Jedro

Sodišči prve in druge stopnje sta materialno pravo zmotno uporabili, ker sta kljub ugotovitvi, da tožnica ni opravljala dela iz programa javnih del, ampak drugo delo šteli, da je v skladu z zakonom sklenila posebno pogodbo o zaposlitvi, ki se lahko sklepa le za določen čas in ki s potekom določenega časa preneha veljati.

Zloraba instituta vključitve v javna dela s sklenitvijo navidezne posebne pogodbe ima za posledico, da ta pogodba nima učinka med strankama, ampak velja ustno sklenjena in dejansko realizirana pogodba o zaposlitvi.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da se ta na novo glasi: „Ugotovi se, da je tožnici dne 31. 12. 2006 delovno razmerje nezakonito prenehalo, da je sklenjeno za nedoločen čas in da se ji od 1. 1. 2007 dalje priznajo vse pravice iz delovnega razmerja za delo „referent republiških štipendij“.

Tožena stranka je dolžna tožnico pozvati nazaj na delo „referenta republiških štipendij“, ji v skladu s tem delom predložiti v podpis pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas ter ji od 1. 1. 2007 dalje obračunati in izplačati pripadajočo plačo, ki bi jo prejela, če bi delala, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznega mesečnega zneska do plačila, odvesti od bruto plač ustrezne davke in prispevke, ji vpisati v delovno knjižico delovno dobo za obdobje, ko ni delala, ter ji priznati ostale pravice, zapadle v času, ko ni delala, vključno z vsemi prejemki, v 8 dneh pod izvršbo.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožnici stroške postopka v znesku 531,98 EUR in jih v roku osmih dni plačati na račun BPP Delovnega sodišča v Mariboru št. 01100-6370501514, sklic na št. Pd 63/2007, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila pod izvršbo.“ Tožena stranka je dolžna povrniti tožnici stroške pritožbenega postopka v znesku 209,99 EUR in jih v roku osmih dni plačati na račun BPP Delovnega sodišča v Mariboru št. 01100-6370501514, sklic na št. Pd 63/2007, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila pod izvršbo.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožnici stroške revizijskega postopka v znesku 251,99 EUR v roku osmih dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila pod izvršbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja tožnici z dnem 31. 12. 2006, za ugotovitev, da je tožnica sklenila s toženo stranko pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, za vrnitev nazaj na delo in za priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja za čas od 1. 1. 2007 dalje. Ugotovilo je, da je tožnica s toženo stranko sklenila posebno pogodbo o zaposlitvi v okviru vključitve v javna dela, zato že glede na naravo tega razmerja ni moglo priti do transformacije delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas. Posebnosti take pogodbe ureja Zakon o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (ZZZPB, Ur. l. RS, št. 5/91 in naslednji), ki v 53. členu določa, da vključitev v javna dela traja lahko največ eno leto in se podaljša le v primeru, če brezposelni osebi ni mogoče zagotoviti ustrezne in primerne zaposlitve.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožničino pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ugotovilo je, da je tožnica v obdobju od 4. 7. 2002 do 15. 6. 2006, ko je bila vključena v javna dela, s toženo stranko sklenila enajst posebnih pogodb o zaposlitvi in sicer vse v skladu s 53. členom ZZZPB, saj je tožena stranka dokazala, da tožnici kljub intenzivnemu iskanju ni mogla zagotoviti ustrezne oziroma primerne zaposlitve in ji je zato podaljševala vključitev v javna dela. Dejstvo, da tožnica v navedenem obdobju ni opravljala del, za katera je imela sklenjene pogodbe o zaposlitvi, po oceni sodišča druge stopnje ne vpliva na zakonitost sklenjenih pogodb.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložila pravočasno revizijo tožnica zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Ne strinja se s presojo, da v primeru sklenitve pogodbe o zaposlitvi za določen čas za opravljanje javnih del ne prideta v poštev določbi 53. in 54. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji). Meni, da je že sodišče prve stopnje, nato pa tudi sodišče druge stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ko v sodbi ni navedlo razlogov o tem, zakaj je nepomembno, da tožnica ni opravljala tistih del, za katere je sklenila pogodbo o zaposlitvi, ampak druga dela, konkretno dela referenta republiških štipendij. Meni, da je to vendarle bistvena okoliščina, saj se pogodba praviloma sklepa za dela, ki se opravljajo, v nasprotnem primeru pa gre za t.i. fiktivno pogodbo. Tožena stranka se je na programe javnih del prijavljala s popolnoma drugimi podatki o vsebini javnih del, ki naj bi jih tožnica opravljala. Celotno obdobje, v katerem je bila tožnica zaposlena pri toženi stranki na podlagi pogodb o vključitvi v javna dela, je opravljala enako delo, neprekinjeno na istem delovnem mestu, tako da pri njenem delu ni šlo za začasni značaj dela oziroma vključitev v posebne programe, ki bi trajali le določen čas. Posebnosti, ki so določene v 53. členu ZZZPB, so sicer za tako delovno razmerje specifične, v ostalem pa je tožena stranka vseeno dolžna upoštevati splošna določila o urejanju delovnih razmerij, zlasti glede tega, da se sklene pogodba o zaposlitvi za delo, ki ga delavec tudi dejansko opravlja, pa tudi glede časovne omejitve sklepanja pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Predlaga spremembo sodbe sodišča druge stopnje in sodbe sodišča prve stopnje tako, da se zahtevku ugodi.

4. Revizija je utemeljena.

5. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

6. Očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP sodišči prve in druge stopnje nista zagrešili. Ta bistvena kršitev je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju; ali če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku, in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Takih pomanjkljivosti izpodbijani sodbi nimata. Revizija pod očitkom navedene bistvene kršitve v resnici sodiščema očita zmotno uporabo materialnega prava, saj se ne strinja s stališčem, da ni pomembno, katero delo je tožnica pri toženi stranki dejansko opravljala.

7. Materialno pravo je zmotno uporabljeno.

8. Bistvene dejanske ugotovitve sodišča druge stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano, so naslednje: tožnica je v obdobju od 4. 7. 2002 do 15. 6. 2006 sklenila enajst posebnih pogodb o zaposlitvi (vključitev v javna dela), in sicer za naslednja dela: pomoč pri arhiviranju, pomoč pri vodenju evidenc, pomoč pri vnosih v aplikacijo, pomoč pri urejanju arhivskega gradiva in pomoč pri obdelavi podatkov. V tem obdobju ni opravljala navedenih del po pogodbah o zaposlitvi, ampak je opravljala izključno delo referenta republiških štipendij.

9. Po deveti alineji prvega odstavka 52. člena ZDR se pogodba o zaposlitvi lahko sklene za določen čas, če gre za opravljanje javnih del oziroma vključitev v ukrepe aktivne politike zaposlovanja v skladu z zakonom. Po drugem odstavku 53. člena ZDR delodajalec ne sme skleniti ene ali več zaporednih pogodb o zaposlitvi za določen čas z istim delavcem in za isto delo, katerih neprekinjen čas trajanja bi bil daljši kot dve leti, razen v primerih, ki jih določa zakon, ter v primerih iz druge, četrte, pete in dvanajste alineje prvega odstavka 52. člena ZDR. Po 54. členu ZDR se šteje, da je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, če je pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena v nasprotju z zakonom ali kolektivno pogodbo ali če ostane delavec na delu tudi po poteku časa, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi. Po prvem odstavku 63. člena ZDR brezposelna oseba, ki je vključena v javna dela, sklene posebno pogodbo o zaposlitvi z delodajalcem, ki je izvajalec javnih del. Pogodba o zaposlitvi se po drugem odstavku 63. člena ZDR sklene upoštevaje posebnosti, določene z zakonom, ki ureja zaposlovanje in zavarovanje za primer brezposelnosti. Z novelo ZZZPB-D (Ur. l. RS, št. 69/98) sta bila spremenjena 52. in 53. člen zakona. Sprememba je veljala vse do 27. 7. 2006, ko je bila sprejeta novela ZZZPB-F (Ur. l. RS, št. 79/2006). Po 52. členu ZZZPB so javna dela lokalni ali državni zaposlitveni programi, ki so namenjeni vzpodbujanju razvoja novih delovnih mest in ohranitvi ali razvoju delovnih sposobnosti brezposelne osebe in se organizirajo zaradi izvajanja socialnovarstvenih, izobraževalnih, kulturnih, naravovarstvenih, komunalnih, kmetijskih in drugih programov. Po prvem odstavku 53. člena ZZZPB se za brezposelne osebe, ki so vključene v javna dela na podlagi posebne pogodbe o zaposlitvi, ki jo sklepajo z izvajalcem javnih del, uporabljajo predpisi o delovnih razmerjih, ki urejajo delovni čas, odmore in počitke, nočno delo, minimalni letni dopust, varnost in zdravje pri delu ter posebno varstvo delavcev. Po tretjem odstavku 53. člena ZZZPB vključitev v javna dela traja največ eno leto in se lahko podaljša, če brezposelni osebi ni mogoče zagotoviti ustrezne ali primerne zaposlitve.

10. Vključitev v javna dela je glede na navedeno pravno podlago zakonit razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Glede na to, da ZZZPB sicer omejuje sklepanje take pogodbe o zaposlitvi na čas enega leta, ob obstoju dodatnih pogojev pa predvideva njegovo podaljšanje, je možno z istim delavcem za isto delo skleniti pogodbo o zaposlitvi za določen čas v neprekinjenem trajanju tudi za daljše obdobje, kot ga dovoljuje ZDR.

11. Vendar pa revizija utemeljeno opozarja na pomembno dejstvo, ki sta ga ugotovili, pa ne upoštevali sodišči prve in druge stopnje, namreč da tožnica ni opravljala del, za katera je imela formalno sklenjene posebne pogodbe o zaposlitvi za določen čas, ampak ves čas drugo delo, to je delo referenta republiških štipendij. To pa pomeni, da pogodbe, ki sta jih v obdobju od 4. 7. 2002 do 15. 6. 2006 sklenili tožnica in tožena stranka, v resnici niso bile sklenjene za javna dela oziroma za „izvajanje dodatnih programov politike zaposlovanja“, v sklopu katerih naj bi opravljala različna dela pomoči: pri vodenju in urejanju evidenc, arhiviranju, urejanju računalniških baz podatkov, vnosih v aplikacije itd., pač pa za delo na delovnem mestu referent republiških štipendij. Sodišči prve in druge stopnje sta materialno pravo zmotno uporabili, ker sta kljub ugotovitvi, da tožnica ni opravljala dela iz programa javnih del, ampak drugo delo šteli, da je v skladu z zakonom sklenila posebno pogodbo o zaposlitvi, ki se lahko sklepa le za določen čas in ki s potekom določenega časa preneha veljati. Pogodba o zaposlitvi za določen čas je bila sklenjena v nasprotju z zakonom, ker razlog iz devete alineje prvega odstavka 52. člena ZDR ni bil podan. Zato se po 54. členu ZDR šteje, da je bila sklenjena za nedoločen čas in s potekom časa ni mogla zakonito prenehati.

12. Zloraba instituta vključitve v javna dela s sklenitvijo navidezne posebne pogodbe ima za posledico, da ta pogodba nima učinka med strankama, ampak velja ustno sklenjena in dejansko realizirana pogodba o zaposlitvi na delovnem mestu referent republiških štipendij, saj so izpolnjeni pogoji za njeno pravno veljavnost. Po 11. členu ZDR se glede sklepanja, veljavnosti, prenehanja in drugih vprašanj pogodbe o zaposlitvi smiselno uporabljajo splošna pravila civilnega prava, če ni s tem ali drugim zakonom drugače določeno. Po 50. členu Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji) navidezna pogodba nima učinka med pogodbenima strankama (prvi odstavek). Če pa navidezna pogodba prikriva kakšno drugo pogodbo, velja ta druga, če so izpolnjeni pogoji za njeno pravno veljavnost (drugi odstavek). Glede na to, da je tožnica štiri leta opravljala delo na delovnem mestu referent republiških štipendij, je potrebno ugotoviti, da je sklenila s toženo stranko „običajno“ pogodbo o zaposlitvi za navedeno delo za nedoločen čas.

13. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je revizijsko sodišče glede na navedeno na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP sodbo sodišča druge stopnje v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje spremenilo in ugotovilo nezakonitost prenehanja delovnega razmerja tožnici pri toženi stranki ter transformacijo delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas na delovnem mestu referent republiških štipendij.

14. V skladu s četrtim odstavkom 15. člena ZDR na obstoj in veljavnost pogodbe ne vpliva dejstvo, da pogodba o zaposlitvi za delovno mesto referent republiških štipendij ni bila sklenjena pisno. Ker po tretjem odstavku 15. člena ZDR delavec lahko zahteva izročitev pisne pogodbe o zaposlitvi od delodajalca, če mu je ta ne izroči sam, je utemeljen tožničin zahtevek za izročitev pisne pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto referenta republiških štipendij.

15. Tožena stranka je dolžna tožnico pozvati nazaj na delo referenta republiških štipendij, ki ga je opravljala pred prenehanjem delovnega razmerja, ji od 1. 1. 2007 dalje vpisati v delovno knjižico delovno dobo, obračunati in izplačati pripadajočo plačo, ki bi jo prejela, če bi delala, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznega mesečnega zneska do plačila, odvesti od bruto plač ustrezne davke in prispevke ter ji priznati ostale pravice, zapadle v času, ko ni delala.

16. Tožnica je z zahtevkom uspela, zato je upravičena do povrnitve stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje, ki se plačajo na račun BPP sodišča prve stopnje in sicer za tožbo v višini 300 točk, za pristop na poravnalni in prvi narok v višini 300 točk, za zastopanje na nadaljnjih dveh narokih po 150 točk in za trajanje 50 točk, skupaj v višini 950 točk oziroma ob vrednosti odvetniške točke (0,459 EUR) v znesku. 436,05 EUR, povečano za 20 % DDV in 2 % materialnih stroškov pa 531,98 EUR.

17. Upravičena je tudi do povrnitve stroškov pritožbenega postopka v višini 375 točk oziroma v znesku 172,12 EUR, povečano za 20 % DDV in 2 % materialnih stroškov pa 209,99 EUR, ki jih je tožena stranka prav tako dolžna plačati na račun BPP sodišča prve stopnje.

18. Tožnica je z revizijo uspela, zato je upravičena do povrnitve stroškov zanjo v višini 450 točk oziroma v znesku 206,55 EUR, povečano za 20 % DDV in 2 % materialnih stroškov pa 251,99 EUR.