Jedro

Posest tožnikov ni bila dobroverna, saj sta vedela oziroma morala vedeti, da sklenitve predpogodbe za pridobitev lastninske pravice ne zadostuje. To pomeni, da ni prišlo do priposestvovanja spornega dela parcele in zato tudi ne do konkurence dveh originarnih načinov pridobitve lastninske pravice.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da sta tožnika vsak do ½ solastnika dela nepremičnine parc. št. 201/167, vl. št. 479 k.o. ... in za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila. Tožnika sta tožbeni zahtevek utemeljevala s priposestvovajem. Sodišče prve stopnje je na podlagi pogodbe s 3. 9. 1995 presodilo, da sta res kupila sporni del nepremičnine od prodajalca, ki pa je še naprej ostal zemljiškoknjižni lastnik. Tako je toženec v izvršilnem postopku zoper prodajalca sporno parcelo kupil na javni dražbi ter na podlagi sklepa o izročitvi nepremičnine z 22. 11. 2005, ki je postal pravnomočen 6. 12. 2005, na originaren način pridobil lastninsko pravico. Sodišče je štelo, da je bil toženec dobroveren in ob uporabi drugega odstavka 44. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ) tožbeni zahtevek zavrnilo. Dodalo je, da tožnika glede na način toženčeve pridobitve lastninske pravice in določbe 192. in 193. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) s svojim zahtevkom ne bi mogla uspeti niti v primeru, če bi izkazala toženčevo slabo vero.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnikov in potrdilo prvostopenjsko sodbo. Najprej je poudarilo, da že iz trditev tožnikov izhaja, da dobroverne lastniške posesti na spornem delu parcele nista imela in pojasnilo zakaj. Nato je v zvezi z zadnjim razlogom prvostopenjskega sodišča dodalo, da je v primeru pridobitve lastninske pravice na podlagi pravnomočne odločbe državnega organa načelo zaupanja v zemljiško knjigo dodatno okrepljeno, ker za odločbo velja neizpodbojna domneva pravilnosti in zakonitosti. V takem primeru se kupec ne zanese le na podatke zemljiške knjige, temveč tudi na pravnomočno odločbo. Zato se dvom o lastništvu ne more pojaviti.

3. Revizijsko sodišče je na podlagi predloga tožnikov s sklepom II DoR 461/2010 s 3. 2. 2011 dopustilo revizijo glede vprašanja konkurence originarnih načinov pridobitve lastninske pravice in vprašanja dobre vere tožnikov. V dopuščeni reviziji tožnika v pretežnem delu utemeljujeta, da in zakaj je nepravilno stališče izpodbijane sodbe o nepomembnosti dobre vere toženca, ki je lastninsko pravico pridobil z nakupom na javni dražbi v izvršilnem postopku. Tudi v takem primeru se dobrovernost ugotavlja, ker gre za eno od pomembnih okoliščin pri presoji, kdo od več pridobiteljev ima v primeru konkurence več načinov pridobitve lastninske pravice močnejšo pravico. V drugem bistveno krajšem delu tožnika glede svoje dobrovernosti zatrjujeta, da ji prvostopenjsko sodišče ni nasprotovalo oziroma ji je sicer molče in posredno pritrdilo. Nato pojasnjujeta, na katerih navedbah pritožbeno sodišče utemeljuje svoj zaključek, da tožnika nista izkazala dobrovernosti svoje posesti sporne nepremičnine. Materialnopravno zmotnost tega zaključka utemeljujeta z določbami 28. člena SPZ oziroma prej 72. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR), kdaj ni oziroma je posestnik v dobri veri, in z razlogi prvostopenjskega sodišča o nakupu nepremičnine. V zvezi z grajanim zaključkom sodišču druge stopnje očitata še procesni kršitvi iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ker da je izrek sodbe v nasprotju z razlogi prvostopenjskega sodišča, da sta tožnika s pogodbo s 30. 9. 1995 kupila sporno nepremičnino, plačala kupnino in pridobila nepremičnino v posest. To pa omogoča zaključek, da sta pridobila dobroverno lastniško oziroma zakonito posest sporne nepremičnine, ki sta jo izvajala več kot 10 let. 4. Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki ni vložila revizijskega odgovora.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija tožnikov je bila dovoljena glede dveh vprašanj: glede konkurence originarnih načinov pridobitve lastninske pravice in glede dobre vere tožnikov. Revizijsko sodišče lahko na podlagi jasne določbe drugega odstavka 371. člena ZPP izpodbijano sodbo preizkusi le glede teh dveh konkretnih pravnih vprašanj. Zato so neupoštevne vse tiste trditve tožnikov, s katerimi preko procesnih očitkov o nepravilni zavrnitvi dokaznih predlogov, zatrjevanih medsebojnih nasprotjih in zatrjevano arbitrarnostjo izpodbijata razloge pritožbene sodbe o vprašanju dobre vere samega toženca.

7. Pravno vprašanje konkurence originarnih načinov pridobitve lastninske pravice lahko v obravnavani zadevi postane pomembno šele takrat, ko se ugotovi, da je res prišlo do take situacije, torej do konkurence pridobitve lastninske pravice s pravnomočnostjo sklepa o izročitvi nepremičnine, kupljene v izvršilnem postopku na javni dražbi (podlaga je odločba državnega organa), z načinom pridobitve lastninske pravice s priposestvovanjem (podlaga je zakon). Toženčev način pridobitve lastninske pravice ni sporen, pač pa je glede na razloge izpodbijane sodbe sporen način tožnikov. Pritožbeno sodišče je presodilo, da tožnika nista bila dobroverna posestnika sporne nepremičnine in zato ni bil izpolnjen eden od osnovnih pogojev za priposestvovanje iz drugega odstavka 43. člena SPZ.

8. Glede drugega dopuščenega vprašanja o njuni dobri veri tožnika pritožbenemu sodišču očitata, da je zmotno uporabilo materialno pravo in storilo še dve procesni kršitvi. Prvi očitek utemeljujeta z razlogi prvostopenjskega sodišča o pogodbi s 30. 9. 1995 kot kupni pogodbi in iz take presoje izhajajočih ugotovitev. To je narobe, saj se izpodbija pritožbena sodba in razlogi te sodbe. Grajani zaključek o nedobroverni posesti tožnikov je pritožbeno sodišče utemeljilo na podlagi trditev samih tožnikov in na predloženi listini. Poudarilo je, da pritožnika (tožnika) sama zatrjujeta, da sta z zemljiškoknjižnim lastnikom sklenila predpogodbo za nakup dela nepremičnine, ki pa se kasneje ni realizirala; nadalje je poudarilo, da iz predložene predpogodbe izhaja, da sta tožnika plačala le aro, preostanek kupnine pa sta se zavezala plačati ob podpisu pogodbe oziroma ob izmeri geometra, do česar pa ni prišlo. Pravkar povzeti razlogi pritožbenega sodišča tudi po presoji revizijskega sodišča ne utemeljujejo dobroverne lastniške posesti tožnikov na sporni nepremičnini, saj sta tožnika vedela oziroma mogla vedeti, da sklenitev predpogodbe za pridobitev lastninske pravice ne zadostuje (drugi odstavek 43. člena v zvezi s prvim odstavkom 27. in z 28. členom SPZ). Če trditve samega tožnika ne utemeljujejo tožbenega zahtevka, gre za materialnopravno vprašanje sklepčnosti, do katerega se pritožbeno sodišče lahko opredeli tudi v okviru uradnega preizkusa pravilne uporabe materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP).

9. V zvezi z vprašanjem dobrovernosti posesti tožnikov sta neutemeljena tudi oba procesna očitka. Le navedba zakonskega člena za utemeljitev procesnega očitka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ne zadostuje, utemeljitev očitka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pa je zmotna. Za bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz navedene zakonske določbe gre med drugim tudi, če sam izrek nasprotuje razlogom sodbe, vendar ob dodatnem pogoju, da sodbe zaradi tega ni mogoče preizkusiti. Obstoj tega pogoja v reviziji sploh ni zatrjevan, poleg tega pa se zatrjuje nasprotje izreka z razlogi druge sodbe (sodbe sodišča prve stopnje o pogodbi s 30. 9. 1995 kot kupni pogodbi) in ne z razlogi izpodbijane sodbe. Drugih procesnih kršitev v zvezi z vprašanjem dobrovernosti posesti tožnikov revizija ne uveljavlja.

10. Nedobroverna posest tožnikov pomeni, da ni prišlo do priposestvovanja spornega dela parcele, torej tudi ne do konkurence dveh originarnih načinov pridobitve lastninske pravice. Zato se s tem dopuščenim vprašanjem ni bilo treba ukvarjati.

11. Ker uveljavljani revizijski razlogi niso utemeljeni, je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo revizijo tožnikov skupaj z njunimi priglašenimi revizijskimi stroški.