Jedro

Neutemeljen je očitek, da je sodišče zmotno uporabilo določbo prvega odstavka 71. člena ZPIZ-1, ker tožnice ni razvrstilo v I. kategorijo invalidnosti zaradi bolezni. Ob ugotovitvi, da pri tožnici v času izdaje izpodbijane odločbe tožene stranke ni bilo podano takšno zdravstveno stanje, da ne bi bila več zmožna opravljati nobenega organiziranega pridobitnega dela in da je pri tožnici še naprej podana III. kategorija invalidnosti, je sodišče pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zavrnilo tožničin zahtevek za priznanje novih pravic iz naslova nove invalidnosti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin zahtevek za odpravo odločb tožene stranke z dne 30. 9. 2013 in 3. 1. 2014 ter zahtevek, da se tožnico uvrsti v I. kategorijo invalidnosti zaradi bolezni in da se ji prizna pravica do invalidske pokojnine od dne izdaje odločbe prve stopnje, o čemer bo tožena stranka odločila s posebno odločbo. Zahtevek je zavrnilo na podlagi ugotovitve, da v času izdaje izpodbijane odločbe tožene stranke zdravstveno stanje tožnice ni bilo takšno, da ne bi bila več zmožna opravljati nobenega organiziranega pridobitnega dela oziroma, da ne bi imela več preostale delovne zmožnosti. Takšna ugotovitev temelji na izvedenskem mnenju Komisije za fakultetna izvedenska mnenja pri Medicinski fakulteti, Univerze v Ljubljani.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnice in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči prvostopenjskega sodišča, zavrnilo je stališče tožnice, da določba 59. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami) pomeni, da je v socialnih sporih obvezno zaslišanje stranke. Načeli materialnopravnega vodstva in proste presoje dokazov vključujeta tudi pravico sodišča da izbere, kateri dokazi so za odločitev pomembni in kateri ne. Delovno zmožnost zavarovanca se lahko ugotavlja le na podlagi zdravstvene dokumentacije dostopne, oziroma znane v času izdaje izpodbijanih odločb tožene stranke, nikakor pa ne z zaslišanjem strank glede njihovega zdravstvenega stanja. Dokaz z zaslišanjem strank sodišče izvede le takrat, kadar drugi dokazi ne zadoščajo za odločitev, oziroma če ugotovi, da je to za odločitev potrebno.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami). Sodna praksa trdno stoji na stališču, da gre v primeru, ko sodišče brez upravičenega razloga ne zasliši stranke, ki je predlagala svoje zaslišanje, za kršitev pravice te stranke do dokaza, kot sestavnega dela pravice do izjavljanja v postopku. Sodišče je tožnici s tem, ko je ni zaslišalo, odvzelo možnost obravnavanja pred sodiščem. Onemogočanje, da se izjavi o odločilnih dejstvih, je tožnico postavilo v izrazito neenakopraven in podrejen položaj. Zmotno je stališče, da dejanskega stanja v konkretnem primeru ni mogoče ugotavljati z zaslišanjem tožnice. Nasprotno, le z njenim zaslišanjem bi ga bilo mogoče v celoti ugotoviti. Potrebno je razlikovati med zaslišanjem strank in zaslišanjem priče. Priče nimajo pravice do izjave, stranke pa jo imajo, ta pravica pa se lahko udejanji le z njihovim zaslišanjem. Odločanje o zaslišanju prič je morda res v pristojnosti sodišča, tega pa ni mogoče reči za zaslišanje strank. Pravica do izjave zajema tudi pravico, da stranka ob svojem zaslišanju pojasni dejansko stanje. Podana je tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj iz izvidov specialistov izhaja, da bi bila pri tožnici smiselna in potrebna invalidska upokojitev in da tožnica ni več zmožna za delo, izvedenec pa je kljub temu ugotovil, da je pri tožnici še naprej podana zgolj III. kategorija invalidnosti. V skladu z načelom materialne resnice bi sodišče moralo zaslišati tudi specialiste, ki so tožnico obravnavali od leta 2007 dalje, saj njihovi izvidi kažejo povsem drugačno sliko kot izvedensko mnenje. Tožnica je predlagala celo vrsto dokazov, ki jih sodišče prve stopnje ni izvedlo, ne da bi za to navedlo razloge. S tem je bila tožnici odvzeta možnost učinkovitega pravnega sredstva, kar spet pomeni bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče druge stopnje se do teh navedb ni opredelilo, zato je podana tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je zmotno uporabilo določbo 71. člena Zakona o pokojninskem in invalidske zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami), saj je bilo napačno rešeno vprašanje, ali je pri tožnici nastopila invalidnost in katere stopnje invalidnost je nastopila.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

6. Revizija neutemeljeno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi bila podana, ker sodišče ni zaslišalo tožnice. Tožnica je dokazni predlog za izvedbo dokaza s svojim zaslišanjem podala v vlogi z dne 28. 1. 2015, ne da bi pri tem konkretno navedla, o katerih dejstvih naj se jo zasliši. Dokazni predlog z zaslišanjem tožnice je bil podan na koncu sklopa navedb, s katerimi je tožnica izpodbijala pravilnost ugotovitev invalidske komisije II. stopnje. V tem sporu je bila pravilnost teh ugotovitev presojana s pomočjo dokaza z izvedencem, ki je opravil tudi osebni pregled tožnice. Pravilno je stališče sodišča druge stopnje, da z zaslišanjem stranke praviloma ni možno dokazovati invalidnosti in preostale delovne zmožnosti. Sodišče ni kršilo tožničine pravice do izjave, s tem, da tožnice ni zaslišalo kot stranko, temveč je dejstva v zvezi z njeno delazmožnostjo ugotavljalo s pomočjo izvedenca.

7. Zgrešeno je revizijsko stališče, da se pravica stranke do izjave uresničuje z njenim zaslišanjem. V resnici je ravno obratno. Stranka pravico do izjave uresničuje z navedbami, ki jih mora podati najkasneje do zaključka prvega naroka za glavno obravnavo, kot stranka pa ne more biti zaslišana o dejstvih, ki niso bila del trditvene podlage ene od strank v postopku. Revizijsko stališče pomeni, da ne bi bilo več razlikovanja med navedbami stranke in njeno izpovedbo. Vendar pa ZPP temelji ravno na tem razlikovanju. Strankine navedbe so del trditvenega gradiva in izraz njene procesne volje, izpovedba strank pa je dokazno sredstvo, s katerim stranka dokazuje svoje navedbe.

8. Revizija se neutemeljeno sklicuje na stališče Vrhovnega sodišča v sklepu II Ips 1231/2008 z dne 31. 5. 2012, saj ne gre za primerljivi zadevi. V navedeni zadevi je bilo kršeno pravilo o obojestranskem zaslišanju obeh strank in je v tem kontekstu potrebno razumeti stališče, da gre za kršitev pravice stranke do (izvedbe predlaganega) dokaza, kot sestavnega dela pravice do izjavljanja v postopku in zato za absolutno bistveno kršitev postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kadar sodišče (brez upravičenega razloga) ne zasliši stranke, ki je (primarno) predlagala svoje zaslišanje.

9. Res je, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj ni izvedlo dokaza z zaslišanjem tožnice, vendar je sodišče druge stopnje ustrezno pojasnilo, zakaj izvedba tega dokaza za odločitev ni bistvena. Izpodbijana sodba je s tem zadostila zahtevam, ki v zvezi z jamstvi strankam v dokaznem postopku izhajajo iz določbe 22. člena URS, zato kršitev te določbe ni podana.

10. Zmotno je revizijsko stališče, da je bilo kršeno načelo materialne resnice, ker sodišče ni zaslišalo vseh specialistov, ki so po letu 2007 obravnavali tožnico. Načelo materialne resnice, kot ga določa 61. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami), ne pomeni, da bi sodišče po uradni dolžnosti moralo izvajati dokaze, ki jih stranke sploh niso predlagale. Tožnica namreč ni predlagala, da se zaslišijo vsi izvedenci, ki so jo obravnavali, kar pomeni, da očitno šteje, da bi sodišče ta dokaz moralo izvajati po uradni dolžnosti. V skladu s prvim odstavkom 62. člena ZDSS-1 sodišče lahko tudi po uradni dolžnosti izvede dokaze, če po izvedbi vseh dokazov, ki so jih predlagale stranke, ne more ugotoviti dejstev, ki so pomembna za odločitev. V tem sporu je sodišče po izvedbi predlaganih dokazov ugotovilo vsa odločilna dejstva, zato sploh ne gre za situacijo, ki ureja 62. člen ZDSS-1. 11. Revizijski očitek, da sodišče prve stopnje ni izvedlo tudi več drugih predlaganih dokazov tožnice, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, je do te mere nekonkretiziran, da ga ni mogoče preizkusiti.

12. Tožnica uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, vendar vsi razlogi, ki jih v zvezi s tem navaja v okviru točke III. revizije, dejansko pomenijo prikrito uveljavljanje zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar pa ni dopusten revizijski razlog. Tožnica v tem delu izraža nestrinjanje z ugotovitvami iz izvedenskega mnenja in s pojasnili, ki jih je na zaslišanju dal izvedenec A. A., vendar razlogom izpodbijane sodbe glede dejstev, ki jih je sodišče ugotavljalo s pomočjo izvedenca, ni mogoče očitati, da bi bili nejasni ali med seboj v nasprotju.

13. Neutemeljen je očitek, da je sodišče zmotno uporabilo določbo prvega odstavka 71. člena ZPIZ-1, ker tožnice ni razvrstilo v I. kategorijo invalidnosti zaradi bolezni. Ob ugotovitvi, da pri tožnici v času izdaje izpodbijane odločbe tožene stranke ni bilo podano takšno zdravstveno stanje, da ne bi bila več zmožna opravljati nobenega organiziranega pridobitnega dela in da je pri tožnici še naprej podana III. kategorija invalidnosti, je sodišče pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zavrnilo tožničin zahtevek za priznanje novih pravic iz naslova nove invalidnosti. V skladu s prvim odstavkom 71. člena ZPIZ-1 zavarovanec, pri katerem je podana invalidnost II. ali III. kategorije in se njegova ugotovljena invalidnost poslabša ali nastane nov primer invalidnosti zaradi bolezni in poškodbe izven dela tako, da izpolnjuje pogoje za pridobitev nove pravice, pridobi to pravico, če na dan nastanka spremembe ali nove invalidnosti, izpolnjuje pogoje starosti in zavarovalne dobe oziroma pokojninske dobe določene s tem zakonom za pridobitev nove pravice. Pri tožnici ni prišlo do takšnega poslabšanja že ugotovljene invalidnosti, da bi zaradi tega lahko pridobila nove pravice.

14. Neutemeljeno se tožnica sklicuje tudi na določbo 1. alineje drugega odstavka 60. člena ZPIZ-1 o razvrščanju v I. kategorijo invalidnosti. Vanjo se zavarovanec razvrsti, če ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela, ali če je pri njem podana poklicna invalidnost, nima pa več preostale delovne zmožnosti. V postopku je bilo ugotovljeno, da pri tožnici ni prišlo do nezmožnosti opravljanja organiziranega pridobitnega dela, zato je tožena stranka z izpodbijanimi odločbami utemeljeno zavrnila tožničino zahtevo za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja.

15. Vrhovno sodišče ugotavlja, da z revizijo uveljavljeni razlogi niso podani, zato je na podlagi 378. člena ZPP revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.