Jedro

Tudi očitek tožnika, da gre v delu, ko je sodišče ugotovilo tožnikovo 30 % neodgovornost, za sodbo presenečenja, ne drži. Prepoved sodbe presenečenja stranke ne varuje pred dejanskim presenečenjem, temveč pred izgubo možnosti učinkovitega izjavljanja v postopku - in s tem do učinkovitega varstva svojih pravic.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne.

II. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se vmesna sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki glasi: „1. Tožena stranka je dolžna plačati tožniku znesek 9.477,40 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi: ‑ od zneska 9.300,00 EUR od 30. 1. 2017 dalje do plačila, ‑ od zneska 60,75 EUR od 24. 10. 2016 dalje do plačila, ‑ od zneska 61,50 EUR od 24. 10. 2016 dalje do plačila, ‑ od zneska 6,22 EUR od 12. 8. 2016 dalje do plačila, ‑ od zneska 34,83 EUR od 26. 7. 2016 dalje do plačila, ‑ od zneska 3,39 EUIR od 24. 8. 2016 dalje do plačila, ‑ od zneska 10,71 EUR od 29. 8. 2016 dalje do plačila, vse v 15 dneh, pod izvršbo.

2. Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti pravdne stroške v roku 15 dni od dneva izreka sodbe sodišča prve stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila, pod izvršbo."

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki plačati stroške pritožbenega postopka v znesku 450,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči po preteku 15 dni od dneva vročitve te sodbe do plačila, v roku 15 dni.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano vmesno sodbo odločilo, da je tožbeni zahtevek po temelju utemeljen do višine 70 % (točka I. izreka) ter odločilo, da bo o stroških postopka odločeno s končno odločbo (točka II. izreka).

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje (točko I. izreka) vlagata pritožbo obe pravdni stranki.

3. Tožeča stranka (v nadaljevanju tožnik) izpodbija odločitev sodišča o obstoju tožnikovega 30 % soprispevka k nastali nezgodi iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče ugotovilo tožnikov 30 % soprispevek iz razlogov, ki jih tožena stranka (v nadaljevanju toženka) sploh ni zatrjevala. Očita kršitev dispozitivnosti, ker je sodišče ugotavljalo pravno relevantna dejstva po uradni dolžnosti in na ta način napačno ugotovilo dejansko stanje. Odločitev o obstoju tožnikove sokrivde ni obrazložena, zaključki so nejasni sami s seboj v nasprotju ter nasprotju s vsebino listinske dokumentacije (bistvena kršitev 14. in 15. točke 339. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP). V nadaljevanju povzema svoje trditve glede opustitev dolžnosti zagotavljanja varnosti in zdravja zavarovanca toženke ter v nadaljevanju navedbe toženke glede temelja odškodninske odgovornosti, zaključke izvedenca s področja varstva in zdravja pri delu. Povzema zaključke sodišča v točki 15, da zavarovanec toženke ni poskrbel za ustrezno varovalno opremo (zaščitne rokavice), da je popolnoma zanemaril nadzor nad opravljenim delom tožnika in opustil nadzor nad stanjem delovne opreme. Očita, da je sodišče z zaključki o obstoju tožnikovega soprispevka preseglo trditveno podlago toženke. Toženka ni trdila, da je bil pred odhodom seznanjen z vrsto tovora, ki ga je šel nalagati, da bi posledično moral tožnik predvideti, da lahko pride do ureza na pločevini in da bi si moral sam priskrbeti zaščitne rokavice. Sodišče je kršilo 2. in 7. člen ZPP v povezavi s 339. členom. Očita številne hude kršitve ZPP, saj predstavlja sodba glede soprispevka za tožnika dejansko nedovoljeno sodbo presenečenja. Sodišče glede dejstev na katerih je zaključilo o obstoju soodgovornosti ni izvajalo dokaznega postopka in se tožnik do teh zaključkov ni imel možnost izreči. Sodišče je glede soprispevka zmotno uporabilo materialno pravo, saj noben zakonski ali podzakonski predpis ne nalaga delavcu, da si mora sam priskrbeti zaščitno delovno opremo.

4. Toženka s pritožbo izpodbija sodbo iz vseh pritožbenih razlogov. Nesporno je, da je prišlo do poškodovanja pri koncu varovanja tovora, saj bi tožnik moral zavarovati še zadnji del tovora. Navaja, da je tožnik prejel pri podpisu pogodbe o delu tudi osebno varovalno opremo, kar pomeni, da je prejel tudi usnjene zaščitne rokavice. Osnovna zaščitna oprema vsebuje rokavice, kar je splošno znano. Tožnik na zaslišanju ni navedel, da ni prejel normalnih usnjenih zaščitnih rokavic. Navajal je, da bi moral prejeti posebne rokavice, ki po prevozništvu ni predpisane. Iz navedenega izhaja, da je tožnik imel na razpolago zaščitne rokavice. Od vsakega posameznika je odvisno kako bo zaščitna sredstva uporabil ter kako bo previden. Zavarovanec toženke ne more kontrolirati svojega delavca ali se drži pravil dela, upošteva oceno tveganja ter ali uporablja predvidena zaščitna sredstva. Toženka ne vidi odgovornosti, saj ni ničesar naredila ali opustila, normalne zaščitne rokavice pa je tožnik zadolžil. V nobenem primeru pa zavarovanec toženke ne more biti odgovoren v višini 70 %, saj ni imel nobenega vpliva na delo tožnika, ki je na kraju samem o vsem odločal sam.

5. Tožnik stranka v odgovoru na tožbo toženke zavrača pritožbene očitke ter vztraja pri svoji pritožbi s katero se zavzema za spremembo sodbe oziroma podrejeno za razveljavitev.

6. Pritožba tožnika ni utemeljena, pritožba toženke pa je utemeljena.

7. Sodišče druge stopnje je v skladu z določbo 350. člena ZPP preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje ter ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo po uradni dolžnosti upoštevanih bistvenih kršitev pravil postopka, niti s pritožbo grajanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP niti kršitve iz prvega odstavka 339. člena ZPP (kršitev načela dispozitivnosti)1. Kršitev 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, če je o odločilnih dejstvih v obrazložitvi nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Očitek pritožbe glede te kršitve izhaja iz tožnikovega razumevanja oziroma presojanja dejstev pomembnih za ugotavljanje njegove soodgovornosti, ki ni enako argumentaciji sodišča prve stopnje. Nestrinjanje z razlogi sodišča prve stopnje pa ne predstavlja očitane bistvene kršitve določb po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče druge stopnje tudi ugotavlja, da ima sodba razloge o odločilnih dejstvih, ki so dovolj jasni in niso med seboj v nasprotju ter omogočajo njen preizkus. Tudi očitek tožnika, da gre v delu, ko je sodišče ugotovilo tožnikovo 30 % neodgovornost, za sodbo presenečenja, ne drži. Prepoved sodbe presenečenja stranke ne varuje pred dejanskim presenečenjem, temveč pred izgubo možnosti učinkovitega izjavljanja v postopku – in s tem do učinkovitega varstva svojih pravic2. Pritožbeni preizkus pa je pokazal, da je sodišče na pravilno ugotovljeno dejansko stanje napačno uporabilo materialno pravo, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju.

8. V obravnavani pravdni zadevi je predmet odločanja tožbeni zahtevek s katerim tožnik zahteva povrnitev škode:“ki jo je utrpel ob privezovanju tovora na tovornjaku, kjer je bilo potrebno pas za privezovanje tovora napeljati čez kovinsko ogrodje dna zgornje palete, pri tem pa z roko seči pod naloženo ostro pločevino“. Iz dejanskih ugotovitev sodišča nadalje izhaja, da je tožnik kot voznik moral po nakladanju tovor zavarovati. Pri tem si je na pločevini porezal prst desne roke. Pri zavarovanju je uporabljal trakove, ki jih je imel na razpolago, ni pa imel zaščitnih rokavic.

9. Sodišče je v točki 15 obrazložitve ocenjevalo zaključke izvedenca, „da je izvedenec potrdil, da je bil tožnik na splošno usposobljen za tovrstno delo, da je opravil vsako leto izpit "KODA 95“, izpovedbo tožnika, „da se tam učijo o zavarovanju tovora, a ne vsakega, temveč jim dajo splošne napotke glede zavarovanja.“ Glede vzroka nesreče pa je navedlo, da je do nesreče prišlo zaradi pomanjkljive varnostne opreme, neuporabe zaščitnih rokavic, „saj bi te zagotovo preprečile vrez na pločevini“. Na podlagi povzetih dejanskih ugotovitev je sodišče prve stopnje presodilo, „da zavarovanec toženke ni poskrbel za zaščitno varovalno opremo (vsaj zaščitnih rokavic) in s tem popolnoma zanemaril nadzor nad opravljanjem dela tožnika ter opustil nadzor nad stanjem delovne zaščitne opreme. Zavarovanec toženke bi moral izdelati izjavo o varnosti z oceno tveganja, predložiti dokazilo o dodelitvi osebne varovalne opreme tožniku“ ter zaključilo, „da ugotovljene opustitve predstavljajo protipravno ravnanje zavarovanca toženke, ter, da je do nesreče prišlo zaradi pomanjkljive varnostne opreme, saj bi zaščitne rokavice preprečile, da bi se tožnik porezal na pločevini, kar izhaja iz izvedeniškega mnenja.“.

10. Po presoji sodišča druge stopnje opisane ugotovitve, skupaj s povzetimi dejanskimi zaključki sodišča prve stopnje (8. člen ZPP - načelo proste presoje dokazov) ne utemeljujejo obstoja predpostavke protipravnega ravnanja zavarovanca toženke, natančneje, dejstvo, da zavarovanec toženke ni poskrbel za zaščitne rokavice in ni dajal tožniku navodil glede pravilnega zavarovanja tovora, niso opustitve, ki bi predstavljale avtomatično opustitve dolžnega ravnanja in s tem nedopustno ravnanje kot predpostavko odškodninske terjatve. Tudi izvedenec za varstvo pri delu je podal mnenje3, da je tožnik opravljal „popolnoma vsakdanje opravilo voznika tovornega vozila, na ustaljen način, da ni šlo za kakšno posebno opravilo, ki bi odstopalo od značilnih opravil na takšnem delovnem mestu“. Na podlagi dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje sodi ravnanje tožnika (zavarovanje tovora z napenjanjem trakov) med vsakdanje opravilo voznika tovornega vozila, zato bi bila pretirana zahteva, kot jo je vzpostavilo sodišče prve stopnje, da bi bilo potrebno dati delavcu navodilo za takšno enostavno opravilo. Da ravnanja, ki so tako enostavna, ne utemeljujejo zaključka o protipravnem ravnanju delodajalca, je stališče tudi v literaturi4 in sodni praksi, kjer je potrebno izpostaviti tudi stališče Vrhovnega sodišča RS5, da je zahteva, da bi bilo treba delavcu dati navodilo za vsako enostavno opravilo, pretirana in ne predstavlja potrebnega ukrepa v smislu zagotavljanja varstva pri delu. Za enostavno opravilo ni potrebe ne pojasnjevati, ne nadzorovati in tudi ne zagotavljati posebne varovalne opreme.

11. V postopku tudi ni sporno, da je imel tožnik opravljena ustrezna izobraževanja za poklicnega voznika. Poškodba je zato v izključno in v celoti breme oškodovanca, ki je bil pri pritrjevanju zadnjega traku neskrben in je z roko, v kateri je imel trak, zamahnil preblizu pločevine in se porezal. Na te okoliščine pritožba toženke pravilno opozarja z navedbami o nezmožnosti kontrole upoštevanja pravil varnega dela, da je „toženik samostojen in je sam odločal, kako bo delo opravil, kako hitro in s kakšnimi sredstvi“. Sodišče druge stopnje ob tem dodaja, da drugi odstavek 12. člena ZVZD-1 zavezuje delavca k opravljanju dela s tolikšno pazljivostjo, da varuje svoje življenje in zdravje. Na podlagi dejanskih okoliščin, ki izhajajo iz sodbe sodišče prve stopnje (tudi iz ocene izvedeniškega mnenja), je potrebno zaključiti, da ni obstajala dolžnost zavarovanca toženke, da priskrbi rokavice in, da poskrbi, da jih tožnik pri zavarovanju tovora tudi dejansko uporabi.

12. Sodišče druge stopnje še dodaja, da je izvedenec v delu mnenja, ko navaja, „da je poškodba nastala izključno zaradi neuporabe potrebne osebne varovalne opreme (zaščitne rokavice), saj bi uporaba zaščitnih rokavic, ob ustreznem in pričakovano skrbnem ravnanju tožnika, zagotovo preprečila vrez na pločevini“, posegel v polje presoje, ki je pridržano sodišču. Ta trditev bi bila pomembna le, če bi obstajalo dolžnostno ravnanje, da se pritrjevanje tovora s trakovi mora opravljati z rokavicami. V konkretnem primeru je bil zamah z roko neposredni vzrok in tožnik bi se poškodbi izognil tudi, če roke ne bi približal tovoru. Tako je tudi ravnal neposredno pred poškodbo, saj je sam izpovedal, da je do nezgode prišlo, ko je nameščal zadnji, tretji trak.

13. Na pritožbene razloge tožnika, ki se v pretežni meri nanašajo na zavzemanje za neobstoj soodgovornosti, pa je že odgovorjeno z razlogi, s katerimi je sodišče druge stopnje utemeljilo, da zavarovancu toženke ni mogoče očitati opustitve dolžnega ravnanja in s tem tudi ne protipravnega ravnanja in odškodninske obveznosti za povrnitev tožnikove škode. Tožnikov očitek, da je sodišče ob presoji tožnikove soodgovornosti za škodni dogodek preseglo trditveno podlago in s tem storilo bistveno kršitev pravil postopka, ki je vplivala na odločitev, je v celoti neutemeljen, saj je sodišče prve stopnje njegove trditve o ravnanju v celoti dokazno ocenilo kot resnične. Na tej dejanski podlagi pa je nato le uporabilo (razlagalo) materialno pravo in sicer z razlogi v točki 16. obrazložitve; „v danih okoliščinah je bilo od tožnika utemeljeno pričakovati, da bi kot povprečno skrben in izkušen voznik, ki je opravil izobraževanja za zavarovanje tovora, lahko sklepal glede na vrsto tovora, da so robovi pločevine ostri in da lahko pride do poškodbe in bi pri tem delu moral uporabljati zaščitne rokavice...“. Presodilo je v bistvu enako kot sedaj sodišče druge stopnje, da se je tožnik poškodoval zaradi lastne nepazljivosti, le da je zmotno materialno pravno zaključilo, da dejstvo, da tožnik ni imel s strani zavarovanca toženke na razpolago zaščitnih rokavic, zadošča za dokazano protipravno ravnanje, glede na pravni zaključek, da je šlo za popolnoma vsakdanje opravilo voznika tovornega vozila.

14. Sodišče druge stopnje je torej ugotovilo, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ki se nanaša na predpostavke protipravnosti in krivdne neposlovne odškodninske obveznosti. Zato je lahko odločitev sprejelo na pritožbeni seji (peta alineje 358. člena ZPP) in pritožbi toženke ugodilo ter spremenilo odločitev sodišča prve stopnje tako, da je tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrnilo.

15. Ker je tožnik po spremembi prvostopenjske odločitve s tožbenim zahtevkom v celoti propadel, obstaja po določbi 154. člena ZPP obveznost, da toženki povrne pravdne stroške, v kolikor jih bo zahtevala skladno z določbo 163. člena ZPP, o čemer bo v nadaljevanju odločilo sodišče prve stopnje.

16. Tožnik nosi sam svoje pritožbene stroške, ker s pritožbo ni uspel, dolžan pa je povrniti pritožbene stroške toženke, ki jih predstavlja plačana sodna taksa za pritožbo v znesku 450,00 EUR. (določba 154. in 165. člena ZPP).

1 Pritožba očita, da „ sodba glede obstoja tožnikove sokrivde k nastali nezgodi ni obrazložena, nima razlogov o odločilnih dejstvih, zaključki sodbe pa so v tem delu sami s seboj v nasprotju, kot tudi v nasprotju z vsebino listinske dokumentacije ter zapisnikom o zaslišanju stranke.“ 2 Iz sodbe VSRS Sodba II Ips 75/2016 3 Glede na navedbe tožnika v spisu, je šlo za popolnoma vsakdanje opravilo voznika tovornega vozila, na ustaljen način in ne za kakšno posebno opravilo, ki bi odstopalo od značilnih opravil na takšnem delovnem mestu „ - stran 11 izvedeniškega mnenja - list št. 75 4 D. Možina, Odškodninska odgovornost delodajalca, Pravni letopis 2017, str. 160, kjer izrecno opozarja:“...da je treba dolžnost delodajalca, da zagotovi varno delo, razlagati s pravo mero in na razumen način.“ in citira tudi primer VS RS VIII Ips 130/2013 z dne 11.11.2013. 5 Tako v primeru VSRS sodba II Ips 949/2008 z dne 18.10.2010; VSRS sodba VIII Ips 67/2013 z dne 12.11.2013; VSRS sodba VIII Ips 193/2015 z dne 14. 10. 2015; VSM Sodba I Cp 999/2019 dne 4.2.2020.