Jedro

Četudi je pritožnica menila, da so sodišče prve stopnje pri odločitvi o denarnem kaznovanju vodili (izključno) izvenpravni, torej nedovoljeni motivi, bi to lahko zatrjevala na dostojen način.

Obrazložitev

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča druge stopnje.

OBRAZLOŽITEV:

1. Sodišče druge stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se dolžničina pooblaščenka kaznuje z denarno kaznijo v višini 400 EUR, ki jo je dolžna plačati na račun Okrajnega sodišča v Celju v roku enega meseca od prejema pisnega odpravka sklepa.

2. Dolžničina pooblaščenka v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge. Zatrjuje zmotnost stališča sodišča druge stopnje, da bi lahko bolj dostojno opisala nepravilnosti pri delu sodnice v obravnavani zadevi, kot je to storila. Na nepravilnosti je pač treba opozoriti tako, da je iz opisa besedne zveze nepravilnost mogoče prepoznati. Dostojanstvo in kredibilnost sodišča sta v obravnavani zadevi resda močno prizadeta s strani sodnikov, ne pa z več kot utemeljenim in dostojnim navajanjem resničnih dejstev pritožnice. Tako očitnih nezakonitosti, kot so se zgodile v obravnavanem postopku, niti ni mogoče sanirati s pravnimi sredstvi, ampak predvsem z vzpostavitvijo odgovornosti sodnikov. Prosi, naj Vrhovno sodišče šteje to vlogo tudi kot pobudo za uvedbo službenega nadzora nad Okrajnim sodiščem v Celju in nad delom prvostopenjske sodnice, ter sodnico ustrezno disciplinsko kaznuje in zoper njo sproži kazenski postopek. Šele potem bo mogoče govoriti o ohranjanju dostojanstva in avtoritete sodišča. Poleg tega je izrek izpodbijanega sklepa tako pomanjkljiv, da ga ni mogoče preizkusiti.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Izrek izpodbijanega sklepa določno opredeljuje pritožničino obveznost. Očitek o pomanjkljivem izreku, ki ga pritožnica niti ne obrazloži, je neutemeljen.

5. Neutemeljeni so tudi očitki v zvezi z razlogi za izrek denarne kazni. Sodišče je svojo odločitev oprlo na določbo 109. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju, v skladu s katero sodišče kaznuje po določbah tretjega do sedmega odstavka 11. člena tega zakona tistega, ki v vlogi žali sodišče, stranko ali drugega udeleženca v postopku. Zavzelo je stališče, da je dolžničina pooblaščenka s pritožbeno navedbo, da je "sodnica v uteho obrambe očitno dokazanih nezakonitih dejanj svojega sodišča napadla žrtev, to je dolžnico, z izrekom denarne kazni za nekaj, kar dolžnica ni storila," ogrozila ugled sodišča oziroma spodkopala njegovo avtoriteto in prekoračila meje dopustnega izvrševanja pravice do izjave.

6. Vrhovno sodišče se strinja s stališčem drugostopenjskega sodišča, da je dolžničina pooblaščenka s sporno navedbo prekoračila meje dopustne kritike odločitve sodišča. Stranka sme v pravnem sredstvu zoper sodno odločbo ostro, odprto in kritično uveljavljati razloge, zaradi katerih je sodna odločba po njenem mnenju nezakonita, vendar pa mora to storiti na način, ki ne zmanjšuje ugleda sodišča. K pravilnosti sodnega odločanja pripomore namreč kvaliteta pravnih argumentov, ne pa ostrina in žaljivost v nastopih in pisnih vlogah strank, naslovljenih na sodišče.(1) Četudi je pritožnica menila, da so sodišče prve stopnje pri odločitvi o denarnem kaznovanju vodili (izključno) izvenpravni, torej nedovoljeni motivi, bi to lahko zatrjevala na dostojen način.

7. Glede na ugotovljene okoliščine je tudi višina izrečene denarne kazni, ki ji sicer pritožnica izrecno ne nasprotuje, primerna.

8. Po ugotovitvi, da niti razlogi, ki jih uveljavlja pritožnica, niti razlogi, ki jih je treba upoštevati po uradni dolžnosti, niso podani, je Vrhovno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (353. člen ZPP).

Op. št. (1): Prim. odločbo Ustavnega sodišča U-I-145/03 z dne 23. 6. 2005, Uradni list RS, št. 69/2005.