Jedro

Na podlagi opisanih dejanskih ugotovitev je prvostopno sodišče sklepalo, da je bilo tožencem stanovanje dano v brezplačno uporabo za nedoločen čas, šlo je za darilo pravice (in ne stvari) na podlagi realiziranega ustnega dogovora. Čeprav drži, da toženci kakšnih večjih investicij niso izkazali, vseeno ne more biti dvoma, da naklonitev ni bila zgolj začasna in da je bil namen strank ob sklenitvi dogovora rešitev stanovanjskega vprašanja toženke in njene družine, kar pa predpostavlja daljše obdobje. Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da so se v letu 1975 dogovorile o tem, da tožnika kot lastnika hiše naklonita svoji hčeri in njeni družino neodplačno bivanje v stanovanju v pritličju hiše. Dogovor je bil očitno realiziran, saj se izvaja že najmanj 25 let. Dolžina tega obdobja tudi po mnenju pritožbenega sodišča kaže na to, da ni šlo za pravico do preklica. Dogovor, kakršen je bil sklenjen, pa nedvomno vsebuje darilni namen.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Okrajno sodišče v K. zavrnilo tožbeni zahtevek, da se toženim strankam odpoveduje souporaba stanovanja pritličju hiše v K., in da so tožene stranke stanovanje dolžne izprazniti in ga prostega stvari in oseb izročiti tožnikom. Ugotovilo je, da tožene stranke imajo pravni naslov za bivanje v stanovanju in sicer na podlagi neodplačne naklonitve pravice rabe stanovanja za nedoločen čas. Ker je šlo za neodplačno naklonitev, bi morali biti za prenehanje te pravice izpolnjeni pogoji za preklic darila. Sodišče je ugotovilo, da pogoji za preklic niso izpolnjenji, zato je zahtevek zavrnilo.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka in v dveh pritožbah navaja, da se ne more strinjati, da isto sodišče o isti zadevi razsoja različno. V izpodbijani sodbi sodišče prejšnje sodbe niti ne omenja. Sodišče na zadnji obravnavi ni izvajalo nobenih novih dokazov, ampak je uporabilo iste okoliščine, izjave strank in listinske dokaze, za diametralno nasprotno odločitev. Sodišče je nekritično verjelo samo izjavam tožene stranke, čeprav bi moralo ščititi tožečo stranko kot lastnika nepremičnine. Dokazna ocena je tako sporna, necelovita in neprepričljiva, nepravilno pa je uporabljeno tudi materialno pravo. Sodba je nerazumljiva in pristranska, predstavlja kršitev 8. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Kljub temu, da je bilo v zadevi P že pravnomočno odločeno, da tožnik ni imel nobenega darilnega namena, je prvostopno sodišče ponovno ugotavljalo ista dejstva, in odločilo drugače. Ni mogoče ugotoviti, da med strankami niso poslabšani odnosi. Tožeča stranka je ves čas zatrjevala, da je hči na stanovanje sprejela samo začasno. Ta začasnost je trajala dokler tožeča stranka z opominom ni zahtevala, da se tožena izseli, tudi v skladu z Zakonom o stanovanjskih razmerjih. Napačen je zaključek sodišča, da je toženka s tem, ko toliko let ni plačevala najemnine, pridobila lastništvo stanovanja, posebej še, ker je tožeča stranka navajala, da je zaradi neplačevanja uporabnine vložila zoper tožence tožbo (zadeva P Okrožnega sodišča v K.). Nedokazane so trditve o velikem vlaganju v stanovanje, določenim posegom pa je tožeča stranka nasprotovala. Dejstvo, da tožena stranka ves ta čas ni iskala drugega stanovanja, ne pomeni ničesar. Vsekakor je podana tudi zatrjevana nehvaležnost. Tožeča stranka predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo razveljavi in zadevo da v odločanje drugemu sodniku. V drugi pritožbi tožeča stranka še navaja, da je ugotovitev sodišča, da je bil predmet darilne pogodbe neodplačna raba stanovanja za nedoločen čas, v nasprotju z ugotovitvami v pravnomočni sodbi P Okrožnega sodišča v K. in z izvedenimi dokazi v tej pravdi. Sodišče ne pojasni, na podlagi česa je sklepalo, da je nesporno dejstvo, da sta toženi stranki ob vselitvi stanovanje najprej opremili in prepleskali, kasneje pa v obnovo stanovanja celo vlagali. Tožene stranke za svoje trditve namreč niso predložile nobenih dokazov. Sodišče je uporabilo tudi napačno materialnopravno podlago. Če bi tožnika res izročila stanovanje v brezplačno rabo, bi šlo za posodbeno in ne za darilno pogodbo. Pri posodbeni pogodbi lahko posodnik stvar zahteva nazaj, kadar hoče. Tožeča stranka pa meni, da ni šlo niti za posodbeno pogodbo, ampak je bila narava razmerja ves čas odplačna, saj je bil že takoj ob vselitvi sklenjen dogovor o plačevanju 100 DEM. V tistem obdobju 100 DEM ni pomenilo le kritja stroškov, ampak tudi del plačila za uporabo stanovanja. Tudi če bi šlo za darilo, pa je v tožnikovem primeru gotovo mogoče govoriti o veliki nehvaležnosti, toženi stranki namreč že od vselitve dalje fizično obračunavata s tožnikom, o čemer obstoji obsežna dokumentacija. Tožnik ni nikoli imel namena hčeri podariti stanovanja, ampak ji je v takratni situaciji samo priskočil na pomoč in ji omogočil začasno bivanje v stanovanju. Predlaga spremembo sodbe, tako da bo Višje sodišče zahtevku v celoti ugodilo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbene navedbe, da bi sodišče moralo ščititi lastnika nepremičnine, nimajo podlage niti v materialnem niti v procesnem pravu, saj je treba obe stranki obravnavati enako. Pri odločanju sodišče ni vezano na razloge sodbe v isti zadevi, ki je bila razveljavljena, zato v tem smislu ni podana nobena kršitev. Res je bilo že pravnomočno odločeno (sodba Okrožnega sodišča v K., opr.št. P), da tožnika stanovanja nista podarila prvemu in drugemu tožencu, vendar pa pri odločanju o tem, ali je šlo za neodplačno naklonitev pravice bivanja, niti na odločitev v zadevi P niti na razloge v tej odločitvi sodišče ni vezano. Gre za drugačno dejansko in pravno podlago. V zadevi P je bil zavrnjen zahtevek D. in G.P., da sta lastnika spornega stanovanja, ker je sodišče ugotovilo, da med strankami ni bila sklenjena darilna pogodba za stanovanje. V skladu z navodili pritožbenega sodišča pa je moralo v tej zadevi sodišče ugotavljati, ali je podana kakšna druga podlaga za uporabo stanovanja s strani toženca, oziroma katera je ta podlaga. V zvezi s tem iz razlogov sodbe izhaja, da je prišla drugotožena stranka leta 1975 skupaj s svojo družino živet k tožnikom in da se je na ta način reševal njen stanovanjski problem. Od takrat dalje toženci živijo v spornem stanovanju in nikoli niso plačevali nobene najemnine. Stanovanje so sami usposobili za bivanje in vanj investirali. Ker je od začetka bivanja do vložitve tožbe na izpraznitev minilo 25 let, toženci pa ves ta čas niso iskali drugega stanovanja, čeprav so ves čas to možnost imeli, je očitno, da raba stanovanja ni bila dogovorjena zgolj začasno, ampak za nedoločen čas. Po mnenju pritožbenega sodišča je bilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev ugotovljeno pravilno, čeprav drži, da med strankami vlaganja v stanovanje niso bila nesporna (kot je to v razlogih napačno povzelo prvostopno sodišče). Nedvomno pa so tožene stranke stanovanje usposobile za bivanje, kolikor je bilo to pač v takratni situaciji potrebno, in ga tudi ves čas same vzdrževale (vse zaslišane stranke so govorile o ureditvi stanovanja za bivanje, o beljenju in opremi, celo o podrtju vmesnega zidu, toženci so o svojih vlaganjih predložili tudi en listinski dokaz), ugotovitev, da so toženci stanovanje usposobili za bivanje sicer ni nesporna, je pa v večjem delu pravilna. V nasprotju z izvedenimi dokazi so pritožbene trditve, da je bila že od vsega začetka dogovorjena najemnina. Toženca sta to zanikala, pa tudi tožnika sta izpovedala, da v začetku ni bilo govora, da bi kaj plačevali in da je vse stroške vsaj do leta 1989, torej 14 let, nosil tožnik, šele kasneje so govorili o plačevanju stroškov v znesku 100 DEM, vendar naj toženci takega dogovora ne bi podpisali. Zato je prvostopno sodišče pravilno ugotovilo, da je šlo ob sklenitvi dogovora o bivanju v stanovanju za neodplačno naklonitev. V nasprotju z izvedenimi dokazi so tudi pritožbene trditve, da naj bi tožnika ves čas prosila tožence, naj stanovanje zapustijo. Vsi toženci so izpovedali, da so se spori pričeli šele enkrat okrog leta 1996, tretji toženec je do takrat celo stanoval v sobi v stanovanju tožnikov. Tožnika o prošnjah, naj toženci stanovanje zapustijo, nista povedala nič konkretnega, tožnik sploh nič, tožnica pa samo, da so, preden so poslali pisni poziv za izselitev, to zahtevali ustno. Dejansko stanje je bilo torej pravilno ugotovljeno. Na podlagi opisanih dejanskih ugotovitev je prvostopno sodišče sklepalo, da je bilo stanovanje tožencem stanovanje dano v brezplačno uporabo za nedoločen čas, šlo je za darilo pravice (in ne stvari) na podlagi realiziranega ustnega dogovora. Obrazložilo je, zakaj je štelo, da je šlo za naklonitev za nedoločen čas in ne za zgolj začasno rabo, do preklica. Čeprav drži, da toženci kakšnih večjih investicij niso izkazali (izkazali so le dela, ki spadajo kvečjemu v investicijsko vzdrževanje), vseeno ne more biti dvoma, da naklonitev ni bila zgolj začasna in da je bil namen strank ob sklenitvi dogovora rešitev stanovanjskega vprašanja toženke in njene družine, kar pa predpostavlja daljše obdobje. Dejstvo, da tožnik ni imel namena podariti stanovanja v last toženki, ne izključuje namena zagotoviti toženki možnost bivanja in to neodplačno. Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da so se v letu 1975 dogovorile o tem, da tožnika kot lastnika hiše naklonita svoji hčeri in njeni družino neodplačno bivanje v stanovanju v pritličju hiše. Dogovor je bil očitno realiziran, saj se izvaja že najmanj 25 let. Dolžina tega obdobja tudi po mnenju pritožbenega sodišča kaže na to, da ni šlo za pravico do preklica. Dogovor, kakršen je bil sklenjen, pa nedvomno vsebuje darilni namen. Materialno pravo je bilo zato pravilno uporabljeno. Ni šlo za posodbo do preklica (prekarij), ampak za neodplačno naklonitev pravice bivanja. Ker je dogovor obstajal, za presojo tega razmerja tudi ni mogoče uporabiti določb Stanovanjskega zakona (oziroma zakona o stanovanjskih razmerjih, kot ga imenuje pritožba). Prvostopno sodišče se je pravilno oprlo na določbo paragrafa 948 Občega državljanskega zakonika (ki se za to razmerje uporablja v zvezi z določbo 1060. člena Obligacijskega zakonika) in v nadaljevanju ugotavljalo izpolnjevanje pogojev za preklic darila. Iz razlogov sodbe, ki povzemajo izvedene dokaze, izhaja, da so med strankami stalni prepiri, da se kazenski postopki zoper tožence niso končali z obsodilnimi sodbami (oziroma, da je bil prvi toženec celo oproščen obtožbe), da si izjave pravdnih strank o tem, kdo je nasilen nasprotujejo, da pa je druga toženka v času hude bolezni druge tožnice, torej v času stiske, le-to redno vozila v bolnišnico v L. Dokazno in trditveno breme za veliko nehvaležnost je na tožečih strankah in tudi po mnenju pritožbenega sodišča tožeča stranka ni dokazala velike nehvaležnosti v ravnanju toženih strank. Tožeča stranka se v pritožbi sklicuje na predloženo medicinsko in drugo dokumentacijo, ki naj bi dokazovala nehvaležnost, vendar take dokumentacije ni predložila. Da je bil prvi toženec pravnomočno obsojen s sodbo K Okrajnega sodišča v K. zaradi grdega ravnanja s tožnikom in da je bila druga toženka v zadevi P obsojena na plačilo odškodnine v višini 120.000,00 SIT za nepremoženjsko škodo iz istega dogodka, so pritožbene novote, ki jih pritožbeno sodišče na podlagi določbe 337. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ne more upoštevati.

Pritožbeno sodišče je sodbo preverilo še z vidika pritožbenih razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP ). Ker takih kršitev ni našlo, je na podlagi vsega povedanega pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka.