Jedro

Zatrjevane kršitve v disciplinskem postopku zoper tožničino mater ne predstavljajo kršitve tožničinih pravic. Tožnici kot posredni oškodovanki ne gre odškodnina za duševne bolečine zaradi „posega v osebnostne pravice in zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti“.

Obrazložitev

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka mora v 15 dneh povrniti toženi stranki 420 EUR stroškov revizijskega postopka.

OBRAZLOŽITEV:

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo v znesku 10.223,67 EUR (prej 2,450.000,00 SIT). Tožnica je namreč zatrjevala, da je njeni materi I. Č. nezakonito prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki, zato je bilo njej sami za 49 mesecev uničeno življenje v smislu pretrpljenega strahu, posega v osebnostne pravice in trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil tožničini materi disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja v sodnem postopku spremenjen v denarno kazen. Presodilo je, da tožničina škoda ne izvira iz nedopustnega ravnanja.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožničino pritožbo. Strinjalo se je s presojo, da ni nedopustnega ravnanja tožene stranke. Dodalo je še, da ima pravico do odškodnine za nepremoženjsko škodo oseba, katere pravica je bila kršena, to pa ni bila tožnica, poleg tega pa tožnica niti ni konkretno navedla, katera osebnostna pravica naj bi ji bila kršena. Tožnica je posredni oškodovanec, za take pa je denarna odškodnina izrecno določena le v 201. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Tožnica je hčerka oškodovanke in zato sodi v krog oseb, ki so navedene v prvem odstavku 201. člena ZOR, vendar škoda, ki jo zatrjuje tožnica ni pravno priznana škoda iz 201. člena ZOR.

3. Tožnica je zoper sodbo sodišča druge stopnje vložila revizijo. Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji trdi, da je sodišče druge stopnje povsem ignoriralo pritožbo in navedlo protislovne razloge. Tožnico je označilo za posredno oškodovanko, čeprav iz listin izhaja, da je neposredna oškodovanka, saj je sama trpela škodo. Zatrjevala je pomanjkanje in izgubo družinske sreče, sodišče pa ji je s svojim stališčem grobo kršilo ustavno pravico varovanja družine. Revizija v nadaljevanju ponavlja trditve, ki jih je navedla v pritožbi.

4. Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) je bila revizija vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki. Ta je na revizijo vsebinsko odgovorila in predlagala bodisi njeno zavrženje bodisi njeno zavrnitev, ker ni utemeljena.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizijsko sodišče ugotavlja, da tožničina revizija neutemeljeno očita pritožbenemu sodišču storitev bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Izpodbijana sodba ima jasne in dovolj obširne razloge o vseh odločilnih dejstvih in o sprejetih materialnopravnih zaključkih. Pritožbeno sodišče je odgovorilo na vse pravno pomembne pritožbene očitke.

7. Tožnica v pravdi uveljavlja odškodnino za nepremoženjsko škodo, ki naj bi jo utrpela zato, ker naj bi tožena stranka njeni materi nezakonito izrekla ukrep prenehanja delovnega razmerja. Sodišči sta presodili, da ni bilo nedopustnega ravnanja tožene stranke. Revizijsko sodišče tej presoji pritrjuje glede na ugotovitev nižjih sodišč, da je bil tožničini materi v disciplinskem postopku zaradi kršitev delovnih obveznosti izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja, v sodnem postopku pa je bil navedeni disciplinski ukrep spremenjen v disciplinski ukrep denarne kazni. Drugače kot trdi revizija, ni bil ugotovljen nikakršen nezakonit postopek zoper tožničino mater. Presoja o odsotnosti protipravnosti kot nujnega elementa odškodninske obveznosti je zato pravilna.

8. Pravilno je nadaljnje stališče izpodbijane sodbe, da je tožnica posredni oškodovanec. S strani tožnice zatrjevane nepravilnosti v disciplinskem postopku, ki ga je tožena stranka vodila proti tožničini materi, niso mogle biti usmerjene proti tožnici. Zatrjevano protipravno ravnanje tožene stranke tako ne more predstavljati kršitve tožničinih pravic. Res je tožnica lahko sama trpela škodo, vendar zatrjevana nepremoženjska škoda tožnice kot posredne oškodovanke ni pravno priznana škoda. Pravno teoretična opora pravne nepriznanosti take škode je v pojmovanju vprašanje vzročne zveze, namreč relevantnosti vzroka tožničine škode glede na njegovo oddaljenost. Zato je za odgovor na vprašanje tožničine upravičenosti do odškodnine pomembna določba 201. člena ZOR, s katero je domet škodnega dejstva kot pravno še upoštevnega vzroka tako imenovanemu posrednemu oškodovancu nastale škode natančno zamejničen. Gre za objektivni kriterij glede na vrsto oziroma katastrofalnost škode (le smrt ali posebno težka invalidnost) in za subjektivni kriterij (z omejitvijo oseb, ki sodijo v zaprt krog upravičencev). Tožnica je ožji družinski član osebe, ki naj bi bila neposredni oškodovanec, vendar pa ne uveljavlja odškodnine za duševne bolečine zaradi smrti ali posebne težke invalidnosti bližnjega, ki sta edini vrsti škode, ki opravičujeta tudi odškodnino posrednim oškodovancem. Ker tožnica kot posebna oškodovanka ne uveljavlja odškodnine za pravkar opisano nepremoženjsko škodo, sta nižji sodišči materialnopravno pravilno presodili, da njen odškodninski zahtevek ni utemeljen.

9. Ob navedenem druge v reviziji poudarjene okoliščine niso pomembne in zato v zvezi z njimi niti kršitev postopka niti zmotna uporaba materialnega prava ni podana. Ob tem je neutemeljeno tudi sklicevanje na kršitev ustave, ki sicer v 53. členu res varuje družino, vendar je načelno varstvo družine konkretizirano v zakonodaji, katere relevantni del so v obravnavanem primeru glede na čas škodnega dogodka bile določbe 200. in 201. člena ZOR, ki so bile, kot je že navedeno, pravilno uporabljene. Revizijsko sodišče je zato na podlagi 378. člena ZPP neutemeljeno revizijo in z njo priglašene tožničine revizijske stroške zavrnilo.

10. Tožnica z revizijo ni uspela, zato mora toženi stranki po prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP povrniti stroške odgovora na revizijo, ki jih je revizijsko sodišče v skladu z odvetniško tarifo odmerilo na 420 EUR.