Jedro

Stališča, da ne gre za očitno pomoto, če je vloga vložena pri nepristojnem sodišču in nanj naslovljena, torej ne moremo aplicirati na vse primere, kjer je vloga vložena na nepristojno sodišče in prispe na pristojno sodišče po preteku roka. Takšno stališče je pravilno za primere, ko niso podane okoliščine, ki bi kazale na pristojnost drugega sodišča oziroma ko je pristojnost sodišča popolnoma jasna. To pomeni, da do očitne pomote lahko pride tudi v primerih, ko je vloga vložena in naslovljena na nepristojno sodišče, če so podane določene okoliščine, ki povzročijo pri vložniku očitno pomoto.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z zamudno sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo 11.661,54 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov ter naložilo toženi stranki plačilo pravdnih stroškov v višini 1.037,03 EUR, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodišče je izdalo zamudno sodbo, ker je pristojno sodišče odgovor tožene stranke na tožbo prejelo po poteku roka, pri čemer je zaključilo, da očitna pomota ni podana, čeprav je sodna štampiljka na prvi pogled lahko povzročila določene nejasnosti, se pomota ob zadostni (profesionalni) skrbnosti ne bi pripetila.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Toženi stranki je naložilo še povrnitev stroškov odgovora na tožbo tožeči stranki v višini 690,00 EUR. Pritrdilo je sodišču prve stopnje, da ne gre za očitno odvetnikovo pomoto ter hkrati navedlo, da očitne pomote ni, če je vloga vložena pri nepristojnem sodišču in nanj naslovljena.

3. Na predlog tožene stranke je Vrhovno sodišče s sklepom II DoR 370/2014 z dne 26. 2. 2015 dopustilo revizijo glede pravnega vprašanja, ali gre za očitno pomoto po določbi osmega odstavka 112. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pri vložitvi odgovora na tožbo, ko je tožba vložena na nepristojno sodišče in se s štampiljko tega nepristojnega sodišča brez sklepa o njegovi nepristojnosti vroči toženi stranki v odgovor, ta pa odgovor vroči nepristojnemu sodišču. 4. Tožena stranka v pravočasni dopuščeni reviziji uveljavlja revizijski razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, saj gre v konkretnem primeru za očitno pomoto po določbi osmega odstavka 112. člena ZPP in bi se vloga, čeprav je prispela k pristojnemu sodišču po izteku roka, morala šteti za pravočasno. Pri tej ugotovitvi je bistveno, da vložnik odgovora na tožbo ni sam prispeval k podaji odgovora na nepristojno sodišče, ampak so k temu bistveno prispevali drugi elementi, ki jih ni mogoče pripisati ravnanju vložnika, saj do obravnavanega primera (vložitev odgovora na tožbo na nepristojno sodišče) ne bi prišlo, če vložnik ne bi bil zaveden, s tem da je tožeča stranka vložila tožbo na nepristojno sodišče, da je bila na tožbi štampiljka nepristojnega sodišča ter da mu sklep o nepristojnosti ni bil vročen. Njegov odgovor na tožbo, poslan Okrožnemu, namesto Okrajnemu sodišču v Ljubljani, je zato treba pripisati očitni pomoti, ga šteti za pravočasnega ter posledično ni pogojev za izdajo zamudne sodbe. Navedene sodne prakse sodišča druge stopnje, da ni očitne pomote, če je vloga, vezana na čas, vložena na nepristojnem sodišču in je nanj naslovljena, ni mogoče uporabiti v konkretnem primeru, saj je bistvena razlika v tem, da razlog za vložitev na nepristojno sodišče ni bil (zgolj) na pooblaščencu. Takšnega primera pa sodna praksa ne pokriva. Da je štampiljka nepristojnega sodišča na tožbi povzročila določene nejasnosti in da gre za očitno pomoto, je potrdilo tudi sodišče prve stopnje v svojem dopisu. Ne sme se spregledati tudi okoliščina, da je med istima pravdnima strankama takrat tekel vsebinsko enak postopek pred Okrožnim sodiščem ter da je tožeča stranka v tožbi predlagala združitev pravd. Opozarja tudi, da je bila z nevročitvijo sklepa o nepristojnosti kršena določba 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter da dolžnost seznanitve tožene stranke s sklepom o nepristojnosti in odstopom zadeve na drugo sodišče smiselno izhaja tudi iz drugega odstavka 19. člena ZPP, saj bi drugače lahko prišlo do procesno neprimerne situacije, ko bi tožena stranka v odgovoru na tožbo podajala ugovor stvarne nepristojnosti, sodišče samo pa bi se že pred tem izreklo za nepristojno.

5. Tožeča stranka je na revizijo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.

6. Revizija je utemeljena.

7. Sklicevanje sodišča druge stopnje na sodno prakso Vrhovnega sodišča RS, in sicer VS RS II Ips 595/2006, II Ips 727/2005, II Ips 446/2006, II Ips 445/2003, II Ips 253/2003, X Ips 8/2009 in II Ips 318/2009, ne ustreza konkretnemu primeru, saj gre v navedenih primerih za napačno vložitev izrednega pravnega sredstva. Presoja očitne pomote in neskrbnosti odvetnika, da ne vloži revizije pri pristojnem sodišču prve stopnje, pri čemer ve, katero sodišče je izdalo pravnomočno sodbo, je drugačna kot v konkretnem primeru, kjer odvetnik ne more vedeti, kam vložiti odgovor na tožbo, oziroma to izve, ko prejme tožbo v odgovor. Ta naloga seznanitve je na sodišču, zato bi sodišče prve stopnje ob takšni nejasnosti med pozivom in tožbo, te nejasnosti moralo odpraviti.

8. Ker ji ni bil vročen sklep o nepristojnosti Okrožnega sodišča v Ljubljani, tožena stranka ni bila obveščena o nepristojnosti sodišča, kamor je naslovljena tožba, čeprav bi jo sodišče skupaj s pozivom o tem lahko obvestilo, sploh glede na to, da je sama tožba nedvomno dajala videz, da je pristojno Okrožno sodišče v Ljubljani. Na tožbi namreč tudi ni bilo štampiljke Okrajnega sodišča v Ljubljani, na podlagi katere bi tožena stranka lahko sklepala o spremembi pristojnosti. Tožena stranka tudi pravilno opozarja, da bi z nevročanjem sklepov o stvarni nepristojnosti lahko prihajalo do nepotrebnih procesnih ugovorov, saj tožena stranka o spremembi pristojnosti ni obveščena in bi zato lahko podala ugovor stvarne nepristojnosti, čeprav je ob predhodnem preizkusu tožbe po uradni dolžnosti do spremembe pristojnosti že prišlo.

9. Sam poziv skupaj s tožbo torej ni bil tako jasen, da bi lahko rekli, da je bil odvetnik neskrben. Njegovo neskrbnost oziroma očitno pomoto je treba presojati primerno konkretnim okoliščinam, torej je treba v obzir vzeti vse prisotne okoliščine, ki so lahko povzročile zmedo, ki lahko vodi v očitno pomoto. V obravnavanem primeru so vse okoliščine kazale na pristojnost Okrožnega sodišča v Ljubljani, razen poziva, v katerem je bilo sicer navedeno sodišče, pri katerem je treba vložiti odgovor na tožbo, vendar moramo pri tem tudi upoštevati, da so pozivi že vnaprej pripravljeni obrazci, ki jih torej odvetnik že pozna. Zato odvetniku ne moremo očitati, da ni dovolj natančno prebral poziva, glede na to, da mu sklep o nepristojnosti ni bil vročen, saj so vse podane okoliščine povzročile nejasnost, ki je sam poziv ni odpravil. Namreč s seznanitvijo tožene stranke s sklepom o nepristojnosti Okrožnega sodišča v Ljubljani do obravnavane situacije ne bi prišlo, če bi, pa bi očitno pomoto lahko presojali v smislu obstoječe sodne prakse Vrhovnega sodišča in tako očitna pomota ne bi bila podana, saj bi bila pristojnost sodišča, kamor je potrebno vložiti odgovor na tožbo popolnoma jasna.

10. Stališča, da ne gre za očitno pomoto, če je vloga vložena pri nepristojnem sodišču in nanj naslovljena, torej ne moremo aplicirati na vse primere, kjer je vloga vložena na nepristojno sodišče in prispe na pristojno sodišče po preteku roka. Takšno stališče je pravilno za primere, ko niso podane okoliščine, ki bi kazale na pristojnost drugega sodišča oziroma ko je pristojnost sodišča popolnoma jasna. To pomeni, da do očitne pomote lahko pride tudi v primerih, ko je vloga vložena in naslovljena na nepristojno sodišče, če so podane določene okoliščine, ki povzročijo pri vložniku očitno pomoto.

11. Vrhovno sodišče na podlagi navedenega ugotavlja, da je bila podana očitna pomota odvetnika in da se zato odgovor na tožbo, ki je bil pravočasno vložen pri nepristojnem sodišču, vendar je k pristojnemu sodišču prispel po izteku roku, skladno z osmim odstavkom 112. člena ZPP, šteje za pravočasno vloženega. Ker je bil odgovor na tožbo na podlagi osmega odstavka 112. člena ZPP vložen pravočasno, je sodišče prve stopnje izdalo zamudno sodbo v nasprotju z določbami ZPP. S tem je podan uveljavljani revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

12. Vrhovno sodišče je zato reviziji tožene stranke ugodilo, sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 379. člena ZPP).

13. Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.