Jedro

1. Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo pravila o zastaranju obresti. Ugotovilo je, da so obresti za čas od 22.5.2000 do 13.8.2000 (izvršilni predlog je bil vložen 14.8.2000) zastarale, česar pri izračunu višine obveznosti tožene stranke ni upoštevalo. Po določbi 376. člena OZ obresti nehajo teči, kadar višina zapadlih in neplačanih obresti doseže glavnico in ni pomembno, ali je del teh obresti že zastaral. Zastaranje namreč ne pomeni, da terjatve ni več, ampak le, da je terjatev neiztožljiva.

2. Materialno procesno vodstvo sodišča se je izčrpalo z opozorilom, da za pobotni ugovor toženec ni podal niti ustreznih dejanskih navedb niti dokaznih predlogov. Toženec je ves čas imel pomoč odvetnika, zato za dosego standarda ustrezne skrbnosti sodišča zadošča skopo opozorilo na pomanjkljivosti, brez podrobnejše utemeljitve. Nadaljnji oziroma vsebinsko bolj poglobljeni napotki bi že posegali v položaj nasprotne stranke v postopku.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba s p r e m e n i v točki I. glede obveznosti toženca tako, da je toženec dolžan tožeči stranki solidarno z N.G. plačati znesek 7.046,21 EUR (namesto 7.524,87 EUR), glede višjega zahtevka (478,66 EUR) se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Sežani z dne 5. 9. 2003 glede tožene stranke M.K. razveljavi in se zahtevek za plačilo 478,66 EUR zavrne.

V ostalem se pritožba zavrne in se v preostalem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Okrajno sodišče v Sežani delno obdržalo v veljavi sklep o izvršbi istega sodišča z dne 5.9.2003 tudi glede obveznosti toženca in sicer tako, da je skupaj z N.G. solidarno dolžan plačati 7.524,87 EUR, izvršilne stroške v znesku 74,70 EUR ter pravdne stroške v znesku 27,22 EUR. Razveljavilo pa je sklep in zahtevek zavrnilo v delu, v katerem je tožeča stranka zahtevala več od prisojenega. Hkrati je zavrnilo tudi pobotni ugovor toženca.

Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sodbo pa spremeni, tako da tožbeni zahtevek zavrne.

Eno izmed ključnih vprašanj v postopku je, na kateri pravni podlagi je tožeča stranka kreditodajalcu izplačala odškodnino. Tožena stranka trdi, da je do izplačila odškodnine prišlo na podlagi zavarovanja, ki sta ga sklenili kreditojemalka N.G. po pooblaščencu (kreditodajalcu) na podlagi pooblastila iz 1. odstavka 8. člena kreditne pogodbe in tožeča stranka. Pogodba o zavarovanju posojil pomeni samo dogovor banke in zavarovalnice o pogojih, ki jih mora banka upoštevati pri odobravanju kredita in opominjevalnem postopku. Da je v konkretnem primeru zavarovanje sklenila kreditojemalka in ne banka izhaja iz 1. odstavka 8. člena kreditne pogodbe, 2. odstavka 1. člena pogodbe o zavarovanju potrošniških kreditov z dne 25.5.1998 in iz navedb tožeče stranke. Tožeča stranka tem trditvam ni nikoli nasprotovala, nasprotno, dejstvo, da je kreditojemalka sklenila zavarovanje v korist kreditodajalca je celo priznala. Tožena stranka stališča sodišča ne more sprejeti, toliko bolj ker ni obrazložilo, kaj zanj pomeni sklenitev zavarovanja v imenu in za račun kreditojemalca (termin, uporabljen v 1. odstavku 8. člena kreditne pogodbe). Sodba v tem delu nima razlogov in se je ne da preizkusiti, kar pomeni kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Sodišče je napačno uporabilo materialno pravo, saj sta zavarovalno pogodbo sklenili pravdni stranki, terjatve iz zavarovalnih pogodb pa zastarajo v treh letih. Terjatev iz naslova regresa je zato v celoti zastarala. Enako stališče je zavzelo Vrhovno sodišče v zadevi II Ips 629/2001. Toženec ne more razumeti, zakaj se je višje sodišče ob ugotovitvi, da gre za drugačno situacijo, zadovoljilo le s prebiranjem revizijske odločbe, ni pa upoštevalo svoje odločbe, ki je bila predmet odločanja v revizijski zadevi. Tako bi lahko videlo, da gre za enako zadevo. Da ne gre za identičen primer je začelo zatrjevati šele višje sodišče, tožeča stranka tega ni nikoli trdila. Tožena stranka je predlagala, da sodišče pribavi spis v zadevi II Ips 629/2001, iz katerega bi bilo mogoče videti, da gre za identično zadevo, ker sodišče tega ni storilo, svoje odločitve pa tudi ni obrazložilo, je zagrešilo kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Tožena stranka še vedno vztraja, da je terjatev zastarala tudi na drugih podlagah in sicer po 2. odstavku 372. člena ZOR, ki ureja zastaranje pri anuitetnem vračanju kredita.

Tožena stranka vztraja pri trditvi, da je poroštvena izjava nična, ker ni bila sestavljena v obliki, ki jo zahteva 988. člen ZOR. Toženec kreditne pogodbe ni podpisal, poroštvena izjava ni del kreditne pogodbe in bi zato morala vsebovati bistvene sestavine kreditne pogodbe. Glede na to, da se porok zavezuje le s poroštveno pogodbo, ni pomembno, kaj je zapisano v pisni odstopni izjavi. Ne glede na navedeno pa je treba ugotoviti, da v odstopni izjavi poroštvo sploh ni omenjeno. Ker sta bili kreditna pogodba in izjava o odstopu pripravljeni s strani tožeče stranke, je treba nejasne določbe razlagati v korist tožene stranke (100. člen ZOR). Sodišče ni pojasnilo, zakaj citirana določba ni uporabna in sodba o bistvenem vprašanju nima razlogov (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).

Ker je sodišče zaključilo, da gre za solidarno poroštvo, se ni opredelilo do toženčevih trditev, da je zaradi subsidiarne narave poroštva z izplačilom banki prenehala obveznost toženca. Tudi o tem sodba nima razlogov. Glede na to, da je tožena stranka kvečjemu subsidiarna dolžnica, pa je terjatev na podlagi 2. odstavka 919. člena ZOR zastarala že celo 23.5.2002. Sodišče je napačno izračunalo tudi višino dolga, saj je upoštevalo napačno višino glavnice. Iz obračuna tožeče stranke namreč izhaja, da je glavnica znašala 890.758,60 SIT in ne 901.619,50 SIT kot je to upoštevalo sodišče. Po mnenju tožene stranke pa tudi znesek 890.758,60 SIT ni pravilen, saj iz odškodninskega zahtevka za zavarovalnico izhaja le glavnica v višini 864.934,00 SIT. Ta škodni zahtevek je vseboval tudi zamudne obresti, tako da je prava glavnica znašala le 828.187,60 SIT.

V zvezi s pobotnim ugovorom, tožena stranka najprej navaja, da so protispisne ugotovitve sodbe, da tožena stranka pobotnega ugovora ni podrobneje obrazložila. Predlagala je tudi dokaz z vpogledom v premoženjsko stanje glavne dolžnice. Sicer pa tožena stranka meni, da dokaza niti ne bi bilo potrebno izvajati, saj tožeča stranka pobotnemu ugovoru vse do ponovljenega postopka sploh ni ugovarjala. Sodišče bi zato moralo šteti, da je pobotni ugovor nesporen. Sodišče tudi ni pojasnilo, zakaj ni izvedlo predlaganega dokaza, kar predstavlja kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je opustilo tudi materialno pravno vodstvo, saj tožene stranke ni opozorilo, da so njene navedbe in dokazni predlogi pomanjkljivi. S tem je zagrešilo relativno kršitev postopka, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe (prvi odstavek 339. člena ZPP). Zaradi vsega navedenega je sodba za toženo stranko pomenila presenečenje.

Pritožba je delno utemeljena.

V zvezi s pritožbenimi trditvami o kršitvah postopka pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo ni zagrešilo niti očitanih kršitev postopka niti kršitev postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Kot bo obrazloženo v nadaljevanju ima sodba razloge o vseh odločilnih dejstvih in o uporabljenem materialnem pravu, ti razlogi so konsistentni in si med seboj niso v nasprotju.

Pritožba ves čas vztraja, da je bila zavarovalna pogodba sklenjena med tožečo stranko in kreditojemalcem, kar ne drži. Podlaga, po kateri je tožeča stranka plačala odškodnino banki, je bila pogodba o zavarovanju potrošniških kreditov (v nadaljevanju zavarovalna pogodba). Ni sporno, da kakšna druga zavarovalna pogodba med zavarovalnico in kreditojemalcem ni bila sklenjena. Iz teksta zavarovalne pogodbe izhaja, da je sklenitelj zavarovanja in upravičenec do odškodnine (zavarovanec) po pogodbi banka. Po določbi 897. člena v času sklenitve pogodbe veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) se z zavarovalno pogodbo sklenitelj zavarovanja (zavarovalec) zavezuje, da bo po načelih vzajemnosti in solidarnosti združeval določen znesek v zavarovalni skupnosti(zavarovalnica), ta pa se zavezuje, da bo, če se zgodi dogodek, ki pomeni zavarovalni primer, izplačala zavarovancu odškodnino. Zavarovalni primer je določen v 1. členu zavarovalne pogodbe, to je škoda, nastala zaradi tega, ker kreditojemalec, v imenu katerega in za čigar račun je sklenjeno zavarovanje, zavarovancu deloma ali v celoti ni zmožen odplačati najetega in v zavarovanje prijavljenega kredita. Citirane določbe so ob upoštevanju določb ZOR nedvoumne, pogodbo sta sklenili tožeča stranka in banka, sklenitelj zavarovanja in zavarovanec ni kreditojemalec, ampak banka, v pogodbi tudi nikjer ni zapisano, da banka pogodbo sklepa kot pooblaščenec kreditojemalca. Zavarovalna pogodba je bila sklenjena 25.5.1998, kreditna pogodba pa šele 26.10.1998. V drugem odstavku 1. člena zavarovalne pogodbe je res zapisano, da je zavarovanje sklenjeno v imenu in za račun kreditojemalca, vendar to ne pomeni, da je kreditojemalec stranka zavarovalne pogodbe, kar izhaja tudi iz nadaljnjih določb pogodbe, ko je govora o nastopu zavarovalnega primera, o zavarovalni prijavi in obračunu premije ter o vložitvi in dokumentiranju odškodninskega primera, ki se vsi nanašajo na obveznosti in pravice zavarovanca, to je banke. Podlaga izplačilu odškodnine ni bila kreditna pogodba, na določbe katere (8. člen) se v pritožbi sklicuje toženec, temveč zavarovalna pogodba. Zavarovalna pogodba, kakršno zatrjuje tožena stranka, to je med tožnico in kreditojemalcem, niti ne bi bila dopustna (898. člen ZOR), saj dogodek, glede katerega se sklene zavarovanje (da kreditojemalec preneha odplačevati kredit), ne bi bil neodvisen od izključne volje pogodbenikov. Pritožbeno sodišče še enkrat pojasnjuje, da je bilo v zadevi II Ips 629/2001 dejansko stanje ugotovljeno drugače (napačno ali nepopolno ugotovljeno dejansko stanje ni revizijski razlog in je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, kakršno je bilo ugotovljeno v pravnomočni sodbi, pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja vrhovno sodišče ne preverja, zato vpogled v spis ni bil potreben) in sicer je sodišče izhajalo iz ugotovitve, da je bila pogodba sklenjena med zavarovalnico in kreditojemalcem. Zato ni mogoče uporabiti odločitve v zadevi II Ips 629/2001 tudi za obravnavani primer. Dodati je še, da je tožeča stranka svoj zahtevek temeljila na kreditni pogodbi v zvezi z odstopno izjavo banke (ko je predlagala izvršbo na podlagi verodostojne listine). Če bi držale trditve tožene stranke, da je priznavala, da je bila zavarovalna pogodba sklenjena s kreditojemalcem, potem bi zahtevek temeljila na zavarovalni pogodbi.

Iz razlogov izpodbijane sodbe, s katerimi pritožbeno sodišče soglaša, nadalje izhaja, da je po plačilu odškodnine, banka prenesla svojo terjatev do kreditojemalca (in poroka) po kreditni pogodbi na tožečo stranko. Tak dogovor je tudi v skladu z določbo 939.člena ZOR, po kateri z izplačilom odškodnine iz zavarovanja preidejo do višine izplačane odškodnine po samem zakonu na zavarovalnico vse zavarovančeve pravice nasproti tistemu, ki je kakorkoli odgovoren za škodo (v obravnavanem primeru sta to kreditojemalec in porok). Povedano v zvezi z določbo 6. odstavka 380. člena ZOR pomeni, da zahtevek zavarovalnice zastara v enakem roku kot zahtevek banke po kreditni pogodbi, to je v petih letih. Pritožniku je bilo namreč že pojasnjeno, da je z neplačevanjem zapadel v plačilo celoten kredit in da ne gre več za odplačevanje anuitet, zato uporaba drugega odstavka 372. člena ZOR ne pride v poštev. Odločitev sodišča prve stopnje, da zahtevek za plačilo glavnice (in obresti, ki so zapadle v obdobju zadnjih treh let) ni zastaral, je zato pravilna.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe glede zatrjevane ničnosti poroštvene izjave in glede oblike poroštva. Toženec je podpisal poroštveno izjavo (priloga A1), ki je pisna in vsebuje vse bistvene podatke o obveznosti, ki jo je toženec s podpisom sprejel. Toženec je poleg tega podpisal še kreditno pogodbo in upravno – izplačilno prepoved (slednja pomeni le dovoljenje toženca, da mu banka odteguje obroke, v povezavi z ostalimi listinami pa kaže na to, da so bili tožencu pogoji poroštva znani). Poroštvena izjava izpolnjuje vse pogoje iz 998. člena ZOR in ni nična. Drugačne pritožbene navedbe nimajo podlage niti v citirani določbi ZOR niti v sodni praksi. Tudi glede vrste poroštva ne more biti dvoma, saj je v 8. členu kreditne pogodbe, kjer so zapisane možne oblike zavarovanja kredita, določeno, da poroki pristopijo k tej pogodbi kot poroki in plačniki (možnost subsidiarnega poroštva ni določena). Res je sicer toženec podpisan pod rubriko porok, vendar je hkrati s podpisom potrdil, da je pogodbo prebral in jo v znak razumevanja in sprejemanja njenih odločb podpisal. Protispisna je torej pritožbena trditev, da toženec kreditne pogodbe ni podpisal. Določila pogodb in izjav so jasna, zato uporaba 100. člena ZOR niti ne pride v poštev. Ker je šlo za solidarno poroštvo, pritožbenemu sodišču tudi ni potrebno odgovarjati na tiste pritožbene navedbe, ki bi prišle v poštev, če bi bilo poroštvo subsidiarno. Vprašanje, ali sta bila poroka dva, ali le eden (v zvezi z 8. členom kreditne pogodbe), za veljavnost poroštvene izjave toženca ni odločilno.

Delno pa je pritožba utemeljena glede višine glavnice. Iz specifikacije zneska 901.619,40 SIT (priloga A7) je razvidno, da ta znesek sestavlja stanje na na dan 26.4.2000 v višini 864.934,40 SIT (v zvezi s tem zneskom tožena stranka ni imela nobenih konkretnih pravočasnih navedb), stroški opomina v znesku 2.100,00 SIT, preostanek pa predstavljajo obresti. Glavnica torej znaša 867.034,40 SIT (stanje in stroški opomina) in to je znesek, ki ga je treba upoštevati v zvezi s 376. členom OZ. Po tej določbi, ki se uporablja za obdobje po 1.1.2002 tudi v primerih, ko so obresti začele teči pred uveljavitvijo OZ, namreč obresti prenehajo teči, ko so dosegle glavnico. To se je v obravnavanem primeru zgodilo pred uveljavitvijo OZ-A, kar pomeni, da je tožeča stranka upravičena le do dvojnega zneska glavnice (2 x 3.618,07 EUR), to je 7.236,14 EUR. Sodišče prve stopnje pa je napačno uporabilo pravila o zastaranju obresti. Ugotovilo je, da so obresti za čas od 22.5.2000 do 13.8.2000 (izvršilni predlog je bil vložen 14.8.2000) zastarale, česar pri izračunu višine obveznosti tožene stranke ni upoštevalo. Po določbi citiranega 376. člena OZ obresti, kot rečeno, nehajo teči, kadar višina zapadlih in neplačanih obresti doseže glavnico in ni pomembno, ali je del teh obresti že zastaral. Zastaranje namreč ne pomeni, da terjatve ni več, ampak le, da je terjatev neiztožljiva. Pritožbeno sodišče je zato po verificiranem programu za izračun zamudnih obresti izračunalo obresti od glavnice 867.034,40 SIT za obdobje od 22.5.2000 do 13.8.2000 in ugotovilo, da je njihova višina 45.514,19 SIT (priloga C2). Tožeča stranka je tako namesto 1.734.068,80 SIT zaradi delnega zastaranja obresti upravičena do 1.688.554,61 SIT, oziroma v zvezi z Zakonom o uvedbi eura (ZUE) do 7.046,21 EUR. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo (druga in peta alinea 358. člena ZPP), tako da je namesto zneska 7.524,87 EUR toženec dolžan tožeči stranki plačati solidarno z N.G. znesek 7.046,21 EUR, višji zahtevek pa se zavrne (in v tem delu razveljavi sklep o izvršbi).

V zvezi s pobotnim ugovorom je pritožba neutemeljena. Kot je bilo toženi stranki že večkrat pojasnjeno, je bil toženec opozorjen na pomanjkljive navedbe in dokazne predloge (v sklepu tega sodišča z dne 27. 6. 2007). Res je na naroku 6.11.2007 svoje navedbe dopolnil, vendar ne tudi dokaznih predlogov. Dokazni predlog za vpogled v premoženjsko stanje dolžnice v letih 2000 in 2003 je namreč preveč pavšalen, da bi ga sodišče lahko obravnavalo, zato ni podana kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 285. členom ZPP. Materialno procesno vodstvo sodišča se je namreč izčrpalo z opozorilom, da za pobotni ugovor toženec ni podal niti ustreznih dejanskih navedb niti dokaznih predlogov. Toženec je ves čas imel pomoč odvetnika, zato za dosego standarda ustrezne skrbnosti sodišča zadošča skopo opozorilo na pomanjkljivosti, brez podrobnejše utemeljitve. Nadaljnji oziroma vsebinsko bolj poglobljeni napotki bi že posegali v položaj nasprotne stranke v postopku. Prav tako je bilo toženi stranki že pojasnjeno, da je šele na prvem naroku po prvi razveljavitvi sodbe podala take navedbe, da je bilo pobotni ugovor sploh mogoče obravnavati. Zato je zatrjevanje, da naj bi bilo istočasno nasprotovanje tožeče stranke prepozno, neutemeljeno. Tožeča stranka je ugovoru nasprotovala, toženec svojih trditev ni izkazal, zato je odločitev sodišča prve stopnje, da zavrne pobotni ugovor pravilna.

Na podlagi povedanega je pritožbeno sodišče v preostalem izpodbijanem, pa ne spremenjenem delu, pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

Tožena stranka je s pritožbo uspela le v manjšem delu, s tem delom niso nastali nobeni posebni stroški, zato je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 154. člena ZPP odločilo, da mora sama kriti svoje stroške postopka.