Jedro

Očitne pomote vložnika ni, če je vloga, vezana na čas, vložena pri nepristojnem sodišču in je nanj tudi naslovljena.

Določila o prisilni poravnavi za dolžnika niso kogentna. Zato so dovoljena tudi dispozitivna ravnanja dolžnika v zvezi s priznavanjem vtoževanih terjatev v pravdi. Sodišče pa ne sme dopustiti le tistih dispozitivnih ravnanj strank, ki nasprotujejo kogentnim določbam zakona.

Sodno znana dejstva (tista, za katera sodišče izve iz drugega postopka – konkretno iz postopka o prisilni poravnavi) niso splošno znana in jih sodišče pri odločanju o zamudni sodbi ni dolžno preverjati niti z njimi utemeljevati sodbe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Tožena stranka mora v roku 15 dni po prejemu te sodbe tožeči stranki povrniti 690,00 EUR stroškov z odgovorom na pritožbo, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z zamudno sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo 11.661,54 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov ter za plačilo pravdnih stroškov v višini 1.037,03 EUR, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Tako je odločilo po ugotovitvi, da je tožena stranka vložila odgovor na tožbo prepozno in ga zato ni upoštevalo, ter da so izpolnjeni tudi ostali zakonski pogoji iz prvega odstavka 318. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) za izdajo zamudne sodbe, s katero je tožbenemu zahtevku ugodilo.

3. Pritožbo vlaga tožena stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge. Predlaga razveljavitev in vrnitev zadeve v ponovno vsebinsko odločanje sodišču prve stopnje ter povračilo pritožbenih stroškov. V zvezi s pravočasnostjo podanega odgovora na tožbo je po pritožbenem mnenju podana absolutna bistvena kršitev pravil postopka po 7. točki 339. člena ZPP, relativna bistvena kršitev osmega odstavka 112. člena ZPP ter nepravilna ugotovitev dejanskega stanja. Zmotna je presoja, da ne gre za očitno pomoto tožene stranke pri vlaganju odgovora na tožbo na nepristojno sodišče. Ne gre za klasično zamudo roka, ampak za poseben primer. Nejasnosti so bile že v tožbi (vložena je bila na nepristojno sodišče, na njej je bila štampiljka okrožnega sodišča, v vsebini predlagana združitev pravde z drugo na okrožnem sodišču). Pozivu Okrajnega sodišča v Ljubljani za odgovor na tožbo ni bil priložen sklep okrožnega sodišča o stvarni nepristojnosti. Storjena bistvena kršitev določbe 19. člena ZPP je vplivala na zmoto tožene stranke in na pravilnost ter zakonitost zamudne sodbe. Sodišče je na pritisk tožene stranke spremenilo stališče o pravočasnosti odgovora na tožbo. Toženo stranko je najprej obvestilo, da ga bo štelo za pravočasnega – dopis z dne 26. 11. 2013. Z nasprotno odločitvijo v zamudni sodbi je kršilo načela pravne države, tožena stranka pa je s predlogom za izdajo zamudne sodbe zlorabila procesne pravice in kršila 11. člen ZPP. Tudi sodišče je prispevalo k nepravočasnosti odgovora na tožbo, ker je prepozno poskrbelo za prenos nepravilno vložene vloge k pristojnemu sodišču. Tudi zato je zamudna sodba nezakonita. Za njeno izdajo ni bilo niti drugih pogojev iz 318. člena ZPP, zlasti ne po 4. točki tega člena. Izdana je v nasprotju s splošno znanim dejstvom o prisilni poravnavi nad toženo stranko z dne 16. 4. 2014, ki je pravnomočno potrjena 11. 12. 2012 in objavljena na AJPES pod opr. št. St 756/2012. Določa, da se vse terjatve do tožene stranke poplačajo v višini le 54 % in z rokom 4 let od pravnomočno potrjene prisilne poravnave (z rokom do 16. 11. 2016). Sodišče tožbenemu zahtevku ne bi smelo ugoditi v celoti. Terjatve so nastale pred prisilno poravnavo in je sodišče kršilo 217. člen Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju: ZFPPIPP). Sodba je nezakonita. Gre za splošno znano dejstvo, ker so vsi gradbinci že končali v stečaju. O tem so poročali vsi mediji, sodišče pa je bilo o tem obveščeno tudi z vlogo tožene stranke z opravičilom pomote pri vročanju. Dejstva, objavljena na AJPES, so splošno znana. Splošno znano je tudi dejstvo in nasprotovanje tožene stranke istovrstnim zahtevkom tožeče stranke v drugih pravdah.

4. Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo. Predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe. Opozarja na postroženo skrbnost, ki zavezuje odvetnika pri odvetniškem delu. Neskrbnega ravnanja pooblaščenca ne morejo opravičiti okoliščine, na katere se sklicuje pritožba. Ugotavljanje dejanskega stanja v zvezi s poslovanjem sodišča pri pošiljanju napačno vloženega odgovora na tožbo ni pritožbeni razlog za izpodbijanje zamudne sodbe. Tudi drugi pogoji za zamudno sodbo so bili podani. Splošno znana dejstva morajo biti zatrjevana, sicer jih sodišče ne sme upoštevati. Ugotavljanje dejstev v zvezi s sklenitvijo prisilne poravnave pomeni ugotavljanje dejanskega stanja, kar ni dopusten razlog za izpodbijanje zamudne sodbe. Velja domneva, da je tožena stranka zaradi pasivnosti priznala v tožbi navedena dejstva. Sodišče jih ni bilo dolžno ugotavljati. Kljub temu dodaja, da so vse vtoževane terjatve nastale po sklenitvi prisilne poravnave in kršitev 217. člena ZFPPIPP ni.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Sodišče je izdalo zamudno sodbo, ki se ne more izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 338. člena ZPP). Zaradi pasivnosti tožene stranke v postopku, če se ta z odgovorom na tožbo pravočasno in obrazloženo ne odzove na tožbene trditve, velja domneva, da jih priznava. Zato sodišče dejanskega stanja ne ugotavlja. Ob obstoju drugih pogojev iz 318. člena ZPP tožbenemu zahtevku ugodi. Posledično tudi pritožbeno sodišče pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja ne preverja. Zato na pritožbene navedbe o nepravilni ugotovitvi dejanskega stanja v zvezi s pravočasnostjo odgovora na tožbo, ki ga je tožena stranka vložila pri nepristojnem sodišču in ga nanj tudi naslovila, ni treba odgovarjati.

7. Sicer pa za toženo stranko niti niso sporne ključne dejanske ugotovitve, na katerih temelji presoja sodišča prve stopnje, da v obravnavanem primeru zamude pri obrazložitvi odgovora na tožbo, vloženega po odvetniku, ne gre pripisati očitni pomoti tožene stranke: da je bila toženi stranki vročena tožba s pozivom za odgovor na tožbo dne 18. 10. 2013, da je bil v pozivu izrecen pouk, pri katerem sodišču in v katerem roku je treba vložiti odgovor na tožbo, da je bil slednji vložen 14. 11. 2013 pri nepristojnem sodišču in nanj tudi naslovljen, da ga je slednje posredovalo pristojnemu sodišču, to pa ga je na ta način prejelo 22. 11. 2013, kar je po izteku 30-dnevnega roka iz 277. člena ZPP. Ob takih ugotovitvah je pravilna presoja, da ne gre za očitno odvetnikovo pomoto, zaradi katere bi bilo mogoče šteti, da je bila vloga vložena pravočasno, pač pa je napaka pri vložitvi odgovora na tožbo posledica premajhne odvetnikove skrbnosti.

8. Po ustaljeni sodni praksi očitne pomote vložnika ni, če je vloga vezana na čas, vložena pri nepristojnem sodišču in je nanj tudi naslovljena (primerjaj odločbe VS RS II Ips 595/2006 z dne 17. 12. 2008, II Ips 727/2005 z dne 6. 3. 2008, II Ips 446/2006 z dne 20. 9. 2007, II Ips 445/2003 z dne 30. 9. 2004, II Ips 253/2003 z dne 19. 6. 2003, X Ips 8/2009 z dne 17. 2. 2009, II Ips 318/2009 z dne 11. 6. 2009 in druge). Za tak primer gre tudi v obravnavani zadevi.

9. Ob dejstvu, da je tožena stranka ob prejemu tožbe prejela poziv za odgovor na tožbo, izdan s strani pristojnega sodišča in z izrecnim opozorilom, v katerem roku in na katero sodišče mora biti vložen odgovor na tožbo (list. št. 14 spisa), tožena stranka premajhne skrbnosti pri pregledu navedene sodne pošiljke, pripravi in oddaji odgovora na tožbo, ne more opravičiti z okoliščinami na strani tožeče stranke (podatki v tožbi in njena vsebina) in s sklicevanjem na njeno zlorabo pravic. Predlog za izdajo zamudne sodbe je bil podan v okviru izvajanja procesnih pravic tožeče stranke. Nanj sodišče pri izdaji zamudne sodbe ni vezano. Izdati jo mora po uradni dolžnosti, če so izpolnjeni zakonski pogoji. Očitki sodišču v smeri nepravilnega ravnanja pri izdaji zamudne sodbe so torej odveč.

10. Prav tako se tožena stranka ne more opravičiti z zatrjevanimi napakami sodišča (opuščena vročitev sklepa o stvarni nepristojnosti, „prepozno“ posredovanje nepravilno vloženega odgovora na tožbo z enega sodišča na drugo, napačna informacija, da bo odgovor na tožbo upoštevan kot pravočasen). Kot pravilno opozarja tožeča stranka v odgovoru na pritožbo, odvetnika pri opravljanju odvetniške dejavnosti zavezuje večja – profesionalna skrbnost (drugi odstavek 6. člena Obligacijskega zakonika – OZ). Pravila stroke mu nalagajo, da vestno in natančno preveri celotno vsebino prejete sodne pošiljke in sam poskrbi, da vloge, vezane na rok, pravočasno prispejo na pristojno sodišče. Pri vlaganju odgovora na tožbo se torej ne more zanesti le na podatke v tožbi, pač pa mora upoštevati tudi priloženi poziv sodišča za podajo odgovora na tožbo. V obravnavanem primeru je slednji vseboval vse potrebne podatke o pristojnem sodišču. Nevročitev sklepa o stvarni nepristojnosti ni vplivala na pravilnost izdane zamudne sodbe. Tudi očitki o prepočasnem preusmerjanju napačno vložene vloge so neutemeljeni. Odgovornost za pravočasnost vloge, ki je vezana na rok, je na vlagatelju in ne na strani tistega, ki mu je bila vloga nepravilno izročena.

11. Ker je tožena stranka kljub zadostnim opozorilom v pozivu za podajo odgovora na tožbo slednjega vložila in ga naslovila na nepristojno sodišče, njenega ravnanja ni mogoče opredeliti kot očitno pomoto. Sodišče prve stopnje je torej pravilno uporabilo osmi odstavek 112. člena ZPP in ugotovilo, da odgovor na tožbo ni bil vložen pravočasno. Očitanih procesnih kršitev (osmega odstavka 112. člena ZPP in absolutne bistvene kršitve po 7. točki drugega odstavka 339. člena ZPP) ni zagrešilo.

12. Tudi nadaljnja presoja o izpolnjenih ostalih potrebnih zakonskih pogojih iz 318. člena ZPP za izdajo zamudne sodbe je pravilna. Pritožba se sklicuje na podatke o sklenjeni prisilni poravnavi nad toženo stranko v postopku St 756/2012. Zatrjuje, da gre za splošno znano dejstvo in da je zato sodba izdana v nasprotju s 4. točko 318. člena ZPP.

13. Navedeno pravno naziranje je zmotno. Splošno znano dejstvo je pravni standard, ki ga zapolnjuje sodna praksa. Pravna teorija zagovarja širšo notornost, za katero mora biti dejstvo znano širšemu krogu ljudi v času in prostoru, kjer se opravlja sojenje (primerjaj Zobec J., v.: Pravdni postopek s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba Ljubljana, 2006, strani 374 do 376). Po stališčih sodne prakse so splošno znana dejstva tista, ki so znana poljubno veliki množici ljudi, zlasti veliki politični in historični dogodki, elementarne nesreče – potresi, povodnji, plazovi ipd. Poročanje medijev o splošnem slabem stanju in stečajih (drugih) pravnih subjektov in toženkino nasprotovanje istovrstnim tožbenim zahtevkom v drugih pravdah v obravnavanem primeru ne zadosti tem kriterijem.

14. Pravno pomembna dejstva, ki se vpisujejo v sodni register, na kar v zvezi s prisilno poravnavo nad toženo stranko opozarja pritožba, po stališčih sodne prakse prav tako niso splošno znana dejstva ne glede na to, da so dostopna javnosti (primerjaj odločba VS RS II Ips 547/98 z dne 1. 9. 1999). V sodnih postopkih se dokazujejo z listinami, trditveno in dokazno breme o njihovem obstoju pa je na stranki, ki se nanje sklicuje. Sodno znana dejstva (tista, za katera sodišče izve iz drugega postopka – konkretno iz postopka o prisilni poravnavi) niso splošno znana in jih sodišče pri odločanju o zamudni sodbi ni dolžno preverjati niti z njimi utemeljevati sodbe (primerjaj Zobec J., kot prej, stran 375).

15. Zaradi pasivnosti tožene stranke sodišče pri izdaji zamudne sodbe ne ugotavlja resničnosti tožbenih navedb. Presoja le, ali so v nasprotju s predloženimi dokazi, ki jih je predložila tožeča stranka in s splošno znanimi dejstvi. Ovira za zamudno sodbo je torej le nasprotje med pravno pomembnimi dejstvi in predloženimi dokazi in splošno znanimi dejstvi. Kar zadeva trditveno podlago o pravno pomembnih dejstvih, je sodišče vezano na razpravno načelo. Če nobena stranka določenega dejstva ne zatrjuje, mora šteti, da ne obstaja, razen če gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati (drugi odstavek 7. člena ZPP).

16. Tožena stranka, na kateri je bilo trditveno in dokazno breme za ugovor o višini vtoževane terjatve, ki bi povzročil delno zavrnitev tožbenega zahtevka (do višine in pod pogoji sklenjene prisilne poravnave), o tem ni podala pravočasnih navedb v odgovoru na tožbo. Zato je sodišče pravilno upoštevalo navedbe tožeče stranke kot resnične in tožbenemu zahtevku ugodilo v celoti.

17. Neupravičeno se tožena stranka sklicuje tudi na določila ZFPPIPP. Pravilna je namreč presoja sodišča prve stopnje, da v obravnavanem primeru ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati (2. točka prvega odstavka 318. člena ZPP), kar bi lahko preprečilo izdajo zamudne sodbe.

18. Tudi po pravnomočnosti sklepa o potrditvi prisilne poravnave dolžniku razpolaganje s terjatvami ni prepovedano. Materialnopravno upravičenje, ki ga vsebuje terjatev, namreč lahko prostovoljno veljavno izpolni v celoti, tudi v delu, v katerem je s pravnomočnostjo prisilne poravnave prenehal upnikov pravovarstveni zahtevek. To mu dopušča tretji odstavek 214. člena ZFPPIPP, ki določa, da dolžnik kljub prisilni poravnavi lahko prostovoljno plača terjatev v višjem znesku od zneskov, določenih s prisilno poravnavo. To pomeni, da določila o prisilni poravnavi za dolžnika niso kogentna. Zato so dovoljena tudi dispozitivna ravnanja dolžnika v zvezi s priznavanjem vtoževanih terjatev v pravdi. Sodišče pa ne sme dopustiti le tistih dispozitivnih ravnanj strank, ki nasprotujejo kogentnim določbam zakona.

19. Pritožbeni razlogi torej niso podani. Odločitev sodišča je pravilna in ni obremenjena z uveljavljanimi niti z uradno upoštevnimi procesnimi kršitvami. Zato je pritožbeno sodišče sodbo potrdilo, pritožbo pa kot neutemeljeno zavrnilo (353. člen ZPP).

20. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona. Tožena stranka s pritožbo ni uspela. Zato do povračila svojih pritožbenih stroškov ni upravičena. Pač pa mora povrniti stroške toženi stranki. Odmerjeni so po stroškovniku na red. št. 21 spisa, upoštevaje Tarifo Zakona o odvetniški tarifi. Potrebni so bili stroški za pripravo odgovora na pritožbo (tar. št. 3210), pavšalni znesek za poštne in telekomunikacijske storitve (tar. št. 6002) in DDV (tar. št. 6007), kar skupaj znaša 690,00 EUR. Zavrnjen je zahtevek po tar. št. 6000, ker ni izkazan. V primeru zamude s plačilom bo tožena stranka dolgovala tudi zakonske zamudne obresti (313. člen ZPP v zvezi s 378. členom OZ).