Jedro

Z izpodbijanim dokončnim upravnim aktom ni bilo odločeno v zadevi, v kateri je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, saj je tožena stranka z njim zavrnila revidentovo zahtevo za uporabo izrednega pravnega sredstva iz 274. člena Zakona o splošnem upravnem postopku.

Vprašanja, na katerega naj bi Vrhovno sodišče odgovorilo in ki presega pomen obravnavane zadeve, sploh ni navedel. Podaja zgolj razloge za napačno uporabo materialnega prava, ki pa jih je mogoče šteti le kot materialnopravne ugovore (revizijske razloge v smislu prvega odstavka 85. člena ZUS-1). Navajanje revizijskih razlogov samo po sebi še ne utemeljuje dovoljenosti revizije.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo tožeče stranke (v nadaljevanju revident) zoper odločbo Vlade Republike Slovenije, št. 02100-8/2013/5 z dne 18. 12. 2013. Z njo je bilo odločeno, da se zavrne zahteva revidenta za razveljavitev odločbe Ministrstva za kmetijstvo in okolje, št. 332-56/2012/3 z dne 12. 12. 2012 (v nadaljevanju Odločba z dne 12. 12. 2012), po nadzorstveni pravici (1. točka izreka). Odločeno je bilo še, da se predlog revidenta za izrek ničnosti odločbe z dne 12. 12. 2012 zavrne (2. točka izreka). Tožena stranka je hkrati z izpodbijano odločbo izdala še sklep z isto opravilno številko in datumom, s katerim je zavrgla revidentov predlog, da se odločba Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, št. 324-02-176/00 z dne 3. 7. 2001, izreče za nično.

2. Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe pritrjuje odločitvi in razlogom upravnega organa ter se nanje sklicuje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). Glede odločitve o zavrnitvi predloga revidenta za izrek ničnosti odločbe z dne 12. 12. 2012 pa se sodišče prve stopnje sklicuje na razloge, podane v sodbi IV U 27/2014 z dne 5. 11. 2007, s katero je zavrnilo vsebinsko enake argumente revidenta.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je revident vložil revizijo. Glede njene dovoljenosti se sklicuje na 1., 2. in 3. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev postopka. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj reviziji ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da se tožbi ugodi, oziroma podredno, naj reviziji ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo v vnovično sojenje. V obeh primerih s stroškovno posledico za toženo stranko.

K I. točki izreka:

4. Revizija ni dovoljena.

5. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden od tam navedenih pogojev. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je trditveno in dokazno breme o izpolnjevanju teh pogojev na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti. Vrhovno sodišče glede na značilnosti tega pravnega sredstva ter svoj položaj in temeljno funkcijo v sodnem sistemu svojih odločitev o tem, da revizija ni dovoljena, podrobneje ne obrazlaga (razlogi za to so pojasnjeni v sodbi X Ips 420/2014 z dne 2. 12. 2015).

6. Po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000 EUR.

7. Z izpodbijanim dokončnim upravnim aktom ni bilo odločeno v zadevi, v kateri je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, saj je tožena stranka z njim zavrnila revidentovo zahtevo za uporabo izrednega pravnega sredstva iz 274. člena Zakona o splošnem upravnem postopku. Dejstvo, da je revident s svojo zahtevo poskušal doseči razveljavitev odločbe tožene stranke, ki po njegovi oceni za njega pomeni vrednost 200.000 EUR (čeprav tudi v tej odločbi ne gre za odločitev, izraženo v denarni vrednosti vrednosti), na drugačno odločitev ne vpliva, saj ta odločba ni predmet izpodbijanja v tem upravnem sporu. Enako stališče je Vrhovno sodišče sprejelo že v zadevah X Ips 170/2015 z dne 27. 8. 2015 in X Ips 46/2016 z dne 5. 7. 2016. 8. Kakšne so zahteve za to, da se določeno pravno vprašanje upošteva kot izpolnjevanje pogoja za dovoljenost revizije iz 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, izhaja iz ustaljene prakse Vrhovnega sodišča (npr. sklepi X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009, X Ips 423/2012 z dne 29. 11. 2012, X Ips 302/2013 z dne 13. 3. 2014).

9. Revident ni zadostil standardu natančne in konkretne opredelitve pravnega vprašanja, pojasnjenega v prejšnji točki te obrazložitve, ki bi bilo pomembno za odločitev v obravnavani zadevi. Vprašanja, na katerega naj bi Vrhovno sodišče odgovorilo in ki presega pomen obravnavane zadeve, sploh ni navedel. Podaja zgolj razloge za napačno uporabo materialnega prava, ki pa jih je mogoče šteti le kot materialnopravne ugovore (revizijske razloge v smislu prvega odstavka 85. člena ZUS-1). Navajanje revizijskih razlogov samo po sebi še ne utemeljuje dovoljenosti revizije.

10. Tudi v primeru, da je revident želel postaviti vprašanje možnost soobstoja koncesijskega razmerja za rabo podzemne vode iz določene vrtine ter zaščitene blagovne znamke za polnjenje vode načrpane iz iste vrtine, ki ni v lasti koncesionarja, pa mu Vrhovno sodišče pojasnjuje, da to vprašanje za konkretni postopek ni relevantno. V obravnavanem primeru se je odločalo zgolj o utemeljenosti vloženih izrednih pravnih sredstev po ZUP.

11. Iz istega razloga obravnavani zadevi tudi niso upoštevne revizijske navedbe o obstoju zelo hudih posledic v smislu 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, saj niso rezultat izpodbijanega akta.

12. Ker uveljavljani pogoji za dovoljenost revizije niso izkazani, je Vrhovno sodišče revizijo kot nedovoljeno zavrglo na podlagi 89. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

13. Ker revident z revizijo ni uspel sam trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).