Jedro

Načelo zaupanja v zemljiško knjigo je v tem primeru, ko je do pridobitve lastninske pravice prišlo na podlagi materialno pravnomočne odločbe državnega organa, še bolj okrepljeno, saj zanjo velja neizpodbojna domneva zakonitosti in pravilnosti. Takrat se dvom o lastništvu ne more pojaviti, saj se kupec lahko zanese ne samo na podatke zemljiške knjige, ampak tudi na pravnomočno odločbo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da je tožena stranka dolžna priznati, da sta tožnika vsak do 1/2 solastnega deleža, lastnika dela parcele št. 201/167, vpisane v zemljiški knjigi pri Okrajnem sodišču v Ljubljani, v z.k. vložku št. 479, k.o. P., to je v delu parcele v izmeri cca. 300m2, ki po dolžini obsega celotno parcelo št. 201/167, po širini pa približno njeno polovico, to je od parcelne meje s parcelno št. 201/168 do tja, kjer po zemljišču teče namišljena podaljšana vzdolžna meja med sosednjima parcelama št. 1762/1 in 1762/10, vse k.o. P., oziroma v delu, ki je na kopiji katastrskega načrta št. 4987/95 z dne 25.8.1995, ki je sestavni del tega izreka, označen z rdečim pravokotnikom, ter da je tožena stranka dolžna izstaviti zemljiškoknjižno dovolilo zaradi vpisa lastninske pravice tožnikov. Odločilo je, da sta tožeči stranki dolžni povrniti toženi stranki pravdne stroške v višini 1.024,90 EUR v roku 15 dni s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Proti sodbi se pritožuje tožeča stranka iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Podrejeno predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v ponovno sojenje sodišču prve stopnje. Navaja, da določila ZIZ, na katera se sodišče sklicuje, ne izključujejo zemljiškoknjižnega in stvarnopravnega načela zaupanja v zemljiško knjigo. Določilo 192. člena ZIZ ne določa, da na kupčeve pravice ne more vplivati kasnejša ugotovitev njegove dobrovernosti oz. ugotovitev, da v pravnem prometu ni ravnal pošteno. Zaključek sodišča, da tožeča stranka v predmetnem postopku ne bi mogla uspeti, tudi če bi dobrovernost kupca uspela dokazati, je nezakonit. Zato je sodišče dokazne predloge v smeri dokazovanja slabovernosti tožene stranke neutemeljeno zavrnilo. Za razrešitev spora je bistveno vprašanje dobrovernosti toženca kot kupca sporne nepremičnine. Takšno varstvo lastninske pravice, kot ga je tožencu naklonilo sodišče, zakonodaja omogoča le v primeru, da gre za dobrovernega in poštenega pridobitelja. V obravnavanem primeru pa sta tožnika ves čas zatrjevala, da toženec kljub temu, da je nepremičnino pridobil v izvršilnem postopku, ni bil dobroveren. Zaključek sodišča, da je bila tožena stranka sigurno dobroverna in da v izvršilnem postopku ni bila dolžna preverjati stanja v naravi, je tako v nasprotju z dokaznimi listinami ter pravno in dejansko neutemeljen. Prav tako sodišče ne navede, na kakšni podlagi je prišlo do zaključka, da toženec, ki je sporno nepremičnino kupil v izvršilnem postopku, ni bil dolžan preverjati stanja v naravi. Dejstvo je, da si je vsakdo, ki kupuje nek predmet oziroma nepremičnino, dolžan v okviru svoje skrbnosti, s katero mora poslovati v pravnem prometu oziroma v okviru svoje raziskovalne dolžnosti, dolžan predmet nakupa pogledati in se o njem pozanimati. Pri nakupu nepremičnin to minimalno pomeni ogled nepremičnine v naravi in pridobitev zemljiškoknjižnih podatkov o nepremičnini, v konkretnem primeru zaradi pomanjkanja dostopa do parcele in vidne uporabe parcele s strani tožnikov, pa tudi pogovor s pritožnikoma kot somejašema ter pridobitev ustreznih podatkov o dejanskem solastništvu nepremičnine in njenih obremenitvah. Prav nobeno določilo ZIZ ali kakšnega drugega zakona, kupca nepremičnine v izvršilnem postopku ne odvezuje takšne potrebne skrbnosti pri poslovanju v pravnem prometu.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe tožeče stranke in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženec pridobil lastninsko pravico na nepremičnini na podlagi sklepa o izročitvi nepremičnine (192. člen ZIZ (1)) z dne 22.11.2005, ki je postal postal pravnomočen dne 6.12.2005, torej originarno na podlagi odločbe državnega organa (42. člen SPZ). Lastninska pravica je za toženca nastala na novo, ne glede, ali je stvar pred pridobitvijo imela lastnika ali ne. Zato vpis v zemljiško knjigo nima konstitutivnega učinka.

Pritožnika zatrjujeta, da sta lastninsko pravico na delu nepremičnine priposestvovala. Leta 1995 sta z zemljiškoknjižnim lastnikom sklenila predpogodbo za nakup dela nepremičnine, ki pa se kasneje ni realizirala, ker s prodajalcem nista mogla stopiti v kontakt. Torej je že iz tožbenih trditev moč zaključiti, da dobroverne lastniške posesti na sporni nepremičnini nista imela. Iz predložene predpogodbe v prilogi A5 izhaja, da sta tožnika prodajalcu plačala le aro, preostanek kupnine pa sta se zavezala plačati ob podpisu pogodbe oziroma ob izmeri geometra (3. člen predpogodbe), do česar pa ni prišlo. Tako pogoj njune dobrovernosti po drugem odstavku 43. členu SPZ (2) očitno ni izpolnjen.

Hkrati pa v pritožbi brez podlage odrekata lastninsko pravico tožencu. Ker je lastninsko pravico pridobil v izvršilnem postopku, ni bil dolžan preverjati stanja v naravi, na kar zmotno opozarjata pritožnika. Neutemeljeno navajata tudi, da bi moral toženec, ki je nepremičnino kupil na javni dražbi, opraviti ogled nepremičnine, opraviti pogovor s somejaši, vpogledati v zemljiško knjigo, saj nobeno izmed določil ZIZ tega kupcu nepremičnine ne nalaga. Določilo 176. člena ZIZ zgolj določa, da sodišče tistemu, ki se zanima za nakup, na njegovo zahtevo in stroške dovoli ogled. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, sta tožnika tista, ki nista poskrbela za vpis svoje zatrjevane pravice v zemljiško knjigo. Tako sta nekdanjemu lastniku dala priložnost za zlorabo. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo, da v takšnih primerih v skladu z določilom 2. odstavka 44. člena SPZ prevlada interes pridobitelja.

Na določila 8. člena ZZK-1 (3) in 10. člena SPZ, ki uzakonjajo načelo zaupanja v zemljiško knjigo, se pritožnika prav tako neutemeljeno sklicujeta. Toženec je namreč lastninsko pravico pridobil originarno, na podlagi odločbe državnega organa. Načelo zaupanja v zemljiško knjigo je v tem primeru, ko je do pridobitve lastninske pravice prišlo na podlagi materialno pravnomočne odločbe državnega organa, še bolj okrepljeno, saj zanjo velja neizpodbojna domneva zakonitosti in pravilnosti. Takrat se dvom o lastništvu ne more pojaviti, saj se kupec lahko zanese ne samo na podatke zemljiške knjige, ampak tudi na pravnomočno odločbo (glej tudi sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cp 3887/2008 z dne 18.2.2009).

Zaključek sodišča prve stopnje, da tožeča stranka z zahtevkom ne bi uspela, tudi če bi uspela dokazati slabo vero tožene stranke, je tako pravilen. Posledično je utemeljena tudi zavrnitev dokaznih predlogov tožeče stranke v smeri dokazovanja slabe vere tožene stranke, kar zmotno graja pritožnica. Sodišče prve stopnje je upoštevaje ugotovljeno dejansko stanje pri odločanju pravilno uporabilo določila drugega odstavka 43. in 44. člena SPZ.

V pritožbi uveljavljani pritožbeni razlogi torej niso podani. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno, na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, v postopku pa tudi ni bila zagrešena kakšna od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Višje sodišče je zato v skladu z določbo 353. člena ZPP (4) pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Ker pritožnica s svojo pritožbo ni uspela, odgovor tožene stranke pa ni pripomogel k hitrejši rešitvi zadeve in v skladu z določilom 1. odstavka 155. člena ZPP ni bil potreben, vsaka stranka krije svoje pritožbene stroške (2. odstavek 154. člena ZPP v zvezi z določilom 1. odstavka 165. člena ZPP).

(1) Zakon o izvršbi in zavarovanju: Uradni list RS, št. 51-2303/1998 z dopolnitvami.

(2) Stvarnopravni zakonik: Uradni list RS, št. 87-4360/2002. (3) Zakon o zemljiški knjigi: Uradni list RS, št. 58-2857/2003. (4) Zakon o pravdnem postopku.