Jedro

Ker ima kreditno zavarovanje pravno naravo poroštva, se za presojo zastaranja ni mogoče opreti na določila 380. člena ZOR, ki ureja zastaralne roke pri zavarovalnih pogodbah.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi istega sodišča I 2003/00335 z dne 5. 9. 2003 tudi glede obveznosti toženca, tako da je ta skupaj s kreditojemalko N. G. dolžan plačati tožnici 7.524,87 EUR, izvršilne stroške v znesku 74,70 EUR ter pravdne stroške, vse skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Glede toženčeve obveznosti za plačilo višjega zneska je sklep o izvršbi razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo. Zavrnilo je tudi toženčev pobotni ugovor glede plačila 7.150,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Pri presoji ugovora zastaranja glede glavne terjatve se je oprlo na določilo 371. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), ki določa splošni, petletni zastaralni rok in odločilo, da vtoževana terjatev ni zastarana (predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine je bil vložen 18. 4. 2003).

2. Sodišče druge stopnje je toženčevi pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je toženca solidarno s kreditojemalko N. G. zavezalo k plačilu zneska 7.046,21 EUR, glede višjega zahtevka pa je sklep o izvršbi razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo. V ostalem je toženčevo pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo izpodbijano sodbo.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je toženec vložil predlog za dopustitev revizije, ki mu je Vrhovno sodišče ugodilo in revizijo s sklepom II DoR 58/2009 z dne 10. 9. 2009 dopustilo glede vprašanja, kakšna je bila pravna podlaga za tožničino izplačilo banki kreditodajalki, katerega povračilo v obravnavani zadevi zahteva od toženca kot kreditojemalkinega poroka.

4. Zoper sodbo sodišča druge stopnje toženec vlaga revizijo na podlagi sklepa o njeni dopustitvi (dopuščena revizija; tretji odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju ZPP). Ne sprejema stališča sodišč, da je bilo zavarovanje sklenjeno med kreditodajalko in zavarovalnico. Po njegovem mnenju je zadeva primerljiva z zadevo Vrhovnega sodišča II Ips 629/2001 (sodba z dne 24. 10. 2002), kjer je bilo zavarovanje sklenjeno med kreditojemalcem in zavarovalnico. Zavarovalna pogodba je bila sklenjena v imenu in za račun kreditojemalca po pooblaščenki – banki. To potrjuje prvi odstavek 8. člena kreditne pogodbe in drugi odstavek 1. člena pogodbe o zavarovanju potrošniških kreditov. Višje sodišče ni obrazložilo, kaj pomeni sklenitev zavarovanja v imenu in za račun kreditojemalca in ni obrazložilo smisla 8. člena kreditne pogodbe ter drugega odstavka 1. člena pogodbe o zavarovanju potrošniških kreditov. Ker v skladu s tretjim odstavkom 380. člena ZOR terjatve iz zavarovalnih pogodb zastarajo v treh letih, je terjatev tožnice, nastala 22. 5. 2000, nasproti kreditojemalki v celoti zastarala že pred vložitvijo izvršilnega predloga dne 14. 8. 2003. Z zastaranjem obveznosti glavnega dolžnika zastara tudi obveznost poroka.

5. Revizija je bila vročena tožnici, ki nanjo ni odgovorila.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Revizijsko sodišče je v skladu z drugim odstavkom 371. člena ZPP revizijo preizkusilo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih vprašanj, glede katerih je bila dopuščena.

8. Bistveni elementi konkretnega dejanskega stanu (ki sta ga ugotovili sodišči prve in druge stopnje, in na katerega je revizijsko sodišče vezano(1)) so naslednji: N. G. kot kreditojemalka in K. d. d. kot kreditodajalka sta 26. 10. 1998 sklenili kreditno pogodbo št. 6 za znesek 4.172,93 EUR. Kreditojemalka se je zavezala kredit vrniti v 60 mesečnih anuitetah oziroma obrokih. Kredit je bil zavarovan s solidarnem poroštvom toženca ter pri tožnici. K. d. d. je namreč 25. 5. 1998 s tožnico sklenila pogodbo o zavarovanju potrošniških kreditov. Predmet zavarovanja po tej pogodbi so bili vsi potrošniški in stanovanjski krediti, ki jih zavarovanec (banka) daje fizičnim osebam z maksimalnim vračilnim rokom 60 mesecev in katerih znesek glavnice odobrenega kredita enemu kreditojemalcu ne presega 12.518,78 EUR. Ker kreditojemalka svoje obveznosti po kreditni pogodbi ni redno odplačevala, je v skladu s 6. členom konkretne kreditne pogodbe kreditojemalka zahtevala vračilo celotnega neplačanega zneska kredita in pripadajočih obresti ter stroškov pred pogodbenim rokom in ker tega ni izpolnila, je od pogodbe odstopila. Plačilo tega zneska je bilo terjano tudi od toženca, ki ga prav tako ni poravnal. Tožnica je upnici banki 18. 5. 2000 znesek, ki ga je dolgovala G., poravnala. Tožnica je povračilo banki izplačanega zneska uveljavljala v obravnavanem postopku. Postopek zoper N. G. je bil že pravnomočno končan.

9. Tožnica utemeljuje svoj tožbeni zahtevek na temelju pogodbe o zavarovanju potrošniških kreditov, s katero se je zavezala, da bo kreditodajalcu (zavarovancu oziroma banki) krila škode, ki bodo nastale, če kreditojemalka ne bo poravnala obveznosti iz kredita v roku in tako, kot je določeno s kreditno pogodbo, banka pa se je zavezala, da bo tožnici plačevala zavarovalno premijo. V pogodbi je tudi določeno, da z izplačilom zavarovalnine preidejo na zavarovalnico vse pravice, ki jih ima upnik do kreditojemalca, in sicer do višine plačane zavarovalnine. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je pravilno stališče pritožbenega sodišča, da sta bili stranki zavarovanja banka (v pogodbi opredeljena kot zavarovalec in zavarovanec) in zavarovalnica (v pogodbi opredeljena kot zavarovatelj). Glede na vsebino zavarovalne pogodbe in dejstvo, da je bila sklenjena pet mesecev pred konkretno kreditno pogodbo, zavarovalec ne more biti kreditojemalka.

10. Pogodba o zavarovanju potrošniških kreditov z dne 25. 5. 1998 predstavlja zavarovanje del credere. Ker gre za zavarovanje terjatev,(2) se glede na drugi odstavek 899. člena ZOR za tovrstne posle ne uporabljajo pravila ZOR o zavarovalni pogodbi. Vrhovno sodišče je že pojasnilo, da je treba v takšnih primerih uporabiti splošna pravila obligacijskega prava in nato po analogiji določila, ki so zavarovanju terjatev najbližja.(3) Obligacijskopravna narava posla se presoja po tipičnem izpolnitvenem ravnanju.(4) V obravnavanem primeru je zavarovana obveznost iz kreditne pogodbe. Glede na temeljni posel, to je kreditno pogodbo, se zavarovalnica zaveže upniku iz temeljnega posla izpolniti obveznost, če ji obveznosti ne bo izpolnil njen dolžnik iz temeljnega posla. Causa zavarovanja del credere je torej zagotoviti varnost upniku. Tudi po sklenitvi kreditnega zavarovanja je upniku še naprej zavezan izpolniti obveznost dolžnik iz temeljnega posla. Poleg dolžnika kreditojemalca pa je v zavezi tudi zavarovalnica, ki se zaveže kreditodajalcu poravnati dospelo in neplačano terjatev skupaj z zamudnimi obresti. Ker je pri kreditnem zavarovanju izkazana enaka causa kot pri poroštvu (tudi namen poroštva ni oprostiti glavnega dolžnika plačila, temveč je njegov namen zagotoviti plačilu upniku) in ker tudi sicer izpolnjuje vse opredelilne elemente poroštva, je smiselna podreditev kreditnega zavarovanja pod institut poroštva.(5) V konkretni pogodbi med zavarovalnico in upnikom iz temeljnega posla je določeno, da mora upnik najprej uveljavljati terjatev od dolžnika in poroka iz temeljnega posla, zato gre za subsidiarno poroštvo (prvi odstavek 1004. člena ZOR). Ko je zavarovalnica izpolnila obveznost dolžnice banki, je prišlo do zakonite subrogacije (1003. in 1028. člen ZOR). Z izpolnitvijo obveznosti je zavarovalnica pridobila položaj, ki ga je imela banka upnica, in sicer že na podlagi navedenih zakonskih določb, enako upravičenje pa je določeno tudi v pogodbi o kreditnem zavarovanju.

11. Ker ima kreditno zavarovanje pravno naravo poroštva, se za presojo zastaranja ni mogoče opreti na določila 380. člena ZOR, ki ureja zastaralne roke pri zavarovalnih pogodbah. Pravila 380. člena ZOR o zastaralnih rokih pri zavarovalnih pogodbah se namreč uporabijo le za tiste pogodbe, za katere veljajo pravila ZOR o zavarovalnih pogodbah. Zastaranje obveznosti poroka je urejeno v 1019. členu ZOR, in sicer z zastaranjem obveznosti glavnega dolžnika zastara tudi obveznost glavnega dolžnika. To pomeni, da je treba poleg posebnih pravil o zastaranju poroštva upoštevati tudi pravila o zastaranju glavne terjatve, torej pravila o zastaranju terjatve upnika (kreditodajalca) do glavnega dolžnika (kreditojemalca). Ker je v konkretnem primeru prišlo do razdrtja kreditne pogodbe, ni več mogoče govoriti o dolgovanju anuitet, temveč je z razdrtjem dospel naenkrat celoten preostanek dolžničine terjatve (glavnica in obresti). Gre za enkratno dajatev, za katero velja splošni, petletni zastaralni rok (371. člen ZOR).(6) Določila drugega odstavka 1019. člena ZOR ni mogoče uporabiti, saj je toženec solidarni porok.(7) Ker obveznost kreditojemalke še ni zastarana, tudi obveznost toženca ni (prvi odstavek 1019. člena ZOR).

12. Revident se neutemeljeno sklicuje na odločitev v zadevi Vrhovnega sodišča II Ips 629/2001. V tem primeru je bil predmet presoje drugačno dejansko stanje – zavarovalna pogodba je bila sklenjena med zavarovalnico in kreditojemalcem.

13. Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, jo je revizijsko sodišče kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP) in z njo tudi zahtevek za povrnitev stroškov revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

Op. št. (1): Primerjaj tretji odstavek 370. člena ZPP.

Op. št. (2): Primerjaj sodbi Vrhovnega sodišča III Ips 2/97 z dne 11. 12. 1997 in III Ips 113/97 z dne 30. 6. 1999. Tako tudi Ivanjko Šime et al., ABC zavarovalništva s praktičnimi primeri, Maribor, Založba Kapital – Neto d.o.o., 1999, str. 103. M. Pavliha, S. Simoniti, Zavarovalno pravo, GV založba, Ljubljana 2007, str. 289. Jus M., Kreditno zavarovanje (zavarovanje kratkoročnih izvoznih in domačih kreditov pred komercialnimi in nekomercialnimi riziki), Ljubljana, Založba Sanje, 2004, str. 192. Kranjc, V., Kreditno zavarovanje – obligacijskopravna narava posla, Podjetje in delo, 7/2009, str. 1173 in nasl. Op. št. (3): Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča III Ips 2/97 z dne 11. 12. 1997. Op. št. (4): Primerjaj sodbo in sklep Vrhovnega sodišča II Ips 427/2003 z dne 26. 8. 2004. Plavšak, N., Komentar OZ, 1. knjiga, str. 56-59. Poimenovanje pogodbe kot zavarovalne pogodbe in uporaba pojmov, ki so sicer namenjeni zavarovalnim pogodbam, ne more biti relevantno za določitev pravne narave, saj se po izrecni zakonski določbi, kot že navedeno, za tovrstne pogodbe ne morejo uporabiti pravila o zavarovalni pogodbi.

Op. št. (5): Pravila o subrogaciji (299. člen ZOR) so namreč v primerjavi s pravili o poroštvu splošnejše narave in veljajo za primer, ko nekdo izpolni tujo obveznost, pri kreditnem zavarovanju pa zavarovalnica prevzame lastno pogodbo obveznost. Kranjc, V., Kreditno zavarovanje – obligacijskopravna narava posla, Podjetje in delo, 7/2009, str. 1173 in nasl. Op. št. (6): Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 512/2006 z dne 20. 11. 2008. Op. št. (7): Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 187/2009 z dne 21. 10. 2010.