Jedro

Glede povrnitve premoženjske škode ZVPSBNO v 21. členu posebej predpisuje objektivno odgovornost države in uporabo meril za odmero odškodnine iz 4. in 16. člena tega zakona, v ostalem pa napotuje na uporabo določb obligacijskega zakonika o povrnitvi premoženjske škode. Prav v vseh relevantnih določbah (26. člen Ustave, 131. člen OZ, 21. člen ZVPSBNO) pa je popolnoma jasno predpisana odgovornost za škodo, povzročeno z nedopustnim ravnanjem. Brez vzročne zveze med konkretnim protipravnim ravnanjem državnih organov (v obravnavanem primeru pravdnega sodišča) in nastalo škodo zato ne more biti odškodninske odgovornosti države.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo odškodnine za materialno škodo, ki naj bi ji nastala zaradi sojenja v nerazumnem roku v višini 1.292.169,52 EUR z zamudnimi obrestmi.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Vrhovnemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi in spremeni izpodbijano sodbo tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da razveljavi izpodbijani sodbi ali pa samo sodbo sodišča druge stopnje in zadevo vrne v novo odločanje sodišču prve oziroma druge stopnje.

4. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Sodba sodišča prve stopnje je bila izdana pred začetkom uporabe Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku – ZPP-E (Uradni list RS 10/2017), zato se glede na določbo prvega in tretjega odstavka 125. člena ZPP-E v tem revizijskem postopku uporabljajo pravila Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), veljavna pred uveljavitvijo novele ZPP-E. 7. Tožeča stranka je od tožene zahtevala plačilo odškodnine za škodo, ki naj bi ji nastala zaradi nerazumno dolgega sojenja v pravdni zadevi pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani, ki jo je vodila proti D. D. (v nadaljevanju: toženec). Zatrjevala je kršitev 23. člena Ustave in posledično odškodninsko odgovornost države po 26. členu Ustave. Trdila je, da se je toženec zaradi dolgotrajnosti postopka s prodajo premoženja uspešno izognil izvršbi.

8. Kot odločilni argument za zavrnitev tožbenega zahtevka sta sodišči prve in druge stopnje uporabili neobstoj vzročne zveze med protipravnim ravnanjem sodnice, ki je sodila v pravdnem postopku, in nastankom škode. Ugotovili sta namreč, da je toženec premoženje prodal, še preden je prišlo v pravdnem postopku do nesorazmerno dolgotrajnega postopanja. Po njunih ugotovitvah je namreč toženec premoženje prodal že 14. 10. 2011, do protipravnega ravnanja sodišča pa je prišlo šele po zadnjem naroku za glavno obravnavo dne 29. 5. 2012. 9. Tožeča stranka z revizijo najprej uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki naj bi jo storilo sodišče prve stopnje, ko ji ni v zakonskem roku 30 dni vročilo odgovora na tožbo, pritožbeno sodišče pa je ni sankcioniralo. Rok iz 279. člena ZPP za vročitev odgovora na tožbo je instrukcijski rok. Njegova prekoračitev sicer pomeni kršitev 279. člena ZPP, ki pa ne spada med bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 339. člena ZPP.

10. Tudi z zgolj pavšalnimi navedbami, da se sodišču prve stopnje ni bilo treba ukvarjati z višino škode, ki naj bi nastala tožeči stranki, ko je ugotovilo, da je njen tožbeni zahtevek že po podlagi neutemeljen, je pritožbeno sodišče smiselno odgovorilo na pritožbene trditve o očitku sodišču prve stopnje, da ni izvedlo predlaganih dokazov o višini škode (16. točka obrazložitve sodbe pritožbenega sodišča). Sicer pa dejstva o višini škode v takem primeru niso odločilna za sodbo o zavrnitvi tožbenega zahtevka. Zato niti v primeru, da pritožbeno sodišče sploh ne bi odgovorilo na pritožbene navedbe o tem vprašanju, ne bi napravilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki mu jo v reviziji očita tožeča stranka.

11. Revizijsko sodišče v celoti soglaša s stališči sodišč prve in druge stopnje o obsegu protipravnosti postopanja sodišča prve stopnje v pravdni zadevi, iz katere izvira v tej zadevi obravnavani odškodninski zahtevek. Glede na čas, v katerem je toženec prodal svoje premoženje, še posebej poudarja, da postopek v zvezi z vložitvijo nasprotne tožbe, združitvijo zadev po tožbi in nasprotni tožbi ter postopkom mediacije ni bil nerazumno dolg. Nerazumno dolgo trajanje celotnega postopka je načeloma res podlaga za prisojo pravičnega zadoščenja zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja in odškodnine za nepremoženjsko škodo po 15. in 16. členu Zakona o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (ZVPSBNO). Glede povrnitve premoženjske škode pa ZVPSBNO v 21. členu posebej predpisuje objektivno odgovornost države in uporabo meril za odmero odškodnine iz 4. in 16. člena tega zakona, v ostalem pa napotuje na uporabo določb obligacijskega zakonika (OZ) o povrnitvi premoženjske škode. Prav v vseh relevantnih določbah (26. člen Ustave, 131. člen OZ, 21. člen ZVPSBNO) pa je popolnoma jasno predpisana odgovornost za škodo, povzročeno z nedopustnim ravnanjem. Brez vzročne zveze med konkretnim protipravnim ravnanjem državnih organov (v obravnavanem primeru pravdnega sodišča) in nastalo škodo ne more biti odškodninske odgovornosti države. Ob ugotovitvi, da v obravnavanem primeru take vzročne zveze ni, sta sodbi sodišč prve in druge stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka materialnopravno pravilni, vse revizijske trditve o zmotni uporabi materialnega prava pa neutemeljene.

12. Glede na navedeno razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niso podani, zato jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno.

**Odločitev o revizijskih stroških**

13. Ker tožeča stranka z revizijo ni uspela, v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP sama krije stroške revizije.