Jedro

Tožnica je delovni invalid III. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni in ji je priznana pravica do dela na drugem delovnem mestu z omejitvami, s polovico polnega delovnega časa od 6. 9. 2007 dalje. Pri tožnici ni prišlo do takšnih sprememb v zdravstvenem stanju, zaradi katerih bi prišlo do nadaljnjega zmanjšanja njene delovne zmožnosti oziroma poslabšanja invalidnosti. Zato je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek za odpravo upravnih odločb tožene stranke z razvrstitvijo v v I. kategorijo invalidnosti utemeljeno zavrnilo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica trpi sama svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravi odločba tožene stranke št. ... z dne 30. 9. 2013 in odločba št. ... z dne 3. 1. 2014 ter da se tožnico razvrsti v I. kategorijo invalidnosti zaradi bolezni in se ji prizna pravica do invalidske pokojnine od dne izdaje odločbe prve stopnje, o čemer bo tožena stranka odločila s posebno odločbo, in da ji tožena stranka povrne stroške postopka. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka, ko je sodišče pridobilo tudi izvedensko mnenje izvedenskega organa in člana tega izvedenskega organa tudi zaslišalo, je zaključilo, da pri tožnici ni podano kakšno zdravstveno stanje v času izdaje izpodbijane odločbe toženca, da ni več zmožna opravljati nobenega organiziranega pridobitnega dela oziroma, da nima več preostale delovne zmožnosti, saj pri nje še naprej obstoji III. kategorija invalidnosti s podano časovno razbremenitvijo 4 ur in s preostalimi stvarnimi razbremenitvami.

2. Pritožuje se tožnica. Uveljavlja kršitev določb Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji, ZDSS-1), ker sodišče zavarovanke ni zaslišalo. Zakon ne predvideva, da se zaslišanje zavarovanca sploh ne opravi. Tožnica bi lahko najbolj natančno izpovedala o tem, kako vse njene diagnoze ter bolezenska stanja vplivajo na njeno delazmožnost. Gre za kršitev pravice do izvedbe predlaganega dokaza, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev iz 8. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, ZPP). Prav tako je bilo kršeno načelo materialne resnice. Iz več izvidov zdravnikov specialistov izhaja jasno mnenje, da bi bila pri tožnici smiselna in potrebna invalidska upokojitev ter, da ni več zmožna za delo. Izvedenec je podal le pavšalno pojasnilo, da specialisti ožje ocenjujejo svoje področje in nimajo vseh podatkov tako kot izvedenci. Izvedenec ni zanikal izvidov specialistov in jim ni oporekal, zanikal pa je njihov pomen za ugotavljanje invalidnosti. Pritožba meni, da lečeči specialist obravnava tožnico na področju, ki ga najbolj pozna in obvlada in ima tako boljši vpogled v njeno stanje na posameznem področju kot izvedenec. Izvedenec, ki je na zaslišanju omenjal merljiv funkcionalni izvid se očitno ne zaveda, da splošno zdravstveno stanje tožnice ne more biti kot celota boljše, če so posamezni odseki njenega zdravstvenega stanja vsak zase slabi. Če več posameznih lečečih specialistov (nevrokirurg, internist, psihiater) vsak zase ugotovi, da so podani pogoji za invalidnost I. kategorije ter popolna nezmožnost za delo, je življenjsko nelogično, da je celovito stanje tožnice takšno, da ne ustreza I. kategoriji invalidnosti. Navedena ugotovitev prvostopenjskega sodišča tako predstavlja absolutno bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj so razlogi sodbe nejasni. Sodišče bi moralo zaslišati tudi specialiste, ki so tožnico obravnavali od leta 2007 dalje. Sodišče je zgolj nekritično sledilo mnenju izvedenskega organa in je zato ostalo dejansko stanje nepopolno oziroma zmotno ugotovljeno. Z navedenim je sodišče kršilo načela materialne resnice iz 61. člena ZDSS-1 ter preiskovalnega načela iz 62. člena ZDSS-1. Sodišče vrsto dokazov ni izvedlo niti se do njih ni opredelilo. Neizvedbo predlaganih dokazov tožeče stranke ni navedlo niti v dokaznem niti v posebnem sklepu, niti jih ni navedlo v sodbi, kar pomeni absolutno bistveno kršitev iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Predstavnik delodajalca bi lahko izpovedal o naravi dela tožnice, o fizičnih in psihičnih omejitvah pri njenem delu ter o težavah, s katerimi se tožnica sooča na delovnem mestu zaradi svojega psihofizičnega stanja. Osebna zdravnica bi vedela izpovedati o splošnem zdravstvenem stanju tožnice oziroma posledicah skupka njenih diagnoz in bolezenskih stanj na njeno splošno psihofizično stanje. Sodišče se ni opredelilo do tožničine omejene gibljivosti ter zakrčenosti, ki ji otežkoča celo sam prihod na delovno mesto. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijane sodbe v okviru pritožbenih navedb in v obsegu, kakor ga določa 2. odstavek 350. člena ZPP. Po opravljenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti niti do tistih, ki jih navaja pritožba.

5. Prvostopenjsko sodišče je v skladu s prvim odstavkom 81. člena v zvezi z 63. členom ZDSS-1 presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke št. ... z dne 3. 1. 2014, s katero se je zavrnila pritožba tožnice zoper odločbo Območne enote A. št. ... z dne 30. 9. 2013. S slednjo je bilo odločeno, da se zahteva za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja zavrne.

6. V obravnavani zadevi gre za spor zaradi uveljavljanja novih pravic iz invalidskega zavarovanja na podlagi I. kategorije invalidnosti. Sporno v predmetni zadevi je, ali je pri tožnici prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja in ali je prišlo do takšnega poslabšanja zdravstvenega stanja, da ni več zmožna za pridobitno delo in je tako invalid I. kategorije invalidnosti in na tej podlagi upravičena do invalidske pokojnine.

7. V 71. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, ZPIZ-1) je določeno, da če se zavarovancu, pri katerem je podana invalidnosti II. ali III. kategorije, že ugotovljena invalidnost poslabša ali nastane nov primer invalidnosti zaradi bolezni ali poškodbe izven dela tako, da izpolnjuje pogoje za pridobitev nove pravice, pridobi to pravico, če na dan nastanka spremembe ali nove invalidnosti izpolnjuje pogoje starosti in zavarovanja oziroma pokojninske dobe, določene s tem zakonom za pridobitev nove pravice. V 1. alineji drugega odstavka 60. člena ZPIZ-1 je opredeljena I. kategorija invalidnosti in določeno, da se v I. kategorijo invalidnosti razvrsti zavarovanec, če ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali, če je pri njem podana poklicna invalidnost, nima pa več preostale delovne zmožnosti.

8. Takšnega stanja sodišče prve stopnje po izvedenem dokaznem postopku, potem ko je pridobilo še mnenje Komisije za fakultetna izvedenska mnenja pri A. Univerze C., v sestavi specialista medicine dela, prometa in športa, psihiatrinje in specialista nevrologa in ko je zaslišalo še izvedenca za medicino dela, prometa in športa, ni ugotovilo in je utemeljeno tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke z dne 30. 9. 2013 in z dne 3. 1. 2014, da se tožnica razvrsti v I. kategorijo invalidnosti in se ji prizna pravica do invalidske pokojnine, zavrnilo.

9. Napačno je stališče pritožbe, da je zaslišanje zavarovanke po določbi 59. člena ZDSS-1 obvezno. V postopku v delovnih in socialnih sporih se uporabljajo določbe zakona, ki ureja pravdni postopek, če ni z ZDSS-1 določeno drugače (19. člen ZDSS-1). Določba 59. člena, da se pod določenimi pogoji zaslišanje zavarovanca lahko izvede v pisni obliki je v ZDSS-1 zaradi specifične strukture strank v socialnih sporih, saj bi ob izostanku te določbe lahko v drugih okoliščinah to pomenilo nedopusten odstop od temeljnega načela iz prvega odstavka 4. člena ZPP, da sodišče odloči o tožbenem zahtevku na podlagi ustnega, neposrednega in javnega obravnavanja. Določilo 59. člena ZDSS-1 tako ni mogoče tolmačiti v smislu pritožbenih navedb, da ZDSS-1 ne predvideva, da se zaslišanje zavarovanca sploh ne opravi. Obravnavanje pred sodiščem ne pomeni dokazovanja z zaslišanjem stranke, ampak pomeni izjasnjevanje o relevantnih dejstvih.

10. Načelo materialnopravnega vodstva iz 7. člena ZPP in proste presoje dokazov iz 8. člena ZPP vključujeta tudi pravico do odločitve in izbire, kateri dokazi so za odločitev pomembni in kateri ne. To velja tako za zaslišanje prič kot tudi za zaslišanje strank. Zaslišanje strank je dokaz, ki ga sodišče izvede le takrat, kadar drugih dokazi ne zadoščajo za odločitev oziroma, če ugotovi, da je to za odločitev potrebno. Sodišče samo presodi, ali bo izvedlo ta dokaz ali ne. V okviru ugotavljanja invalidnosti in preostale delovne zmožnosti je potrebno pri ugotavljanju dejanskega stanja izhajati predvsem iz tega, da je vprašanje, ali je pri nekom nastopila invalidnost in katera stopnja invalidnosti, materialnopravno vprašanje, ki ga ureja 60. člen ZPIZ-1. Vprašanje delovne zmožnosti zavarovanca in omejitve pri delu iz zdravstvenih razlogov so dejanska vprašanja zdravstvenega stanja, ki se lahko ugotavljajo le na podlagi zdravstvene dokumentacije dostopne oziroma znane v času izdaje izpodbijanih odločb tožene stranke, nikakor pa ne z zaslišanjem strank glede njihovega zdravstvenega stanja. Navedenega dejanskega stanja tako ni mogoče ugotavljati z zaslišanjem tožnice.

11. Prvostopenjsko sodišče je v točki 11 obrazložitve pravilno pojasnilo, da je potrebno ločiti med vlogo lečečih specialistov in sodnih izvedencev, s tem pa tudi med mnenji in priporočili prvih, ki pacienta zdravijo ter sodnih izvedencev, ki kot medicinski strokovnjaki pri podajanju izvedenskih mnenj morajo upoštevati tudi definicijo invalidnosti, ki ni zgolj medicinska kategorija. Naloga postavljenega izvedenskega organa ni bila samo ugotavljanje zdravstvenega stanja na posameznem področju tožnice temveč tudi podajanje skupnega mnenja glede tožničine delazmožnosti. Pri tem je izvedenec posebej pojasnil, da ocena delazmožnosti ni nek povzetek diagnoz niti ne povzetek anamnestičnih zapisov različnih specialistov pač pa ocena funkcionalnega statusa, ki se tehta z obremenitvami, škodljivostmi in tveganji delovnega okolja. Izvedenci so mnenje podali tako ob preučitvi psihiatričnih kot somatskih izvidov. V zvezi z psihiatrično diagnozo tožnice je specialist psihiater v zadnjem izvidu eksplicitno napisal, da naj bo težišče ocenjevanje preostale delazmožnosti v somatskih diagnozah. Izvedenka psihiatrinja je posebej preučila tudi psihološke izvide in pa konkretno funkcioniranje, predvsem eventualni kognitivni upad ob samem pregledu in ugotovila, da na kognitivni ravni ni klinično pomembnih motenj. Prav tako tudi iz psiholoških izvidov ne izhaja, da bi kognitivne motnje v obdobju od predhodnega do sedanjega ocenjevanja pomembneje napredovale.

12. Predmetna zadeva se izključno nanaša na to, ali je pri tožnici prišlo do stanja nove invalidnosti, saj je tožnica delovni invalid III. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni in ji je priznana pravica do dela na drugem delovnem mestu, kjer bo opravljala delo izključno v drugi polovici dopoldanske izmene, brez nenadnih fizičnih obremenitev in ne v nevarnih situacijah, kjer bi v primeru nenadne motnje zavesti lahko poškodovala sebe ali ogrozila druge, s polovico polnega delovnega časa od 6. 9. 2007 dalje. Pri tožnici so bile ostale diagnoze ocenjevane že v letu 2007 in ima zato tudi ustrezno časovno omejitev in stvarne razbremenitve, po tem obdobju pa je novo stanje po operaciji hernije discusa. V zvezi s tem je izvedenski organ ugotavljal, da kljub tožničinim navajanjem, da težko sedi in hodi, ne ugotavlja funkcionalne motenosti, torej, da je gibljivost ustrezna, prav tako pa tudi ne nevroloških izpadov, ki jih ne opisuje niti njen lečeči nevrolog. Glede na naravo njenega dela, dela na samostojnem delu urejanje obrazcev, kjer si tempo in ritem dela narekuje sama, ne pa sam proces dela oziroma stranke, kjer lahko med delom vstane in se razhodi, zaradi zahtev procesa dela ali zaradi urejajoče se bolečine je izvedenski organ ocenil, da je za takšno delo zmožna še naprej. Ostalo zdravstveno stanje, tožnica se zdravi zaradi sladkorne bolezni in je na inzulinu brez kroničnih zapletov, je na terapiji zaradi bolezni Basedow, epilepsije, ob terapiji nima napadov z izgubo zavesti, gre le za krajše „odsotnosti“ - žariščni napadi in ponavljajoče se depresivne motnje v okviru katere pa terapevtske možnosti še niso izčrpane, posebej s strani psihološkega saporta k vsaj delni aktivaciji oziroma v psihoterapevtski podpori k bolje prilagojenemu in bolj proaktivnemu spoprijemanju s stresom), prav tako ne predstavljajo takšnega dejanskega stanja, da bi bilo potrebno tožnico razvrstiti v I. kategorijo invalidnosti.

13. Dejansko stanje glede tožničinega dela je sodišče ugotavljalo na podlagi dokumentacije. Tožnica je bila nazadnje razporejena na delovno mesto manipulant in števec gotovine. To delo opravlja v okviru 4 ur v drugi polovici dopoldanskega delovnega časa. Vodi evidence in izroča čeke pravnim osebam, glavno opravilo je vnos plačilnih nalogov v terminal. Navedeno delo je tožnica pri delodajalcu opravljala po ugotovljeni invalidnosti in sicer do 1. 12. 2011, od takrat dalje pa opravlja manj zahtevna administrativna dela. Kakšno delo tožnica opravlja tekom postopka pred prvostopenjskim sodiščem tudi ni bilo sporno in tako tudi prvostopenjsko sodišče ni imelo nobenih razlogov za izvajanje dokazov v tej smeri.

14. Kljub v predsodnem postopku enotnim mnenjem invalidskih komisij, da pri tožnici ni prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja in do popolne izgube delovne zmožnosti v smislu I. kategorije invalidnosti, je bil eden izmed ključnih razlogov, da je sodišče prve stopnje pridobilo še mnenje Komisije za fakultetna izvedenska mnenja pri B. fakulteti Univerze v C. prav medicinska dokumentacija, v kateri je iz izvida psihiatra oziroma psihološkega poročila izhajalo, da bi bila smiselna dokončna upokojitev (psihološki pregled 19. 6. 2013) in tudi iz mnenja internista, kjer se zdravi zaradi sladkorne bolezni od leta 2005 dalje, ki je menil, da je nezmožna za svoje delo (izvid z dne 10. 12. 2012). Z izvedenskim mnenjem in zaslišanjem izvedenca je sodišče prve stopnje navedena vprašanja glede nezmožnosti za delo tožnice dovolj temeljito in tudi prepričljivo razčistilo. V vseh bistvenih elementih so odgovori na vprašanje, ali je pri tožnici prišlo do poslabšanja in do I. kategorije invalidnosti, tudi ustrezno in strokovno obrazloženi. Tožnico pa so izvedenci tudi osebno pregledali in imeli na razpolago celotno medicinsko dokumentacijo.

15. Prvostopenjsko sodišče je utemeljeno zavrnilo dokazni predlog po postavitvi novega izvedenca oziroma izvedenskega organa in to tako v dokaznem sklepu kakor v obrazložitvi izpodbijane sodbe tudi ustrezno obrazložilo. Sodišče prve stopnje v mnenju izvedenskega organa ni našlo nobenih nasprotij ali pomanjkljivosti, ki bi zbudili dvom v pravilnost podanega mnenja še zlasti potem, ko je sodišče izvedenca medicine dela, prometa in športa še podrobno zaslišalo v zvezi s številnimi pripombami tožnice. Sodišče prve stopnje je izvedensko mnenje kot samostojni dokaz v povezavi z ostalimi dokazi, tudi pravilno dokazno ocenilo. Z izvedenskim mnenjem se na strokoven način na podlagi objektivnih dokazov ugotavlja in presojajo medicinska vprašanja, relevantna za samo odločitev. Mnenje drugih izvedencev se zahteva, če so v mnenju enega ali več izvedencev nasprotja ali pomanjkljivosti ali če nastane utemeljen dvom v pravilnost podanega mnenja, te pomanjkljivosti ali dvom pa se ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem (3. odstavek 354. člena ZPP). Takšne situacije v predmetni zadevi ni bilo zato prvostopenjsko sodišče tudi ni imelo nobenega razloga, da bi sledilo dokaznemu predlogu tožeče stranke po postavitvi novega izvedenca oziroma izvedenskega organa.

16. Ker pri tožnici ni prišlo do takšnih sprememb v zdravstvenem stanju, zaradi katerih bi prišlo do nadaljnjega zmanjšanja njene delovne zmožnosti oziroma poslabšanja invalidnosti, tožena stranka utemeljeno ni sledila tožničinemu zahtevku za priznanje pravic na podlagi invalidnosti I. kategorije oziroma sodišče prve stopnje ni zmotno uporabilo materialnega prava, ko je tožničin zahtevek za odpravo zavrnilnih odločb tožene stranke in razvrstitve tožnice v I. kategorijo invalidnosti kot neutemeljen zavrnilo.

17. Glede na navedeno pritožbeni razlogi niso podani zato je sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo. Tožnica, ki v pritožbi ni uspela, sama trpi stroške pritožbe.