Jedro

Tožnica je imela celotno sporno obdobje status samozaposlene osebe (samostojne novinarke), bila je socialno, pokojninsko in invalidsko zavarovana ter ji je tekla delovna doba, ki je vpisana v delovno knjižico, s toženo stranko pa je sklepala pogodbe o medsebojnem sodelovanju. Njeno razmerje s toženo stranko ni prešlo v delovno razmerje, saj bi bila takšna transformacija nezdružljiva z opisanim statusom samostojnega novinarja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevke tožnice, da se ugotovi, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 29. 12. 2006 nezakonita in brez pravnih učinkov ter se razveljavi in ugotovi, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki dne 1. 1. 2007 ni prenehalo; da je tožena stranka dolžna tožnico prijaviti v pokojninsko, zdravstveno in invalidsko zavarovanje ter ji delovno dobo vpisati v delovno knjižico; da ji za čas brezposelnosti dolžna izplačati plačo v bruto znesku 1.919,55 EUR, od te plače obračunati in plačati dolžne davke in prispevke in neto znesek izplačati tožnici, skupaj z zakonskimi zamudnimi obresti od posamezne mesečne plače od vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec; da ji je dolžna izplačati regres v bruto znesku, od tega zneska odvesti vse davke in prispevke skladno zakonom, neto znesek pa izplačati tožnici ter stroške malice in potne stroške prihoda na delo, za čas od 15. 1. 1998 dalje, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega posamičnega zneska od 15. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila in da ji je dolžna povrniti pravdne stroške (I. tč. izreka). V II. tč. izreka je ugotovilo, da ni stvarno pristojno za podredni zahtevek, zato je sklenilo, da se po pravnomočnosti sklepa zadeva odstopi v reševanje stvarno pristojnemu Okrajnemu sodišču v Kopru. V III. tč. izreka je odločilo, da tožena stranka sama nosi svoje stroške postopka.

Zoper sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 388 čl. ZPP in predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, stroške postopka pa naloži v plačilo toženi stranki oziroma, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. V pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo definicije delovnega razmerja iz 4. čl. ZDR. Razmerje med pravdnima strankama ima namreč vse elemente iz 4. čl. ZDR, kar izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišča in izvedenih dokazov. Sodišče je tudi spregledalo 16. čl. ZDR, ki postavlja domnevo obstoja elementov delovnega razmerja. Na toženi stranki je bilo dokazno breme, da elementi delovnega razmerja med pravdnima strankama ne obstajajo. Sodišče ni nikjer obrazložilo, s katerimi dokazi in na kakšen način je tožena stranka uspela dokazati, da delovno razmerje ne obstaja. Nadalje je sodišče spregledalo 11. čl. ZDR, ki prepoveduje opravljati delo na podlagi pogodb civilnega prava. Vse zaslišane priče so izpovedale, da je bila razlika med redno zaposlenimi in pogodbenimi novinarji le v obliki pogodbe in v ničemer drugem. Tožnica je dokazala, da je na njeni strani obstajala volja skleniti delovno razmerje za nedoločen čas, povedala je, da so ji pri toženi stranki pojasnili, da predstavljajo pogodbe o poslovnem sodelovanju le prehod k stalni zaposlitvi. Nesporno je, da je tožnica opravljala delo osebno, česar ni prerekala niti tožena stranka; dokazala je, da je šlo za dlje časa trajajočo delovno aktivnost (za toženo stranko je delala kar 15 let, po pogodbah o medsebojnem sodelovanju 9 let, prej pa kot honorarna sodelavka); delo je opravljala na sedežu tožene stranke; vsak mesec je dobila enako plačilo po pogodbi za opravljeno delo. Za svoje delo je bila normirana in točkovana enako kot redno zaposleni novinarji; ob nedeljah je dežurala enako kot redno zaposleni, imela je 22 do 23 dni rednega letnega dopusta, ki ga je prijavila na istem obrazcu kot redno zaposleni. Tožnica je v službo prihajala vsak dan, na svoje delovno mesto, zaradi potreb delovnega procesa. Sodišče je izpoved priče Š. povzelo drugače, kot je le ta izpovedal, s čimer je bistveno kršilo določbe postopka. Prvostopno sodišče popolnoma izven konteksta tolmači pogoj prisotnosti tožnice na delovnem mestu, pri tem pa sploh ne ugotavlja, kaj delovno mesto tožnice predstavlja. Dokazni postopek je pokazal, da toženka s tožnico ni sklenila pogodb o sodelovanju zaradi različne narave in obsega dela redno zaposlenih in pogodbenih novinarjev, ampak zgolj zaradi finančnih razlogov. Priča V. je potrdila, da so morali tudi pogodbeni novinarji prijaviti koriščenje dopusta in da je tožena stranka temu ustrezno organizirala delovni proces. Navedeno dokazuje, da je tožnica sodelovala v organiziranem delovnem procesu. Tožnica je delala po navodilih urednikov, zato je napačna ugotovitev sodišča, da opisani način dela ne izkazuje, da bi tožnico pri delu zavezovale zahteve in navodila delodajalca. Če sodišče zatrjuje, da obstajajo bistvene razlike med naravo in obsegom dela tožnice in redno zaposlenimi novinarji, bi moralo razlike konkretno in natančno obrazložiti, pa tega ni storilo. Tako eni kot drugi so imeli dnevne zadolžitve in zato niso bili zavezani prihajati vsak dan na sedež delodajalca. Sodišče sedmih predlaganih prič ni zaslišalo, kar predstavlja kršitev pravice tožnice do izvajanja dokazov v njeno korist, zakaj jih ni zaslišalo ni obrazložilo, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka. Ugotovitve sodišča so v nasprotju z izpovedbami prič, nasprotje je med spisovnim gradivom in obrazložitvijo kar je bistvena kršitev postopka. Sodišče napačno tolmači dejstvo, da je tožnica imela status samostojne novinarke. Status je tožnica pridobila izključno zaradi zahteve tožene stranke, potem pa je za toženo stranko delala skoraj 10 let. V teh letih se je pogodbeno sodelovanje po vsebini spremenilo v delovno razmerje. Dokazni postopek je pokazal, da je bila tožnica de facto v delovnem razmerju, zato vsebinsko ne izpolnjuje kriterijev iz uredbe, da bi bila samostojni novinar. Do tega dejstva se sodišče ni opredelilo, kar je bistvena kršitev postopka. To dejstvo je ključnega pomena, saj sodišče tožnici ne priznava delovnega razmerja ravno zaradi pridobljenega statusa samostojne novinarke. Zmotna je ugotovitev, da sodišče tožnici ne more priznati obstoja delovnega razmerja zato, ker jo tožena stranka ni prijavila v zavarovanje. Jasno je, da teh pravic ni imela in ravno te pravice so predmet tožbe. Pa tudi sicer ZDR v 4. čl. ne določa obstoja socialnega zavarovanja kot pogoj za obstoj delovnega razmerja. Obrazložitev je sama s seboj v nasprotju, saj sodišče trdi, da tožnica ni prejemala plače, ki bi bila obračunana po določbah in kriterijih KP, po drugi strani pa ugotavlja, da se nekatere pogodbe o sodelovanju sklicujejo tudi na kolektivno pogodbo. Ker tožena stranka ni ugovarjala, da plačevanje tožničinega dela po istih kriterijih kot redno zaposlenim izključuje obstoj delovnega razmerja, sodišče ne sme iz tega razloga zavrniti tožničinega zahtevka. Identične pravice dokazujejo obstoj delovnega razmerja, ne pa neobstoj le tega. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo kot neutemeljeno. Tožena stranka pojasnjuje, da je predmet presoje pravočasnosti tožbe trenutek prejema odpovedi pogodbe o poslovnem sodelovanju. Glede vročitve odpovedi takšne pogodbe nikjer ni specialno določeno, na kakšen način mora biti opravljena, kot to izredno velja za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka poudarja, da je na tožnici breme, da dokaže izpolnjevanje pogojev za sklenitev delovnega razmerja. Dejstvo, da izpolnjuje pogoje pa v sporu ni ne zatrjevano in ne dokazano. Elementi delovnega razmerja v predmetni zadevi niso podani. Delavka je po pogodbi mesečno izstavila račun. Pogodbeni znesek je vključeval vse pravice v skladu s KP za poklicne novinarje v Sloveniji. V pogodbi o poslovnem sodelovanju z dne 1. 1. 2006 sta stranki soglasni, da ima njuno razmerje značaj neodvisnega razmerja, torej ne drži, da bi na strani pogodbenih strank obstajala volja po sklenitvi delovnega razmerja. Tožnica si je sama krila prispevke za pokojninsko, invalidsko in zdravstveno zavarovanje. Tožnica ima status samostojnega novinarja. Glede na priznavanje davčnih olajšav (107. čl. ZDoh-1) je jasno, da obstoji interes po sklepanju pogodb o poslovnem sodelovanju na podlagi statusa. Ker že sama kolektivna pogodba predvideva enakovredne pravice, kot jih imajo zaposleni novinarji, ni mogoče sklepati, da izpolnjevanje KP s strani naročnika, pomeni tudi voljo po izpolnjevanju obveznosti, enakovrednih tistim v delovnem razmerju. Zakon o medijih je torej tisti predpis, ki omogoča opravljanje dela na podlagi pogodbe civilnega prava, s čimer je podana izjema od obveznosti sklenitve pogodbe o zaposlitvi po 2. odst. 11. čl. ZDR. Tudi sicer pa je potrebno voljo po opravljanju dela na podlagi pogodbe civilnega prava presojati po trenutku sklenitve te pogodbe in ne po volji tožnice, izražene po prenehanju pogodbenega razmerja. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutne bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, pri tem ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, tudi ne tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, pravilno je tudi uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožbene navedbe niso bistvene, saj se ne nanašajo na pravno odločilna dejstva, zato ne morejo vplivati na drugačno pravno presojo ter v posledici na odločitev sodišča. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da ni podana zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je kršitev podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju; ali če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali v zapisniku o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je lahko presodilo miselno pot sodišča prve stopnje, zakaj je presodilo tako, kot to izhaja iz izreka in obrazložitve sodbe, prav tako pa razlogi iz obrazložitve sodbe ne nasprotujejo sami sebi in tudi niso nejasni, prav tako ni podano nasprotje med razlogi in izrekom sodbe.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je podana bistvena kršitev določb postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP, ker sodišče ni zaslišalo vseh predlaganih prič. Navedena kršitev je podana, če sodišče med postopkom ne uporabi kakšne določbe ZPP ali jo uporabi nepravilno in bi to lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da sodišče prve stopnje ni bilo dolžno izvajati vseh predlaganih dokazov, pač pa le tiste dokaze, za katere je ocenilo, da so potrebni, da se ugotovi dejansko stanje in pravno razmerje, ki je pomembno za odločbo, kot to izhaja iz določbe 285. člena ZPP. Neizvedba navedenih dokazov po oceni pritožbenega sodišča ni vplivala na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče se strinja s pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, da iz vsebine pogodb ter specifičnega razmerja, ki sta ga pravdni stranki vzdrževali v posledici sklenitve pogodb o medsebojnem sodelovanju v času od leta 1998 do 2006 ne izhaja, da bi stranki vzpostavili delovno razmerje. Kot izhaja iz listinskih dokazov, sta stranki v tem času sukcesivno sklenili kar pet pogodb o medsebojnem sodelovanju z aneksi in v vse je tožnica vstopala kot samostojna nosilka dejavnosti (samostojni poklicni novinar) in prevzela izvajanje dela v posledici izrecnega soglasja (priloga B2, 2. odst. 1. čl. pogodbe z dne 1. 1. 2006), da ima pogodbeno razmerje značaj neodvisnega razmerja v smislu 1. odst. 18. čl. Zakona o dohodnini. Tožnica je v tožbi navedla, da ima status samostojne novinarke na podlagi odločbe Ministrstva za kulturo od dne 3. 12. 1997 dalje, iz odločbe Ministrstva za kulturo (priloga A27) pa je razvidno, da je status obdržala do dne 6. 7. 2007, ko jo je Ministrstvo za kulturo izbrisalo iz razvida samostojnih novinarjev.

Zakon o medijih (ZMed, Ur. l. RS št. 35/2001 s spremembami) v 1. odst. 21. čl. določa, da je novinar po tem zakonu oseba, ki se ukvarja z zbiranjem, obdelavo, oblikovanjem ali razvrščanjem informacij za objavo prek medijev in je zaposlena pri izdajatelju, ali pa samostojno kot poklic opravlja novinarsko dejavnost (samostojni novinar). Glede na tako zastavljeno zakonsko besedilo je mogoče razbrati, da zakon dopušča, da novinarji opravljajo svoj poklic kot novinarji v delovnem razmerju pri izdajatelju ali pa ta poklic, v posledici odločbe Ministrstva za kulturo, opravljajo samostojno, torej tako, da pri izdajatelju niso v delovnem razmerju, temveč delo opravljajo na podlagi pogodbe, ki ni pogodba o zaposlitvi. Tudi iz besedila 3. odst. 21. čl. ZMed je mogoče sklepati, da je zakonodajalec predvidel situacijo, ko novinarji delo opravljajo na podlagi pogodbe civilnega prava in ne le pogodbe o zaposlitvi, saj 3. odst. 21. čl. ZMed določa, da se novinarju ne sme odpovedati delovnega razmerja (očitno velja za novinarje v delovnem razmerju pri izdajatelju) ali prekiniti sklenjene pogodbe z njim (očitno velja za samostojne novinarje), zmanjšati plače, spremeniti statusa v uredništvu ali kako drugače poslabšati njegovega položaja zaradi izražanja mnenj in stališč, ki so v skladu s programsko zasnovo ter s profesionalnimi pravili, merili in standardi.

Tožnica je imela v celotnem spornem obdobju z odločbo Ministrstva za kulturo podeljen pravni status samostojne novinarke. Imela je status samozaposlene osebe, saj je bila oseba, ki je kot svoj edini ali glavni poklic v Republiki Sloveniji samostojno opravljala dejavnost na področju medijev in je bila vpisana v register samostojnih dejavnosti (razvid samostojnih novinarjev) - 15. čl. Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju( ZPIZ-1, Ur. l. RS št. 106/1999). Novinarji s statusom samostojnega novinarja, glede na Uredbo o postopku in podrobnejših merilih za pridobitev statusa samostojnega novinarja (Uredba, Ur. l. št. 105/2001), lahko opravljajo le novinarsko dejavnost kot edini ali glavni poklic oz. ne morejo opravljati druge samostojne poklicne dejavnosti (6. čl. Uredbe). Samostojni novinar je obvezno socialno, pokojninsko in invalidsko zavarovan (2. alinea 1. odst. 15. čl. ZPIZ-1), zato mu teče tudi delovna doba. Iz dokaznega postopka je razvidno, da je bila tožnica socialno, pokojninsko in invalidsko zavarovana v celotnem obdobju, v katerem je s toženo stranko sklepala pogodbe o medsebojnem sodelovanju, za celotno obdobje ima vpisano tudi delovno dobo v delovno knjižico. Glede na določbe 21. in 22. čl. ZMed, 6. čl. Uredbe ter 1. in 2. odst. 17. čl. ZPIZ-1, tožnica, dokler je imela status samostojne novinarke niti ni mogla biti v delovnem razmerju za poln delovni čas. Določba 17. čl. ZPIZ-1 namreč pravi, da se šteje, da samozaposleni opravljajo samostojno dejavnost kot edini poklic, če niso v delovnem razmerju (1. odst.) oz. da zavarovanci opravljajo samostojno dejavnost kot glavni poklic, če so v delovnem razmerju s polovico ali manj kot polovico polnega delovnega časa (2. odst.). Iz tega razloga je neutemeljeno tožničino zavzemanje za to, da je pogodbeno razmerje med njo in toženo stranko prešlo v delovno razmerje za poln delovni čas, saj bi bila takšna transformacija, že po prej citiranih določbah ZMed, Uredbe ter ZPIZ-1 nezdružljiva s statusom samostojnega novinarja.

Zaradi vsega navedenega je potrebno pritrditi ugotovitvam sodišča prve stopnje, da sodelovanje med strankama ni imelo narave delovnega razmerja, saj pri sklenjenih pogodbah ni šlo za pogodbe o zaposlitvi, temveč za pogodbe o delu, ki so bile sklenjene po obligacijsko pravnih predpisih, z nekaterimi delovnopravnimi elementi, ki pa so posledica ZMed, Uredbe in Kolektivne pogodbe za poklicne novinarje (KPPN, Ur. l. RS št. 31/91 s spremembami) in ne obstoja delovnega razmerja. V zvezi s tem je potrebno poudariti, da je zakonsko podlago za sklepanje tovrstnih pogodb iskati v izrecnih določbah Zakona o medijih, na podlagi katerega je bila tudi sprejeta prej omenjena Uredba.

Tako je zaključiti, da določbe ZMed, glede na zakonsko možnost pridobitve statusa, ter s tem ugodnosti, ki jih le ta prinaša, predstavljajo izjemo iz 2. odst. 11. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 42/2002 s sprememb.), po katerem se sicer delo ne sme opravljati na podlagi pogodb civilnega prava, če obstajajo elementi delovnega razmerja, v skladu s 4. in v povezavi z 20. čl. ZDR (oz. 2. odst. 107. čl. ZDR/90, ki določa prepoved sklepanja pogodb o delu po tem zakonu in določbah Zakona o obligacijskih razmerjih, če gre za dela, za katera je mogoče skleniti delovno razmerje za določen čas ali za delovni čas krajši od polnega delovnega časa ali če gre za avtorska dela). Veljavna zakonodaja ne določa nobenih ovir za tovrstno delo samostojnih novinarjev, ovir za tovrstno pogodbeno sodelovanje pa ni bilo niti pred uveljavitvijo ZMed, saj je tudi Zakon o javnih glasilih (ZJG, Ur. l. RS, št. 18/94) v 4. odst. 35. čl. določal, da lahko uredništvo sestavljajo tudi samostojni novinarji. Ni si mogoče namreč predstavljati, kako bi samostojni novinar sicer delo opravljal drugače in pridobival zaslužek, kot na podlagi vsakokratnih obligacijskopravnih pogodb z naročniki (medijskimi hišami). Kakšne ugodnosti (pravice in obveznosti) glede poslovanja z naročnikom ter sodelovanja z različnimi medijskimi hišami si bo pri tem izposloval, pa je seveda odvisno od posameznikovih pogajalskih zmožnosti. Naročniki morajo že po KPPN samostojnim novinarjem zagotavljati primerljive pravice tistim, iz delovnega razmerja, pri čemer pa samostojnih novinarjev v ničemer ne zavezujejo obveznosti, ki jih imajo sicer delavci v delovnem razmerju, temveč si kot rečeno, obseg obveznosti do naročnika lahko samostojno izposlujejo v vsakem pogodbenem primeru posebej. Dejstvo, da je posamezni samostojni novinar pri pogajanju pristal na določene obveznosti, ki so mu v škodo (npr. konkurenčna prepoved), pa ne more biti upoštevno v tolikšni meri, da bi na podlagi tega sopogodbenika (naročnika), kljub morebitnemu obstoju elementov delovnega razmerja, zadela sankcija transformacije pogodbenega razmerja v delovno razmerje.

Tudi sicer pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bilo glede na postavljen tožbeni zahtevek sporno vprašanje zakonitosti oz. nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožnica ni niti postavila tožbenega zahtevka za ugotovitev obstoja delovnega razmerja neposredno pred 1. 1. 2007 ter na ugotovitev, da to razmerje ni prenehalo in še vedno traja. Že zaradi navedenega je njen tožbeni zahtevek za priznanje pravic iz dela nesklepčen, saj brez predhodnega zahtevka za ugotovitev obstoja delovnega razmerja pri toženi stranki ni nobene pravne podlage za kakršnokoli priznanje pravic iz delovnega razmerja.

Upoštevaje vse navedeno je potrebno zaključiti, da ni niti dejanske niti pravne podlage za tožničin zahtevek in je v posledici navedenega sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo.

Zaradi vsega navedenega in ker pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče je sklenilo, da strani krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka, tožena stranka iz razloga, ker s pritožbo ni uspela, tožeča stranka pa iz razloga, ker odgovor na pritožbo ni bil potreben (1. odst. 165.čl. ZPP v zvezi z 155. čl. ZPP).