Jedro

Na glavni obravnavi 30. 10. 2012 je okrožna državna tožilka glede na spremembo KZ-1 modificirala obtožbo. Obdolženi se te glavne obravnave ni udeležil, bil pa je na njej navzoč njegov zagovornik. Istega dne je sodišče prve stopnje (l. št. 144) odredilo, da se obdolženca vabi na naslednjo glavno obravnavo dne 6. 12. 2012 skupaj z modifikacijo obtožnega predloga. Oboje mu je bilo po sodnem vročevalcu vročeno 5. 12. 2012 (vročilnica, pripeta k odredbi za glavno obravnavo - l. št. 144). Obdolženec in njegov zagovornik torej v pritožbi neutemeljeno očitata sodišču prve stopnje, da obdolženec ni bil seznanjen z modifikacijo oziroma zaradi spremembe zakona s prekvalifikacijo obdolžencu očitanega kaznivega dejanja.

Izrek

Pritožba zagovornika obdolženega F.L. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega F.L. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja grožnje po prvem odstavku 135. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu izreklo kazen 3 mesece zapora. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolžencu naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP v znesku 50,62 EUR in plačilo sodne takse, ki bo odmerjena po pravnomočnosti sodbe.

2. Proti taki sodbi se je pritožil obdolženčev zagovornik zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da obdolženega po načelu „in dubio pro reo“ oprosti storitve očitanega kaznivega dejanja, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Bistveno kršitev določb kazenskega postopka uveljavlja pritožba iz drugega odstavka 371. člena ZKP. Sodišču prve stopnje očita, da je obdolžencu prekršilo pravico do obrambe, saj je v njegovi nenavzočnosti, po prekvalificirani obtožbi in ne da bi bil seznanjen s prekvalifikacijo kaznivega dejanja ter brez navzočnosti njegovega, sicer upravičeno odsotnega zagovornika, ter ko sodišče prve stopnje priči M.L. ni dalo možnosti, da bi orisala osebnost in lik oškodovanca S.P., priče V.L., ki bi lahko opisala oba dogodka, pa sploh ni zaslišalo. Mnenja je tako, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi kršilo obdolženčevo pravico do obrambe, ker ni izvedlo dokazov v njegovo korist iz tretje alineje 29. člena Ustave Republike Slovenije, saj ni nobenega dvoma o tem, da je zaslišanje omenjenih prič pravno relevanten dokaz, katerega je pritožnik uspel izkazati s potrebno stopnjo relevantnosti, in ko ni moč naprej izključiti, da predlagani priči pri svojih izpovedbah ne bi bili prepričljivi ter da jima sodišče ne bi sledilo, in kar bi pripeljalo do drugačne presoje izpovedbe oškodovanca ter obdolženčevega zagovora.

5. Z navedenimi pritožbenimi izvajanji se ni moč strinjati. Sodišče prve stopnje ni z nobeno svojo procesno odločitvijo kršilo določbo 29. člena Ustave Republike Slovenije kot tudi ne v pritožbi navedenih določb ZKP oziroma obdolžencu ni kršilo pravice do obrambe. Še več, obdolženec je bil procesuiran v poštenem postopku (fair trial) zapovedane določbe ZKP pa je kršil iz neopravičljivih razlogov.

6. Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 17. 1. 2013 izhaja, da sta bili vabili izkazani tako za obdolženega kot njegovega zagovornika in da se glavne obravnave nista udeležila. Zagovornikova tajnica je sodišču sporočila le, da je odvetnik M. odšel na obravnavo na P. in se obravnave ob 12.30 uri ne bo mogel udeležiti; ne pa tudi, da predlaga njeno preložitev (l. št. 177). Za obdolženega F.L. je na dan glavne obravnave poklicala njegova prijateljica in po telefonu povedala, da si je obdolženec zlomil nogo in je pri zdravniku (l. št. 178). Sodišče je to sporočilo preverilo v UKC M. in ugotovilo, da obdolženec zaradi navedene poškodbe ni bil sprejet (l. št. 178). Sodišče prve stopnje je tako povsem utemeljeno sklenilo (l. št. 180), da se glavna obravnava opravi kljub nenavzočnosti obdolženca in njegovega zagovornika v skladu s 442. členom ZKP, saj je bil obdolženi pravilno vabljen, svojega izostanka in opravičil oziroma je bil neopravičljiv, njegova navzočnost pa tudi ni bila nujna, zagovornikova obramba pa ni obvezna.

7. Na glavni obravnavi 30. 10. 2012 je okrožna državna tožilka glede na spremembo KZ-1 modificirala obtožbo. Obdolženi se te glavne obravnave ni udeležil, bil pa je na njej navzoč njegov zagovornik. Istega dne je sodišče prve stopnje (l. št. 144) odredilo, da se obdolženca vabi na naslednjo glavno obravnavo dne 6. 12. 2012 skupaj z modifikacijo obtožnega predloga. Oboje mu je bilo po sodnem vročevalcu vročeno 5. 12. 2012 (vročilnica, pripeta k odredbi za glavno obravnavo - l. št. 144). Obdolženec in njegov zagovornik torej v pritožbi neutemeljeno očitata sodišču prve stopnje, da obdolženec ni bil seznanjen z modifikacijo oziroma zaradi spremembe zakona s prekvalifikacijo obdolžencu očitanega kaznivega dejanja.

8. Tretji odstavek 29. člena Ustave Republike Slovenije (pravna jamstva v kazenskem postopku) določa, da mora biti vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, ob popolni enakopravnosti zagotovljena pravica do izvajanja dokazov v njegovo korist. Določba 18. člena ZKP, na katero se prav tako sklicuje pritožba, pa v prvem odstavku določa, da pravica sodišča in državnih organov, ki sodelujejo v kazenskem postopku, da presojajo, ali je podano kakšno dejstvo ali ne, ni vezana na nobena posebna formalna dokazna pravila in ne z njimi omejena (prosta presoja dokazov). Glede na to načelo torej sodišče samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Pri tem ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba, pač pa le tiste, ki so materialnopravno relevantni. Obstoj in pravno relevantnost vsakega dokaza mora obramba utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti. Sodišče sme zavrniti dokazni predlog, če je nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč, če je dejstvo, ki naj bi se s predlaganim dokazom dokazovalo, že dokazano, ali brez pomena za zadevo ali če je dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo. Sodišče mora po resnici in popolnoma ugotoviti dejstva, pomembna za izdajo zakonite odločbe (prvi odstavek 17. člena ZKP), v okviru te dolžnosti pa mora pod zgoraj navedenimi pogoji poskrbeti, da se omogoči izvedba dokazov, ki bi lahko bili v korist obdolženca.(1) Torej za kršitev pravice do obrambe zaradi zavrnitve dokaznega predloga po drugem odstavku 371. člena ZKP gre v primeru, kadar sodišče brez ustrezne obrazložitve zavrne predlog za sprejem dokaza, ki je materialnopravno relevanten za obrambo in katerega obstoj in možnost izvedbe sta dokazana z zadostno stopnjo verjetnosti

9. V obravnavani zadevi je obdolženec na glavni obravnavi dne 21. 2. 2012 podal dokazni predlog, da se zaslišita priči M.L. in V.L., ki bosta potrdili, da je obdolženec kritičnega dne bil v Makedoniji. Priča M.L. pa bi še potrdila, da kritičnega dne obdolženi ni bil na B. cesti 1, v M., temveč je bila takrat tam sama in je videla oškodovanca v avtu, v katerem je bila tudi njegova punca in je takrat stopila do oškodovančevega avta in potrkala na okno. Sodišče prve stopnje je dokaznemu predlogu za zaslišanje priče M.L. ugodilo, za zaslišanje priče V.L. pa zavrnilo. Priča M.L. se je zaslišana kot priča sklicevala na vsebino dopisa, ki ga je sodišču prve stopnje poslala 15. 10. 2010 (l. št. 16). Iz vsebine tega dopisa izhaja le zgražanje priče, da je obdolženec v kazenskem postopku in o tem, kako bi naj oškodovanec S.P. leta njo spolno zlorabljal, na glavni obravnavi pa je na vprašanje kje je bila 26. marca 2010 povedala, da se tega ne spomni, prav tako se ni spomnila kje je bil tistega dne obdolženec. Nato pa je priča pripomnila, da je na zaslišanje prišla samo zato, da pove, kaj ji je naredil S.P. in kakšna oseba je, ne pa zato, da bi pričala, kaj je bilo kritičnega dne. Sodišče prve stopnje oškodovanki povsem utemeljeno ni dovolilo pričati o tem kakšna oseba je oškodovanec, saj gre za dejstva, ki za obstoj obravnavanega kaznivega dejanja grožnje obdolženca oškodovancu niso pravno relevantna in jih sodišču nenazadnje sploh ni bilo potrebno ugotavljati. Iz istih razlogov je utemeljeno zavrnilo tudi zaslišanje priče V.L. in je svojo odločitev tudi argumentirano obrazložilo v zadnjem odstavku na strani 4 in prvem odstavku na strani 5 izpodbijane sodbe. Pritožbeno sodišče zato v celoti sledi razlogom prvostopenjskega sodišča, ki je po zaslišanju oškodovanca S.P., priče M.L. ter po vpogledu v fotokopijo obdolženčevega potnega lista, evidenco E-risk za motorna vozila, v sklep Okrožnega sodišča v M. Ks 433/2008 z dne 28. 8. 2008 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v M. I Kp 714/2008 z dne 19. 12. 2008, s katerim je bil končan postopek zoper oškodovanca zaradi kaznivega dejanja spolnega napada na osebo mlajšo od 15 let po drugem odstavku 183. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) na škodo M.L. ter še po vpogledu v spis Okrajnega sodišča v M. II K 11811/2010, iz katerega izhaja, da je bil obdolženec že obsojen zaradi kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po prvem odstavku 145. člena KZ, ki ga je storil 28. 10. 2008 na škodo oškodovanca ter ostalih dokazov utemeljeno zaključilo, da je izvedba predlaganih dokazov nepotrebna, ker je obdolžencu očitano kaznivo dejanje že dokazano na podlagi prej omenjenih dokazov. Pritožbeno sodišče zato zaključuje, da obdolženčeva pravica do obrambe v obravnavanem primeru ni bila kršena.

10. Sodišče prve stopnje dejanskega stanja ni ugotovilo zmotno in tudi ne nepopolno. Vsa odločilna dejstva so bila na prvi stopnji pravilno in popolno ugotovljena, zbrano dokazno gradivo je bilo pravilno ocenjeno, sodišče prve stopnje pa je v svoji sodbi tudi sprejemljivo obrazložilo, zakaj šteje, da je obdolžencu očitano kaznivo dejanje dokazano. Pritožbeno sodišče zato v celoti sprejema in povzema dejanske in pravne zaključke prvostopne sodbe kot pravilne, v zvezi s pritožbenimi izvajanji obdolženčevega zagovornika pa še dodaja:

11. Bistvo pritožbenih navedb je v graji dokazne ocene, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje in s katero se ne strinja. Mnenja je, da sodišče prve stopnje ni zanesljivo ugotovilo, da je obdolženec storil očitano kaznivo dejanje, ker se je skliceval na alibi, in ker izpovedbi oškodovanca ni moč verjeti iz vsaj dveh razlogov, in sicer ker naj bi bila z obdolžencem kritičnega dne sama in ni moč z vso gotovostjo preveriti motiva in okoliščin, v katerih naj bi bilo storjeno kaznivo dejanje, in ker je bil oškodovanec S.P. v preteklosti že obdolžen storitve kaznivega dejanja po drugem odstavku 183. člena KZ, ki bi ga naj storil na škodo obdolženčeve sedanje prijateljice M.L. in je zato zoper njega podal lažno in krivo ovadbo. V tej zvezi sodišču prve stopnje očita še, da ni dalo možnosti priči M.L., da bi orisala osebnost ter lik oškodovanca, in ko ni zaslišalo njene mame V. L., ki bi lahko odgovorila na vprašanje ali se obdolženec opravičeno sklicuje na alibi ali ne, ko je splošno znano, da se pri prehodu meje v potni list vedno ne odtisne žig.

12. Z navedenimi pritožbenimi izvajanji ni mogoče soglašati. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi napadene sodbe navedlo tehtne in sprejemljive razloge o tem, zakaj ne verjame zagovoru obdolženca, ampak izpovedbam oškodovanca. Pritožbena izvajanja, ki v bistvu ne prinašajo ničesar novega, pa pravilnosti teh razlogov ne morejo ovreči. Pritožba povsem spregleda, da je obdolženec tekom kazenskega postopka spreminjal svoj zagovor, da je povsem nezanesljiva tudi izpovedba priče M.L. in ko je dejstvo, da obdolženec kritičnega dne ni bil v Makedoniji, zaradi česar se je njegovo sklicevanje na alibi pokazalo kot neutemeljeno. Sam obdolženec je zatrjeval, da se v njegovi potni listini nahaja žig mejnih organov Makedonije z dne 26. 3. 2010, ki pa ga obdolženec ni uspel najti in pokazati, ko mu je fotokopijo njegovega potnega lista predložilo sodišče. Sodišče prve stopnje je na podlagi takšnega njegovega zagovora v povezavi z drugimi dokazi pravilno ugotovilo, da njegov zatrjevani alibi ne drži, kar je obširno obrazložilo tudi pritožbeno sodišče v točki 9 te odločbe. Priča M.L. obdolženčevega zagovora tudi ni potrdila, povedala je le, da bi ji obdolženec povedal, v kolikor bi oškodovancu res grozil. Priča tudi ni vedela povedati kje se je nahajala na dan, ko je obdolženi storil kaznivo dejanje, niti kje se je nahajal tistega dne obdolženec. Po drugi strani pa je oškodovanec natančno opisal, kako ga je obdolženec zjutraj, ko je odhajal na delo, čakal pred izvozom iz podzemne garaže bloka na B. cesti 1 v M., in sicer v belem Fordu Escordu, katerega lastnica je bila priča M.L., kar pa je zamolčala in to dejstvo priznala šele po tem, ko ji je bila predočena evidenca E-riska za motorna vozila. sodišče prve stopnje pa je tudi pravilno ugotovilo, da se grožnje obdolženca in M.L. ponavljajo vse od leta 2007, ko je bila zahteva za preiskavo zoper oškodovanca zaradi kaznivega dejanja po drugem odstavku 183. člena KZ pravnomočno zavrnjena. Dokazni predlog za zaslišanje priče V.L. pa je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo iz razlogov, ki jih je pritožbeno sodišče navedlo že v točki 9 te odločbe.

13. Po obrazloženem se pokaže, da pritožbena izvajanja zagovornika ne morejo omajati pravilnosti na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja in je zato zagovornikova pritožba zoper prvostopni krivdni izrek neutemeljena. Zoper odločbo o kazenski sankciji se obdolženčev zagovornik ni pritožil. Ker pa pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve kazenskega zakona, ki se poda v korist obdolženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji (člen 386 ZKP), je pritožbeno sodišče napadeno sodbo preizkusilo tudi v tem delu, ki ga pritožba sicer ne napada.

14. Pri tem je ugotovilo, da ni prav nobenih razlogov za spremembo izrečene kazenske sankcije v obdolženčevo korist. Sodišče prve stopnje mu je namreč povsem utemeljeno izreklo primerno dolgo kazen zapora, saj je bil obdolženec že večkrat kaznovan zaradi kaznivih dejanj in prekrškov z elementi nasilja ter pravnomočno obsojen zaradi istovrstnega kaznivega dejanja zoper istega oškodovanca.

15. Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče pri uradnem preizkusu napadene sodbe ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je o pritožbi obdolženčevega zagovornika odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (člen 391 ZKP).

16. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na ugotovitvi, da je obdolženec brez premoženja in dolžan preživljati tri otroke, brez zaposlitve in brez premoženja pa je tudi njegova žena, plačati pa mora tudi stroške kazenskega postopka na prvi stopnji, zaradi česar bi bilo ogroženo preživljanje njegovih otrok, v kolikor bi mu pritožbeno sodišče naložilo še stroške pritožbenega postopka (četrti odstavek 95. člena v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP).