Jedro

Vsaka sodba mora imeti razloge o odločilnih dejstvih (pravno relevantnih dejstvih), to je za sprejem odločitve relevantnem dejanskem stanju in pravnih normah. Kadar sodišče ugodi zahtevku, se mora argumentirano opredeliti do vseh ugovorov tožene stranke, s katerimi ta izpodbija razloge tožeče stranke, in obratno. Pri ugotavljanju in obrazložitvi dejanskega stanja mora sodišče slediti metodološkemu napotku iz 8. člena ZPP, torej presoditi vsak dokaz posebej, vse dokaze skupaj in upoštevati uspeh celotnega dokaznega postopka. Sodišče ni dolžno izvesti vseh predlaganih dokazov; izvedbo posameznih dokazov lahko zavrne, vendar mora zavrnitev ustrezno obrazložiti. V nasprotnem primeru krši pravico stranke do izjave (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da izpodbijana sodba ne zadosti v celoti zgoraj povzetim načelom.

Na aktivni (tožniški) strani ne poznamo nujnega sosporništva. V primeru, če bi se izkazalo, kar zatrjuje toženec, da tožnica ni edina dedinja po pokojnem A. A. in da je sporna parcela skupna lastnina treh dedičev, to sicer ne bi vplivalo na procesno legitimacijo tožnice, pač pa na njeno stvarno legitimacijo – po materialnem pravu namreč solastnik ali skupni lastnik ne more zahtevati, da se ugotovi njegova izključna lastninska pravica na solastni ali skupnolastni stvari.

Pravnomočna ureditev meje v upravnem postopku ne ustvarja učinka pravnomočno razsojene stvari (res iudicata), pač pa domnevo močnejše pravice, ki jo mora tisti, ki zatrjuje drugačno mejo od katastrske, utemeljiti z ustreznimi trditvami in dokazi.

Dobra vera je pravni pojem, ki bi ga morala sodba napolniti z ustreznimi dejanskimi okoliščinami; posestnik je dobroveren, če ne ve ali ne more vedeti, da stvar ni njegova. Za zaključek o njegovi zmoti o lastništvu ni dovolj le ugotovitev, da ni vedel, komu stvar pripada, temveč mora biti zmota opravičljiva.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je tožnica lastnica parcele št. 1059/2 k. o. X (v nadaljevanju: sporna parcela), ki jo je tekom pravde odmeril geodet, in naložilo tožencu plačilo tožničinih stroškov. Tako je odločilo, ker je na podlagi izpovedb štirih prič, ki jih je ocenilo kot skladne in verodostojne, ugotovilo, da je tožnica priposestvovala sporno zemljišče (tedaj del enotne parcele št. 1059 k. o. X).

2. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženka in med drugim navaja, da je sodišče prisodilo tožnici nekaj drugega, kot pa je zahtevala. Tožnica sama ni aktivno legitimirana za vložitev tožbe in ne more biti izključna lastnica sporne parcele, ki bi lahko bila le skupna lastnina vseh treh dedičev po pokojnem tožničinem možu A. A. Sodišče šteje priposestvovalno dobo od leta 1981, torej všteva priposestvovalno dobo tožničinega pravnega prednika, A. A., umrlega leta 2000. Dediča po njem sta poleg tožnice tudi otroka B. B. in C. C.; o teh ugovorih toženca sodba nima razlogov (kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku1). V mejnem ugotovitvenem postopku je bila pravnomočno določena meja med parcelama št. 1059 in 1060, v postopku sta sodelovali obe stranki, zato tožnica sedaj ne more več uveljavljati lastninske pravice prek te mejne črte. Toženec je v vlogi z dne 26. 8. 2019 navajal številne argumente, da naj bi bile izpovedbe tožničinih prič neresnične, do tega pa se sodišče ni opredelilo. Sodišče se tudi ni opredelilo do objektivnih dokazov – aerofoto posnetkov, s katerimi je toženec dokazoval, da leta 1986 še ni bilo prizidka – garaže za traktor. Sodišče je kršilo toženčevo pravico do izjave, ker ni zaslišalo prič R. R. (niti prebralo njene pisne izjave) in Z. Z. Napačen je tudi zaključek o dobroverni posesti.

3. Tožnica je na pritožbo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Uvodoma pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je zmotno stališče tožnika v odgovoru na pritožbo, da gre za spor majhne vrednosti. Spori majhne vrednosti so le spori o denarni terjatvi, ki ne presega 2.000 EUR, nadalje o nedenarni terjatvi, če je tožeča stranka v tožbi navedla, da je pripravljena namesto izpolnitve sprejeti denarni znesek, ki ne presega 2.000 EUR, in spori o premičninah, katerih vrednost ne presega 2.000 EUR (443. člen ZPP). Navedeni spor ne spada v nobeno od naštetih kategorij.

6. Vsaka sodba mora imeti razloge o odločilnih dejstvih (pravno relevantnih dejstvih), to je za sprejem odločitve relevantnem dejanskem stanju in pravnih normah. Kadar sodišče ugodi zahtevku, se mora argumentirano opredeliti do vseh ugovorov tožene stranke, s katerimi ta izpodbija razloge tožeče stranke, in obratno. Pri ugotavljanju in obrazložitvi dejanskega stanja mora sodišče slediti metodološkemu napotku iz 8. člena ZPP, torej presoditi vsak dokaz posebej, vse dokaze skupaj in upoštevati uspeh celotnega dokaznega postopka. Sodišče ni dolžno izvesti vseh predlaganih dokazov; izvedbo posameznih dokazov lahko zavrne, vendar mora zavrnitev ustrezno obrazložiti. V nasprotnem primeru krši pravico stranke do izjave (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).2 Pritožbeno sodišče ugotavlja, da izpodbijana sodba ne zadosti v celoti zgoraj povzetim načelom.

7. Toženka utemeljeno opozarja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do vseh predlaganih in izvedenih dokazov, ki bi utegnili biti pomembni za odločitev. Ni obrazložilo, zakaj je zavrnilo nekatere dokazne predloge toženca (priči Z. Z. in R. R.; pisna izjava slednje), s čimer je lahko bila kršena toženčeva pravica do izjave (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).

8. Prav tako se ni opredelilo do listinskih dokazov, ki jih je sicer (upoštevaje 4. točko obrazložitve) izvedlo, konkretno aerofoto posnetkov spornega območja (priloge B6-B7 in B18-B21); fotokopiji teh posnetkov je toženec priložil že vlogi z dne 17. 9. 2018, torej pred prvim narokom. S temi posnetki je toženec skušal indično izpodbiti izpovedbe tožnice in nekaterih prič, da naj bi prizidek – garaža za traktor stal(a) že leta 1981, in s tem posredno omajati verodostojnost njihovih izpovedb, po drugi strani pa tudi dokazovati, da od navedenega leta še ni mogla začeti teči priposestvovalna doba.

9. Nadalje se izpodbijana sodba ni opredelila do več toženčevih ugovorov. V zadnjem odstavku 10. točke obrazložitve je sodišče prve stopnje sicer navedlo, da se ni opredelilo do tistih navedb strank, ki niso relevantne za ta postopek, vendar ni pojasnilo, katere so te navedbe in zakaj šteje, da niso relevantne. Tako je izostal odgovor na toženčeve navedbe, da je tožbeni zahtevek prekoračen, saj opis vtoževanega zemljišča v tožbenem zahtevku ni enak in ne ustreza spornemu delu zemljišča, kot ga je tožnica vrisala v skico F. F. in tudi ne zemljišču, ki ga je prikazal izvedenec D.; to je toženec zatrjeval že v vlogi z dne 15. 11. 2018 (vloga je pravočasna, saj je z njo toženec odgovarjal na tožničino spremembo tožbe z de 17. 10. 2018).

10. V zvezi s pritožbenimi navedbami o aktivni legitimaciji in sosporništvu sodišče druge stopnje pojasnjuje, da je zmotno stališče, da bi morali tožbo vložiti vsi dediči po pokojnem A. A. (poleg tožnice še otroka B. B. in C. C.), saj na aktivni (tožniški) strani ne poznamo nujnega sosporništva. V primeru, če bi se izkazalo, kar zatrjuje toženec, da tožnica ni edina dedinja po pokojnem A. A. in da je sporna parcela skupna lastnina treh dedičev, to sicer ne bi vplivalo na procesno legitimacijo tožnice, pač pa na njeno stvarno legitimacijo – po materialnem pravu namreč solastnik ali skupni lastnik ne more zahtevati, da se ugotovi njegova izključna lastninska pravica na solastni ali skupnolastni stvari. Toženec je ta ugovor uveljavljal v vlogi z dne 14. 9. 2018, v zvezi s tem predložil listino in predlagal dodaten dokaz – vpogled v zapuščinski spis. Tožnica je podala v zvezi z legitimacijo svoje nasprotne trditve (o tem, da je izključna lastnica), vendar sodba o tem vprašanju nima razlogov.

11. Sodba se bo morala tudi izjasniti o toženčevem ugovoru, da je bila v mejnem ugotovitvenem postopku pravnomočno določena meja med parcelama št. 1059 in 1060, da sta v postopku sodelovali obe stranki in da zato tožnica ne more več uveljavljati lastninske pravice prek te mejne črte. Iz listin v prilogi B3 izhaja, da je bil leta 2016 izveden upravni postopek ureditve meje, v katerem sta sodelovali obe (sedanji) pravdni stranki. Pravnomočna ureditev meje v upravnem postopku sicer ne ustvarja učinka pravnomočno razsojene stvari (res iudicata), pač pa domnevo močnejše pravice, ki jo mora tisti, ki zatrjuje drugačno mejo od katastrske, utemeljiti z ustreznimi trditvami in dokazi.3 Toženec se je na ureditev meje v upravnem postopku skliceval tudi v smislu, da tožnica sedaj zatrjuje drugačen potek meje in drugačen obseg uporabe parcele, kot pa je navajala v upravnem postopku, kar posredno kaže na njeno neiskrenost in neverodostojnost (venire contra factum proprium).

12. Sodišče prve stopnje zapiše, da naj bi bila tožnica in njeni pravni predniki vso priposestvovalno dobo dobroverni. Res je, da se dobrovernost domneva, vendar je toženec podal številne navedbe, s katerimi je izpodbijal to domnevo; med drugim, da je njegova mati nasprotovala gradnji prizidka (v dokaz je predlagal njeno zaslišanje in pisno izjavo); da je A. A. v postopku legalizacije gradnje potvoril oziroma priredil neko skico tako, da ni bila vidna toženčeva mejna parcela (ker bi sicer moral A. A. predložiti soglasja mejašev za gradnjo). O teh toženčevih ugovorih sodba nima razlogov, zato je odločitev o obstoju dobrovernosti vsaj preuranjena. Pritožbeno sodišče še dodaja, da je dobra vera pravni pojem, ki bi ga morala sodba napolniti z ustreznimi dejanskimi okoliščinami; posestnik je dobroveren, če ne ve ali ne more vedeti, da stvar ni njegova. Za zaključek o njegovi zmoti o lastništvu ni dovolj le ugotovitev, da ni vedel, komu stvar pripada, temveč mora biti zmota opravičljiva.4 Zato bo moralo sodišče prve stopnje ustrezno obrazložiti (upoštevaje trditveno podlago obeh strank in predložene ali predlagane dokaze), na podlagi česa je bila tožnica (in pravni predniki) tekom (celotne) priposestvovalne dobe v opravičljivi zmoti.

13. Pritožbeno sodišče v zvezi s pritožbeno grajo dokazne ocene ugotavlja, da je slednja vsaj preuranjena in nepopolna ter ne zadosti kriterijem iz 8. člena ZPP. Ni res, kar je zapisalo sodišče prve stopnje v zadnjem odstavku na 4. strani, da toženec ni opozoril na nobeno okoliščino, ki bi kazala na pristranskost tožničinih prič; toženec je indične razloge, ki naj bi dokazovali neverodostojnost tožnikovih prič, navajal v vlogah z dne 14. 9. 2018 in 26. 8. 2019 (pri slednjih naj sodišče prve stopnje oceni, ali so te navedbe pravočasne). Toženec tudi utemeljeno izpostavlja, da je tožnica predložila pisno izjavo H. H. (priloga A34), v kateri so navedena številna dejstva in konkretni podatki, medtem ko na zaslišanju (list. št. 60) ta priča ni vedela povedati skoraj nič, nakar je (po že izvedenem zaslišanju) tožnica ta dokazni predlog »umaknila.« Dejstvo, da je tožnica predložila (domnevno) pisno izjavo neke priče, ki nato ob neposrednem zaslišanju ni znala ponoviti (skoraj) ničesar iz te izjave, utegne pomeniti, da je priči nekdo to izjavo v naprej sestavil in dal v podpis. To je lahko pomemben indic resnicoljubnosti in verodostojnosti stranke, kar je mogoče upoštevati v okviru celovite dokazne ocene (»uspeh celotnega dokaznega postopka«). Pretežni del dokazne obrazložitve izpodbijane sodbe sestavlja povzetek (prepis) izpovedb in zapisnika o ogledu, kar pa niso razlogi o odločilnih dejstvih. Sodišče prve stopnje je v 10. točki obrazložitve sprejelo dokazno oceno zaslišanih prič, za kar je nedvomno najbolj poklican sodnik prve stopnje, ki je priče neposredno zasliševal (iudex facti). Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je zato morda dokazna ocena sodišča prve stopnje pravilna, vendar pa mora biti dokazna ocena tudi objektivno preverljiva. Tega pa zaenkrat ni mogoče storiti, ker sodišče prve stopnje dokazne ocene ni soočilo s protiargumenti in nasprotnimi dokazi toženca (aerofoto posnetki; indici in listine v zvezi s postopkom legalizacije gradnje; neskladje med pisno izjavo in izpovedbo H. H. itd.), zato je dokazna ocena (četudi morda pravilna) nepopolna.

14. Pritožba poraja upravičene dvome tudi v zaključek prvostopenjskega sodišča, da je živa meja predstavljala (v katerem obdobju?) uživalno mejo med posestvoma pravdnih strank. Sodišče tako (drugi odstavek 10. točke obrazložitve) najprej zapiše, da je sodišče na ogledu »videlo živo mejo,« nato pa, da obstaja le še en grm (en grm ne more pomeniti žive meje). Iz zapisnika o ogledu in naroku na kraju samem 24. 5. 2019 (list. št. 81-86) ni razvidno, da bi sodišče res videlo živo mejo, saj zapisnik ne vsebuje skoraj nobenih ugotovitev sodišča, temveč le navedbe in izpovedbe strank ter prič in eno skico. Ogled na kraju samem je lahko odlično dokazno sredstvo, saj z njim sodišče neposredno, torej z največjo možno stopnjo zanesljivosti, ugotavlja pravno relevantna dejstva. Vendar pa morajo biti ugotovitve sodišča ustrezno dokumentirane (v zapisniku, s fotografijami, video posnetki5 ipd.), da jih je mogoče objektivno preizkusiti in preveriti miselno pot sodišča pri sklepanju na podlagi dejstev, ki jih je ugotovilo na ogledu.

15. Glede na zgoraj ugotovljene pomanjkljivosti je sodišče druge stopnje na podlagi 354. člena ZPP pritožbi ugodilo, razveljavilo sodbo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Glede na povedano se do ostalih pritožbenih razlogov sodišču druge stopnje ni bilo treba opredeljevati. Napotila za nadaljnje delo sodišča prve stopnje so razvidna iz zgornje obrazložitve; sodišče prve stopnje naj se opredeli do vseh relevantnih (in pravočasnih) ugovorov toženca (in protiugovorov tožnice), za tiste, ki jih šteje za nerelevantne, pa naj pojasni, zakaj jih tako ocenjuje.

16. Pritožbeno sodišče kršitev ni moglo odpraviti samo, saj manjkajo sklopi razlogov o več odločilnih dejstvih (glede pravilnosti in obsega zahtevka, aktivne legitimacije, dobrovernosti …), zato bi sodišče druge stopnje, če bi prvič ugotavljalo ta dejstva, prekomerno poseglo v pravico strank do dvostopenjskega sojenja. Poleg tega je sodišče prve stopnje že izvedlo obsežne verbalne dokaze (zaslišalo je stranki in šest prič) ter opravilo ogled; če bi sodišče druge stopnje hotelo dokončno odločiti v zadevi, bi moralo zaradi varovanja načela neposrednosti vse te dokaze ponoviti, to pa bi pomenilo, da bi se postopek zavlekel in podražil bistveno bolj, kot pa če postopek dopolni sodišče prve stopnje.

17. Ker je sodišče druge stopnje sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, je odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom pridržalo za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

PRAVNI POUK: Zoper ta sklep je dovoljena pritožba. Pritožba se lahko vloži pri sodišču prve stopnje v 15. dneh od prejema pisnega odpravka tega sklepa, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Pritožba mora obsegati navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva in ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, oziroma ni vložena v zadostnem številu izvodov, jo sodišče zavrže, ne da bi vložnika pozivalo, naj pritožbo popravi ali dopolni (343. člen ZPP). Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena (105.a člen ZPP). Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njihovo naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje.

18. O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

1 Uradni list RS, št. 73/2007 – UPB-3 in nadaljnji, v nadaljevanju ZPP. 2 Tako npr. sklepa VSL II Cp 2798/2012 in I Cp 291/2016 ter številne druge odločbe. 3 Primerjaj npr. sklep VSL II Cp 393/2018. 4 Primerjaj sklep VSRS II Ips 357/2013 s citirano dodatno sodno prakso in številne druge odločbe. 5 Stanje tehnike v 21. stoletju nudi številne možnosti za enostavno in cenovno dostopno slikovno dokumentiranje ogleda.