Jedro

Dokler je obstajala država SFRJ nobeno vozilo registrirano na ozemlju te države ni bilo vozilo tuje registracije.

Ni mednarodnega elementa, ki bi temeljil na kakšni drugi zakonski ali pogodbeni obveznosti prve toženke. Z zakonom o obveznih zavarovanjih v prometu (Ur. list RS, št. 70/94 - ZOZP), s katerim so se prenehale uporabljati določbe med drugim 83. do 110. člena ZTSPOZ (51. člen ZPOZ), ni v prehodnih ne v katerih drugih določbah zajeto morebitno urejanje škodnih primerov, ki bi izvirali iz časov veljavnosti ZTSPOZ, ko je SFRJ še obstajala. Pravkar povedano velja tudi za zakon o zavarovalnicah (Ur. list RS, št. 64/94 - ZZav), s katerim so se prenehale uporabljati določbe ZTSPOZ razen tistih, za katere je pozneje določil omenjeni ZPOZ, da se ne uporabljajo več (117. člen ZZav). Med postopkom je bilo tudi ugotovljeno, da zavarovalne organizacije ali zavarovalni biroji nekdanjih republik niso sklenili sporazuma o likvidaciji škod, nastalih pred razpadom SFRJ. Problemi nelikvidiranih škod, ki so zasebno pravne narave, seveda tudi ne sodijo med razmerja, ki jih je uredil ustavni zakon za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za škodo, ki jo je pretrpel, ko se je 30.3.1991 na glavni cesti Ljubljana - Zagreb pri Bregani zaletel v priklopnik, ki je stal na njegovem pasu ceste. D. vozilo, ki je vleklo priklopnik, je bilo zavarovano pri ZOIL Sarajevo. Ugotovilo je, da ni podana pasivna legitimacija toženk. Ob vložitvi tožbe in času sojenja je D. vozilo tretirati kot tuje vozilo, vendar sporazum o likvidaciji takšnih škod med zavarovalnicami še ni bil sklenjen. Da je tožnika zaslepilo drugo vozilo, mu sodišče ni verjelo. Druga tožena stranka ni odgovorna za varnost javnega prometa.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika proti tej sodbi zavrnilo kot neutemeljeno. Zavzelo je stališče, da je pasivno legitimirana le zavarovalnica ZOIL Sarajevo, pri kateri je bilo odgovornostno zavarovano vozilo, ki je brez nadzorstva stalo na cestišču in v katerega se je zaletel tožnik s svojim avtomobilom. V času nezgode Republika Slovenija še ni bila samostojna država, med zavarovalnimi biroji BIH in RS pa še ni bilo mogoče skleniti sporazuma o likvidaciji takšnih škod, zaradi česar prva tožena stranka ne odgovarja. Druga tožena stranka ne odgovarja, ker je noben predpis ne zavezuje, da bi morali njeni organi odstraniti prikolico, ki je ostala na cesti. Tožniku ni verjelo, da ga je zaslepilo drugo vozilo. Proti tej sodbi vlaga revizijo tožeča stranka. Uveljavlja razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, naj vrhovno sodišče razveljavi sodbi obeh sodišč in vrne zadevo v ponovno odločanje. Trdi, da je ob upoštevanju dejstva, da se je država Slovenija v letu 1991 osamosvojila in da je na območju BiH zaradi vojnega stanja onemogočeno poplačilo škode od lastnika motornega vozila ali od njegove zavarovalnice ZOIL Sarajevo, odgovorna v skladu s pravno teorijo in sodno prakso prva tožena stranka, in sicer tudi kot obdelovalni biro. Druga toženka odgovarja, saj bi morali pristojni organi Ministrstva za notranje zadeve vozilo, ki stoji dolgo časa na vozišču, odstraniti. Ni dokazano, da tožnika ni zaslepilo pred nezgodo nasproti vozeče vozilo in tožena stranka bi morala predlagati druge dokaze, policijski zapisniki pa ne odražajo tistega, kar pove odškodovanec. Breme dokazovanja je na toženi stranki, ker se domneva, da je ta kriva.

Na vročeno revizijo nasprotna stranka ni odgovorila, pristojni javni tožilec pa se o njej ni izjavil. Revizija ni utemeljena.

Iz dejanskih ugotovitev nižjih sodišč, na katere je vezano v revizijskem postopku poleg strank tudi vrhovno sodišče (tretji odstavek 385. člena zakona o pravdnem postopku - ZPP), izhaja, da je tožniku nastala škoda v cestnem prometu 30.3.1991, torej v času pred osamosvojitvijo republike, ko se je na njenem ozemlju zaletel v samostojno stoječo prikolico tovornjaka tuzelske registracije in znanega lastnika D., ki je imel vozilo zavarovano proti odgovornosti pri zavarovalnici ZOIL Sarajevo. Pravna podlaga za presojo tega spornega razmerja je v času nezgode veljavni zakon o temeljih sistema premoženjskega in osebnega zavarovanja (Ur. list SFRJ, št. 17/91 in 82/90 - ZTSPOZ). Kot prvo se pojavi vprašanje, ali gre za odškodninsko zadevo z mednarodnim elementom, ki ga jemlje tožeča stranka kot odločilnega v razmerju do prve toženke in ki ga slednja, vsaj posredno priznava z jasno izraženim stališčem, da "je res, da so vozila iz drugih republik bivše Jugoslavije vozila iz tuje države". Ali je bilo D.vozilo vozilo tuje registracije v duhu 102. do 108. člena ZTSPOZ, je pravno in ne dejansko vprašanje, kot bi bilo morda videti na prvi pogled. Da je imelo tuzelsko registracijo, torej registracijo iz druge republike, ni sporno. Vendar pa ni šlo za vozilo tuje registracije, saj dokler je obstajala država SFRJ nobeno vozilo registrirano na ozemlju te države ni bilo vozilo tuje registracije. To izhaja iz določbe prvega odstavka 102. člena ZTSPOZ: oseba, ki prihaja z motornim vozilom tuje registracije na območje Jugoslavije, mora imeti veljavno mednarodno listino o zavarovanju... Tako v času škodnega dogodka ni mogoče govoriti o tem, da bi šlo za zadevo z mednarodnim elementom. Takšno lastnost je dobilo obravnavano razmerje šele z razpadom SFRJ, in to v razmerju do D. zavarovalnice ZOIL Sarajevo. Tožeča stranka je vložila tožbo tudi proti tej, vendar je bilo sklenjeno, da se pravdni postopek proti njej vodi v ločeni, posebni pravdi. Lahko bi šlo za mednarodni element tudi v morebitnem posebnem postopku zoper D., ki pa ga, sodeč po podatkih spisa, tožnik ni začel. Končno tudi ni mednarodnega elementa, ki bi temeljil na kakšni drugi zakonski ali pogodbeni obveznosti prve toženke. Z zakonom o obveznih zavarovanjih v prometu (Ur. list RS, št. 70/94 - ZOZP), s katerim so se prenehale uporabljati določbe med drugim 83. do 110. člena ZTSPOZ (51. člen ZPOZ), ni v prehodnih ne v katerih drugih določbah zajeto morebitno urejanje škodnih primerov, ki bi izvirali iz časov veljavnosti ZTSPOZ, ko je SFRJ še obstajala. Pravkar povedano velja tudi za zakon o zavarovalnicah (Ur. list RS, št. 64/94 - ZZav), s katerim so se prenehale uporabljati določbe ZTSPOZ razen tistih, za katere je pozneje določil omenjeni ZPOZ, da se ne uporabljajo več (117. člen ZZav). Med postopkom je bilo tudi ugotovljeno, da zavarovalne organizacije ali zavarovalni biroji nekdanjih republik niso sklenili sporazuma o likvidaciji škod, nastalih pred razpadom SFRJ. Problemi nelikvidiranih škod, ki so zasebno pravne narave, seveda tudi ne sodijo med razmerja, ki jih je uredil ustavni zakon za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).

Ni torej nobene pravne podlage, po kateri bi prva tožena stranka odgovarjala. Ne po 105. ne po 107. členu ZTSPOZ, ker ne gre ne za tuje zavarovano ne za tuje nezavarovano vozilo, in tudi ne po 99. členu tega zakona, ker ni šlo za nezavarovano domače vozilo, niti ne po kakšnem mednarodnem sporazumu. Tudi ne po načelu pravičnosti, kot terja revizija, ker ni predpisa, ki bi pooblaščalo sodišče, da v primerih, kot je obravnavani, uporabi to načelo. Tožeča stranka pa niti ne trdi in tudi ni ponudila dokazov, da obravnavajo zavarovalne organizacije ali biroji v drugih republikah nekdanje SFRJ zahtevke oškodovancev, ki so jim povzročili škodo vozniki ali lastniki vozil iz naše republike, tako, kot to želi tožnik v tej zadevi.

Prva toženka tudi ne odgovarja na podlagi 100. člena ZTSPOZ, saj ni bilo, kar je dejansko vprašanje, ugotovljeno, da bi bil vzrok za škodo v neznanem vozilu, ki naj bi tožnika zaslepilo. Ko je že beseda o neznanem vozilu, naj bo še odgovorjeno na zaključno stališče revizije, češ da je na prvi toženki dokazno breme, ker se po splošnih načelih o krivdni odgovornosti predpostavlja, da je tožena stranka kriva, če ni dokazala nasprotno. Tako pri subjektivni kot pri objektivni odgovornosti je navzlic načeloma domnevne krivde (prvi odstavek 154. člena zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR) in domnevne vzročnosti (173. člen ZOR) vendarle na tožnikovi strani, da dokaže vzročno zvezo oziroma v tem primeru vzrok, ki naj bi povzročil tožnikovo (ne)reagiranje. To se mu ni posrečilo. Sodišči nista torej kršili materialnega prava, ko nista naložili prvi toženki, naj dokaže, da ni bilo vozila, ki bi zaslepilo.

Neutemeljen je tudi tisti del revizije, v katerem se trdi, da so resorna ministrstva druge toženke na podlagi zakona o temeljih varnosti cestnega prometa (Ur. list SFRJ, št. 50/88, 63/88, 80/89, 29/90 in 11/91 - ZTVCP) dolžna zagotoviti pogoje za varno vožnjo. Revident v zvezi s tem navaja, da je priklopno vozilo stalo na cesti dolgo časa, ta trditev pa je v nasprotju z ugotovitvami nižjih sodišč, da se je D. ustavil po 500 m vožnje in da še ni bilo časa za odstranitev vozila. Tako revident zopet nedovoljeno posega v ugotovljeno dejansko stanje. Spričo opisane ugotovljene okoliščine je torej očitno, da nobena izmed pooblaščenih oseb še ni imela možnosti reagirati na nastali položaj na cesti, saj še ni prišlo niti do ogleda prometne nezgode, ko bi morala takšna oseba obvestiti organizacijo, ki odstranja vozila (158. člen ZTVCP), niti ni bila obveščena o oviri na cesti, da bi lahko ustrezno ukrepala (prvi odstavek 160. člena ZTVCP). V nasprotju z revizijsko trditvijo se torej pokaže, da sploh še ni bilo možnosti, da bi organi za notranje zadeve odkrili in odstranili priklopnik s cestišča. Uveljavljeni revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava potemtakem ni podan in ker tudi ne gre za procesno kršitev, na katero pazi vrhovno sodišče po uradni dolžnosti, je revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Odločitev o revizijskih stroških je zajeta z zavrnilnim izrekom te odločbe (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 166. člena ZPP).