Jedro

Istovetnosti prosilca ni mogoče z gotovostjo ugotoviti le na podlagi njegove izjave. Glede tožnikove identitete se pojavlja dvom, saj je dajal različne podatke o sebi.

Prosilec za mednarodno zaščito je tisti, na katerem je breme dokazovanja svoje identitete, in prosilec nosi tudi posledice, če svoje identitete ne izkaže na verodostojen način (glej zlasti 21. do 23. člen ZMZ).

Po določbi 35. člena ZMZ mora tujec, ki je zakonito ali nezakonito vstopil v Republiko Slovenijo, v najkrajšem možnem času izraziti namen za vložitev prošnje. Tega pa tožnik ob svojem prvem bivanju v Sloveniji od 20. 4. 2012 do 7. 9. 2012 ni storil. Zato je sum, da je tožnik dne 31. 1. 2013 vložil prošnjo za mednarodno zaščito samo zato, da bi odložil ali onemogočil odstranitev iz države, utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbo tožnika, ki trdi, da je A. A. iz Alžirije, zoper odločbo tožene stranke, št. 2142-260/2012/10 (1313-09) z dne 1. 2. 2013. S to odločbo je tožena stranka iz razloga po prvi in drugi alineji prvega odstavka 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ) zaradi ugotovitve identitete tožnika oziroma zaradi suma zavajanja in zlorabe postopka v smislu 5. in 6. točke 55. člena prvega odstavka ZMZ tožniku omejila gibanje na prostore Centra za tujce, Veliki Otok 44/z, Postojna, do prenehanja razlogov, vendar najdalj za tri mesece z možnostjo podaljšanja še za en mesec, in sicer od 31. 1. 2013 do 30. 4. 2013. 2. V razlogih izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje povzelo dejansko stanje iz upravne odločbe, ter pritrdilo odločitvi in razlogom tožene stranke iz njene odločbe, opredelilo pa se je tudi do tožbenih navedb.

3. Tožnik s pritožbo uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 75. člena ZUS-1 in predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da izpodbijani sklep tožene stranke odpravi, podrejeno pa, da sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da je napačna presoja sodišča prve stopnje, da tožena stranka pri svoji odločitvi ni prekoračila mej prostega preudarka in da ga ni uporabila na način, ki ne bi ustrezal namenu, za katerega je določen. Prav tako ni pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da so podani ustavno dopustni cilji omejevanja njegove svobode zaradi spreminjanja podatkov o svoji identiteti in zaradi ilegalnega prehajanja mej različnih držav. Niti tožena stranka niti sodišče pa nista pojasnila, kako bosta ugotovila njegovo pravo identiteto. Glede suma zavajanja in zlorabe postopka opozarja, da ZMZ ne določa, kako je treba besedno zvezo „v najkrajšem možnem času“ tolmačiti glede vložitve prošnje za priznanje mednarodne zaščite. Bal se je namreč, da ga bodo vrnili v izvorno državo Alžirijo in zato ob prvem bivanju v Sloveniji ni zaprosil za mednarodno zaščito. Ker pa je v njegovi izvorni državi njegovo življenje ogroženo, ne more biti podan sum, da je vložil prošnjo izključno z namenom, da bi preprečil odstranitev iz Republike Slovenije. Zgolj ilegalen prehod meje pa zagotovo ne more pomeniti, da je tožnik izrazito begosumen.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Po določbi prve alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ se lahko prosilcu začasno omeji gibanje, če je to potrebno zaradi ugotavljanja istovetnosti prosilca, po določbi druge alineje pa, če je to potrebno zaradi suma zavajanja in zlorabe postopka, med drugim tudi iz razlogov 5. in 6. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ. To je, če prosilec brez utemeljenega razloga ni izrazil namena za vložitev prošnje v najkrajšem možnem času, če je za to imel možnost (5. točka prvega odstavka 55. člena ZMZ), oziroma, če je prosilec vložil prošnjo z namenom, da bi odložil oziroma onemogočil odstranitev iz države (6. točka prvega odstavka 55. člena ZMZ). Po drugem odstavku 51. člena ZMZ se gibanje lahko omeji na območje azilnega doma oziroma njegove izpostave ali na za to namenjen objekt azilnega doma ali drug ustrezen objekt ministrstva. Po četrtem odstavku 51. člena ZMZ pa omejitev gibanja odredi ministrstvo s sklepom, traja pa lahko do prenehanja razlogov, vendar največ tri mesece. Če razlogi za omejitev gibanja po tem času še obstajajo, se omejitev lahko podaljša še za en mesec. V skladu s tretjim odstavkom 40. člena ZUS-1 pa sodišče v primerih, če je upravni organ pooblaščen, da odloča po prostem preudarku, preveri, ali je upravni akt nezakonit, ker so bile prekoračene meje prostega preudarka, ali ker je bil ta uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je določen.

7. V obravnavani zadevi Vrhovno sodišče izhaja iz dejanskega stanja, ugotovljenega v upravnem postopku in iz tožnikovih izjav na glavni obravnavi pred sodiščem prve stopnje. Tožnik tekom postopka ni predložil nobenega osebnega dokumenta s sliko, s katerim bi glede na določbe Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2) izkazal svojo istovetnost. Izvorno državo je po lastnih izjavah zapustil leta 2007. S potnim listom je najprej odpotoval iz Alžirije v Turčijo in nato ilegalno prestopal meje več držav, želel je priti v Nemčijo. Dne 20. 4. 2012 je bil nastanjen v Centru za tujce v Postojni, kjer je bival do 7. 9. 2012, ko mu je bila na podlagi 73. člena ZTuj-1 izdana odločba tožene stranke, št. 2253-88/2012/6 (216-06), o dovolitvi zadrževanja v Republiki Sloveniji, vendar je Slovenijo takoj zapustil in odšel v Italijo, nato pa v Švico, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito. Švica ga je vrnila v Slovenijo, kjer je 31. 1. 2013 prav tako zaprosil za mednarodno zaščito. Večkrat je spreminjal svoje ime in priimek ter rojstne podatke (B. B., C. C.), prošnjo pa je vložil kot A. A. ter na obravnavi izjavil, da je njegovo resnično ime D. D. Spreminjal je tudi izjave o poti, po kateri je prišel v Slovenijo.

8. Istovetnosti prosilca ni mogoče z gotovostjo ugotoviti le na podlagi njegove izjave. Glede tožnikove identitete se po presoji Vrhovnega sodišča upravičeno pojavlja dvom, saj je dajal različne podatke o sebi. Poleg tega je tudi večkrat spremenil izjave o poti, po kateri je prišel v Slovenijo. Obstaja pa tudi realna verjetnost, da bo zapustil Slovenijo, če mu gibanje ne bo omejeno. Zaradi navedenih razlogov je tudi po presoji Vrhovnega sodišča podan razlog za omejitev gibanja iz prve alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ (ugotavljanje istovetnosti prosilca).

9. Vrhovno sodišče kot neutemeljen zavrača pritožbeni očitek, da niti tožena stranka niti sodišče prve stopnje nista pojasnila, kako bosta ugotovila tožnikovo pravo identiteto. Ne glede na deljeno dokazno breme v postopkih mednarodne zaščite, je po presoji Vrhovnega sodišča prav prosilec za mednarodno zaščito tisti, na katerem je breme dokazovanja svoje identitete, in prosilec nosi tudi posledice, če svoje identitete ne izkaže na verodostojen način (glej zlasti 21. do 23. člen ZMZ).

10. V obravnavani zadevi pa so po presoji Vrhovnega sodišča podani tudi zadostni razlogi za sum, da tožnik zavaja in zlorablja postopek v smislu druge alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ v zvezi s 5. in 6. točko prvega odstavka 55. člena ZMZ. Kot izhaja iz podatkov spisa, je bil tožnik prijet pri ilegalnem prehodu državne meje v Švici, kjer je tudi zaprosil za mednarodno zaščito. Švica njegove prošnje ni obravnavala, pač pa je tožnika predala Sloveniji, saj je bilo ugotovljeno, da ga je Slovenija v letu 2012 že obravnavala, čeprav tedaj ni zaprosil za mednarodno zaščito. Ko ga je Švica dne 30. 1. 2013 na letališču Jožeta Pučnika v Ljubljani predala slovenskim organom, je tožnik zaprosil za mednarodno zaščito naslednji dan in pri tem navedel drugačno ime od tistega, pod katerim je bil predan Sloveniji. Po določbi 35. člena ZMZ mora tujec, ki je zakonito ali nezakonito vstopil v Republiko Slovenijo, v najkrajšem možnem času izraziti namen za vložitev prošnje. Tega pa tožnik ob svojem prvem bivanju v Sloveniji od 20. 4. 2012 do 7. 9. 2012 ni storil. Zato je sum, da je tožnik dne 31. 1. 2013 vložil prošnjo za mednarodno zaščito samo zato, da bi odložil ali onemogočil odstranitev iz države, utemeljen.

11. Tožena stranka je odredila omejitev gibanja tožniku tudi zato, da bi mu preprečila samovoljen odhod iz države, saj je njegova prisotnost potrebna za nadaljevanje postopka mednarodne zaščite. Kot je bilo že navedeno, je tožnik že samovoljno odšel iz Slovenije, poleg tega pa je ilegalno prestopil več državnih mej, pri tem pa spreminjal izjave, preko katerih držav je prvič prišel do Slovenije. Z omejitvijo gibanja, izrečeno z izpodbijanim sklepom, je tožena stranka preprečila tožniku nezakonito prehajanje državnih meja. Po presoji Vrhovnega sodišča so to ustavno dopustni razlogi za omejevanja tožnikove osebne svobode, zato je izpodbijani sklep zakonit. 12. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča tožena stranka pri odločanju o omejitvi gibanja ni prekoračila meje prostega preudarka, ta pa je bil uporabljen tudi na način, ki ustreza namenu, za katerega je določen.

13. Vrhovno sodišč meni, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo glede na ugotovljeno dejansko stanje. Odločitev v tej sodbi pa je skladna tudi z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr: I Up 636/2011, I Up 280/2012 in I Up 14/2013).

14. Ker razlogi, zaradi katerih se sodba lahko izpodbija, in razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, niso podani, je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.