Jedro

Pogodba o igranju nogometa za določen čas je med strankama predčasno prenehala, ker je tožnik podpisal pogodbo o igranju nogometa z drugim športnim klubom, od tožene stranke pa je tudi prevzel izpisnico. Iz tega razloga v nadaljnjem obdobju tožnik ni bil več igralec tožene stranke (niti se ni k njej vrnil po prenehanju igranja za drug športni klub), pa tudi svojih obveznosti ni izpolnjeval v razmerju do tožene stranke. Iz tega razloga ne more utemeljeno zahtevati plačila, kot je bilo dogovorjeno z (razvezano) pogodbo o igranju nogometa.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: „Tožbeni zahtevek, ki se glasi: „1. Tožena stranka N., ... ulica 29, M., je dolžna plačati tožeči stranki A.K., ... 47, M., na račun njegovega pooblaščenca odvetnika D.L. ... 10, M., TRR pri ... banki d.d., št. ..., znesek 89.476,10 EUR (devetinosemdesettisočštiristošestinsedemdeset evrov 10/100), in sicer: - 2.556,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 1. 2003 do plačila, - 2.556,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 2. 2003 do plačila, - 2.556,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 3. 2003 do plačila, - 2.556,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 4. 2003 do plačila, - 2.556,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 5. 2003 do plačila, - 2.556,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 6. 2003 do plačila, - 2.556,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 7. 2003 do plačila, - 2.556,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 8. 2003 do plačila, - 2.556,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 9. 2003 do plačila, - 2.556,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 10. 2003 do plačila, - 2.556,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 11. 2003 do plačila, - 2.556,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 12. 2003 do plačila, - 2.556,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 1. 2004 do plačila, - 2.556,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 2. 2004 do plačila, - 2.556,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 3. 2004 do plačila, - 2.556,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 4. 2004 do plačila, - 2.556,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 5. 2004 do plačila, - 2.556,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 6. 2004 do plačila, - 2.556,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 7. 2004 do plačila, - 10.225,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 7. 2003 do plačila, - 10.225,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 9. 2003 do plačila, - 10.225,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 7. 2004 do plačila, - 10.225,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 9. 2004 do plačila, vse v osmih dneh, da ne bo izvršbe.

2. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki potrebne pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila, vse v osmih dneh, da ne bo izvršbe“, s e z a v r n e .“ Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 7.037,00 EUR in stroške sodnih taks v znesku 2.209,83 EUR, v roku osem dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za izpolnitev do plačila, vse pod izvršbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati znesek 89.476,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov in njihove zapadlosti razvidnih iz izreka sodbe sodišča prve stopnje do plačila. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki plačati pravdne stroške v skupnem 7.671,72 EUR ter stroške sodne takse za tožbo v znesku 840,87 EUR, za sodbo 894,76 EUR in za odgovor na pritožbo v znesku 447,38 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po izteku paricijskega roka po tej sodbi, vse v osmih dneh, da ne bo izvršbe.

Zoper zgoraj navedeno sodbo se je v odprtem pritožbenem roku pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po določbi prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Predlaga, da Višje delovno in socialno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti stroškovno zavrne, podredno pa, da napadano sodbo razveljavi in vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje v spremenjenem senatu. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Navaja, da je prvostopenjsko sodišča v ponovljenem sojenju že tretjič v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke, pri čemer je le deloma sledilo napotilu Vrhovnega sodišča Republike Slovenije iz sklepa z dne 25. 10. 2010, s katerim sta bili prvostopenjska in drugostopenjska sodba razveljavljeni oziroma razlogom, ki so narekovali razveljavitev sodbe. Prvostopenjsko sodišče se ni opredelilo do vseh odprtih vprašanj, ki jih je utemeljeno izpostavila pritožba in sicer ni posvetilo pozornosti vprašanju, ali sta stranki izpolnjevali svoje obveznosti iz pogodbe. Pritožba meni, da je protislovno stališče prvostopenjskega sodišča, da pogodba o igranju nogometa za določen čas nikoli ni bila razvezana oziroma da je veljala do njenega izteka, to je do 30. 6. 2004. Poudarja, da tožeča stranka nikoli po 9. 7. 2002 oziroma 11. 7. 2002, to je dan, ko je s strani tožene stranke prejela izpisnico, tožene stranke ni pozvala na izpolnjevanje pogodbe, niti sama ni izkazovala nobenega interesa, da bi izpolnjevala s pogodbo prevzete obveznosti. Zato po 9. 7. 2002 tudi ni upravičena uveljavljati kakršnegakoli plačila za opravljeno delo. Prvostopenjsko sodišče je sicer sledilo napotilu Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, da je potrebno dopolniti dokazni postopek z zaslišanjem priče F., zaslišalo je tudi priči A.Z. in Ž.F., zatem pa popolnoma ignorantsko dobesedno v celoti prepisalo obe svoji sodbi opr. št. Pd 168/2004 z dne 12. 4. 2007 in opr. št. Pd 542/2007 z dne 14. 2. 2008. Edina sprememba s to pritožbo izpodbijane sodbe je, da sta v točki 2 obrazložitve dodana četrti in peti odstavek ter vnesena nova točka 4, katerih vsebina pa je povsem irelevantna za odločanje v predmetni zadevi, predvsem pa je protislovnost s preostalimi deli obrazložitve izpodbijane sodbe. Sodišče vseh izvedenih dokazov sploh ni ocenilo oziroma jih je ocenilo zelo pomanjkljivo. Že tretjič se je postavilo na stališče, da predstavlja temelj tožbenega zahtevka pogodba o igranju nogometa za določen čas od 1. 7. 2000 do 30. 6. 2004, sklenjena med pravdnima strankama, ki naj ne bi bila z nobenim aktom tožene ali tožeče stranke spremenjena ali prekinjena in kot taka ves čas določenega časa v veljavi, zaradi česar je bilo tožbenemu zahtevku ugodeno v celoti. Prvostopenjsko sodišče je v obrazložitvi navedlo vrsto listinskih dokazov, na katere opira svojo odločitev, pri čemer pa jih v zadostni meri ne oceni oziroma jih oceni nekritično in tako prihaja v protislovne zaključke, pri čemer predvsem izpoved priče A.Z., ki je vezana na pravilnik o registraciji in statusu igralcev NZS, oceni kot nerelevantno za razsojo v tej pravdni zadevi. V sodbi ugotovi, da je bil tožniku priznan status neamaterja, kar pomeni, da je imel status profesionalca in je bil kot tak podvržen pravilom NZS oziroma določbam pravilnika o registraciji in statusu igralcev v delu, ki ureja prestope „neamaterjev“, hkrati pa navede, da izpisnica, izdana s strani tožene stranke dne 11. 7. 2002, ni verodostojna listina, kar pa je bilo tekom dosedanjega postopka že kot nesporno ugotovljeno. Priča A.Z. je povsem nedvoumno pojasnila, kaj pomeni izdaja izpisnice – predčasno prekinitev oziroma razvezo pogodbe o igranju nogometa v skladu z določbami pravilnika o registraciji in statusu igralcev NZS. To je v svoji izpovedi potrdila tudi priča Ž.F.. Ta priča je tudi pojasnila, da je bila kavza sporazuma z dne 30. 9. 2002 izključno ureditev medsebojnih obveznosti do dne 30. 6. 2002. Postopek registracije neamaterjev za drug klub natančno ureja pravilnik o registraciji in statusu igralcev NZS. Tako je iz dikcije 19. člena razbrati, da je prijavi za registracijo neamaterja – tožeče stranke za nov klub potrebno priložiti novo pogodbo in dokaz, da igralec nima pogodbe s starim klubom, to je toženo stranko. Iz navedenega je moč zaključiti, da v kolikor je bil tožnik registriran za nov klub v statusu neamaterja, ni imel več pogodbe s starim klubom. Tožeča stranka je dne 30. 6. 2000 sklenila pogodbo o igranju nogometa za določen čas v statusu neamaterja in bila v takem statusu registrirana pri NZS, dne 1. 7. 2002 pa je s športnim društvo P. oziroma NK K. sklenila pogodbo o delu, prav tako za določen čas v statusu neamaterja, v posledici česar ji je bila dne 9. 7. 2002 s strani tožene stranke izdana izpisnica in s katero je istega dne podpisala dokument „dokumentacija o statusu igralcev in stanju finančnih obveznosti kluba do igralca“, na podlagi česar je bil tožnik na podlagi podane „vloge za registracijo igralca“ z dne 10. 7. 2002 s strani NK K. za slednjega tudi registriran za obdobje od 12. 7. 2002 do 1. 7. 2003 kot neamater. To nakazuje na dejstvo, da je morala biti pogodba o igranju nogometa, sklenjena med pravdnima strankama 30. 6. 2002, razdrta oziroma se je štela za razdrto, saj v koliko bi šteli nasprotno, tožnik ne bi mogel biti registriran za NK K. glede na pravila o registraciji in statusu igralcev NZS. Tožnika nikakor ni mogoče šteti kot t.i. posojenega igralca po 27. členu pravilnika, saj bi morala biti na tej podlagi med pravdnima strankama sklenjena tripartitna pogodba, ki bi določala medsebojne obveznosti vseh pogodbenih strank, po izteku le-te pa bi oživela registracija za prejšnji klub. Zato so povsem nepotrebna sklicevanja sodišča na izvedene listinske dokaze in sicer sporazumi septembra 2002, s katerim sta pravdni stranki dogovorili le izpolnitev obveznosti do 30. 6. 2002. Glede na navedbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v revizijski odločbi pod točko 16 tožena stranka izpostavlja, da je nesporno, da je prav tožnik s tem, ko je dne 1. 7. 2002 sklenil novo podjemno pogodbo z novim delodajalcem, prenehal izpolnjevati svoje obveznosti po pogodbi sklenjeni s toženo stranko in tako nikakor ni bil več na razpolago toženi stranki, saj zanjo po svoji želji ni bil več registriran nogometaš, kar je obvezen pogoj za igranje nogometa, ki je bila njegova edina pogodbena obveznost. Tožena stranka s strani tožnika tudi ni bila seznanjena, da je predčasno prekinil pogodbo z NK K. oziroma je bila s tem seznanjena šele ob prejemu tožbe, ki jo je tožnik vložil z dne 17. 2. 2003. Navedeno tako v celoti nakazuje na zavrnitev tožbenega zahtevka upoštevajoč določbe 101. in 117. člena OZ tudi ob predpostavki, da bi podjemna pogodba, sklenjena med pravdnima strankama, po 1. 12. 2002 oživela, saj tožnik svojih obveznosti ni izpolnjeval, tožena stranka pa z nobenim ravnanjem tožnika ni bila niti ni mogla biti seznanjena, da jih le-ta želi. Zgolj podredno pa pritožba še izpostavlja protislovnost in pomanjkljivost zaključkov prvostopenjskega sodišča v zvezi s samo višino tožbenega zahtevka. Iz samega izreka, predvsem pa iz obrazložitve napadene sodbe ni razvidno ali prisojeni znesek predvideva škodo, povzročeno z ravnanjem tožene stranke ali plačilo s pogodbo dogovorjenih zneskov. Prav tako pa je potrebno izpostaviti tudi dejstvo, da je tožnik sklenil pogodbo o delu s športnim družbo Prevalje oziroma NK K. za obdobje od 1. 7. 2002 do 1. 7. 2003. Iz obrazložitve ni moč razbrati, kaj predstavljajo zneski v zadnjih štirih alineah izreka pod točko 1 – plačo tožnika ali kaj drugega. Z napadenim je podan tudi pritožbeni razlog po 14. točki 339. člena ZPP in sicer iz napadene sodbe ni moč razbrati kaj predstavlja temelj in višino prisojenega zneska oziroma zneskov, prav tako pa ni podana dokazna ocena v navedeni smeri.

Tožeča stranka je podala odgovor na pritožbo tožene stranke, v katerem prereka pritožbene navedbe in pritrjuje odločitvi sodišča prve stopnje, ter predlaga, da Višje delovno in socialno sodišče pritožbo tožene stranke zavrne kot neutemeljeno ter toženi stranki naloži v plačilo stroške tožeče stranke, ki jih priglaša. Pritožbeno sodišče je spoznalo, da je treba za pravilno ugotovitev dejanskega stanja ponoviti že izvedene dokaze in izvedbo določenih dokazov dopolniti. Zato je razpisalo glavno obravnavo, na kateri je ponovilo že izvedene dokaze in dodatno zaslišalo tožnika ter pričo A.Z.. Po zaključeni glavni obravnavi, je sodišče odločalo o pritožbi tožene stranke.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni v celoti pravilno ugotovilo dejanskega stanja ter da ni pravilno uporabilo materialnega prava. V postopku pa ni zagrešilo absolutno bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (člen 350/2 ZPP) in katere očita pritožba.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi bili razlogi v sodbi nejasni oziroma sami s sabo v nasprotju. Iz sodbe sodišča prve stopnje jasno izhaja, iz katerih razlogov je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku ugodilo. Dejstvo, da se z razlogi sodbe tožena stranka ne strinja, pa ne pomeni, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih.

Po zaključku pritožbenega sodišča pa je sodišče prve stopnje napravilo zmotne materialnopravne zaključke, ko je štelo, da je pogodba o igranju nogometa za določen čas od 1. 7. 2000 do 30. 6. 2004, ki sta jo sklenili pravdni stranki, veljala celotno navedeno obdobje. Iz izvedenega dokaznega postopka namreč izhaja, da je bila tožeča stranka pri toženi stranki na podlagi navedene pogodbe v delovnem razmerju do 31. 8. 2001, po tem obdobju pa se je navedena pogodba s konkludentnimi dejanji izvajala kot podjemna pogodba po določbi 600. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR – Ur. l. SFRJ, št. 29/78 – 57/89) oziroma od 1. 1. 2002 po določbi 619. člena Obligacijskega zakonika (OZ – Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji). Nadalje izhaja, da je tožnik sklenil novo pogodbo o zaposlitvi za določen čas od 1. 7. 2002 do 1. 7. 2003 s športnim klubom P. in se dogovoril, da bo igralec nogometa v ŠK P. kot poklicni športnik. Pogodba je bila sklenjena 1. 7. 2002, v zvezi s to pogodbo je tožena stranka tožniku dne 9. 7. 2002 izdala izpisnico. Med strankama je bilo kot nesporno ugotovljeno, da tožniku v času od 30. 6. 2002 do 1. 12. 2002, ko je NK K. izdal izpisnico, ni bil nogometaš tožene stranke.

Med strankama je sporno ali je pogodba o igranju nogometa za določen čas, ki je bila sklenjena za obdobje od 1. 7. 2000 do 30. 6. 2004, stopila v veljavo po 1. 12. 2002, ko je tožnik dobil izpisnico iz NK K.. Tožnik je zaslišan pred sodiščem izpovedal, da se po prenehanju igranja nogometa z NK K. ni zglasil pri toženi stranki ter da je imel zadnji stik z njo ob podpisu sporazuma dne 30. 9. 2002. Z navedenim sporazumom so bile usklajene finančne obveznosti med tožnikom in toženo stranko do 30. 6. 2002. Tožnik je menil, da se mu ni potrebno javiti pri toženi stranki po prenehanju igranja za NK K. iz razloga, ker mu je tožena stranka 11. 6. 2002 izdala potrdilo, da je oproščen vseh treningov. Tožnik je zaslišan pred sodiščem izpovedal, da se je zavedal, da bi lahko po prenehanju igranja in pridobitvi izpisnice iz NK K. začel igrati za star klub le, če bi se ponovno registriral, brez ureditve formalnih postopkov pa bi lahko za toženo stranko le treniral, tekem pa ne bi mogel igrati. Izpovedal je, da je ob podpisu sporazuma dne 30. 9. 2002, ko je bil igralec NK K., mislil, da njegova pogodba s toženo stranko še velja. Takšnega mnenja je bil zato, ker ni bilo sklenjenega nobenega sporazuma o prekinitvi pogodbe in tudi ne more sprejeti teze, da prejem izpisnice pomeni sočasno tudi prenehanje pogodbe. Meni, da je šlo za napake pri postopkih, jasno pa je, da profesionalni nogometaš sočasno ne more igrati za dva kluba. Tožnik je tudi izpovedal, da v času, ko je igral za NK K., ni imel status sposojenega igralca.

Postopke prehodov igralcev v N. je pojasnila zaslišana priča A.Z., ki te postopke vodi pri NZS. Pojasnil je, da je v letu 2002 obstajal samo en obrazec izpisnice, ki se je sicer nanašal na amaterja, uporabljal pa se je tako za amaterje kot neamaterje in med izpisnicami ni bilo nobene razlike. Obrazec „izpisnica za prestop amaterja“ se je uporabljal tako za amaterje kot profesionalne igralce in ni bilo posebnih obrazcev za prekinitev pogodbe za neamaterje. Ko mu je sodišče predočilo določbo 10. člena Pravilnika o registraciji in statusov igralcev, ki je določal, da igralec lahko sklene pogodbo z drugim klubom, če sta stranki pogodbo razvezali pred potekom časa s pisnim sporazumom, je izpovedal, da predstavlja izpisnica izraz volje obeh strank, kar pomeni tudi prekinitev stare pogodbe. V primeru, kadar je pogodba že potečena, izpisnica sploh ni potrebna. V letu 2002 sta v času trajanja pogodbe obstajala dva možna načina prenehanja pogodbe, in sicer z izpisnico, ki je bila taka, kot se nahaja v predmetnem spisu, oziroma s sporazumom o predčasnem prenehanju pogodbe, ki sta ga lahko sestavili stranki pogodbe sami. Izpisnico izda klub. Obstajali pa so tudi primeri, ko klub ni izdal izpisnice, temveč je bil sklenjen sporazum o predčasnem prenehanju pogodbe. Oba dokumenta imata enako vrednost in na podlagi teh dokumentov se igralci lahko registrirajo za nov klub. V letu 2002 ni bilo mogoče za določen čas izdati izpisnice v klubu, v katerem je igralec imel sklenjeno pogodbo za daljše časovno obdobje. Sedanji pravilnik tako možnost posoje igralca za določen čas dovoljuje. V sezoni 2002/2003 bi se tožnik po prenehanju igranja za NK K., v kolikor bi sklenil novo pogodbo s toženo stranko, lahko registriral za toženo stranko pri nogometni zvezi.

Na podlagi zgoraj navedenega pritožbeno sodišče zaključuje, da je pogodba o igranju nogometa za določen čas od 1. 7. 2000 do 30. 6. 2004 med strankama prenehala dne 30. 6. 2002, saj je tožnik dne 10. 7. 2002 podpisal pogodbo o igranju nogometa s Športnim klubom P. za čas od 1. 7. 2002 do 1. 7. 2003 in dne 11. 7. 2002 prevzel izpisnico tožene stranke, izdano 9. 7. 2002 ter dokumentacijo o statusu igralcev in stanju finančnih obveznosti kluba do igralca. Tožnik je bil s 1. 7 2002 registriran za nov nogometni klub, kar pa je bil lahko le ob pogoju, da je bila prejšnja pogodba razvezana. Iz izpovedi priče A.Z. je opravljal registracije pri N., izhaja, da je imela izpisnica enako vrednost kot sklenjen pisni sporazum o razvezi pogodbe o zaposlitvi. Pritožbeno sodišče meni, da je potrebno slediti izpovedi priče na podlagi dejstva, da je bil tožnik na tak način registriran pri novem klubu. Izpovedbo priče potrjujejo tudi določbe pravilnika, ki v 16. členu predpisujejo prestope v drug klub z izpisnico kluba. 16. člen pravilnika res govori o amaterjih, vendar je iz izvedenega dokaznega postopka razvidno, da NZS dejansko ni razlikovala med amaterji in neamaterji, kar se tiče obrazcev, saj je tožnik prehajal z izpolnjenim obrazcem za amaterja, čeprav je bil neamater, kar pomeni profesionalni igralec, kar med strankami ni sporno. Po 19. členu pravilnika se prijavi za registracijo neamaterja za nov klub predloži novo pogodbo in dokaz, da igralec nima pogodbe s starim klubom. Iz izpovedi zaslišane priče izhaja, da je dokaz, da igralec nima pogodbe s starim klubom, bila lahko tudi izpisnica in ne le sporazum med klubom in igralcem o razvezi pogodbe. Po mednarodnih pravilih organizacije FIFA, katerim je zavezana tudi N. je igralec lahko istočasno registriran le za en klub. Pravila FIFA določajo pravila registracije in preprečujejo, da bi bil igralec sočasno registriran za dva kluba. Pravila FIFA pa se ne nanašajo na sklenjene pogodbe igralcev s klubi. Urejajo tudi registracijo igralcev, ki so lahko registrirani kot amaterji ali profesionalci. Prav tako pa urejajo tudi prestop igralcev od enega k drugemu klubu. Na podlagi izpisnice iz kluba, ki je podpisana tako s strani tožnika in predsednika NK M., pritožbeno sodišče zaključuje, da je bilo prekinjeno pogodbeno razmerje med tožečo in toženo stranko o igranju nogometa tožnika za toženo stranko. Pri tem pritožbeno sodišče ne more slediti stališču Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v sklepu VIII Ips 387/2008 z dne 25. 10. 2010, da sama izpisnica in dejstvo, da je na njeni podlagi tožnik za določen čas prestopil v drug klub, na veljavnost obstoja pogodbe z dne 30. 6. 2000 nima nobenega vpliva. Iz pravilnika o registraciji in statusu igralcev, veljavnem v spornem obdobju, ki je za prestop v drug klub in registracijo v njem ter posledično igranjem za drug klub, namreč izhaja zahteva za prekinitev pogodbe s prejšnjim klubom (10. in 17. člen pravilnika). Iz 19. člena pravilnika izhaja, da se mora ob prijavi za registracijo za nov klub predložiti nova pogodba in dokaz, da igralec nima pogodbe s starim klubom. Kot izhaja iz izpovedi priče A.Z., je dokaz, da igralec nima pogodbe s starim klubu, predstavljala v konkretnem primeru izpisnica. Zato je potrebno izpisnico šteti za razvezo pogodbe o igranju nogometa s toženo stranko z dne 30. 6. 2000. Prav tako ni mogoč zaključek, da se je tožnik registriral pri drugem klubu le za določen čas in da je bila v tem času pogodba s toženo stranko le suspendirana. V spornem obdobju veljavni pravilnik namreč ni predvideval posoje igralca, kot to dovoljujejo spremenjena pravila. Vendar je potreben tudi v takem primeru poseben sporazum, iz katerega je razvidno, na kakšen način preide igralec nazaj v matični klub. V vsakem primeru pa se mora za matični klub ponovno registrirati. Iz izvedenega dokaznega postopka, tako iz določb pravil, kot iz izpovedi tožnika in zaslišanje priče A.Z. izhaja, da je v nogometu jasno, da mora biti igralec registriran za določen klub, da bi lahko zanj igral. To je vedel tudi tožnik. Zato pritožbeno sodišče zaključuje, da je tožnik po prenehanju igranja za NK K. vedel, da ni igralec tožene stranke, saj bi moral biti zanjo ponovno registriran. Zato tudi ni mogoče slediti njegovim trditvam, da je pogodba iz leta 2000 veljala tudi po 30. 6. 2002 in da bi tožena stranka morala izpolnjevati obveznosti iz te pogodbe do njega. Tožnik namreč po lastni izpovedi toženi stranki ni sporočil, da je prenehal z igranjem pri NK K., kar bi bilo vsekakor normalno, v kolikor bi štel, da je le posojeni igralec za določen čas. Neutemeljeno je tudi sklicevanje tožnika na potrdilo z dne 11. 6. 2002, da mu na podlagi tega potrdila tudi še v decembru 2002 oziroma marcu 2003 ni bilo potrebno se zglasiti pri toženi stranki zaradi izpolnjevanja pogodbenih obveznosti. Navedeno potrdilo je namreč tožnika od 11. 6. 2002 do nadaljnjega oprostilo obiskovanja treningov in drugih aktivnosti članskega moštva tožene stranke. Priča Ž.F. je izpovedal, da je bilo potrdilo z dne 11. 6. 2002, ki ga je podpisal, izdano z namenom, da tožnik ne bi bil sankcioniran v primeru neudeležbe na treningih in je veljalo do izdaje izpisnice za prestop v nov klub, to je do 9. 7. 2002. Navedeno potrdilo je lahko po logiki stvari veljalo le za tekočo nogometno sezono in ne, kot se to zavzema tožnik, do 30. 6. 2004 (torej več kot dve leti). Tudi iz sklenjenega sporazuma o višini dolga kluba do igralca na dan 30. 9. 2002 ni mogoče zaključiti, da iz njega izhaja, da je bil tožnik ob podpisu tega sporazuma še vedno igralec tožene stranke. Navedeni sporazum predstavlja le dogovor o višini neporavnanih obveznostih tožnika in načinu poplačila teh neporavnanih obveznosti. Gre za neporavnane obveznosti, ki so nastale do 30. 6. 2002, dokler je bil tožnik igralec tožene stranke. Iz izpovedi priče Ž.F., ki je pripravil besedilo sporazuma, izhaja, da je bil obrazec namenjen igralcem, ki so bili trenutno registrirani igralci NK M. in zanj tudi igrali. Šlo je za tipski obrazec. Razlog za pripravo tega obrazca in sklepanje sporazumov je bil obstoj dolga do igralcev in sicer je bila tožena stranka dolžna urediti finančna razmerja z igralcem za pretekle obveznosti, da je bila lahko licencirana s strani nogometne zveze. Tožnik je s konkretnim sporazumom urejal le pretekle obveznosti do odhoda v nov klub, kamor je odšel v letu 2002. V sporazumu je bilo napisano, da ostale določbe pogodbe še veljajo iz razloga, ker tožniku ni bil dan v podpis pravi obrazec, ker je bil to obrazec namenjen za igralce, ki so bili registrirani za klub v jeseni 2002. Glede na vse navedeno ni mogoče slediti trditvam tožnika, da je pogodba o igranju nogometa, sklenjena med strankama 30. 6. 2000, ki je bila sicer sklenjena kot pogodba o delovnem razmerju, veljala vse do 30. 6. 2004. Pritožbeno sodišče iz izvedenega dokaznega postopka namreč zaključuje, da je pogodba dokončno prenehala tudi kot podjemna pogodba, z izdajo izpisnice dne 9. 7. 2002, ki sta jo podpisali obe stranki. Iz pričanja A.Z., ki je pri N. opravljal registracijo igralcev, namreč izhaja, da je izpisnica imela enako vrednost kot sporazum o prenehanju pogodbe o igranju nogometa. Zaključku, da je bil s prenehanjem pogodbe o igranju nogometa seznanjen tudi tožnik, pritrjuje tudi njegovo ravnanje po prenehanju igranja za NK K., saj se ni vrnil k toženi stranki, kar bi bilo normalno pričakovati, v kolikor bi štel, da je še vedno v veljavi pogodba o igranju nogometa s toženo stranko. Tožnik je namreč vedel, da bi se moral ponovno registrirati za toženo stranko, kot njen igralec. Tega tožnik ni storil. V primeru, da bi se postavili na stališče, da je pogodbo o igranju nogometa za določen čas od 1. 7. 2000 do 30. 6. 2004, sklenjena 30. 6. 2000, bila v veljavi tudi po 1. 12. 2002, pa tožena stranka tožniku na podlagi te pogodbe ni več dolžna ničesar, saj tožnik ni izpolnjeval svojih obveznosti po tej pogodbi. Tožnik bi obveznosti lahko izpolnjeval le tako, da bi se pri toženi stranki zglasil potem, ko je prejel izpisnico iz NK K. in zahteval nadaljevanje izvajanja pogodbe. Pri tem je neutemeljeno njegovo sklicevanje na potrdilo z dne 11. 6. 2002, da je oproščen treningov, saj to potrdilo ni moglo veljati v novi nogometni sezoni, saj je tako pričakovanje povsem nerazumno, da bi tožena stranka tožnika oprostila vseh obveznosti za dve leti. Tožniku je moralo biti znano, da se nove ekipe sestavljajo vsako sezono posebej, še posebej glede na to, da je bil dolgoletni profesionalni igralec nogometa. Tako je tožena stranka v primeru, da bi šteli, da je pogodba o igranju nogometa veljala vse do 30. 6. 2004, prosta svojih obveznosti glede na določbo 101. člena OZ, ki določa, da v dvostranskih pogodbah ni nobena stranka dolžna izpolniti obveznosti, če druga stranka ne izpolni ali ni pripravljena sočasno izpolniti svoje obveznosti, razen če je dogovorjeno ali z zakonom določeno kaj drugega, ali če kaj drugega izhaja iz narave posla. V konkretnem primeru se pogodba o igranju nogometa ni izvajala v vtoževanem obdobju, to je od 1. 12. 2002 do 30. 6. 2004. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Za svojo odločitev je imelo podlago v določbi prve alinee 358. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je glede na spremenjeno odločitev spremenilo tudi odločitev o stroških postopka ter odločalo o celotnih stroških postopka, kot mu to nalaga določba drugega odstavka 165. člena ZPP. Sklenilo je, da tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka iz razloga, ker s tožbo ni uspela in da je dolžna toženi stranki povrniti potrebne stroške postopka odmerjene v skladu z Odvetniško tarifo (OT – Ur. l. RS, št. 7/95 in naslednji), veljavno v času oprave posameznih dejanj, to je do vključno 11. 7. 2003 po OT iz leta 1995 od 12. 7. 2003 pa po Odvetniški tarifi (OT – Ur. l. RS, št. 67/2003 in naslednji). Potrebni stroški tožene stranke predstavljajo odgovor na tožbo 1200 odvetniških točk, prva obravnava 14. 12. 2003 1200 odvetniških točk, urnina 150 odvetniških točk, obravnava 8. 3. 2006 600 odvetniških točk, obravnava 6. 5. 2005 600 odvetniških točk, pristop dne 10. 11. 2006 50 odvetniških točk, obravnava 12. 4. 2007 600 odvetniških točk, urnina 100 odvetniških točk, obravnava 14. 2. 2008 600 odvetniških točk in 100 točk urnine, pritožba z dne 6. 3. 2008 1500 odvetniških točk, pripravljalna vloga z dne 18. 5. 2011 900 odvetniških točk, obravnava 19. 5. 2011 600 odvetniških točk, obravnava 11. 7. 2011 600 odvetniških točk, obravnava 24. 10. 2011 600 odvetniških točk in 50 odvetniških točk iz naslova urnine, pritožba z dne 18. 11. 2011 1500 odvetniških točk, obravnava pred višjim sodiščem dne 6. 3. 2012 1200 odvetniških točk, odsotnost iz pisarne 160 odvetniških točk in urnina 150 odvetniških točk, tako da znašajo skupaj potrebni stroški odmerjeni po OT 12460 odvetniških točk, čemur je potrebno prišteti še zaznamovane materialne stroške in sicer 2 % do 1000 odvetniških točk in 1 % nad 1000 odvetniških točk, kar predstavlja skupaj 12594,6 odvetniških točk ter 20 % DDV. Tako ob vrednosti odvetniške točke 0,459 EUR predstavljajo stroški skupaj 6.937,10 EUR (5.780,92 EUR + 1.156,18 EUR DDV) in še zaznamovani stroški kilometrine na relaciji M. – Ljubljana – M. 99,90 EUR ter stroški sodnih taks, in sicer za odgovor na tožbo 420,43 EUR in za pritožbo 1.789,40 EUR, kar skupaj znaša 2.209,83 EUR. Navedene potrebne stroške postopka je pritožbeno sodišče naložilo v plačilo tožeči stranki iz razloga, ker s tožbo ni uspela in jih je dolžna povrniti toženi stranki, kot to izhaja iz določbe prvega odstavka 154. člena ZPP.