Jedro

Tožena stranka svoje obveznosti iz pogodbe o igranju nogometa ni dolžna izpolniti, saj je tudi tožnik ni izpolnil. Tožene stranke ni obvestil, da je na razpolago in da lahko ponovno računa nanj. To pa pomeni, da mu tožena stranka po prenehanju igranja nogometa za NK K. ni onemogočala izpolnjevanja obveznosti, saj tožnik tega niti ni poskušal.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je naložilo toženi stranki, da tožniku izplača 89.476,10 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Ugotovilo je, da tožena stranka ni izpolnila svojih obveznosti iz pogodbe o igranju nogometa z dne 30. 6. 2000, ki je bila sklenjena do 30. 6. 2004, saj ta pogodba ni bila prekinjena, ampak nasprotno, s sporazumom z dne 30. 9. 2002 celo potrjena in to po izdaji izpisnice tožniku z dne 11. 7. 2002 in izdaji potrdila, da je oproščen treningov in drugih obveznosti, izdanem 11. 6. 2002. Presodilo je, da ni bilo podlage za sklicevanje tožene stranke na določbe 627., 628., 638., 639. in 648. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji). Pogodba ni bila razdrta in tožena stranka od nje ni odstopila. Na strani tožnika ni bila dokazana nobena napaka in tudi dejstvo, da je nekaj časa z vednostjo tožene stranke igral pri NK K. ne pomeni, da se ni držal sklenjene pogodbe in navodil tožene stranke. Tožena stranka mu je naročila, naj ne igra zanjo in pri njej ne trenira, dala mu je izpisnico, da je lahko igral pri NK K., nato pa se je z njim dogovorila, da ostanejo v veljavi vse določbe pogodbe o igranju nogometa z dne 30. 6. 2000. 2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke ugodilo in spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo. Opravilo je obravnavo, na kateri je ponovilo že izvedene dokaze in dodatno zaslišalo tožnika in pričo A. Z.. Ugotovilo je, da je bil tožnik pri toženi stranki na podlagi pogodbe o igranju nogometa za določen čas v delovnem razmerju do 31. 8. 2001, po tem obdobju pa se je pogodba s konkludentnimi dejanji izvajala kot podjemna pogodba po določbi 600. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. l. SFRJ, št. 29/78 in naslednji) oziroma od 1. 1. 2002 po določbi 619. člena OZ. Glede vprašanja, ali je pogodba o igranju nogometa za določen čas, ki je bila sklenjena za obdobje od 1. 7. 2000 do 30. 6. 2004, stopila ponovno v veljavo po 1. 12. 2002, ko je tožnik dobil izpisnico iz NK K., je na podlagi izpovedi A. Z. presodilo, da je imela izpisnica, ki jo je tožena stranka tožniku izdala zaradi registracije v novem nogometnem klubu, naravo pisnega sporazuma o razvezi pogodbe. Po prenehanju igranja za NK K. ni bil ponovno registriran pri toženi stranki, zato se po prenehanju igranja z dne 1. 12. 2002 ni moglo šteti, da je tožnik še vedno igralec tožene stranke. Tudi, če bi pogodba ostala v veljavi, pa se ni izvajala iz razlogov, ki niso na strani tožene stranke.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je pravočasno revizijo vložil tožnik zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je za toženo stranko poklicno igral nogomet. To pa pomeni, da izpisnica, ki mu jo je dala tožena stranka, ni verodostojna listina, saj se nanaša na prestop igralca – amaterja in je torej z izdajo takšne izpisnice tožnik ostal še nadalje igralec pri toženi stranki. Le ta mu je omogočila igranje pri drugem klubu in ga istočasno oprostila nadaljnjega obiskovanja treningov in drugih aktivnosti. Izpisnica na veljavnost pogodbe z dne 30. 6. 2000 ni vplivala. Potrebna je bila zaradi registracije v drugem klubu. Izpisnico je mogoče izdati le pod določenimi pogoji, ki niso bili izpolnjeni. Pogodba ni bila razdrta iz upravičenih razlogov ali razvezana s pisnim sporazumom in pristojni organ ni ugotovil njene ničnosti ali jo razveljavil, kar vse so pogoji, določeni v 10. členu Pravilnika o registraciji in statusu igralcev, ki ga je sprejela N. z. S.. To pomeni le, da je bila registracija opravljena brez predpisanih pogojev. Tožnik je bil toženi stranki na razpolago in je imel interes igrati zanjo, vendar mu je sama izdala potrdilo, da je do nadaljnjega oproščen treningov in drugih aktivnosti. Tožena stranka mu ni omogočila treniranja in igranja in mu nikoli ni očitala neizpolnjevanja obveznosti. Tožnik se je ravnal po njenih zahtevah, zato ni podlage za odstop od pogodbe v smislu določil OZ. Možnost odstopa je tožena stranka imela na podlagi 648. člena OZ, vendar je ni izrabila. Glede na navedeno revizija meni, da je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, zlasti določila OZ, ki se nanašajo na podjemno pogodbo ter določila Pravilnika o registraciji in statusu igralcev Nogometne zveze Slovenije. Zato predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se pritožba tožene stranke zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Po prvem odstavku 371. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji) revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

6. Sodišče druge stopnje je zmotno presodilo, da izpisnica dokazuje prekinitev pogodbe o igranju nogometa z dne 30. 6. 2000 med tožnikom in toženo stranko. Revizija se sicer neutemeljeno zavzema za to, da izpisnica sploh ni verodostojna, ker se glasi na „nogometaša – amaterja“, kar pa tožnik ni bil. Pravilna je namreč ugotovitev sodišča druge stopnje, da je izpisnica verodostojna, saj so se pri Nogometni zvezi Slovenije uporabljali enotni obrazci, ki so veljali tako za amaterje kot profesionalce. Ni pa pravilna presoja o naravi te izpisnice. Sodišče druge stopnje se je oprlo na izpoved priče A. Z., da je izpisnica dokaz o prenehanju veljavnosti pogodbe s starim klubom. Prezrlo je, da vprašanje prenehanja veljavnosti pogodbe o igranju nogometa ni dejansko, ampak pravno, zato mnenje priče v zvezi s tem (kot pravilno ugotavlja že sodišče prve stopnje) ne more biti odločilno. Vrhovno sodišče je v sklepu VIII Ips 387/2008 z dne 25. 10. 2010 pojasnilo, da je pogoj za izdajo izpisnice prekinitev pogodbe in ne obratno – izdaja izpisnice ni dokaz o prekinitvi pogodbe. Izpisnica je pogoj za registracijo v drugem klubu, ta pa ni stvar pogodbe; s pogodbo se ureja igralčev status v določenem klubu, medtem ko je registracija pogoj, da igralec za klub sploh lahko nastopi. Kdaj lahko igralec – neamater sklene pogodbo z drugim klubom, je določeno v 10. členu Pravilnika o registraciji in statusu igralcev: če je dosedanja pogodba potekla ali iz nje izhaja, da bo potekla v roku šestih mesecev, če je pogodbo pred potekom roka iz upravičenih razlogov razdrla katerakoli stranka, če sta pogodbo pred potekom časa stranki razvezali s pisnim sporazumom ali če je pristojni organ ugotovil ničnost pogodbe ali jo razveljavil. V obravnavanem primeru noben izmed naštetih pogojev ni bil izpolnjen. Da izpisnica ni dokaz o prekinitvi pogodbe nadalje izhaja iz 19. člena Pravilnika, ki v drugem odstavku določa, da je dokaz, da igralec nima pogodbe s starim klubom pogodba, prej predložena NZS, z navedbo časa poteka trajanja pogodbe, sporazum med klubom in igralcem o razvezi pogodbe ali odločba komisije za status igralcev o razveljavitvi pogodbe. Nobenega od teh dokazov v spornem primeru ni bilo. Zato iz navedenega izhaja le, da je bila registracija tožnika v NK K. izvedena v nasprotju s Pravilnikom o registraciji in statusu igralcev in ne, da je bila pogodba o igranju nogometa med tožnikom in toženo stranko (in to celo sporazumno) prekinjena. Sporazum z dne 30. 9. 2002, ki naj bi bil tožniku dan v podpis pomotoma, po stališču sodišča druge stopnje ne dokazuje, da je tožnik kljub registraciji v drugem klubu še vedno igralec tožene stranke, vendar pa ne dokazuje niti, da ni več igralec tožene stranke. Zato je možen le zaključek, da pogodba o igranju nogometa z dne 30. 6. 2000, ki je bila sklenjena do 30. 6. 2004, ni prenehala veljati pred njenim iztekom.

7. Kljub temu je pravilna presoja sodišča druge stopnje, da tožena stranka svoje obveznosti iz pogodbe o igranju nogometa ni dolžna izpolniti, saj je tudi tožnik ni izpolnil. Tožena stranka je tožnika s potrdilom z dne 11. 6. 2002 oprostila obiskovanja treningov in vseh drugih aktivnosti članskega moštva „do nadaljnjega“. Kot je izpovedal podpisnik Ž. F., je potrdilo veljalo za tekočo sezono oziroma za čas do registracije pri NK K., da tožnik ne bi bil sankcioniran zaradi neudeležbe na treningih do izdaje izpisnice (9. 7. 2002). To v reviziji posredno potrjuje tudi tožnik z navedbo, da mu je tožena stranka omogočila igranje pri drugem klubu in ga istočasno oprostila nadaljnjega obiskovanja treningov in drugih aktivnosti. Tožnik je dobil izpisnico iz NK K. pred potekom roka, za katerega je bila sklenjena pogodba (sklenjena do 1. 7. 2003), vendar o tem ni seznanil tožene stranke in se ni pozanimal glede nadaljnjih obveznosti. Tožene stranke ni obvestil, da je na razpolago in da lahko ponovno računa nanj. To pa pomeni, da mu tožena stranka po prenehanju igranja nogometa za NK K. ni onemogočala izpolnjevanja obveznosti, saj tožnik tega niti ni poskušal. Zato je ob uporabi določbe 101. člena OZ, ki določa, da v dvostranskih pogodbah ni nobena stranka dolžna izpolniti svoje obveznosti, če druga stranka ne izpolni ali ni pripravljena sočasno izpolniti svoje obveznosti, razen če je dogovorjeno ali z zakonom določeno kaj drugega ali če kaj drugega izhaja iz narave posla, odločitev sodišča druge stopnje materialnopravno pravilna.

8. Ker niso podani z revizijo uveljavljani razlogi, jo je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.