Jedro

Na hišniškem stanovanju ni mogel nihče pod nobenimi pogoji pridobiti stanovanjske pravice

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni tako, da se tožbeni zahtevek druge tožeče stranke zavrne.

Sicer se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenem delu potrdi sodba prve stopnje.

Predlog tožencev za povrnitev stroškov pritožbenega postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo zahtevkoma tožečih strank in toženca zavezalo, da morata izprazniti enosobno stanovanje v L. in ga praznega izročiti tožeči stranki. Zavrnilo je zahtevek iz nasprotne tožbe, da mora prva tožeča stranka tožnikoma z najemno pogodbo dati v najem omenjeno stanovanje.

Zoper to sodbo se iz vseh razlogov pritožujeta toženca in predlagata spremembo. Zatrjujeta, da je treba namembnost spornega stanovanja presojati izključno na podlagi stanovanjske pogodbe z dne 5.12.1979. Ta pogodba je namreč veljala v času, ko sta se toženca v sporno stanovanje vselila. F.K. je bil zaposlen kot hišnik do konca leta 1972, s 1.1.1973 pa se je upokojil in do 1.6.1986 delal kot receptor pri izvršnem svetu. V tem obdobju je na prošnjo stanovalcev v hiši opravljal manjša hišniška dela (zamenjava žarnic, popravila pip in ključavnic). Spornega stanovanja torej ni zasedal kot hišnik, saj hiša sploh ni imela hišnika. Na podlagi stanovanjske pogodbe z dne 5.12.1979 je uporabljal stanovanje kot vsak drug imetnik stanovanjske pravice. Tudi iz zapisnika o točkovanju spornega stanovanja z dne 20.6.1973 je razvidno, da gre za običajno enosobno stanovanje. Zato ni pomembna stanovanjska pogodba z dne 30.3.1968, ko je bil F.K. še kurjač in hišnik. Hiša je bila na podlagi 2. čl. Zakona o gospodarjenju s stanovanjskimi hišami v družbeni lasti (Ur.l. SRS št. 37/74) predana v upravljanje samoupravni stanovanjski skupnosti. Po določbi 3. čl. omenjenega zakona so družbene pravne osebe obvezno vložile stanovanjske hiše v Sklad stanovanjskih hiš. Stanovanjske skupnosti so tako postale upravljalci stanovanjskih hiš ter so tudi veljavno sklepale stanovanjske pogodbe. Zaradi tega je bila stanovanjska pogodba z dne 5.12.1979 veljavno sklenjena in F.K. je pridobil stanovanjsko pravico. Ta stanovanjska pogodba je ostala v veljavi tudi po 97. čl. Zakona o stanovanjskih razmerjih (Ur.l. SRS št. 35/82 in 14/84, v nadaljevanju ZSR), tako, da je tudi po tem zakonu F.K. imel običajno stanovanjsko pravico. Sicer pa niti tožeča stranka niti obe bivši predsednici hišnega sveta kljub izrecnemu pozivu sodišča niso mogle predložiti nobene listine, iz katere bi bilo razvidno, da bi bilo stanovanje opredeljeno kot hišniško.

Opozoriti še velja, da so samoupravne stanovanjske skupnosti po odloku mesta Ljubljane o začasnem prenosu opravljanja nalog prenehale z delom 31.12.1989 in so njihove pravice, sredstva in obveznosti s 1.1.1990 prišle na Mestni komite Ljubljana za stanovanjsko gospodarstvo. Postavlja se torej vprašanje aktivne legitimacije prve tožeče stranke. Druga tožeča stranka pa nikakor ni legitimirana za izselitveno tožbo. V pravdo je namreč vstopila naknadno kot pooblaščenec lastnikov stanovanj. Vendar pooblaščenec ni stranka in ne more biti aktivno legitimiran za tožbo. Toženca sta se torej v sporno stanovanje vselila že leta 1986. Po ZSR sta zaradi daljše rabe na stanovanju pridobila stanovanjsko pravico in ju zato ni mogoče izseliti. Taka razmerja tudi po Stanovanjskem zakonu (Ur.l. RS št. 18/91 in 21/94 - v nadaljevanju SZ) uživajo enako zaščito, prva tožeča stranka pa je stanovanje tožencema dolžna oddati v najem.

Pritožba je delno utemeljena.

Za odločanje o tem, ali je sporno stanovanje hišniško, je bistveno, kako oz. kot kakšno je bilo oddano F.K. In ker iz stanovanjske pogodbe z dne 30.3.1968, na podlagi katere je F.K. pridobil stanovanjsko pravico na spornem stanovanju, izhaja, da mu je bilo to stanovanje oddano kot hišniško, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da gre za hišniško stanovanje. Četudi v kasneje (5.12.1979) sklenjeni stanovanjski pogodbi s Samoupravno stanovanjsko skupnostjo Občine Ljubljana Center ni navedeno, da je stanovanje hišniško, in četudi to ne izhaja iz zapisnika o točkovanju stanovanja, s tem stanovanje še ni izgubilo te lastnosti. Za kaj takega bi bil namreč potreben poseben akt zbora stanovalcev oziroma skupnosti stanovalcev, česar pa toženca nista dokazala. Zato je tudi irelevantno, do kdaj je F.K. opravljal hišniška dela ter kdaj sta se toženca vselila v sporno stanovanje. Tudi če je do tega prišlo več kot dve leti pred uveljavitvijo SZ, na spornem stanovanju nihče od njiju ni mogel pridobiti stanovanjske pravice. Na njem se je namreč lahko pridobila "le" začasna pravica uporabe (40. čl. ZSR), katere bistvena značilnost je bila njena odvisnost od opravljanja hišniških opravil. To pomeni dvoje: 1., da bivši hišnik ni mogel imeti po prenehanju opravljanja hišniških del položaja nezakonito vseljene osebe, ki bi po izteku dveletnega roka iz 50. čl. ZSR pridobila stanovanjsko pravico in 2., da na hišniškem stanovanju ni mogel nihče pod nobenimi pogoji pridobiti stanovanjske pravice (torej tudi ne pod pogoji 16., 17., 18. in 19. čl. ZSR).

Neutemeljeno je tudi pritožbeno oporekanje aktivni legitimiaciji prve tožeče stranke. Kajti hišniško stanovanje je v solastnini solastnikov ene ali več stanovalskih hiš (4. odst. 8. čl. SZ), toženca pa ne oporekata ugotovitvi, da je prva tožeča stranka lastnica dveh stanovanj. Čim je tako, je kot solastnica legitimirana za izselitveno tožbo zoper toženca, ki nesporno ne opravljata hišniških del (1. odst. 157. čl. SZ).

Pač pa pritožba utemeljeno opozarja, da do take tožbe ni upravičena druga tožena stranka. Kot upravnik je namreč le zastopnik lastnikov (29. čl. SZ), kar pomeni, da nima stvarne aktivne legitimacije. S tem, ko je sodišče prve stopnje ugodilo tudi upravnikovemu zahtevku (ki ni upravičen v svojem imenu tožiti na izselitev), je sicer na pravilno ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in sodbo v delu, s katerim je ugodeno zahtevku druge tožeče stranke, spremenilo tako, da je ta zahtevek zavrnilo (4. tč. 373. čl. Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP). Sicer pa je iz razlogov, ki so navedeni v prejšnjih odstavkih, pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo prve stopnje (368. čl. ZPP).

Ker z odločanjem o zahtevku druge tožene stranke niso nastali nikakršni stroški postopka, pritožbeno sodišče ni spremenilo odločbe o stroških postopka (3. odst. 154. čl. ZPP), medtem ko je zavrnilo predlog tožencev za povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Z delom pritožbe, s katerim sta uspela, namreč niso nastali nikakršni stroški postopka (1. odst. 166. čl. ZPP).