Jedro

Glede na ravnanje tožnika je moč sklepati, da se mu le z omejitvijo gibanja na prostore Centra za tujce lahko prepreči, da ne bo samovoljno zapustil Azilnega doma, v kolikor bi bil vanj nastanjen, s tem pa tudi države.

Tožnik je prikril svojo identiteto, večkrat je spreminjal svoje podatke tako o osebnem imenu kakor o datumu rojstva, ilegalno pa je tudi prehajal meje in od leta 2007 nelegalno prebival v raznih državah. Opisana ravnanja kažejo na begosumnost tožnika in onemogočajo toženi stranki ugotovitev tožnikove identitete, zato opravičujejo izrečeni ukrep.

Tožnik je za mednarodno zaščito zaprosil šele v Švici, kamor je odpotoval preko Italije, po tem, ko mu je bila izdana odločba o dovolitvi zadrževanja na območju Republike Slovenije. Za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji pa je zaprosil šele, ko je bil nastanjen v Centru za tujce. Zakaj zanjo ni zaprosil že prej, tožnik ni pojasnil v zadostni meri.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom omejila gibanje tožniku na prostore Centra za tujce, Postojna, do prenehanja razlogov, vendar najdalj za tri mesece, z možnostjo podaljšanja še za en mesec, in sicer od dne 31. 1. 2013 do dne 30. 4. 2013. Iz obrazložitve sklepa izhaja, da tožnik ni predložil nobenega osebnega dokumenta s sliko, s katerim bi glede na določbe Zakona o tujcih (ZTuj-2) izkazal svojo istovetnost. Tožena stranka nadalje pojasnjuje, da je tožnik izvorno državo zapustil leta 2007, s potnim listom je odpotoval v Turčijo, nato pa je ilegalno prestopal meje več držav. Dne 20. 4. 2012 je bil nastanjen v Centru za tujce v Postojni, kjer je bival približno pet mesecev, izdana mu je bila odločba o zadrževanju v Republiki Sloveniji. Po izdaji odločbe je odšel v Italijo in nato v Švico, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito. Švica ga je na podlagi prstnih odtisov vrnila v Slovenijo. Na policijski postaji, kjer je bil prejet, se je predstavil za osebo A.A., rojen ... 10. 1983, državljan Alžirije. Tožnik je bil dne 30. 1. 2013 po Dublinski uredbi vrnjen iz Švice v Republiko Slovenijo, kjer je na letališču Jožeta Pučnika izrazil namero, da želi v Republiki Sloveniji zaprositi za mednarodno zaščito. Iz dokumentacije švicarskih migracijskih organov pa izhaja, da se je tožnik v Švici predstavljal z drugimi osebnimi podatki in sicer za osebo B.B., rojen ... 10. 1984, državljan Alžirije. Ob sprejemu prošnje za mednarodno zaščito dne 31. 1. 2013 pa je ponovno spremenil svoje osebne podatke in povedal, da je njegovo pravo ime C.C., rojen ... 10. 1984. Na podlagi navedenega je tožena stranka odločila, da so izpolnjeni pogoji za omejitev gibanja tožniku na podlagi prve alineje prvega odstavka 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ). Presodila pa je tudi, da tožnik zlorablja postopek v smislu 5. in 6. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ. Ugotavlja namreč, da tožnik ni izrazil namena za vložitev prošnje v najkrajšem možnem času, kljub temu, da je za to imel možnost že ob prijetju s strani policistov in tudi v času nastanitve v Centru za tujce. Poleg tega je v postopku sprejemanja prošnje navajal različne države, v katere je imel namen odpotovati (Francija, Avstrija, Nemčija). Na podlagi ugotovljenega dejanskega stanje je tudi presodila, da je tožnik vložil prošnjo za mednarodno zaščito izključno zato, da bi odložil ali onemogočil odstranitev iz Republike Slovenije. Tožena stranka tudi meni, da zlorabe postopka za priznanje mednarodne zaščite ne bi bilo mogoče preprečiti na drug način, kot da se je tožniku omejilo gibanje na prostore Centra za tujce. Če bi ga namreč nastanili na območje Azilnega doma, bi tožnik lahko brez večjih težav zapustil Azilni dom in odšel v kako drugo državo članico Evropske unije v skladu z njegovim prvotnim namenom. Okoliščine, v katerih je tožnik zaprosil za mednarodno zaščito, njegove navedbe in dejanja kažejo na utemeljen sum, da bi tožnik v primeru, da mu gibanje ne bi bilo omejeno, samovoljno zapustil Azilni dom, kar bi organu onemogočalo meritorno odločitev o njegovi prošnji, ampak bi moral postopek ustaviti. Z omejitvijo gibanja tožniku na prostore Centra za tujce, je po mnenju tožene stranke bilo zagotovljeno, da bo tožnik ostal na območju Republike Slovenije dokler se ne bo ugotovilo njegove istovetnosti in dokler se ne bo dokončno odločilo o njegovi prošnji za mednarodno zaščito. Vsa njegova ravnanja pa kažejo na izrazito begosumnost in zlorabljanje sistemov mednarodne zaščite.

Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja. Meni, da je tožena stranka nepravilno ugotovila, da obstajajo razlogi za omejitev gibanja glede ugotavljanja istovetnosti tožnika, prav tako pa tudi, da ne obstajajo razlogi zaradi suma zavajanja in zlorabe postopka. V tožbi med drugim navaja, da se z omejitvijo gibanja ne strinja in izpostavlja, da je Vrhovno sodišče RS v sodbi opr. št. I Up 65/2011 odločilo, da za omejitev gibanja ne zadostuje zgolj dejstvo, da je prosilec prišel v Slovenijo brez dokumentov o izkazovanju istovetnosti po Zakonu o tujcih, temveč je treba tudi v takem primeru dvom v njegovo zatrjevano istovetnost utemeljiti z razumnimi razlogi. Sklicuje se tudi na odločbe Upravnega sodišča, ki jih v tožbi tudi navaja in delno tudi povzema. Po mnenju tožnika je pomemben tudi argument z vidika prava EU, da je treba ob omejitvi gibanja oziroma osebne svobode upoštevati tudi načelo sorazmernosti oziroma test nujnosti, ker to izhaja iz tretjega odstavka 7. člena Direktive EU št. 2003/9/ES. Enako izhaja tudi iz določila 19. člena Ustave v povezavi z odločbo Ustavnega sodišča RS v zadevi Up 1116/09-22 z dne 3. 3. 2011. Zato prosilcu ni mogoče omejiti osebne svobode na podlagi dejstva, da je pribežal v Slovenijo brez uradnega dokumenta s sliko, ampak je treba v vsakem posamičnem primeru ugotavljati, ali je tožnik sploh imel možnost priti z uradnim dokumentom v smislu ZTuj-2, zakaj je prišel brez takega dokumenta, ali obstaja dvom v zatrjevano identiteto. Tožena stranka mora tudi zaradi strogega testa sorazmernosti utemeljiti predvidevanje, kako oziroma na kakšen način bo lahko ugotovila identiteto tožnika v času omejitve osebne svobode z zaznavo večjo stopnjo zanesljivosti, kot je tožnikova identiteta ugotovljena v času izdaje izpodbijanega akta. Tožena stranka pa v izpodbijanem aktu v ničemer ne utemelji, na kakšen način naj bi omejitev gibanja tožniku prispevala k ugotavljanju njegove istovetnosti. Omejitev gibanja zgolj zaradi pomanjkanja ustreznih dokumentov ne zadostuje, saj je tožnik v svoji prošnji predstavil razloge zaradi katerih je brez dokumentov. Tožena stranka tožnikove navedbe zgolj povzema, do njih pa se ne opredeli. Tožena stranka bi morala dvom v tožnikovo zatrjevano identiteto, kot jo je podal v prošnji za mednarodno zaščito, utemeljiti z razumnimi razlogi. Nasprotuje tudi omejitvi gibanja glede suma zavajanja in zlorabe postopka. Tožena stranka nepravilno sklepa, da tožnik postopek zlorablja, saj izhaja iz njenih navedb, da je namen omejitve gibanja tožniku v konkretnem primeru olajšati delo toženi stranki. Zgolj sum zavajanja in zlorabe postopka po stališču Ustavnega sodišča RS, ki izhaja iz odločbe št. Up-116/09-22 z dne 3. 3. 2011, v kateri je v 14. točki obrazložitve navedlo, da imajo države nesporno suvereno pravico, da nadzirajo vstop tujcev na svoje ozemlje ter njihovo prebivanje na tem ozemlju, vendar pa nikakor ni dopustno pridržati določene osebe zgolj zato, ker je prosilec za mednarodno zaščito. Nadalje je tudi navedlo, da sum zavajanja in zlorabe postopka mednarodne zaščite sam po sebi ne more biti ustavno dopusten razlog za tako dolgotrajen poseg v osebno svobodo kot eno izmed najbolj temeljnih pravic posameznika. V obravnavanem primeru je sicer Ustavno sodišče RS obravnavalo ukrep omejitve gibanja zaradi suma zavajanja in zlorabe postopka iz tedanje četrte alineje 55. člena ZMZ, vendar iz 14. točke obrazložitve citirane odločbe izhaja, da za vse primere suma zavajanja ali zlorabe postopka mednarodne zaščite velja, da tak razlog sam po sebi ne more biti ustavno dopusten razlog za tako dolgotrajen poseg v osebno svobodo, kot eno izmed najbolj temeljnih pravic posameznika. Sum zavajanja in zlorabe postopka, ker naj bi podal prošnjo za mednarodno zaščito zgolj iz razloga, da bi preprečil odstranitev iz Republike Slovenije, se nikakor ne nanaša na tožnikovo situacijo, saj le ta namreč ni v skladu z ZMZ, ker skuša preprečiti izročitev državi v kateri je njegovo življenje ogroženo. Sklicuje se tudi na odločbo Upravnega sodišča RS v zadevi I U 531/2009 z dne 1. 4. 2009, kjer je odločilo, da restriktivna razlaga 6. točke 55. člena ZMZ pomeni, da bi tožena stranka smela to določilo uporabiti samo, če bi ugotovila, da je tožnik vložil prošnjo z edinim namenom, da bi odložil prisilno odstranitev. Ker pa je tožnik za mednarodno zaščito prošnjo vložil zato, ker je v izvorni državi ogroženo njegovo življenje, ker zato noče biti odstranjen iz Slovenije, je očitno, da tožnik prošnje ni vložil zgolj in izključno z namenom, da bi preprečil odstranitev iz Republike Slovenije. Tožena stranka je svojo odločitev tudi nepravilno oprala na argument ilegalnega prehajanja meja različnih držav, s katerim naj bi izkazal begosumnost in zlorabljanje sistemov mednarodne zaščite. Ilegalen prehod meje sam po sebi ne more pomeniti, da je tožnik izrazito begosumen in bi mu zato bilo potrebno omejiti gibanje. Tožena stranka po mnenju tožnika tudi ne pojasnjuje, zakaj je potrebno omejiti tožniku gibanje na prostore Centra za tujce v Postojni. Predlaga, da se izrečeni ukrep omejitve gibanja odpravi in se tožnika nemudoma izpusti.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijanem sklepu.

Sodišče je v zadevi opravilo glavno obravnavo, v dokaznem postopku vpogledalo v listine v spisu in na podlagi četrtega odstavka 51. člena ZMZ zaslišalo tožnika. Tožnik je med drugim izpovedal, da je njegovo ime in priimek takšno, kakršno je navedel na naroku. Ko je bila tožniku predočena izjava prošnje za mednarodno zaščito, kjer je bilo navedeno, da je njegovo ime C., je pojasnil, da je pravilen le drugi del imena in sicer B. Nadalje je tudi pojasnil, da je točen podatek, da je Alžirijo zapustil leta 2007, za azil pa je zaprosil že v Grčiji, kjer pa so mu dali nek dokument, nato pa je bil prepuščen sam sebi. Ko je bil prvič v Republiki Sloveniji je želel zaprositi za azil, vendar so mu dejali, da ga bodo vrnili na Hrvaško. Njegova ciljna država pa je bila že vseskozi, od zapustitve Alžirije, Nemčija. Pojasnil je tudi, da bi tudi po tem, ko bi bil odpuščen iz Centra za tujce, pot nadaljeval v Nemčijo. Ni vedel, da bo v primeru, ker v Republiki Sloveniji ni zaprosil za azil in bi zanj zaprosil v Nemčiji, bil vrnjen v Republiko Slovenijo. Menil je, da tam kjer zaprosiš za azil, tam tudi ostaneš. Navedel je tudi, da je ob tem, ko je pridobil možnost, da se prosto giblje v Republiki Sloveniji, dobil informacijo, da lahko odide kamor koli hoče, kar pomeni v katero koli državo Evropske unije. Po tožnikovih navedbah mu je bilo tudi pojasnjeno, da v primeru, da odide v katerokoli državo, ne bo vrnjen v Republiko Slovenijo. V kolikor bi vedel, da bo vrnjen v Republiko Slovenijo, le te ne bi zapustil. Tožena stranka je v nadaljevanju pojasnila, da iz dopisa generalne policijske uprave Centra za tujce z dne 1. 2. 2013 izhaja, da je bilo v odločbi o dovolitvi zadrževanja določena tudi obveznost javljanja v Centru za tujce in sicer vsakega 7. v mesecu. Pojasnjuje, da je bila odločba tožniku vročena in je bil seznanjen tudi s prevodom v arabski jezik.

Tožnik je na navedeno odgovoril, da prevoda v arabski jezik te odločitve ni prejel. Tožba ni utemeljena.

Tožena stranka je tožniku omejila gibanje na podlagi prve alineje prvega odstavka 51. člena ter na podlagi druge alineje prvega odstavka 51. člena v povezavi s peto in šesto alinejo prvega odstavka 55. člena ZMZ. Iz prvega odstavka 51. člena izhaja, da o omejitvi gibanja prosilca za mednarodno zaščito tožena stranka odloča po prostem preudarku. Po prostem preudarku mora organ odločiti v mejah pooblastila in v skladu z namenom, za katerega mu je bilo pooblastilo dano. Obseg presoje sodišča v primerih, ko je upravni organ pooblaščen odločati po prostem preudarku določa tretji odstavek 40. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Sodišče v takem primeru preveri, ali je upravni akt nezakonit, ker so bile prekoračene meje prostega preudarka, ali ker je bil prosti preudarek uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je določen. Za sum zavajanja in zlorabe postopka zadostuje že, da so podane okoliščine, ki sum vzbujajo. Zadostuje že najmanjša stopnja verjetnosti ob obstoju okoliščin, ki ta sum vzbujajo. Sodišče v obravnavanem primeru zaključuje, da tožena stranka ni prekoračila meje prostega preudarka, prav tako prostega preudarka ni uporabila na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je določen. V zadostni meri je obrazložila razloge, na podlagi katerih je tožniku omejila gibanje, in sicer na prostore Centra za tujce. Sodišče pritrjuje toženi stranki, da je glede na ravnanje tožnika moč sklepati, da se mu le z omejitvijo gibanja na prostore Centra za tujce lahko prepreči, da ne bo samovoljno zapustil Azilnega doma, v kolikor bi bil vanj nastanjen, s tem pa tudi države. Ocenjuje, da je sprejeta odločitev v skladu s pooblastili iz 51. člena ZMZ.

Tožena stranka je tožniku omejila gibanje iz razloga po prvi alineji prvega odstavka 51. člena ZMZ, ko je presodila, da je tožnik prikril svojo identiteto, večkrat je namreč spreminjal svoje podatke tako o osebnem imenu kakor o datumu rojstva, ilegalno pa je tudi prehajal meje in od leta 2007 nelegalno prebival v raznih državah. Opisana ravnanja tudi po presoji sodišča kažejo na begosumnost tožnika in onemogočajo toženi stranki ugotovitev tožnikove identitete, zato opravičujejo izrečeni ukrep. Po presoji sodišča so zato ustavno dopustni cilji omejevanja tožnikove svobode. Tožnik je na zaslišanju sicer pojasnjeval, zakaj je večkrat spremenil svojo identiteto, vendar po prepričanju sodišča neverodostojno. Navedel je sicer, da je ob podaji prošnje bilo nepravilno navedeno, da je njegovo osebno ime C.C., v resnici pa je njegovo ime B.C. Iz podaje prošnje je razvidno, da je bilo ob podaji prošnje sicer navedeno, prvotno, da je tožnikovo ime B. in priimek B., vendar pa je bilo na koncu popravljeno, da je ime tožnika C., priimek pa C., kar je tožnik na koncu prošnje tudi podpisal. Zato sodišče ne more upoštevati tožnikovega ugovora, da je bilo njegovo ime zapisano nepravilno. Sodišče zato pritrjuje toženi stranki, da tožnik ni v zadostni meri pojasnil, zakaj je svoje ime in priimek večkrat spremenil. Poleg navedenega tožnik ob podaji prošnje ni predložil nobenega dokumenta s sliko, s katerim bi glede na določbe ZTuj-2 lahko izkazal svojo istovetnost. Sodišče meni, da ravnanje tožnika, da je potni list prepustil organizatorju poti, ne opravičuje njegovega ravnanja, da je pripotoval v Republiko Slovenijo brez osebnega dokumenta. Soglaša z ugotovitvijo tožene stranke, da je istovetnost tožnika oziroma prosilca za mednarodno zaščito nesporno ugotovljena, ko prosilec predloži eno od listin, določenih po Zakonu o tujcih, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti istovetnost. V obravnavanem primeru tožnik tega dokumenta ni predložil, njegove izjave o tem, kakšna je njegova identiteta pa kot rečeno niso prepričljive. Na podlagi njegovih izjav ob zaslišanju niti v postopku ni v zadostni meri pojasnil, zakaj svoje istovetnosti z veljavnim dokumentom ne more izkazati. Pojasnil je sicer, da bo poskušal pridobiti veljavni dokument, s katerim bi svojo identiteto lahko izkazal, vendar do glavne obravnave tega ni storil. Tožnik bi se moral tudi zavedati, da potnega lista organizatorju poti ne bi smel prepustiti, v vsakem primeru pa bi si moral priskrbeti vsaj kopijo tega dokumenta.

Tožniku je omejila gibanje tudi na podlagi druge alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ, po katerem se prosilcu lahko začasno omeji gibanje, če je to potrebno zaradi suma zavajanja in zlorabe postopka v smislu določb 55. člena ZMZ. Za zavajanje ali zlorabo postopka se med drugim šteje, če prosilec brez utemeljenega razloga ni izrazil namena za vložitev prošnje v najkrajšem možnem času, če je za to imel možnost (5. točka 55. člena ZMZ) ali da je prosilec vložil prošnjo samo zato, da bi odložil ali onemogočil odstranitev iz države (6. točka 55. člena ZMZ).

Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je tožena stranka svojo odločitev glede teh razlogov za omejitev gibanja oprla na ugotovitev, da se je tožnik že od leta 2007 nahajal v tujini in v večjih državah, v Turčiji, Grčiji, Italiji, nato ponovno v Grčiji, Sloveniji, Avstriji, Švici, za mednarodno zaščito pa je zaprosil šele v Švici, kamor je odpotoval iz Republike Slovenije preko Italije, po tem, ko mu je bila izdana odločba o dovolitvi zadrževanja na območju Republike Slovenije. Za mednarodno v Republiki Sloveniji pa je zaprosil šele, ko je bil nastanjen v Centru za tujce. Zakaj ni zaprosil za mednarodno zaščito že prej, po presoji sodišča tožnik ni pojasnil v zadostni meri. Ob podaji prošnje je tudi prikril podatek, da je za mednarodno zaščito zaprosil že v Grčiji, ni pa prepričljivo utemeljil, zakaj na odločitev o njegovi prošnji ni počakal. Sodišče se strinja s toženo stranko, da bi oseba, ki bi bila resnično ogrožena zaprosila za mednarodno zaščito takoj, ko bi za to imela priložnost. Kot rečeno, pa bi tožnik za mednarodno zaščito vsekakor lahko zaprosil v času, ko je izvorno državo zapustil (leta 2007) do leta 2011, pa tega ni storil. Vsekakor pa bi za mednarodno zaščito lahko zaprosil, ko je bil prvič prijet v Republiki Sloveniji, vendar tega ni storil, temveč je po izdaji dovoljenja za bivanje v Republiki Sloveniji, državo zapustil. Poleg tega pa je tožnik tudi neverodostojno navajal, katera je bila njegova ciljna država. Iz zapisnika o zaslišanju namreč izhaja, da je kot ciljno državo navedel Francijo, Avstrijo ali Nemčijo, na zaslišanju pred sodiščem pa je izjavil, da je bila vseskozi njegova ciljna država Nemčija.

Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje je tožena stranka pravilno presodila, da obstaja pogoj za omejitev gibanja po 5. točki 55. člena ZMZ, prav tako je pravilno presodila, da je tožnik zavajal postopek s tem, da je vložil prošnjo z namenom, da bi odložil ali onemogočil odstranitev iz države. S tem pa je podan pogoj za omejitev gibanja tudi iz 6. točke 55. člena ZMZ.

Po presoji sodišča pa je tožena stranka tudi v zadostni meri obrazložila razloge, iz katerih je tožniku omejila gibanje, in sicer na prostore Centra za tujce. Sodišče pritrjuje toženi stranki, da je glede na ravnanje tožnika moč sklepati, da se mu le z omejitvijo gibanja lahko prepreči, da ne bo samovoljno zapustil države, v kolikor bi bil nastanjen v prostore Azilnega doma. Tožnik je namreč, kot že povedano, prostore Centra za tujce, ko mu je bilo to dano, samovoljno zapustil in z vlakom odpotoval v Italijo in nadalje v Švico. Sodišče zato ocenjuje, da je sprejeta odločitev v skladu s pooblastili iz 51. člena ZMZ.

Glede na razloge, ki jih je sodišče navedlo v sodbi, tožbene ugovore zavrača. Tožena stranka je pravilno obrazložila zakaj dvomi tožnikovo istovetnost. Kot že povedano, tožnik osebnega dokumenta ni predložil, za odločitev pa je pomembneje, da je svoje osebne podatke večkrat spremenil. Za takšno ravnanje razumnega razloga po presoji sodišča ni navedel. Neutemeljen je po presoji sodišča tudi tožbeni ugovor, da si je tožena stranka z omejitvijo gibanja želela „olajšati“ svoje delo. Sodišče je že obrazložilo, da pritrjuje toženi stranki, da tožnik ni zaprosil za mednarodno zaščito v najkrajšem možnem času, glede na okoliščino, da je izvorno državo zapustil že leta 2007. Neutemeljen je tudi tožbeni ugovor, ki se nanaša na odločite Ustavnega sodišča RS (zadeva Up-1116/09), saj se ta odločitev nanaša zgolj na določbo 4. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ. Sodišče sicer pritrjuje tožniku, da zgolj ilegalno prehajanje meja še ne pomeni begosumnosti. Vendar je v obravnavanem primeru tožnik izvorno državo zapustil legalno, s potnim listom, zakaj ga je organizatorju prevoza izročil, pa po presoji sodišča tudi v tožbi ni ustrezno pojasnil.