Jedro

V obravnavani zadevi pritožbeno sodišče pravilnosti stališč glede izjemno velikega števila materialnopravnih, procesnopravnih in dejanskih vprašanj sploh ne more preizkušati, ker je v prvostopenjski sodbi opredelitev do njih popolnoma izostala, zato bi se skorajda v celoti postavilo v vlogo prvostopenjskega sodišča. To velja tudi za vprašanje zatrjevane nesklepčnosti zahtevka, kjer ne gre za prima facie nesklepčnost, ki bi narekovala njegovo apriorno zavrnitev. V konkretnem primeru je zato zaradi varstva pravice do dvostopenjskega sojenja ustreznejša razveljavitev sodbe; enako odločitev pa narekujejo tudi razlogi ekonomičnosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

**Dosedanji potek postopka**

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica s priposestvovanjem postala lastnica dela dela parcele št. 1059 k. o. ..., ki je bila z geodetskim elaboratom, izdelanem v postopku, nato kot novonastala parcela št. 1059/2 k. o. ... oddeljena od prvotne parcele.

2. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi toženca, sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Toženec je zoper razveljavitveni sklep vložil pritožbo, v kateri predlaga, naj se razveljavitveni sklep razveljavi in zadeva vrne pritožbenemu sodišču v novo odločanje. Priglasil je pritožbene stroške.

4. Pritožba je bila vročena toženki, ki v odgovoru predlaga njeno zavrnitev.

**Razlogi razveljavitvenega sklepa**

5. Pritožbeno sodišče je prvostopenjskemu sodišče očitalo kršitev metodološkega napotka iz 8. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pri presoji dokazov in ugotavljanju dejanskega stanja. Prvostopenjsko sodišče ni obrazložilo, zakaj je zavrnilo toženčeve dokazne predloge za zaslišanje dveh prič; prav tako se ni opredelilo do več listinskih dokazov (aerofoto posnetkov), ki jih je sicer izvedlo, in do indicev, s katerimi je toženec izpodbijal verodostojnost tožničinih prič. Taka dokazna ocena je pomanjkljiva in ni objektivno preverljiva. Sodišče se ni opredelilo niti do več toženčevih drugih ugovorov in navedb (glede zatrjevane prekoračitve tožbenega zahtevka; glede tega, da naj bi bila meja v določenem obsegu določena že v postopku ureditve meje; glede nedobrovernosti tožnice in njenih pravnih prednikov) oziroma ni pojasnilo, katere navedbe šteje za nerelevantne in zakaj; niti do tožničinih trditev v zvezi z njeno materialnopravno legitimacijo. Pritožbeno sodišče je presodilo, da ugotovljenih kršitev ne more odpraviti samo, saj manjkajo sklopi razlogov o več odločilnih dejstvih (glede pravilnosti in obsega zahtevka, aktivne legitimacije, dobrovernosti …), zato bi se s prvim ugotavljanjem dejstev na pritožbeni stopnji prekomerno poseglo v pravico strank do dvostopenjskega sojenja. Prvostopenjsko sodišče je tudi že izvedlo obsežne verbalne dokaze (z zaslišanjem strank in 6 prič) ter opravilo ogled. Če bi vse te dokaze moralo ponovno izvajati pritožbeno sodišče, bi se postopek podražil in zavlekel bolj, kot pa če ga dopolni sodišče prve stopnje.

**Pritožbene navedbe**

6. Toženec v pritožbi navaja, da bi lahko pritožbeno sodišče v zadevi samo odločilo že samo na podlagi ugoditve toženčevemu ugovoru, da opis domnevno priposestvovanega zemljišča v (spremenjenem) tožbenem zahtevku ni enak vrisanemu zemljišču v tožbi priloženi skici in prikazu izvedenca ter sodbenemu izreku, tožnica pa zahtevka vse do zaključka postopka pred sodiščem prve stopnje ni popravila. Nejasen in nesklepčen tožbeni zahtevek je treba takoj zavrniti, ne pa poslati zadeve v novo sojenje. Tudi druge kršitve bi lahko pritožbeno sodišče samo odpravilo, razpisalo obravnavo in izvedlo potrebne dokaze, saj bi s tem zavarovalo pravico do sojenja v razumnem roku.

**Odločitev o pritožbi**

7. Pritožba ni utemeljena.

8. Cilj pritožbe zoper razveljavitveni sklep sodišča druge stopnje (357.a člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP) je zagotoviti učinkovito uresničevanje ustavne pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, ki bi bilo lahko ogroženo v primeru, kadar sodišče druge stopnje ne odloči dokončno o zadevi, čeprav bi glede na procesne okoliščine primera to lahko storilo. Zasleduje težnjo, da bi bil večinski delež zadev meritorno in dokončno rešen že pred pritožbenim sodiščem. Vračanje zadeve v ponovno sojenje pred sodiščem prve stopnje je mogoče le izjemoma.

9. Ena od takih izjem je po oceni Vrhovnega sodišča položaj, kakršen je tudi v obravnavani zadevi, ko pritožbeno sodišče pravilnosti stališč glede izjemno velikega števila materialnopravnih, procesnopravnih in dejanskih vprašanj sploh ne more preizkušati, ker je v prvostopenjski sodbi opredelitev do njih popolnoma izostala, zato bi se skorajda v celoti postavilo v vlogo prvostopenjskega sodišča. To velja tudi za vprašanje zatrjevane nesklepčnosti zahtevka, kjer ne gre za prima facie nesklepčnost, ki bi narekovala njegovo apriorno zavrnitev. Pritrditi je zato treba razlogom pritožbenega sodišča, da je v konkretnem primeru zaradi varstva pravice do dvostopenjskega sojenja ustreznejša razveljavitev sodbe; enako odločitev pa narekujejo tudi razlogi ekonomičnosti.

10. V skladu s četrtim odstavkom 357.a člena ZPP je zato Vrhovno sodišče pritožbo zavrnilo in razveljavitveni sklep potrdilo.

11. Vrhovno sodišče je odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom pridržalo za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).