je nato podal tik preden je bil izpuščen iz zapora, ko je že vedel, da bo po izpustu iz zapora obravnavan skladno z zakonom, ki ureja vstop, bivanje in zapustitev tujcev v Republiki Sloveniji in bo dejansko odstranjen z ozemlja Republike Slovenije. Sodišče prve stopnje se tudi v tem pogledu v celoti sklicuje na argumentacjo in stališča toženke, ki jih tudi podrobno povzema (18. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), pritožnik pa v pritožbi glede tega ne navaja ničesar drugega. Glede na navedeno je tudi po presoji Vrhovnega sodišča pravilna ocena sodišča prve stopnje, da je pritožnik vložil zahtevek za uvedbo ponovnega postopka samo zato, da bi oviral postopek svoje odstranitve.

11. Po obrazloženem in ker druge pritožbene navedbe niso pomembne za določitev, podani pa niso niti razlogi, na katere Vrhovno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (76. člen ZUS-1).

1 Gre za implementacijo člena 8(3)(d) Direktive 2013/33/EU, po katerem se sme prosilca pridržati le, kadar je prosilec pridržan zaradi postopka vračanja v skladu z Direktivo 2008/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav, da bi se pripravila vrnitev in/ali izvedel postopek odstranitve, ter lahko zadevna država članica na podlagi objektivnih meril, vključno s tem, da je prosilec že imel priložnost začeti azilni postopek, sklepa, da je mogoče utemeljeno domnevati, da prošnjo podaja samo zato, da bi zadržal ali otežil izvedbo odločbe o vrnitvi.