Jedro

ZVZD-1 res v 12. členu tudi delavca zavezuje k spoštovanju in izvajanju ukrepov za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu. Vendar to ne pomeni, da si je delavec dolžan sam zagotavljati varovalno opremo. Po tretjem odstavku 12. člena ZVZD-1 je dolžnost delavca v tem, da uporablja sredstva za delo, varnostne naprave in osebno varovalno opremo skladno z njihovim namenom in navodili delodajalca, da z njimi pazljivo ravna in skrbi, da so v brezhibnem stanju. Varovalno opremo pa je po 5. in 9. členu ZVZD-1 dolžan zagotoviti delodajalec.

Tožnik tudi utemeljeno opozarja, da dolžnost delodajalca, da delavcu zagotovi varovalno opremo, ni odvisna od tega ali gre za enostavno delovno opravilo ali ne. Tudi enostavna opravila lahko brez uporabe varovalne opreme postanejo nevarna. In prav za tak primer gre v obravnavani zadevi. Za pritrjevanje tovora mora delodajalec vozniku tovornjaka zagotoviti zaščitne rokavice in ga seznaniti z njegovo obveznostjo, da zaščitne rokavice uporablja. Šele potem, ko delodajalec to obveznost izpolni, lahko nastopi dolžnost delavca, da izpolni svoje obveznosti iz 12. člena ZVZD-1.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

II. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

**Dosedanji postopek**

1. Tožnik je voznik tovornjaka in si je 4. 7. 2016 pri delu poškodoval roko. S trakovi je pritrjeval na tovornjak naloženo pločevino za avtomobilsko industrijo in si pri tem porezal roko. S tožbo je od sodišča zahteval, naj toženi zavarovalnici, s katero je imel delodajalec sklenjeno pogodbo o zavarovanju pred odgovornostjo, naloži plačilo odškodnine v znesku 9.477,40 EUR. Zahtevek je utemeljeval na podlagi pravil Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) o objektivni in krivdni odškodninski odgovornosti.

2. Sodišče prve stopnje je odločilo, da zahtevek ni utemeljen na podlagi določb OZ o objektivni odškodninski odgovornosti, da pa je podana delodajalčeva krivdna odškodninska odgovornost. Ugotovilo je, da je do nesreče prišlo predvsem zato, ker delodajalec tožniku ni zagotovil zaščitnih rokavic, s čimer je opustil potrebne varnostne ukrepe. Ugodilo pa je ugovoru toženke, da je k nastanku škode prispeval tudi tožnik z neskrbnim ravnanjem. Z vmesno sodbo je tako odločilo, da je zahtevek po podlagi utemeljen do 70 %.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo, pritožbi toženke pa je ugodilo in je sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo. Poudarilo je, da je šlo za vsakdanje opravilo voznika tovornjaka in je pretirana zahteva sodišča prve stopnje, da bi moral delodajalec tožniku za tako enostavno opravilo dati navodila, priskrbeti zaščitne rokavice in zagotoviti, da bi jih tožnik uporabljal. Opozorilo je, da je imel tožnik opravljena ustrezna izobraževanja in je bil samostojen pri odločanju, kako bo delo opravil. 4. Vrhovno sodišče je zoper odločitev sodišča druge stopnje s sklepom II DoR 255/2022 z dne 7. 9. 2022 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali je materialno pravno pravilna odločitev sodišča druge stopnje, da v danem primeru ni obstajala dolžnost tožnikovega delodajalca, da tožniku priskrbi osebno varovalno opremo.

**Revizija**

5. Na podlagi tega sklepa tožnik zoper sodbo sodišča druge stopnje vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Opozarja, da odločitev sodišča druge stopnje nasprotuje določbam Zakona o varnosti in zdravju pri delu (v nadaljevanju ZVZD-1), ki opredeljujejo dolžnosti delodajalca v zvezi z zagotavljanjem varnosti in zdravja pri delu, ter določbam Pravilnika o osebni varovalni opremi, ki jo delavci uporabljajo pri delu. Zaključek sodišča druge stopnje, da naj bi šlo za enostavno opravilo, ki ne terja pojasnil in nadzora, in za katerega tudi ni treba zagotavljati posebne varovalne opreme, toženkinega zavarovanca postavlja v privilegiran položaj in ga neutemeljeno odvezuje dolžnosti v zvezi z zagotavljanjem varnosti. Tožnik meni, da je sodišče druge stopnje zanemarilo ugotovitve izvedenca, da delodajalec tožniku ni izročil navodil v zvezi s pravilnim zavarovanjem tovora, da ga ni napotil na zdravniški pregled, da ga ni usposobil za varno delo, da ni sprejel in tožnika ni seznanil z oceno tveganja za njegovo delovno mesto, da ni opravljal nadzora nad delovnim procesom in tudi ni zagotovil osebne varovalne opreme, pri čemer bi uporaba zaščitnih rokavic v danem primeru zagotovo preprečila nezgodo. Zato je po mnenju tožnika zmotna ugotovitev sodišča druge stopnje, da je vzrok za nesrečo tožnikov zamah z roko preblizu pločevini. Opozarja na zadevo Vrhovnega sodišča II Ips 1074/2008 in zadeve višjih sodišč PdP 751/2018 in I Cp 481/2021, II Cp 3086/2016 in III Cp 2627/2014. 6. Tožnik poudarja, da je materialnopravno napačen tudi zaključek sodišča druge stopnje o enostavnem opravilu. Dolžnosti delodajalca glede zagotavljanja varstva in zdravja delavcev z izročitvijo osebne varovalne opreme so enake ne glede na zahtevnost dela, ki ga delavci opravljajo. Pomembno je, kakšna tveganja pretijo delavcu na delovnem mestu. V konkretnem primeru je obstajalo tveganje ureza na ostrih robovih pločevine. Vzrok za nezgodo je torej opustitev zagotovitve zaščitnih rokavic, ne pa to, da je tožnik roko približal ostremu robu pločevine. Delodajalec je kršil predpise o varstvu pri delu in to je bil vzrok nezgode. Tožnik tako predlaga, naj Vrhovno sodišče reviziji ugodi in sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku, toženki pa naloži v plačilo stroške postopka, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

7. Sodišče je revizijo vročilo toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

8. Revizija je utemeljena.

**O utemeljenosti revizije**

9. Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednja pravno pomembna dejstva: ‒ tožnik je bil ob nastanku škodnega dogodka zaposlen kot voznik tovornjaka pri A. A. s. p.; ‒ delodajalec je imel za čas, ko je prišlo do nezgode, s toženo zavarovalnico sklenjeno pogodbo o zavarovanju pred odgovornostjo; ‒ na dan nezgode 4. 7. 2016 je tožnik odšel po tovor v tovarno v ... v Avstriji, kjer so mu na tovornjak naložili pločevino za avtomobilsko industrijo, tovor pa je moral še zavarovati s trakovi, da se med vožnjo ne bi premikal; ‒ ko je tožnik nameščal trak pod podnice palete, se je na ostrem robu tovora urezal v prst desne roke; ‒ tožnik je bil ustrezno poučen o pravilnem načinu pritrjevanja tovora in se je tega opravila lotil pravilno; ‒ tožnik od delodajalca ni dobil nobenih predhodnih podatkov o tem, po kakšen tovor gre, niti posebnih navodil v zvezi z natovarjanjem tega tovora; ‒ delodajalec tožniku ni zagotovil zaščitnih rokavic; ‒ uporaba zaščitnih rokavic bi ob ustreznem skrbnem ravnanju tožnika zagotovo preprečila vrez na pločevini.

10. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je delodajalec s tem, ko tožnika ni seznanil z značilnostmi tovora in mu ni dal zaščitnih rokavic, opustil dolžnosti, ki mu jih nalaga 5. člen ZVZD-1. Na podlagi izvedenskega mnenja je dodalo, da bi moral delodajalec tožniku posredovati tudi pisno navodilo v zvezi s pravilnim zavarovanjem tovora, izdelati izjavo o varnosti z oceno tveganja, veljavno v času nastanka obravnavane nezgode, predložiti dokazilo o dodelitvi osebne varovalne opreme tožniku in opredeliti standarde za varno delo.

11. Sodišče druge stopnje je najprej odločilo, da zavarovanje tovora s trakovi spada med tako vsakdanja opravila voznika tovornjaka, da je pretirana zahteva, da bi moral delodajalec za to opravilo delavcu dati še posebna navodila. Sodišče druge stopnje je pravilno opozorilo, da je Vrhovno sodišče takšno stališče že večkrat zavzelo v primerljivih zadevah.1 Revizija tako ni bila dopuščena glede vprašanja, ali je pravilna presoja sodišča druge stopnje, da delodajalec ni bil dolžan tožniku poleg splošnih posredovati še posebnih navodil. 12. Sodišče druge stopnje pa je odločilo tudi, da je bilo opravilo tako enostavno, da delodajalec delavcu tudi ni bil dolžan zagotoviti varovalne opreme. V obrazložitvi se je sklicevalo na 12. člen ZVZD-1, po katerem mora delavec opravljati delo s tolikšno pazljivostjo, da varuje svoje življenje in zdravje ter življenje in zdravje drugih oseb. Tožnik ima prav, ko opozarja, da je sodišče druge stopnje pri presoji, da bi si tožnik sam moral zagotoviti varovalno opremo, zmotno uporabilo določbe ZVZD-1. 13. ZVZD-1 res v 12. členu tudi delavca zavezuje k spoštovanju in izvajanju ukrepov za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu. Vendar to ne pomeni, da si je delavec dolžan sam zagotavljati varovalno opremo. Po tretjem odstavku 12. člena ZVZD-1 je dolžnost delavca v tem, da uporablja sredstva za delo, varnostne naprave in osebno varovalno opremo skladno z njihovim namenom in navodili delodajalca, da z njimi pazljivo ravna in skrbi, da so v brezhibnem stanju.2 Varovalno opremo pa je po 5. in 9. členu ZVZD-1 dolžan zagotoviti delodajalec.3

14. Tožnik tudi utemeljeno opozarja, da dolžnost delodajalca, da delavcu zagotovi varovalno opremo, ni odvisna od tega, ali gre za enostavno delovno opravilo ali ne. Tudi enostavna opravila lahko brez uporabe varovalne opreme postanejo nevarna. In prav za tak primer gre v obravnavani zadevi. Za pritrjevanje tovora mora delodajalec vozniku tovornjaka zagotoviti zaščitne rokavice in ga seznaniti z njegovo obveznostjo, da zaščitne rokavice uporablja. Šele potem, ko delodajalec to obveznost izpolni, lahko nastopi dolžnost delavca, da izpolni svoje obveznosti iz 12. člena ZVZD-1. 15. Med pravdnima strankama to, da je bil delodajalec dolžan zagotoviti zaščitne rokavice, sploh ni bilo sporno. Sporno pa je bilo, ali je delodajalec tožniku zaščitne rokavice zagotovil. Tožena zavarovalnica je namreč v pritožbi izpodbijala ugotovitev sodišča prve stopnje, da delodajalec tožniku zaščitnih rokavic ni zagotovil. V pritožbi je navedla, da je tožnik ob podpisu pogodbe prejel tudi osebno varovalno opremo, ni pa zatrdila, da je to navedla že med postopkom pred sodiščem prve stopnje, niti, da je v zvezi s tem predložila kakšen dokaz. Navedla je le, da je splošno znano, da so usnjene zaščitne rokavice del varovalne opreme in da tožnik nikoli ni trdil, da takih rokavic ni prejel. V pritožbi je opozorila, da je tožnik navajal le, da ni prejel posebnih protivreznih rokavic, ki pa v prevozništvu niso običajne, in da iz tega sledi, da je usnjene zaščitne rokavice tožnik imel. 16. Tožnik pa je v pritožbi navedel, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da mu zavarovanec toženke ni preskrbel zaščitnih rokavic. Ni se pa strinjal s presojo sodišča prve stopnje, da je s 30 % prispeval k nastanku škode. Trdil je, da je zmotna ugotovitev, da bi glede na vrsto tovora moral sklepati, da se lahko poškoduje in bi si zato moral sam priskrbeti zaščitne rokavice, saj sploh ni vedel, po kakšen tovor gre. Opozoril je, da toženka nikoli ni trdila nasprotnega, niti ni trdila, da bi si moral zaščitne rokavice zagotoviti sam.

17. Sodišče druge stopnje zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča na te pritožbene navedbe, ki se nanašajo na pravilnost dokazne ocene sodišča prve stopnje, ni odgovorilo. Vrhovno sodišče je tako ugotovilo, da je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in da zato ni pogojev za spremembo izpodbijane sodbe. Tako je na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP reviziji ugodilo, sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje.

18. V ponovljenem sojenju bo moralo sodišče druge stopnje najprej presoditi, ali je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da je tožnik uspel s svojimi trditvami in izvedenskim mnenjem prevaliti procesno dokazno breme na toženko, toženka pa ni uspela dokazati, da je delodajalec tožniku izročil zaščitne rokavice. Če bo potrdilo to dokazno oceno sodišča prve stopnje, pa bo moralo odgovoriti še na pritožbene navedbe tožnika, da je bilo pri odločanju o njegovem soprispevku k nastanku škode zmotno izhodišče sodišča prve stopnje, da je bil seznanjen s tem, da bo prevažal tovor z ostrimi robovi in bo za njegovo zavarovanje potreboval zaščitne rokavice.

19. Če sodišče razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, in zadevo vrne v novo sojenje, pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

20. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, navedenem v uvodu odločbe. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

1 Na primer odločba Vrhovnega sodišča II Ips 949/2008 z dne 18. 10. 2010 in VIII Ips 193/2015 z dne 14. 10. 2015. 2 Vrhovno sodišče je tako odločilo tudi v zadevah VIII Ips 45/2018 z dne 12. 3. 2019 in VIII Ips 198/2016 z dne 4. 4. 2017. 3 V 9. členu ZVZD-1 je določeno, da delodajalec izvaja varnostne ukrepe iz 5. člena tako, da (med drugim) prilagaja delo posamezniku z ustreznim oblikovanjem delovnega mesta in delovnega okolja, delovnih prostorov, delovnih in tehnoloških postopkov, izbiro delovne in osebne varovalne opreme ter delovnih in proizvajalnih metod, še zlasti pa tako, da odpravlja monotono delo ter pogoje z vsiljenim ritmom dela in ostale zdravju škodljive okoliščine (humanizacija dela) (četrta alineja).