Jedro

Tožnica je tožbo za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi vložila v roku iz tretjega odstavka 204. člena ZDR, pri čemer je spregledala, da bi morala zaradi spornosti obstoja delovnega razmerja vsaj istočasno zahtevati tudi ugotovitev obstoja pogodbe o zaposlitvi oziroma delovnega razmerja. S tožbenim zahtevkom, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita in da ji delovno razmerje pri toženi stranki dne 1. 1. 2007 ni prenehalo, bi lahko uspela le v primeru, če bi bil ugotovljen obstoj delovnega razmerja pred 1. 1. 2007, vendar takega zahtevka ni postavila.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnice za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 29. 12. 2006 ter za ugotovitev, da ji delovno razmerje pri toženi stranki dne 1. 1. 2007 ni prenehalo, da jo je tožena stranka dolžna prijaviti v pokojninsko, zdravstveno in invalidsko zavarovanje ter ji delovno dobo vpisati v delovno knjižico, ji izplačati za čas brezposelnosti plačo v bruto znesku 1.919,55 EUR, od katerega je dolžna obračunati in plačati davke in prispevke ter ji izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi, za izplačilo regresa za letni dopust, stroškov prehrane in stroškov za prihod na delo, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter za povrnitev stroškov postopka. Ugotovilo je, da tožnica s toženo stranko ni sklenila pogodbe o zaposlitvi, pač pa pogodbo o poslovnem sodelovanju, pri čemer je zahteve in navodila delodajalca o delovnem času, kraju opravljanja dela, načinu delovnega procesa in podobno niso vezala. Tožnica do tožene stranke ni bila v podrejenem položaju, zato elementi delovnega razmerja niso obstajali.

2. Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je s pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, da iz vsebine pogodb ter specifičnega razmerja, ki sta ga pravdni stranki vzdrževali v posledici sklenitve pogodb o medsebojnem sodelovanju v času od leta 1998 do 2006, ne izhaja, da bi bilo vzpostavljeno delovno razmerje. Ker je sklepanje pogodb civilnega prava med samostojnimi novinarji in medijskimi hišami predvideno tudi v Zakonu o medijih (ZMed, Ur. l. RS, št. 35/2001 in naslednji), prej veljavnem Zakonu o javnih glasilih (ZJG, Ur. l. RS, št. 18/94) in Kolektivni pogodbi za poklicne novinarje (KPPN, Ur. l. RS, št. 31/91 in naslednji), takšno sklepanje v smislu drugega odstavka 11. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002) ni bilo nedopustno. Sicer pa tožbenemu zahtevku, tako kot je bil postavljen, niti ni bilo mogoče ugoditi. Tožnica ni zahtevala ugotovitve obstoja delovnega razmerja pred 1. 1. 2007, pač pa ugotovitev nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi, ki med strankama ni bila sklenjena. Brez predhodne ugotovitve obstoja delovnega razmerja oziroma pogodbe o zaposlitvi, ni pravne podlage za kakršnokoli priznanje pravic iz delovnega razmerja.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga pravočasno revizijo tožnica zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Navaja, da so med strankama obstajali vsi elementi delovnega razmerja, in sicer dvostranskost, prostovoljnost vključitve v delovni proces, organiziranost delovnega procesa, opravljanje dela za plačilo, opravljanje dela osebno, nepretrgoma in po navodilih delodajalca. Tožnica je bila v razmerju do tožene stranke v podrejenem položaju in ni šlo za klasičen primer zunanjega izvajanja storitev. Ne strinja se tudi s stališčem, da je tožbeni zahtevek nesklepčen. Iz zahtevka za ugotovitev, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita in brez pravnih učinkov ter da se razveljavi in se ugotovi, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki dne 1. 1. 2007 ni prenehalo, logično in smiselno izhaja, da ugoditev hkrati predstavlja ugotovitev obstoja delovnega razmerja. Sodišču druge stopnje očita tudi bistvene kršitve, ki jih je zagrešilo, ker ni odgovorilo na vse pritožbene navedbe, s tem pa kršilo tožničino pravico do učinkovitega pravnega sredstva in do kontradiktornega postopka. Sodišče prve stopnje številnih predlaganih dokazov ni izvedlo in tega ni obrazložilo niti z besedo. Sodišče druge stopnje zato ni moglo naknadno utemeljevati, da je sodišče prve stopnje ocenilo, da izvedba dokazov ni potrebna, saj sodišče druge stopnje svoje sodbe v tem delu ne more vsebinsko opreti na hipotetično neobstoječo obrazložitev sodišča prve stopnje. V tem delu so razlogi izpodbijane sodbe nejasni, kar predstavlja bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Nekatere ugotovitve sodišča druge stopnje so tudi protispisne, zato glede na vse navedeno revidentka predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se vsem njenim zahtevkom ugodi, podredno pa razveljavitev sodb sodišča prve in druge stopnje in vrnitev zadeve v novo sojenje sodišču prve stopnje. Ob tem predlaga, naj se odločanje na drugi stopnji odvija pred senatom v drugi sestavi.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

6. Očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka niso podane, saj je sodišče druge stopnje odgovorilo na vse relevantne pritožbene navedbe (in celo na nekaj nebistvenih) in preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so bili navedeni v pritožbi. Izpodbijana sodba sodišča druge stopnje ima razloge o odločilnih dejstvih in jo je zato mogoče preizkusiti.

7. Materialno pravo ni zmotno uporabljeno.

8. Po 19. členu Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) se v postopku v delovnih in socialnih sporih uporabljajo določbe zakona, ki ureja pravdni postopek, če ni s tem zakonom določeno drugače. Po prvem odstavku 2. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) odloča sodišče v mejah postavljenih zahtevkov. Tožnica je s tožbo postavila zahtevek za ugotovitev, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 29. 12. 2006 nezakonita in „brez pravnih učinkov ter se razveljavi in ugotovi, da tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki dne 1. 1. 2007 ni prenehalo“. Glede na to, da med tožnico in toženo stranko pogodba o zaposlitvi ni bila sklenjena, je sodišče prve stopnje (ne da bi bilo sploh potrebno ugotavljati naravo dejanskega razmerja med strankama) tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo. Ključna in pravilna je ugotovitev sodišča druge stopnje (stran 6 obrazložitve), da tožnica ni postavila tožbenega zahtevka za ugotovitev obstoja delovnega razmerja pred 1. 1. 2007 in že zaradi tega ni pravne podlage za kakršnokoli priznanje pravic iz delovnega razmerja.

9. Po četrtem odstavku 15. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002) na obstoj in veljavnost pogodbe o zaposlitvi sicer ne vpliva dejstvo, da stranki nista sklenili pogodbe o zaposlitvi v pisni obliki ali če niso v pisni obliki izražene vse sestavine pogodbe o zaposlitvi iz prvega odstavka 29. člena tega zakona. Po 16. členu ZDR se v primeru spora o obstoju delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem domneva, da delovno razmerje obstaja, če obstajajo elementi delovnega razmerja. Tožnica je sicer zatrjevala obstoj delovnega razmerja oziroma obstoj elementov delovnega razmerja, vendar pa je bil le-ta med strankama sporen. Vrhovno sodišče je že v času veljavnosti Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Ur. l. SFRJ, št. 60/89 in naslednji, ki se je uporabljal kot predpis Republike Slovenije) zavzelo stališče, da mora delavec, če je obstoj delovnega razmerja sporen, najprej zahtevati varstvo pravic pri delodajalcu (bivšem oziroma domnevnem) in nato tudi v sodnem postopku (1). Domneva o obstoju delovnega razmerja pomeni tudi obstoj pogodbe o zaposlitvi, čeprav je stranki nista sklenili v pisni obliki. Vsak poseg delodajalca v veljavnost take pogodbe o zaposlitvi pomeni kršitev pravice, zoper katero lahko delavec uveljavlja sodno varstvo v za to predpisanih rokih (2). Tudi prenehanje veljavnosti (domnevne) pogodbe o zaposlitvi pomeni poseg delodajalca oziroma kršitev pravice, ki jo delavec lahko uveljavlja v skladu s tretjim odstavkom 204. člena ZDR. Tožnica je tožbo za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi vložila v roku iz tretjega odstavka 204. člena ZDR, pri čemer pa je spregledala, da bi morala zaradi spornosti obstoja delovnega razmerja vsaj istočasno zahtevati tudi ugotovitev obstoja pogodbe o zaposlitvi oziroma delovnega razmerja. V primeru, ko je obstoj delovnega razmerja sporen, ima delavec namreč dve možnosti: dokler razmerje še traja (oziroma dokler ni odpovedano), delavec lahko na podlagi tretjega odstavka 15. člena in po postopku, predpisanem v prvem in drugem odstavku 204. člena ZDR, zahteva od delodajalca priznanje obstoja delovnega razmerja in izročitev pisne pogodbe o zaposlitvi. Ko pa razmerje že preneha (oziroma je odpovedano), mora delavec uveljavljati sodno varstvo (glede obstoja delovnega razmerja in prenehanja le-tega) v roku, določenem v tretjem odstavku 204. člena ZDR. Zato bi s tožbenim zahtevkom, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita in da ji delovno razmerje pri toženi stranki dne 1. 1. 2007 ni prenehalo, tožnica lahko uspela le v primeru, če bi bil ugotovljen obstoj delovnega razmerja pred 1. 1. 2007. Tožnica pa takega zahtevka ni postavila. Glede na to, da obstoj delovnega razmerja tožnice pri toženi stranki pred 1. 1. 2007 ni ugotovljen, tudi niso pravno pomembne revizijske navedbe o tem, da so obstajali elementi delovnega razmerja (3).

10. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje, ko je presodilo, da za tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi in priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja ni pravne podlage, odločilo pravilno.

11. Zato je revizijsko sodišče v skladu s 378. členom ZPP zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.

Op. št. (1): Prim. sodbo VS RS VIII Ips 67/2006 z dne 5. 12. 2006 in sklep VIII Ips 34/2006 z dne 9. 1. 2007 Op. št. (2): Prim. sklep VS RS VIII Ips 123/2007 z dne 27. 9. 2007 Op. št. (3): Prim. sodbo VS RS VIII Ips 260/2007 z dne 18. 11. 2008