Jedro

Ni nujno v vsakem primeru slediti dokaznemu predlogu, tudi ne v primeru dokazovanja alibija, če je že na podlagi drugih, že izvedenih dokazov mogoče zaključiti, da je alibi ovržen.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Mariboru je z uvodoma navedeno sodbo obsojenega F. L. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja grožnje po prvem odstavku 135. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izrečena mu je bila kazen treh mesecev zapora. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je bilo odločeno, da je obsojenec dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP v višini 50,62 EUR in sodno takso.

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje je vložil pritožbo zagovornik obsojenega, ki jo je Višje sodišče v Mariboru zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločeno je bilo, da se obsojenca oprosti plačila sodne takse.

3. Zoper pravnomočno sodbo je obsojenec vložil zahtevo za varstvo zakonitosti in naknadno še dopolnitev zahteve za varstvo zakonitosti ter v njih uveljavljal kršitve kazenskega zakonika in kršitve določb kazenskega postopka. Predlagal je, da se izpodbijana sodba razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

4. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovorila vrhovna državna tožilka, ki je oporekala utemeljenosti navedb iz zahteve.

5. Odgovor vrhovne državne tožilke je bil vročen obsojencu, ki pa se o njem ni izjavil. 6. V zahtevi za varstvo zakonitosti je obsojenec navedel, da uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 420. člena ZKP. V nadaljevanju je zatrjevane kršitve opredelil s tem, da je okrožna državna tožilka na glavni obravnavi dne 30. 10. 2012 spremenila obtožbo iz kaznivega dejanja ogrožanja varnosti v grožnjo, upoštevaje novelo KZ-1. V primeru tako spremenjene pravne opredelitve očitanega mu kaznivega dejanja pa je pregon dopusten le na zasebno tožbo in bi zato državna tožilka morala odstopiti od pregona, sodišče pa domnevnega oškodovanca obvestiti o možnosti nadaljevanja pregona. Na ta način naj bi bila storjena tudi kršitev kazenskega zakonika, kar bi moralo po uradni dolžnosti upoštevati tudi višje sodišče, ko je odločalo o pritožbi, čeprav tega ni v njej ni navedel. 7. Stališče vložnika zahteve glede vprašanja upravičenega tožilca v primeru obravnavanega kaznivega dejanja je zgrešeno, ker ne upošteva določbe prvega odstavka 128. člena KZ-1B (Uradni list RS, št. 91-3913/2011) po kateri se določba tretjega odstavka 135. člena zakonika (kjer je navedeno, da se pregon za dejanja iz prvega odstavka tega člena začne na zasebno tožbo) uporablja za kazniva dejanja, storjena po uveljavitvi tega zakona (to je od 15. 5. 2012). V drugem odstavku 128. člena KZ-1B pa je še določeno, da se za kazniva dejanja iz 135. člena zakonika, storjena pred uveljavitvijo tega zakona, glede načina pregona uporabljajo določbe zakonika, ki so veljale pred uveljavitvijo tega zakona. Obsojencu očitano kaznivo dejanje je bilo storjeno 26. 3. 2010, torej pred uveljavitvijo KZ-1B in je bilo zato državno tožilstvo še vedno pristojno (začeti) in nadaljevati kazenski pregon.

8. Obsojenec je v dopolnjeni zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljal kršitev pravice do obrambe s tem, ko sodišče ni ugodilo dokaznemu predlogu za zaslišanje priče V. L., ki naj bi potrdila, da obravnavanega dne ni bil na kraju dejanja, ampak z njo v Makedoniji. V tem pogledu je šlo za dokazovanje alibija in zato predlaganega dokaza, kot materialnopravno relevantnega, sodišče ne bi smelo zavrniti. Stališče obsojenca je neutemeljeno, saj je že sodišče prve stopnje določno obrazložilo razloge zakaj je ta dokazni predlog zavrnilo kot nepotreben (tretji odstavek na strani 4 obrazložitve sodbe), poleg tega pa je tudi sodišče druge stopnje pojasnilo zakaj je ta isti pritožbeni razlog ocenilo kot neutemeljen (točka 9 obrazložitve sodbe). Vložnik zahteve ne navaja nobenih novih, dodatnih utemeljitev, ki bi kazali, da je bila zavrnitev navedenega dokaznega predloga nepravilna in se zato v tem delu Vrhovno sodišče sklicuje na že opredeljene razloge v obeh sodbah nižjih sodišč. Pri tem je treba poudariti v sodni praksi že uveljavljeno stališče, da ni v vsakem primeru nujno slediti dokaznemu predlogu, tako tudi ne v primeru dokazovanja alibija, če je že na podlagi drugih, že izvedenih dokazov mogoče zaključiti, da je alibi ovržen. V obravnavanem primeru pa je bila že po kopiji potnega lista obsojenca preverjana njegova zatrjevana pot v Makedonijo (prav glede na njegov zagovor v tej smeri) in ugotovljeno, da ta ni izkazana; v tem pogledu je sodišče prve stopnje ocenjevalo verodostojnost zagovora obsojenca (tretji odstavek na strani 5 sodbe) in ga ocenilo kot neprepričljivega; na prisotnost obsojenca na kraju dejanja pa je sodišče zaključilo iz izpovedi oškodovanca, ki jo je ocenilo kot verodostojno, prepričljivo in natančno (tretji odstavek na strani 6 sodbe). Glede na vse navedeno je bilo zatrjevanje obsojenca o njegovem alibiju v zadostni meri preverjeno in mu zaradi zavrnitve predlaganega dokaza pravica do obrambe ni bila kršena.

9. Nadaljnja kršitev naj bi bila po mnenju obsojenca podana s tem, da mu je bilo sojeno v nenavzočnosti in tudi v nenavzočnosti njegovega zagovornika, čeprav naj bi svojo odsotnost oba predhodno opravičila. Na ta način naj bi bila glavna obravnava opravljena nezakonito in kršena obsojenčeva pravica do poštenega sojenja. Čeprav je pravica obdolženca, da se mu sodi v njegovi navzočnosti eno izmed temeljnih načel kazenskega postopka izraženo že na ustavni ravni (druga alineja 29. člena Ustave RS), so od tega pravila dopustna odstopanja, če so izpolnjeni v zakonu predpisani pogoji. Za skrajšani postopek so ti pogoji določeni v 442. členu ZKP, katerih obstoj je v obravnavanem primeru sodišče prve stopnje ugotovilo, jih obrazložilo (strani 3 in 4 sodbe) in v pritožbenem postopku preverilo še sodišče druge stopnje (točka 6 obrazložitve). Glede na navedbe v zahtevi za varstvo zakonitosti, je treba ponovno izpostaviti dejstvo, da je obsojenčevo opravičilo, sporočeno po sodišču neznani osebi, zaradi zloma noge, sodišče prve stopnje preverilo pri pristojni zdravstveni ustanovi in na tej podlagi zaključilo, da opravičilo ni sprejemljivo. Obsojenec niti kasneje v postopku sodišču ni dostavil nikakršnega dokazila o navedeni poškodbi, v zahtevi za varstvo zakonitosti niti ne navaja več zloma, temveč le poškodbo noge, zaradi česar naj bi ostal doma. Iz navedenega je razvidno, da je sodišče pravilno zaključevalo o neopravičljivem izostanku obsojenca z glavne obravnave in so zato bili izpolnjeni pogoji za sojenje v njegovi nenavzočnosti.

10. Kolikor se obsojenec v zahtevi sklicuje na neutemeljeno zavrnitev opravičila izostanka z glavne obravnave njegovega zagovornika, je treba opozoriti na določbo drugega odstavka 442. člena ZKP, po kateri mora pravilno vabljeni zagovornik obvestiti sodišče „zakaj je zadržan, brž ko za to zve“. V obravnavanem primeru je bilo iz zagovornikove pisarne sporočeno le, da je odvetnik M. odšel na obravnavo na Ptuj, iz česar niso izhajali razlogi, zakaj tega ni bilo mogoče sporočiti prej oziroma takoj, ko je bilo odvetniku znano, da bo moral na sodišče na Ptuj. Sodišču morajo biti ob danem obvestilu o nezmožnosti pristopa na glavno obravnavo pojasnjeni tako razlogi za to nezmožnost, kot tudi druge okoliščine iz katerih bo razvidno, ali je bilo obvestilo sporočeno takoj, ko je to bilo mogoče. Šele na teh podlagah bo sodišče lahko odločilo, če je nenavzočnost zagovornika opravičljiva. V obravnavanem primeru sta tako sodišče prve kot tudi druge stopnje ugotovili, da niso bili izkazani opravičljivi razlogi za zagovornikov izostanek z glavne obravnave in je bilo zato pravilno odločeno, da se obravnava opravi tudi v njegovi nenavzočnosti.

11. V zahtevi za varstvo zakonitosti se izpodbija tudi odločitev o izrečeni kazni, pri čemer naj bi bila podana kršitev v tem, da je sodišče upoštevalo le obteževalne okoliščine in ne tudi olajševalnih (kot na primer, da je oče treh šoloobveznih otrok in da v času od storitve obravnavanega dejanja ni storil nobenega kaznivega dejanja, tudi ne z elementi nasilja). Iz navedenega izhaja, da se po vsebini uveljavlja razlog iz prvega odstavka 374. člena ZKP, zaradi katerega pa zahteve za varstvo zakonitosti ni dopustno vložiti.

12. V izpodbijani sodbi niso bile ugotovljene zatrjevane kršitve kazenskega zakona, niti bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zato je bila zahteva za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP zavrnjena kot neutemeljena.

13. Na podlagi 98.a člena ZKP in četrtega odstavka 95. člena ZKP je bilo odločeno, da se obsojenca oprosti plačila sodne takse.