Jedro

Sodišče prve stopnje je odškodninsko odgovornost tožene stranke presojalo upoštevaje določila 22. in 26. člena Ustave RS, 6. člena EKČP, določil ZVPSBNO in OZ, torej na temelju krivdne odgovornosti tožene stranke za delo njenega organa, kar je pravilno tudi po stališču pritožbenega sodišča. Pritožbeno stališče tožeče stranke, da bi moralo sodišče prve stopnje odločati neposredno v skladu s 26. členom Ustave RS, ki da določa objektivno odgovornost države brez uporabe OZ, je zmotno. 26. člen Ustave RS se nanaša le na odškodninsko odgovornost za protipravno izvajanje oblasti. Iz določbe izhaja, da je podlaga odgovornosti protipravno ravnanje državnega organa in sicer ravnanje pri delu ali v zvezi z delom, to je izvrševanjem oblasti, katerega posledica je nastanek škode. 26. člen Ustave RS je sicer pravna podlaga odškodninske odgovornosti države, določa protipravnost ravnanja, ki pomeni objektivno protipravnost (nasprotje s pravom), vendar ne zadošča za celovito obravnavo škodnega dogodka (vprašanja pravno priznane škode, vzročnosti, obsega škode …) zato je potrebno uporabiti splošna pravila odškodninskega prava ko ta določa OZ. Tožeča stranka se neutemeljeno sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča US 29984 oziroma Up-695/2011 z dne 10. 1. 2013, ker ta ne določa, da v primeru protipravnega ravnanja državnega organa ni potrebno dokazovati odškodninske odgovornosti po določilih OZ, kot to zatrjuje tožeča stranka. Z navedeno odločbo je Ustavno sodišče koncept odgovornosti države, ki izhaja iz protipravnega ravnanja konkretne osebe v državni službi, spremenilo v smislu, da lahko država na podlagi 26. člena Ustave odgovarja tudi tedaj, kadar protipravnega ravnanja ni mogoče pripisati konkretni osebi oziroma organu, ampak državnemu aparatu v celoti (gre za t.i. razosebljanje odškodninske odgovornosti države).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka nosi sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke zaradi plačila odškodnine v višini 1,292.169,52 EUR s pripadki. Zaključilo je, da med po sodišču prve stopnje sicer ugotovljenim protipravnim ravnanjem in vtoževano premoženjsko škodo ni vzročne zveze.

2. Tožeča stranka po svoji pooblaščenki sodbo sodišča prve stopnje izpodbija s pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ali deloma ugodi tožbenemu zahtevku tožeče stranke oziroma, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, toženi stranki pa naloži povračilo pritožbenih stroškov tožeče stranke skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožeča stranka meni, da je izpodbijana sodba v celoti nepravilna in nezakonita, pristranska in tudi v nasprotju z določili Ustave RS ter v nasprotju z določili EKČP. Tožeča stranka meni, da bi moralo sodišče v tem postopku izdati zamudno sodbo ter tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti ugoditi, saj da odgovor na tožbo tožene stranke nima vseh bistvenih sestavin, ki jih določa ZPP. Pri tem se sklicuje na določbe 212., 277., 278 in 7. člena ZPP, iz katerih da jasno izhaja, da morajo biti odgovoru na tožbo priložene listine in predlagani dokazi, s katerim se ugotavljajo dejstva, ki jih navaja tožena stranka v odgovoru na tožbo, v nasprotnem primeru mora sodišče takšno vlogo zavreči oziroma šteti kot da ni bila vložena. Sodišču prve stopnje očita, da se do teh navedb tožeče stranke tekom postopka ni opredelilo in da je v izpodbijani sodbi zgolj pavšalno te navedbe tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljene. Nadalje navaja, da sodišče prve stopnje tožeči stranki odgovora na tožbo ni vročilo v zakonitem 30-dnevnem roku, da je zato sodišču vročitev odgovora urgirala, da se do njenih navedb, da ji nasprotna tožba ni bila vročena pravočasno, sodišče ni opredelilo, prav tako se ni opredelilo do njenih navedb, da naj sodišče toženi stranki v nadaljevanju postopka ne dovoli, da predloži dokazne listine oziroma predlaga dokaze, saj tega ni storila v odgovoru na tožbo. Nadalje navaja, da tožena stranka na prvo pripravljalno vlogo tožeče stranke z dne 16. 2. 2017 ni odgovorila hitro in pravočasno, kot ji to nalaga ZPP, da je vlogo tožene stranke z dne 19. 5. 2017 prejela šele dan pred narokom, ki je bil 7. 6. 2017, da tožena stranka tudi k tej vlogi ni predložila listin, na katere se je v njej sklicevala in je sodišče nezakonito dovolilo, da je dokazne listine predložila šele na naroku, čeprav se v svojem odgovoru na tožbo na njih sploh ni sklicevala. Tožena stranka, da je v svoji vlogi z dne 19. 5. 2017 vložila nov odgovor na tožbo, za kar pa nima nikakršne zakonske podlage, sodišče pa je ravnalo v celoti nezakonito, protipravno in protiustavno, saj je toženi stranki dovolilo predlagati dokaze in vlagati listine, čeprav teh v odgovoru na tožbo ne navaja. Navaja, da v kolikor tožeča stranka v tožbi ne bi navajala dokazov ter predložila listin, bi sodišče tako tožbo zavrglo, enako pa da mora veljati za toženo stranko. Sodišče tožeči stranki s sklepom ni dovolilo, da bi do naslednjega naroka vložila novo vlogo. Je pa to dovolilo toženi stranki, kar pa je po mnenju tožeče stranke nezakonito in pristransko. Tožeča stranka je kljub prepovedi sodišče kar izhaja iz zapisnika z dne 7. 6. 2017 odgovorila na zadnjo vlogo tožene stranke z vlogo z dne 30. 6. 2017, ki pa je sodišče ni upoštevalo, saj je tudi v izpodbijani sodbi ne navaja, oziroma se do nje ne opredeli. Sodišču prve stopnje očita, da je v celoti prezrlo vse procesne kršitve, na katere je tožeča stranka sodišče že sproti opozarjala. Navaja, da iz vsega navedenega izhaja, da je sodišče pravdni stranki obravnavalo izrazito neenako. Meni, da gre za bistvene postopkovne kršitve po prvem odstavku 339. člena ZPP, saj bi moralo sodišče odgovor na tožbo zavreči ter izdati zamudno sodbo, glede na ostale navedbe pa meni, da gre za kršitve po drugem odstavku 339. člena ZPP in sicer po 8., 14. in 15. točki ter za kršitev 22. in 23. člena Ustave RS, torej za očitno neenako obravnavanje pravdnih strank in pristransko ravnanje sodišča, temu posledično pa za kršitev 6. člena EKČP. Glede zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja v izpodbijani sodbi tožeča stranka navaja, da je sodišče zavrnilo zgolj dokazni predlog tožeče stranke z zaslišanjem sodnega izvršitelja ter postavitvijo izvedenca finančne stroke, medtem ko se do ostalih dokaznih predlogov tožeče stranke ni opredelilo, kar predstavlja tudi absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišču prve stopnje nadalje očita, da ni zaslišalo dolžnika, D. D., katerega zaslišanje je nujno, sodišče pa se o predlogu oziroma o zavrnitvi tega dokaza v izpodbijani sodbi ni opredelilo. Prav tako sodišče ni izvedlo dokaza z zaslišanjem sodnega izvršitelja, ki bi sodišču pojasnil, zakaj v izvršilnem postopku ni premičnega premoženja dolžnika ter kdaj in na kakšen način je ta z njim razpolagal, kar je odločilnega pomena, saj tožeča stranka zatrjuje, da je do razpolaganja dolžnikovega premoženja prišlo v nerazumnih časovnih rokih. Prav tako je sodišče zavrnilo predlagani dokaz z izvedencem finančne stroke in ni izvedlo nobenega dokaza s predlaganimi pričami. Sodba pa prav tako ne omenja, da je tožeča stranka predlagala tudi zaslišanje finančnega svetovalca S. P. in je zato sodba v celoti pomanjkljiva brez navedenih razlogov o odločilnih dejstvih in zgolj pavšalno navaja, da tožeča stranka ni dokazala, da naj bi dolžnik razpolagal s premoženjem v času rokovnih zamud sodišča v zadevi P 3179/2010, čeprav ključnih dokazov v zvezi s tem sploh ni izvedlo. Očita kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Nadalje tožeča stranka vztraja, da je bilo o protipravnem ravnanju tožene stranke že pravnomočno odločeno pred vložitvijo predmetne tožbe, zaradi česar bi moralo sodišče odločati o odškodninski odgovornosti države neposredno po 26. členu Ustave RS in 6. členu EKČP in ne ugotavljati elementov odškodninske odgovornosti po določilih OZ, pri čemer se sklicuje na odločbe Ustavnega sodišča in na odločbo US 29984, do katere pa da se sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni opredelilo, prav tako se ni opredelilo do predlaganih primerljivih drugih odločb Ustavnega sodišča. Meni, da na podlagi uveljavljene sodne prakse ustavnega sodišča ter Evropskega sodišča v primeru protipravnega ravnanja državnega organa ni potrebno dokazovati klasične odškodninske odgovornosti po določilih OZ, saj sicer 26. člen Ustave ne bi imel nikakršnega smisla oziroma pomena. V zvezi s tem sodišču prve stopnje očita absolutno bistveno kršitev pravdnega postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Prav tako pa da gre v tem delu tudi za kršitev materialnega prava oziroma neposredno kršitev 26. člena Ustave RS. Navaja, da izpodbijana sodba v 14. točki pri citiranju nadzorstvenega sklepa RoP 10/2014 izpusti ključno odločilno dejstvo, da je sodišče že ugotovilo, da je med posameznimi procesnimi dejanji prihajalo do prevelikih časovnih razmikov, prav tako je to že ugotovljeno v pravnomočni satisfakcijski sodbi Okrajnega sodišča v Kranju P 65/2015 z dne 2. 11. 2015. iz navedenega pa da hkrati izhaja, da je izpodbijana sodba v nasprotju z že pravnomočnimi odločbami v predhodnih postopkih v katere vsebino to sodišče ne more več poseči v smislu, da na novo ugotavlja protipravno ravnanje tožene stranke. Očita absolutno bistveno kršitev iz 15. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Nadalje navaja, da sodišče tudi ni odločalo o delu odškodninskega zahtevka, s katerim je tožeča stranka uveljavljala še dodatno škodo v višini 500.000,00 EUR in predlagala, da sodišče o tem zahtevku odloči v skladu z 216. členom ZPP, zato kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Nadalje vztraja, da je bila nepremičnina dolžnika D. D. prodana v času, ko je v postopku P 3179/2010 že prišlo do rokovnih zamud, kar da je ugotovljeno tudi v sklepu RoP 10/2014, izpodbijana sodba pa to odločilno dejstvo izpusti. Vztraja, da je šlo v postopku P 3179/2010 za cel niz zavlačevanj in nerazumnih rokov, ki so rezultirali v to, da je dolžnik s premoženjem prosto razpolagal. Ne glede na nepremično premoženje dolžnika pa je tožeča stranka tudi navajala, da je dolžnik razprodal premično premoženje tako da tožeča stranka ni prišla vsaj do nekega primernega poplačila svoje terjatve. Dolžnik naj bi namreč v času, ko se sodišču v postopku P 3179/2010 očita zavlačevanje oziroma odločanje v nerazumno dolgih rokih razpolagal s premičnim premoženjem tako, da je določene premičnine prepisal na ženo in sina. Listine v zvezi z navedenim so v izvršilnem in rubežnem zapisniku, ki naj bi ga sodišče tudi pribavilo. Iz izpodbijane sodbe pa ne izhaja, v katere listine izvršilnega postopka in predvsem rubežnega postopka naj bi sodišče dejansko vpogledalo. Meni, da bi dolžnik D. D. v tem postopku lahko pojasnil kdaj in kam je v očitanem času prenesel svojo premično premoženje, vendar ga sodišče ni zaslišalo. Nadalje navaja, da je v izpodbijani sodbi v 22. točki navedeno, da tožnik ni navedel za katero premično premoženje dolžnika naj bi šlo, da je takšna navedba sodišča popolnoma nerazumljiva in da je odraz dejstva, da sodišče ni izvedlo vseh dokazov in navaja, da vrsta in popis dolžnikovega premoženja izhaja v celoti iz listin rubeženega postopka, zato je tožeča stranka sodišču tudi predlagala pribavo celotnega izvršilnega spisa. Dodatno razjasnitev glede razpolaganja dolžnikovega premoženja pa bi s pričanjem osvetlila sodni izvršitelj in dolžnik D. D. in glede na njuni izpovedbi še kaka druga priča, v kolikor bi bilo to potrebno. Glede na to, da sodišče ni izvedlo krovnih dokazov v izpodbijani sodbi, ne more očitati tožeči stranki, da ta ni specificirala dolžnikovega premičnega premoženja. Takšno razlogovanje je nedopustno in predstavlja absolutno bistveno kršitev po 14. točki in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

3. Tožena stranka na pritožbene navedbe tožeče stranke ni odgovorila.

4. Postopek v tej zadevi se je začel pred 14. 9. 2017, ko se je začel uporabljati Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 10/2017, v nadaljevanju ZPP-E). Vendar pa je bila odločba, s katero se je postopek končal pred sodiščem prve stopnje izdana pred začetkom uporabe ZPP-E. Zato se je postopek pred višjim sodiščem na podlagi 125. člena ZPP-E nadaljeval po določbah Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki so se uporabljale pred začetkom uporabe ZPP-E. 5. Pritožba ni utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče je po preizkusu izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje ugotovilo, da v postopku na prvi stopnji ni bila storjena nobena od številnih pritožbeno očitanih postopkovnih kršitev. Prav tako v postopku na prvi stopnji ni prišlo do katere od ostalih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po drugem odstavku 350. člena ZPP po uradni dolžnosti. Sodba sodišča prve stopnje je natančno in nazorno pojasnjena z v sodbi navedenimi jasnimi in skladnimi razlogi o vseh za odločitev relevantnih dejstvih. V odločilnih dejstvih ni nasprotij med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Pritožbeno sodišče iz spisovnega gradiva ni zasledilo pritožbeno očitanega neenakega obravnavanja pravdnih strank ali pristranskega ravnanja sodišča. Posledično ni zaznalo očitanih kršitev ZPP, Ustave RS, niti EKČP. Po mnenju pritožbenega sodišča je z izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje dejansko stanje popolno in pravilno ugotovljeno ter na podlagi trditev pravdnih strank ter upoštevnih in izvedenih dokazov pravdnih strank ni bilo mogoče ugotoviti drugačnega dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Ob ugotovljenem dejanskem stanju pa je sodišče prve stopnje tudi materialno pravo pravilno uporabilo, ko je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljen.

Pritožbeno sodišče kot pravilne sprejema razloge sodišča prve stopnje, s katerimi je to zavrnilo zahtevek tožeče stranke kot neutemeljen.

7. V pritožbi ponovljeno stališče tožeče stranke, da bi sodišče prve stopnje moralo v tem postopku izdati zamudno sodbo, ter tožbenemu zahtevku ugoditi, saj da odgovor na tožbo tožene stranke nima bistvenih sestavin, je zgrešeno, kar je pojasnilo že sodišče prve stopnje. Določbe členov 212, 277, 278 in 7. člena ZPP, ki jih navaja tožeča stranka, si tožeča stranka očitno zmotno tolmači ko navaja, da morajo biti že k odgovoru na tožbo priložene vse listine in predlagani vsi dokazi za zatrjevana dejstva sicer da je potrebno vlogo - odgovor zavreči oziroma šteti, da ni bila vložena. Kot je navedlo sodišče prve stopnje, je v 318. členu ZPP določeno, da sodišče izda zamudno sodbo, če tožena stranka v roku iz 277. člena ne odgovori na tožbo in so izpolnjeni v prvem odstavku 318. člena določeni pogoji. Kot izhaja iz spisovnega gradiva in to med pravdnima strankama tudi ni sporno, je tožena stranka na tožbo odgovorila v postavljenem 30-dnevnem zakonskem roku (prvi odstavek 277. člena ZPP). Skladno z določbo prvega odstavka 278. člena ZPP mora biti odgovor obrazložen, sicer šteje, da ni vložen. Iz obrazložitve mora izhajati ali tožena stranka nasprotuje tožbenemu zahtevku v celoti ali deloma in v katerem delu. Kot je razvidno iz vsebine vloženega odgovora tožene stranke, je tožena stranka v svojem odgovoru nasprotovala tožbenemu zahtevku v celoti, obrazloženo je prerekala tožbene navedbe tožeče stranke ter se pri tem sklicevala na dokumentacijo v spisu in dokazila, ki jih je predložila že tožeča stranka. Tako je nedvomno njen odgovor obrazložen in ga je kot takega pravilno presodilo tudi sodišče prve stopnje, ko je odločilo, da za izdajo zamudne sodbe niso izpolnjeni zakonsko določeni pogoji. Z določbo drugega odstavka 278. člena ZPP je res določeno, da mora tožena stranka odgovoru na tožbo priložiti listine in predlagati dokaze, s katerimi se ugotavljajo dejstva, ki jih navaja v odgovoru, vendar nepredložitev le-teh ni pogoj in ne vpliva na samo obrazloženost odgovora. Pa tudi sicer velja, da stranke lahko navajajo nova dejstva in zanje predlagajo dokaze še na prvem naroku za glavno obravnavo, kakor to izhaja iz prvega odstavka 286. člena ZPP. V pritožbi zatrjevane pravne posledice, ki naj bi bila v zavrženju vloge ali štetju kot da vloga ni vložena, če ta ne vsebuje predlaganih dokazov ali priloženih listin, ZPP ne določa. Pritožbene navedbe tožeče stranke glede zamudne sodbe in odgovora na tožbo, so tako neutemeljene. Prav tako so neutemeljene vse nadaljnje pritožbene navedbe podane v zvezi z odgovorom na tožbo in v tem (ne)predlaganih dokazov.

8. Neutemeljeni so nadalje očitki tožeče stranke, da sodišče prve stopnje tožeči stranki odgovora na tožbo ni vročilo v zakonskem roku 30 dni, temveč šele po večih urgencah. Kot izhaja iz podatkov spisa, odgovora tožene stranke sodišče res ni vročilo tožeči stranki v 30 dneh od prejema le-tega. Sodišče prve stopnje je odgovor prejelo 22. 11. 2016, tožeči stranki pa je bil vročen 20. 1. 2017. Vendar razlog za zamujeno vročitev ni bil v kakšnem nepotrebnem odlašanju sodišča, temveč je do zamika v vročitvi prišlo zaradi odločanja o predlogu Okrožnega sodišča v Ljubljani, ki je obravnavalo zadevo, za določitev drugega stvarno pristojnega sodišča v obravnavani zadevi in nato odstopa spisa v odločanje Okrožnemu sodišču v Celju, o čemer je bila tožeča stranka obveščena z dopisom z dne 23. 12. 2016. Okrožno sodišče v Celju pa je po prejemu spisa 10. 1. 2017, 16. 1. 2017 odredilo vročitev odgovora tožeči stranki.

9. Tudi ne držijo pritožbene navedbe tožeče stranke o zagrešenih kršitvah, ker da je sodišče prve stopnje toženi stranki na naroku dovolilo, da v postavljenem roku odgovori na navedbe tožeče stranke v vlogi prejeti na naroku, tožeči stranki pa neutemeljeno ni dovolilo, da bi do naslednjega naroka vložila novo vlogo in da sodišče njene vloge z dne 30. 6. 2017 ni upoštevalo. Kot izhaja iz zapisnika o poravnalnem naroku in prvem naroku za glavno obravnavo z dne 7. 6. 2017 je sodišče ugodilo predlogu tožene stranke in ji dodelilo rok 15 dni za odgovor na navedbe tožeče stranke iz vloge tožeče stranke, ki jo je ta predložila na glavni obravnavi. Pri tem je sodišče toženo stranko opozorilo, da lahko odgovarja zgolj na navedbe tožene stranke, preostalih navedb pa da ne bo upoštevalo kot pravočasnih. Glede na takšno dovolitev odgovora toženi stranki je sodišče utemeljeno pooblaščenki tožeče stranke, ko je ta zaprosila za dodatni rok, da bo lahko odgovorila na morebitne navedbe tožene stranke, ki jih bo ta v vlogi podala, pojasnilo, da je prvi narok, da lahko tožena stranka odgovori le na navedbe tožeče stranke v zadnji vlogi predloženi na naroku in da preostalih navedb pravdnih strank ne bo upoštevalo. Iz vsebine obeh vlog, tako tožene stranke kot tožeče stranke, pa izhaja, da sta le ponavljali svoje že pred tem podane navedbe.

10. Tožeča stranka nadalje sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da se ni opredelilo do vseh dokaznih predlogov tožeče stranke, ker da ni izvedlo predlaganega dokaza z zaslišanjem dolžnika D. D., niti ga ni zavrnilo. Navedeni dokazni predlog je sodišče prve stopnje kot nepotreben zavrnilo na naroku dne 6. 9. 2017 in tožeča stranka tedaj pri njegovi izvedbi ni vztrajala niti ni uveljavljala procesne kršitve, kot ji to nalaga določilo člena 286b ZPP. Pa tudi sicer je tožeča stranka zaslišanje te priče predlagala zgolj podredno, v kolikor se bo sodišče ukvarjalo z razčiščevanjem dejstev na kakšen način je ta razpolagal s prejeto kupnino in premičnimi stvarmi, medtem ko je primarno glede razpolaganja premoženja navajala, da je razpolaganje z nepremičninami razvidno iz zemljiškoknjižnega izpiska, glede premičnega premoženja pa da so vsi podatki v izvršilnem spisu, katerega naj pribavi sodišče1. Ker je sodišče prve stopnje že iz izvedenih listinskih dokazov ugotovilo za odločitev relevantna dejstva glede razpolaganja z nepremičninami dolžnika in glede premičnega premoženja, upoštevaje trditve pravdnih strank, podredno predlaganega dokaza utemeljeno ni izvajalo. Utemeljeno sodišče prve stopnje ni izvedlo tudi predlaganega dokaza z zaslišanjem sodnega izvršitelja, saj je bil tudi ta nepotreben, ker se je sodišče prve stopnje že iz izvedenih listinskih dokazov v izvršilnem spisu lahko prepričalo o zatrjevanih dejstvih glede premičnega premoženja dolžnika. Za dokazovanje dejstva zakaj (v izvršbi) ni premičnega premoženja dolžnika ter kdaj in na kakšen način naj bi dolžnik z njim razpolagal, pri čemer tožeča stranka niti ni navedla za katero premično premoženje naj bi šlo, pa zaslišanje izvršitelja ni primeren dokaz. Ob zaključku sodišča prve stopnje, da zahtevek tožeče stranke že po temelju ni utemeljen, pa sodišče prve stopnje utemeljeno ni izvajalo dokazov predlaganih glede višine škode in je te kot nepotrebne zavrnilo.

11. Tožeča stranka zahteva plačilo premoženjske škode zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja v postopku P 3179/2010, ki je tekel pri Okrožnem sodišču v Ljubljani. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je tekom postopka v zadevi P 3179/2010 prišlo do dveh protipravnih dejanj in sicer glede časa pisanja sodne odločbe in v postopku s pritožbo tožene stranke, ker je preteklo preveč časa do pisne izdelave sodbe in do predložitve pritožbe tožene stranke v odločanje višjemu sodišču. Ugotovilo je, da so se navedena dejanja pripetila po zaključku postopka, torej po zadnjem naroku za glavno obravnavo dne 29. 5. 2012. Kljub tako ugotovljeni protipravnosti ravnanja sodišča pa je tožbeni zahtevek zavrnilo, saj je ugotovilo, da protipravna ravnanja sodišča niso v vzročni zvezi z zatrjevano škodo. Ugotovilo je, da je dolžnik D. D. svoje nepremično premoženje prodal pred zagrešenim protipravnim ravnanjem sodišča, saj je bila njegova lastninska pravica izbrisana že 14. 10. 2011, izvršilni postopek na premične stvari, ki je v teku, pa še ni končan.

12. Sodišče prve stopnje je odškodninsko odgovornost tožeče stranke presojalo upoštevaje določila 22. in 26. člena Ustave RS, 6. člena EKČP, določil ZVPSBNO in OZ, torej na temelju krivdne odgovornosti tožene stranke za delo njenega organa, kar je pravilno tudi po stališču pritožbenega sodišča. Pritožbeno stališče tožeče stranke, da bi moralo sodišče prve stopnje odločati neposredno v skladu s 26. členom Ustave RS, ki da določa objektivno odgovornost države brez uporabe OZ, je zmotno. 26. člen Ustave RS se nanaša le na odškodninsko odgovornost za protipravno izvajanje oblasti. Iz določbe izhaja, da je podlaga odgovornosti protipravno ravnanje državnega organa in sicer ravnanje pri delu ali v zvezi z delom, to je izvrševanjem oblasti, katerega posledica je nastanek škode. 26. člen Ustave RS je sicer pravna podlaga odškodninske odgovornosti države, določa protipravnost ravnanja, ki pomeni objektivno protipravnost (nasprotje s pravom), vendar ne zadošča za celovito obravnavo škodnega dogodka (vprašanja pravno priznane škode, vzročnosti, obsega škode …) zato je potrebno uporabiti splošna pravila odškodninskega prava ko ta določa OZ2. Tožeča stranka se neutemeljeno sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča US 29984 oziroma Up-695/2011 z dne 10. 1. 2013, ker ta ne določa, da v primeru protipravnega ravnanja državnega organa ni potrebno dokazovati odškodninske odgovornosti po določilih OZ, kot to zatrjuje tožeča stranka. Z navedeno odločbo je Ustavno sodišče koncept odgovornosti države, ki izhaja iz protipravnega ravnanja konkretne osebe v državni službi, spremenilo v smislu, da lahko država na podlagi 26. člena Ustave odgovarja tudi tedaj, kadar protipravnega ravnanja ni mogoče pripisati konkretni osebi oziroma organu, ampak državnemu aparatu v celoti (gre za t.i. razosebljanje odškodninske odgovornosti države).

13. Na podlagi navedenega se izkaže, da je sodišče prve stopnje pri odločanju o odškodninski odgovornosti tožene stranke pravilno uporabilo materialno pravo. Sodišče prve stopnje je moralo presoditi ali po tožeči stranki zatrjevana ravnanja sodišča v postopku P 3179/2010 predstavljajo protipravna ravnanja, kakor tudi, ali je po tožeči stranki zatrjevana škoda v vzročni zvezi z ugotovljenimi protipravnimi ravnanji sodišča3 in ne drži pritožbeno stališče tožeče stranke, da je bilo o tem pravnomočno odločeno že v predhodnem postopku z nadzorstveno pritožbo Rop 10/2014 VS Ljubljana in v postopku za priznanje satisfakcijskega zahtevka tožeči stranki s sodbo P 65/2015 Okrožnega sodišča v Kranju. Sploh pa iz navedenih odločb ne izhaja to kar v pritožbi trdi tožeča stranka in sicer, da je sodišče že pravnomočno ugotovilo, da je med posameznimi procesnimi dejanji v pravdni zadevi P 3179/2010 Okrožnega sodišča v Ljubljani prihajalo do prevelikih časovnih razmikov in da ne gre samo za prekoračitev glede pisanja sodbe. Iz obeh navedenih odločb jasno izhaja le to, kar je v dokazni oceni ugotovilo tudi sodišče prve stopnje v tej zadevi in sicer, da je razpravljajoča sodnica izdelovala pisni odpravek odločbe skoraj šest mesecev brez upravičenega razloga in da je postopek ugotavljanja pravočasnosti vložene pritožbe trajal skoraj eno leto, kar je po oceni sodišča prve stopnje nerazumno dolg rok, s čemer je sodišče kršilo pravico tožeče stranke do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, medtem ko drugih prekoračitev razumnih in zakonsko določenih rokov ni bilo. Tako je tudi pritožbeni očitek, da je v izpodbijani sodbi ugotovljeno protipravno ravnanje v nasprotju z ugotovljenimi ravnanji v že pravnomočnih odločbah neutemeljen, kakor tudi vsa pritožbena zatrjevanja v zvezi z zavlačevanjem sodišča. 14. Ob pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je do protipravnega ravnanja sodišča prišlo šele po zadnjem naroku za glavno obravnavo, to je po 29. 5. 2012, ob nadaljnji ugotovitvi, ki pritožbeno ni izpodbijana, da je dolžnik svoje nepremično premoženje prodal pred 14. 10. 2011, ko je bil vpisan izbris njegove lastninske pravice, kar je več kot pol leta pred zagrešeno protipravnostjo sodišča, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka za zaradi prodaje nepremičnin nastalo škodo tožeče stranke ni odgovorna, saj med ravnanjem sodišča in prodajo nepremičnega premoženja ni vzročne zveze.

15. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno navaja, da je dolžnik v času, ko se sodišču v postopku P 3179/2010 očita zavlačevanje oziroma odločanje v nerazumno dolgih rokih, razpolagal s premičnim premoženjem tako, da je določene premičnine prepisal na sina in ženo in v zvezi s tem sodišču prve stopnje neutemeljeno očita nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Pri tem navaja, da se listine v zvezi s tem nahajajo v izvršilnem in rubežnem spisu in da jih sodišče ni vpogledalo. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe (točka 22) jasno izhaja, da je sodišče prve stopnje predlagane spise pribavilo in vpogledalo in iz listin in rubežnih zapisnikov v spisih ugotovilo, da je bila dovoljena izvršba z rubežem in cenitvijo dolžnikovih premičnih stvari, da je izvršitelj opravil rubež premičnih stvari na dveh naslovih v Ljubljani, da sta bila zavrnjena oba ugovora tretjih in sicer ugovor Š. D. in J. D. (žene in sina dolžnika D. D.), da sta bili izvedeni dve dražbi, obe neuspešni, in da izvršilni postopek še ni zaključen. Iz navedenega pa izhaja, da je predmet izvršilnega postopka tudi premoženje, ki je bilo najdeno v stanovanju žene in sina dolžnika. Da je dolžnik v času, ko se sodišču utemeljeno očita protipravno ravnanje, razpolagal z vrednejšim premičnim premoženjem in katero premično premoženje naj bi to bilo, pa tožeča stranka v postopku na prvi stopnji ni konkretizirano navedla. Pavšalnih trditev tožeče stranke z izvedenimi dokazi sodišče ne bi moglo niti dopolniti niti ugotavljati in so vse v zvezi s tem podane pritožbene navedbe neutemeljene.

16. Neutemeljene pa so nadalje pritožbene navedbe tožeče stranke, da sodišče prve stopnje sploh ni odločalo o višini škode oziroma o višini dodatno zahtevane škode 500.000,00 EUR. Ker je sodišče prve stopnje zaključilo, da zahtevek tožeče stranke že po temelju ni utemeljen, razumljivo ni odločalo o višini škode, saj tožeča stranka do škodne ni upravičena ne glede na morebiti izkazano njeno višino.

17. Glede na navedeno je bilo pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).

18. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama trpeti svoje pritožbene stroške (člen 154/I v zvezi s členom 165/I ZPP).

1 Glej točko III. pripravljalne vloge tožeče stranke z dne 6. 6. 2017 na listni št. 73 spisa. 2 Dr. Damijan Možina, odškodninska odgovornost države, Pravni letopis letnik 2013, stran 141). 3 Člen 131 in 148 OZ.