Jedro

Sodišče lahko tistega, ki v vlogi žali sodišče, kaznuje le, če je vlogo vložil v okviru sodnega postopka.

Pravica do izjavljanja pred sodiščem ne pomeni pravice stranke oziroma njenega pooblaščenca, da lahko pred sodiščem izjavlja karkoli.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se četrta točka izreka sklepa sodišča prve stopnje razveljavi, v ostalem pa se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem, a še izpodbijanem delu sklep sodišča prve stopnje potrdi.

I. F. se kaznuje z denarno kaznijo v višini 400,00 EUR, ki jo je dolžna plačati na račun Okrajnega sodišča v Celju v roku enega meseca od prejema pisnega odpravka tega sklepa.

Obrazložitev

Z izpodbijanim delom uvodoma navedenega sklepa je prvo sodišče (1) ugovor dolžnika zavrnilo, (2) dolžniku naložilo, da upniku v roku 8 dni povrne 27,54 EUR nadaljnjih izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti dalje do plačila, ter (4) dolžnika za vlogo z dne 18.2.2009 kaznovalo z denarno kaznijo v višini 300 EUR, katero je dolžan v roku 30 dni plačati na račun Okrajnega sodišča v Celju.

Gornjo odločitev s pravočasno pritožbo izpodbija dolžnica po pooblaščenki, in sicer iz „vseh pritožbenih razlogov“. Glede prve in druge točke izpodbijanega sklepa predlaga razveljavitev sklepa, razveljavitev vseh izvršilnih dejanj, ustavitev izvršilnega postopka zoper dolžnico oziroma omejitev rubeža dolžničine pokojnine dokler ne bo preko odtegljajev pri ZPIZ celotna obveza po sodbi P 77/03 poplačana, upniku ali pa proračunu pa naloži plačilo vseh izvršilnih stroškov, ki znašajo za dolžnico v primeru, da bi morala plačati takso za ugovor in pritožbo 140 EUR in 30 EUR za administrativne stroške, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve ugovora do plačila. Glede četrte točke izpodbijanega sklepa pa predlaga, da se sklep tako spremeni, da se ta točka odpravi kot nezakonita. Bistveni pritožbeni razlogi bodo povzeti v nadaljevanju, ko bo nanje sproti odgovorjeno.

Pritožba je delno utemeljena.

K prvi točki izreka: V utemeljenost pritožbenih navedb, s katerimi pritožba izpodbija prvostopno ugotovitev, da dolžnica v nadzorstveni pritožbi sodišča ni žalila, se pritožbeno sodišče niti ni spuščalo. Za utemeljeno se je namreč izkazala že pritožbena trditev, da glede na to, da dolžnica vloge ni vložila v izvršilnem postopku, prvo sodišče ni imelo podlage za kaznovanje, ter da je sklep zato nezakonit. Izvršilno sodišče lahko namreč po določbi prvega odstavka 109. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP, ki se v postopku izvršbe in zavarovanja uporablja na podlagi 15. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju – v nadaljevanju: ZIZ), kaznuje tistega, ki v vlogi žali sodišče, stranko ali drugega udeleženca v postopku. Povedano še drugače to pomeni, da lahko sodišče tistega, ki v vlogi žali sodišče, kaznuje le, če je vlogo vložil v okviru sodnega postopka (prim. Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 1. knjiga, Aleš Galič, GV Založba, Ljubljana, 2005, str. 451).

Vloga z dne 18.2.2009, zaradi žalitve v kateri je izvršilno sodišče kaznovalo dolžnico, je bila vložena v sodno - upravni zadevi. Vloga je bila namreč naslovljena na predsednika sodišča kot Nadzorstvena pritožba v izvršilnih zadevah opr. št. In 387/2008 in opr. št. 0113 I 1632/2007, s strani predsednika sodišča je bila tudi obravnavana kot nadzorstvena pritožba, saj je bila zavržena s sklepom z dne 13.3.2009, opr. št. Su Np 11/2009 (ta se nahaja v izvršilnem spisu na red. št. 22). Iz predmetnega izvršilnega spisa nadalje izhaja, da je bila izvršilnemu sodišču kopija dolžničine vloge z dne 18.2.2009 predložena s strani predsednika sodišča zaradi podaje poročila za potrebe odločitve o nadzorstveni pritožbi. Izvršilnemu sodišču torej dolžničina vloga ni bila odstopljena v pristojno obravnavanje v okviru izvršilnega postopka. Vloga dolžnice je bila obravnavana le v okviru in za potrebe sodno-upravne zadeve.

Za kaznovanje zaradi žalitve v vlogi, ki torej ni bila vložena v okviru izvršilnega postopka, čeprav se žalitev nanaša na delo izvršilnega sodišča tekom tega izvršilnega postopka, izvršilno sodišče torej ni imelo pravne podlage. Nepravilna uporaba 109. člen ZPP je tako vplivala na zakonitost in pravilnost sklepa, s katerim je bila dolžnici določena kazen. Tako je podana uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbi je bilo potrebno zato v tem delu ugoditi, ter četrto točko sklepa sodišča prve stopnje razveljaviti (15. člen ZIZ v zvezi z tretjo točko 365. člena ZPP, 366. členom ZPP in prvim odstavkom 354. člena ZPP).

Po prvem odstavku 46. člena ZIZ se izvršba začne opravljati pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi, če zakon za posamezna izvršilna dejanja ne določa drugače. Pravna sredstva so namreč v izvršilnem postopku praviloma nesuspenzivna (peti odstavek 9. člena ZIZ). Ker v konkretnem primeru ni bila podana kakšna od z zakonom določenih izjemnih okoliščin, po kateri bi bilo moč izvršbo opravljati šele po pravnomočnosti sklepa o izvršbi, je prvo sodišče ravnalo pravilno, ko je sklep o izvršbi takoj po izdaji poslalo dolžnikovemu dolžniku. Zato pritožba pravno zmotno trdi, da izvršilno sodišče ni imelo nobene zakonske podlage za pošiljanje nepravnomočnega sklepa o izvršbi ZPIZ-u. Zoper dolžnico ne teče „dvojna izvršba“, kot to napačno trdi pritožba. Dejstvo, da je bilo s pravnomočno sodbo odločeno, da sklep o izvršbi opr. št. I 748/99 ostane v veljavi, namreč ne pomeni, da zoper dolžnico še vedno teče izvršilni postopek pod opr. št. I 748/99. Postopek, ki se je začel izvršilni postopek pod opr. št. I 748/99, je bil namreč končan kot pravdni postopek pod opr. št. P 77/2003. Pravnomočna sodba, izdana v pravdnem postopku (torej pod opr. št. P 77/2003), pa v tej izvršilni zadevi predstavlja izvršilni naslov, na podlagi katerega vodi upnik zoper dolžnico izvršbo zaradi izterjave denarne terjatve.

Kljub temu, da v predmetnem izvršilnem postopku ni predlagana prodaja nepremičnin, velja v zvezi s pritožbenimi izvajanji, da „dovolitev spremembe sredstva izvršbe s prodajo dolžničinih nepremičnin zaradi izterjave tako nizkega zneska kot je v konkretnem primeru, ter ob upoštevanju rubeža na pokojnino, pomeni brez dvoma potrditev utemeljenega suma, da je sodnica storila kaznivi dejanji po 216. in 288. členu Kazenskega zakonika“, pojasniti, da sodišče po 34. členu ZIZ dovoli izvršbo za poplačilo denarne terjatve s tistim sredstvom in na tistih predmetih, ki so navedeni v predlogu za izvršbo. Dovoljeno izvršbo pa sodišče omeji na dolžnikov predlog tako, da se ta opravi samo na nekatera sredstva oziroma na nekatere predmete, če zadoščajo za poplačilo terjatve. Iz predmetnega spisa pa ne izhaja, da bi dolžnica tak predlog podala.

Pritožba nadalje trdi, da je dolžnica vložila ugovor (na dne 3.4.2008) iz razloga, ker je pooblaščenka pri ZPIZ-u ugotovila, da je dolžnici že od meseca marca 2008 na podlagi sklepa Okrajnega sodišča v Celju opr. št. I 1632/07 (z dne 12.3.2008) odtegovano po 14 EUR mesečno. Poleg tega pa še trdi, da je dolžnica vložila predlog za odlog izvršbe v pravdni zadevi P 77/03. Niti opravljanje izvršbe, niti vložitev predloga za odlog izvršbe, tudi v kolikor bi bila vložitev takšnega predloga izkazana, ne predstavljata sama po sebi pravno pomembnega razloga, ki bi izvršbo preprečeval (55. člen ZIZ), kot je to pravilno zaključilo že prvo sodišče. Naložitve nadaljnjih izvršilnih stroškov v plačilo dolžnici pritožba obrazloženo ne izpodbija. Zato je bil ta del sklepa preizkušen le v okviru razlogov, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (II. odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP). Ker je bilo tako ugotovljeno, da kakšni drugi razlogi, ki jih uveljavlja pritožba, niso podani, ter da pri tem ni podana niti kakšna od kršitev, na katero mora pritožbeno sodišče paziti uradoma, je bilo potrebno v ostalem delu pritožbo zavrniti, ter v nerazveljavljenem, a še izpodbijanem delu, sklep sodišča prve stopnje potrditi (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 366. in 353. členom ZPP).

K drugi točki izreka: Pooblaščenka dolžnice v pritožbi trdi, da je „sodnica v uteho obrambe očitno dokazanih nezakonitih dejanj svojega sodišča napadla žrtev, to je dolžnico, z izrekom denarne kazni za nekaj, kar dolžnica ni storila“.

Pravica do izjavljanja pred sodiščem ne pomeni pravice stranke oziroma njenega pooblaščenca, da lahko pred sodiščem izjavlja karkoli. Tudi glede izjav, ki bi bile po vsebini sicer lahko bistvene za odločitev, mora stranka kritiko sodne odločbe oziroma ravnanja sodišča izreči spoštljivo, torej tako, da ohranja dostojanstvo in avtoriteto sodišča. Izjava pooblaščenke, po kateri naj bi sodišče sklep o denarni kazni izdalo zato, da bi opravičilo svoja predhodna nezakonita ravnanja, ter katera izdajo sklepa o denarni kazni označuje kot napad sodišča na dolžnico, objektivno ogroža ugled sodišča oziroma spodkopava avtoriteto sodišča. Ker poleg tega pri tej izjavi ne gre za dopustno izvrševanje pravice do izjavljanja v postopku po 22. členu Ustave, ki bi bilo nujno za učinkovitost pravice do sodnega varstva in pravice do pravnega sredstva (23. in 25. člen Ustave), saj nima nobene povezave s pravovarstvenim interesom (presojo utemeljenosti izreka denarne kazni dolžnici), izjava pooblaščenke zato ustreza pravnemu standardu žalitve sodišča, določenem v 109. členu ZPP. Kljub višji toleranci, ki jo narekuje dejstvo, da je pooblaščenka žaljivo izjavo podala v pritožbi zoper sklep, s katero je bil dolžnici izrečen sklep o denarnem kaznovanju, je potrebno upoštevati poseben pomen, ki ga ima zaupanje v sodstvo in spoštovanje avtoritete sodišča pri tem, da sodna veja oblasti lahko uresniči svoje naloge. Zato pooblaščenkino dejanje utemeljuje sankcioniranje, saj bo le na tak način v nadaljevanju mogoče zagotoviti urejenost teka izvršilnega postopka in nujno procesno disciplino.

Po tretjem in četrtem odstavku 11. člena ZPP lahko sodišče izreče denarno kazen do 1.300 eurov, rok, v katerem je treba kazen plačati, pa ne sme biti krajši od petnajst dni in ne daljši od tri mesece. Upoštevaje naravo, vrsto in težo žalitve, je bila pooblaščenki izrečena denarna kazen v višini 400,00 EUR, in sicer predvsem v prepričanju, da jo bo že kazen v tej višini v toliko disciplinirala, da bo v bodoče, v kolikor bo menila, da je sodišče zagrešilo kakšno kršitev, to uveljavljala s pravnimi sredstvi na korekten način, ne pa z žalitvami.

PRAVNI POUK: Zoper sklep pod drugo točko je dovoljena pritožba, o kateri bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

Pritožbo je potrebno vložiti v roku 8 dni od prejema pisnega odpravka tega sklepa. Pritožba mora obsegati navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se sklep izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če je pritožba nerazumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. V kolikor odvetnik pritožbi, ki predstavlja prvo pravdno dejanje za stranko, ne predloži pooblastila, sodišče pritožbo zavrže. Če sodna taksa ni plačana v roku, ki ga določi sodišče v nalogu plačilo sodne takse in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena. Pritožbo je potrebno v izvirniku vložiti pri Okrajnem sodišču v Celju, in sicer v dveh izvodih.