Jedro

Upravni organ lahko razveljavi odločbo po nadzorstveni pravici le, če je bil z njo očitno prekršen materialni predpis, kar pa v konkretni zadevi ni bilo storjeno. Odločitev tožene stranke, da zavrne zahtevo tožnika za odpravo odločbe z dne 12. 12. 2012 po nadzorstveni pravici, je zato pravilna.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo Vlade Republike Slovenije, številka 02100-8/2013/5 z dne 18. 12. 2013, je v 1. točki izreka odločeno, da se zavrne zahteva družbe A. d.o.o., … (tožeča stranka v tem postopku), za razveljavitev odločbe Republike Slovenije, Ministrstva za kmetijstvo in okolje, številka 332-56/2012/3 z dne 12. 12. 2012 (v nadaljevanju odločba z dne 12. 12. 2012) po nadzorstveni pravici. V 2. točki izreka je odločeno, da se predlog tožeče stranke za izrek ničnosti odločbe z dne 12. 12. 2012, zavrne. S sklepom z isto številko in datumom izdanim hkrati s prej navedeno odločbo je v 1. točki izreka odločeno, da se predlog tožeče stranke za izrek ničnosti odločbe Republike Slovenije, Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, številka 324-02-176/00 z dne 3. 7. 2001 (v nadaljevanju odločba z dne 3. 7. 2001), zavrže in v 2. točki, da stroški postopka niso bili zaznamovani.

2. Glede 1. točke izreka odločbe tožena stranka v obrazložitvi navaja, da je razveljavitev po nadzorstveni pravici dopustna v primeru očitne kršitve materialnega zakona (drugi odstavek 274. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP). To je mogoče le v primeru, če je zakon v svoji formulaciji jasen in ga je mogoče razlagati in razumeti le v enem smislu, uporabil pa se je v nasprotju s tem smislom, oziroma če je organ za pravno razmerje uporabil napačen zakon.

3. V tem primeru je bilo z odločbo z dne 12. 12. 2012 odločeno, da se zavrne vloga tožeče stranke, v kateri je predlagano, da se naj izreče za nično odločba z dne 3. 7. 2001. V nadaljevanju obrazložitve tožena stranka zaključuje, da ne gre za očitno kršitev materialnega prava, ker je bila odločba izdana na podlagi 280. člena ZUP, v njej je bilo preverjeno ali obstojajo v odločbi z dne 3. 7. 2001 ničnosti razlogi po 279. členu ZUP za njeno odpravo. Navaja določbe tega člena, po katerih se odločba izreče za nično (6 alinej) in pojasnjuje oziroma razlaga, zakaj je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno.

4. Sodišče ne navaja obrazložitve izpodbijane odločbe, ki se nanaša na zavrnitev predloga tožeče stranke za izrek ničnosti prej navedene odločbe z dne 12. 12. 2012 in na sklep v obravnavani izpodbijani odločbi, da se zavrže predlog tožeče stranke za izrek ničnosti odločbe z dne 3. 7. 2001, ker je bilo o navedenih zahtevkih že pravnomočno odločeno v upravnem sporu IV U 27/2014, kot bo to v nadaljevanju obrazloženo.

5. Tožeča stranka vlaga tožbo zoper celotno izpodbijano odločbo in sklep. Glede na to, da je bilo o zahtevku tožeče stranke za izrek ničnosti odločbe, s katero je bila voda, ki jo črpa podjetje B. d.d. …, iz zajetja V3/66-70 in RgS-G/88 v Rogaški Slatini in se polni pod blagovni znamko C., priznana kot naravna mineralna voda tudi v tistem delu, ki se nanaša na ničnost izpodbijane odločbe, sodišče v glavnem povzema tiste razloge tožbe, zoper v tem sporu izpodbijano odločbo Vlade RS z dne 18. 12. 2013, ki se nanašajo na razveljavitev po nadzorstveni pravici odločbe z dne 12. 12. 2012. Tožeča stranka razlaga, da se tožena stranka z njeno vlogo ni ukvarjala na ustrezen način, ker v obrazložitvi samo povzema predpise in se ne opredeljuje do navedb tožeče stranke, še posebej ne presoja njenih zatrjevanj z vidika veljavnih predpisov. Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano je z odločbo z dne 3. 7. 2001 izrecno kršilo povsem jasen predpis. Blagovna znamka se namreč lahko podeli na tistih vrtinah in za koriščenje tiste vode, za katero ima zainteresirana oseba vodno gospodarsko dovoljenje ali pa koncesijo. Ker tega B. ni imela, je jasen predpis, ki ga ni mogoče razlagati drugače, evidentno prekršen. V nadaljevanju obširno razlaga postopek registracije blagovne znamke in dodeljevanje koncesije za isto vodo, kar sta dva popolnoma ločena postopka (stran 8 tožbe). Sklicuje se na ekspertno Hidrogeološko mnenje o pridobitvi naziva „naravna mineralna voda“, glede vode iz vrtine RgS-2/88 Instituta D. in Hidrogeološko mnenje Geološkega zavoda Slovenije, ter odgovor Evropske komisije, ki je na vprašanje „Slovenijo zanima ali se dve ločeni vrtini, oddaljeni nekaj kilometrov druga od druge, ki odvzemata naravno mineralno vodo iz iste globine podzemne vode smatra kot en ali dva izvira“ in odgovor „glede na definicijo iz Direktive 2009/54 EK sledi, da se dve ločeni vrtini, ki zajemata naravno mineralno vodo iz iste globine podzemne vode, lahko smatrata kot en izvir. To mnenje pa nima vpliva na kakršnokoli drugo razlago, ki bi bila podana za veljavni pravni red od Evropskega sodišča. Zatrjuje, da obe vrtini sploh ne črpata vode iz iste podzemne globine in glede na dopolnilno mnenje na strani 30 opozarja, da so sestavine vode iz obeh vrtin bistveno različne.

6. Po mnenju tožeče stranke so izpolnjeni vsi pogoji, da sodišče o njenem tožbenem zahtevku odloči v sporu polne jurisdikcije in ugodi zahtevi za razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici oziroma za izrek ničnosti odločbe.

7. Tožeča stranka predlaga, da sodišče glede dela tožbe, ki je še sporen odloči tako, da se tožbi ugodi in se izpodbijana odločba z dne 18. 12. 2013 odpravi (1. točka zahtevka) pod 2. točko zahtevka predlaga, da se odločba z dne 3. 7. 2001 v delu, kjer se 1. točka izreka nanaša na zajetje RgS-2/88 v Rogaški Slatini izreče za nično, predlaga pa tudi povrnitev stroškov postopka. Podredno tožeča stranka predlaga, da se izpodbijana odločba odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v novo odločanje.

8. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka vse tožbene navedbe in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne. Obširno razlaga pravno podlago za izdajo odločbe z dne 3. 7. 2001, ter dejansko stanje, na podlagi katerega je bila ta odločba izdana. Navaja vse odločbe, ki so bile v zvezi s posameznimi pravnimi razmerji v več postopkih izdane in odgovarja na tožbene navedbe, ki se nanašajo na zatrjevano ničnost odločbe z dne 3. 7. 2001 ter mnenja in poročila v zvezi s priznanjem označbe naravne mineralne vode.

9. Stranka z interesom v tem sporu, B. d.d. (prvi odstavek 19. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1) v odgovoru na tožbo navaja svoj pravni interes za udeležbo v tem sporu in razlaga vse predhodne postopke z izdajo več spornih odločb v zvezi s priznanjem označbe naravne mineralne vode iz istega podzemnega vodnega vira. Navaja še razloge, ki se nanašajo na neutemeljenost zahtevka glede ničnosti odločbe z dne 3. 7. 2001. Pojasnjuje vse okoliščine upravne zadeve s sprejetjem novega Zakona o vodah (ZV-1) in postopek pridobivanja podelitve koncesije za izkoriščanje več vrtin po predpisih, ki so veljali pred uveljavitvijo ZV-1. Sklicuje se na nepravilno podelitev koncesije tožeči stranki in izvedbo javnega razpisa, čeprav niso bili izpolnjeni pogoji po 199. členu ZV-1. Po mnenju stranke z interesom je prišlo v zvezi s sprejemom Uredbe in podelitvi koncesije za sporno vrtino tožeči stranki do kaznivih dejanj in celo koruptivnih dejanj, s katerim je bila stranka z interesom oškodovana za koncesijo za izkoriščenje te vrtine. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno in priglaša stroške postopka.

10. V vlogi z dne 8. 9. 2014 tožeča stranka prereka navedbe tožene stranke v odgovoru na tožbo in stranke z interesom in se sklicuje na četrti odstavek 12. člena Pravilnika, ki prepoveduje, da bi bila naravna mineralna voda, ki izvira iz istega izvira v prometu pod več blagovnimi znamkami. Podobno Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta, številka 20008/54/ES z dne 18. 6. 2009 prepoveduje, da bi se naravna mineralna voda, ki izvira iz istega izvira tržila pod več različnimi imeni. Upravni akti se nanašajo na izvir in prepovedujejo uporabo več blagovnih znamk, oziroma imen za vodo iz istega izvira. V nadaljevanju še podrobno razlaga, zakaj je edina upravičena črpati vodo iz vrtine RgS-2/88, zakaj stranka z interesom te pravice nima in bi jo črpala brez pravne podlage. Razlaga še pojma izvir in vodonosnik, ki ju v nobenem pogledu ni mogoče enačiti. Sklicuje se še na recital številka 5 Direktive 2009/54/ES, ter na neenotno in nedosledno ravnanje tožene stranke pri podeljevanju označbe naravne mineralne vode. Razlaga dejansko stanje zajemanja naravne mineralne vode iz vrtine RgS-2/88, iz katere zajema tožeča stranka in razloge za razlikovanje v kemični sestavi in starosti naravne mineralne vode iz vrtine V-3/66-7, iz katere zajema B. d.d. (C.). Tako je avstrijsko podjetje E. izdelalo Hidrogeološko presojo za črpanje vode za ... in ugotovilo, da je v skladu z avstrijsko pravno prakso možno tržiti vodo iz vrtine RgS-2/88 pod imenom različne blagovne znamke kot tudi vodo iz vrtine V-3/66-70. Voda iz vrtine RgS-2/88 se od vode C. razlikuje v kemični sestavi, starosti vode in vodnega zajetja iz vodonosnika. Pomembno je, da se na obstoječem koncesijskem območju iz istega vodonosnika že črpajo in tržijo vode z blagovnimi znamkami F. in G. Te vode se od vode C. razlikujejo po kemični sestavi, starosti vode in globini zajetja. V nadaljevanju še navaja primere, ko se iz istega vodonosnika tržijo različne blagovne znamke naravnih mineralnih vod.

11. Tožeča stranka je vložila še vlogi z dne 2. 9. 2014, z dne 17. 3. 2016 in pripravljalni spis z dne 25. 7. 2016. V vseh vlogah tožeča stranka podrobno razlaga pravno podlago, vse izdane upravne akte iz katerih izhaja, da stranka z interesom nikoli ni bila pravno upravičena črpati vode iz sporne vrtine. Nima vodnega dovoljenja in ne koncesije za rabo vode iz vrtine RgS-2/88. Na podlagi odločbe Vlade Republike Slovenije, številka 35501-18/25/3 z dne 28. 7. 2005 o določitvi koncesionarja, je stranka z interesom upravičena rabiti samo vodo iz določenih drugih vrtin (G-9/78, G-10/99, B-3/66-70 in K-2a/86), ne pa tudi iz vrtine RgS-2/88. Prilaga sodbo sodišča EU z dne 24. 6. 2015, številka C-207/14, ki nakazuje na to, da je ključna ugotovitev, kakšne lastnosti ima voda v obeh obravnavanih iztokih, torej na vrtini RgS-2/88 in vrtini V-3/66-70. Do takšnega stališča je prišlo tudi Vrhovno sodišče, ki je sodišče EU zaprosilo za tolmačenje Direktive 2009/54/ES v okviru predhodnega odločanja. Na podlagi tega je bilo s sodbo Vrhovnega sodišča in s sklepom številka X Ips 479/2014 z dne 8. 7. 2015, ugodeno reviziji tožeče stranke v postopku IV U 79/2012 in zadeva vrnjena toženi stranki v ponoven postopek. Mnenja, na katera se sklicuje tožena stranka niso bila pridobljena v okviru sodnega postopka in zato nimajo nobene veljave.

12. Stranka z interesom v drugi pripravljalni vlogi z dne 19. 5. 2016 najprej odgovarja na navedbe tožeče stranke v vlogi z dne 17. 3. 2016, ki se nanašajo na vodno dovoljenje ali koncesijo za katero je sama dala vlogo, ki še ni rešena. Pojasnjuje vse okoliščine, ki se nanašajo na dosedanje črpanje vode iz vrtine RgS-2/88. Navaja odločitev Sodišča EU v zadevi pod številko C-207/14, ki je v izreku zaključilo, da se mora pod isto blagovno znamko prodajati tista mineralna voda iz različnih vrtin, ki ima enake (in ne iste) lastnosti glede na merila iz Priloge I. Navaja še, da ima voda iz vrtin RgS-2/88 in V-3/66-70 izvor v istem podzemnem vodnem viru in enake vse lastnosti vode v obeh vrtinah in skladne s prilogo I Direktivi 2009/54-ES. Tožeča stranka je glede različnosti lastnosti vod iz vrtin v zmoti, ker izhaja iz poročil in strokovnih analiz, ki so za osnovo vzele napačne podatke o enkratnih meritvah, namesto o srednjih letnih vrednostnih, napačne vzorce vode iz obeh vrtin, ustekleničeno vodo namesto vode v izviru, ali pa se potrebne raziskave, na katere opozarja sodišče EU pod točko 42 obrazložitve C-270/14, sploh niso opravile kot pojasnjuje to v nadaljevanju. Navaja še nadaljnjo pravno podlago in neodločilno sklicevanje tožeče stranke na različna mnenja, ki jih podrobno našteva.

13. V tretji pripravljalni vlogi z dne 28. 7. 2016 stranka z interesom navaja nepravilno polnjenje vode ROI in ugotavlja, da vodno dovoljenje ali koncesija ni obvezna priloga za priznanje označbe naravne mineralne vode. Sklicuje se tudi na izkoriščanje podzemne naravne vode pred letom 1996 in da ni bilo nikoli sporno, da vodi iz vrtin RgS-2/88 in V-3/66-70 predstavljata isto naravno mineralno vodo v okviru naravnih virov. Vodi sta se polnili v iste steklenice, pod isto blagovno znamko kot voda C. Prišlo je do „politične odločitve“, da se tožeči stranki podeli koncesija za vodo iz vrtine RgS-2/88 brez javnega razpisa na podlagi prehodne določbe člena 199 ZV-1, čeprav pogojev ni izpolnjevala, ker je vodo začela rabiti šele po izgradnji polnilnice leta 2011. Tožeča stranka je želela spreobrniti do tedaj nesporne odločitve upravnih organov in doseči priznanje naravne mineralne vode, ki bi omogočalo izkoriščanje nezakonito podeljene koncesije tudi na enotnem trgu v Evropski uniji.

14. Tožena stranka po pooblaščencu za zastopanje Državnem pravobranilstvu RS, Zunanji oddelek v Celju, v pripravljalni vlogi z dne 8.7.2016 vztraja pri svoji odločitvi, ter podrobno navaja sodbo sodišča EU C-207/14 z dne 24. 6. 2015, vse odločitve Vrhovnega sodišča Republike Slovenije in razna ekspertna mnenja ter predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne oziroma zavrže, ker je bilo o zadevi že pravnomočno odločeno.

15. Tožba ni utemeljena.

16. Sodišče uvodoma ugotavlja, da tožeča stranka v tem sporu izpodbija celotno odločbo tožene stranke, ki vsebuje v izreku 2 točki in sklep (skupna odločba), s katerima je v 1. točki tožena stranka Vlada Republike Slovenije odločila, da se zavrne zahteva tožeče stranke za razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici Republike Slovenije, Ministrstva za kmetijstvo in okolje, številka 332-56/2012/3 z dne 12. 12. 2012. V 2. točki odločbe je tožena stranka odločila, da se zavrne predlog tožeče stranke za izrek ničnosti iste odločbe. S sklepom pa je odločeno, da se zavrže predlog tožeče stranke za izrek ničnosti odločbe istega upravnega organa, številka 324-02-176/00 z dne 3. 7. 2001. 17. Glede 1. točke izreka odločbe je kot navedeno tožena stranka zavrnila zahtevo tožeče stranke za razveljavitev odločbe, številka 332-56/2012/3 z dne 12. 12. 2012 po nadzorstveni pravici, zaradi kršitve drugega odstavka 274. člena ZUP. Ta določa, da lahko izdano odločbo pristojni organ razveljavi po nadzorstveni pravici, če bi bil z njo očitno prekršen materialni predpis. S slednjo odločbo je upravni organ odločil, da se zavrne vloga tožeče stranke, v kateri je predlagano, da se odločba, številka 324-02-176/00 z dne 3. 7. 2001 izreče za nično v delu, ki se nanaša na priznanje naravne mineralne vode iz vrtine RgS-2/88, in se polni pod blagovno znamko C. To pomeni, da je tožena stranka kot tudi upravni organ prve stopnje v tem primeru v bistvu odločal (kot v sporu IV U 27/2014) o zahtevi za izrek ničnosti odločbe številka 324-02-176/00 z dne 3. 7. 2001. 18. Ne glede na to, da je v tem upravnem sporu IV U 28/2014, predmet presoje odločba Vlade Republike Slovenije (ta odloča kot organ druge stopnje po nadzorstveni pravici o razveljavitvi odločbe - prvi odstavek 276. člena ZUP), številka 02100-8/2013/5 z dne 18. 12. 2013, in ne odločba Republike Slovenije, Ministrstva za kmetijstvo in okolje v sporu IV U 27/2013, številka 332-56/2012/3 z dne 12. 12. 2012, je bilo o isti upravni zadevi (četudi ne neposredno), ki se nanaša na vprašanje ničnosti odločbe, številka 324-02-176/00 z dne 3. 7. 2001, v prej navedenem upravnem sporu IV U 28/2014 že pravnomočno razsojeno.

19. Ker pa gre za presojo druge upravne zadeve (odločanje o razveljavitvi odločbe z dne 12. 12. 2012 po nadzorstveni pravici), glede katere je bila izdana izpodbijana odločba v tem sporu tožene stranke, ki je predmet tega spora, se sodišče v izogib ponavljanju sklicuje na razloge v obrazložitvi, ki se nanašajo na ugotovitev, da upravni organ v navedeni odločbi ni očitno prekršil materialni predpis (šesti odstavek 71. člena ZUS-1), ker se z razlogi v celoti strinja. Sodišče kot neutemeljene zavrača vse tožbene ugovore (ti so enaki kot v zadevi IV U 27/2014), ki se v bistvu nanašajo še na druge postopke oziroma spore v zvezi z črpanjem in priznanjem naravne mineralne vode iz sporne vrtine RgS-2/88 in se tudi ne opredeljuje do navedb tožene stranke in stranke z interesom, ker niso predmet tega spora. Pravic in pravnih interesov iz teh postopkov stranke v obravnavani sporni zadevi ne morejo varovati.

20. Glede 2. točke izreka odločbe in sklepa sodišče pojasnjuje, da je že odločalo v upravnem sporu IV U 27/2014 med tožečo stranko in Republiko Slovenijo, Ministrstvom za kmetijstvo in okolje kot toženo stranko, zoper isto odločbo (ta je navedena v 2. točki sedaj izpodbijane odločbe), številka 332-56/2012/3 z dne 12. 12. 2012, zaradi priznanja naravne mineralne vode - ničnost odločbe. V upravnem postopku je namreč tožeča stranka zahtevala ugotovitev delne ničnosti 1. točke odločbe številka 324-02-176/00 z dne 3. 7. 2001, ki se nanaša na vrtino RgS-2/88 in o tem zahtevku je upravni organ odločil s prej navedeno odločbo. Sodišče je takšen zahtevek s sodbo IV U 27/2014 z dne 5. 11. 2013, zavrnilo. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je s sklepom X Ips 9/2014 z dne 12. 5. 2016 revizijo tožeče stranke zoper to sodbo zavrglo. To pomeni, da je že bilo pravnomočno odločeno o zahtevku, ki se nanaša na ugotovitev (delne) ničnosti odločbe, številka 324-02-176/00 z dne 3. 7. 2001 (kar je sporno tudi v tem primeru), s katero se voda, ki jo črpa podjetje B. d.d. (pravna prednica stranke z interesom v tem sporu) iz zajetja V-3/66-70 in RgS-2/88 v Rogaški Slatini in se polni pod blagovno znamko C., prizna kot naravna mineralna voda. Glede na to, sodišče ni presojalo zakonitosti odločitve pod točko 2 izpodbijane odločbe in sklepa, ker je o tem delu zahtevkov za izrek ničnosti v prej navedenih odločbah z dne 12. 12. 2012 in z dne 3. 7. 2001, sodišče že pravnomočno odločilo.

21. Sodišče je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, ker je bil upravni postopek pred izdajo odločbe pravilen in je izpodbijani upravni akt na zakonu utemeljen.

22. Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, kadar sodišče tožbo zavrže ali zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.