Jedro

Četudi tožnica oseb ne prepoznava, ni sposobna razumeti realne situacije, v kateri se nahaja in lastnega psihofizičnega stanja, doživljati trpljenja ob spominjanju na stanje pred škodnim dogodkom in ob primerjavi prejšnjega stanja s sedanjim in ni sposobna razumeti koncepta denarja in zadoščenja ter vrednosti denarja, je z izvedenskim mnenjem dokazno podprta ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnica hudo duševno trpi zaradi omejenih življenjskih aktivnosti, njene duševne bolečine pa so še bistveno hujše od tistih, ki bi jih mogla trpeti, če bi se mogla zavedati svojega stanja. Tožnica torej trpi in bo trpela tudi v bodoče hude duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, njeno življenje se je z obravnavanim škodnim dogodkom praktično končalo.

Tožnica je nezmožna ustvariti kakršenkoli lastni dohodek za kritje stroškov nujno potrebne domske oskrbe in tako stanje je krivdno povzročil voznik M. L., toženka kot njegova odgovornostna zavarovalnica je zato dolžna plačevati mesečne stroške domske oskrbe tožnice od 1. 9. 2020 dalje glede na materialno pravno izhodišče, ki mu pritrjuje tudi toženka v pritožbi, da breme popravljanja škode ne more biti prevaljeno na oškodovanca ali koga tretjega, v tem primeru na državo.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se odločitev pod točko II.1) izreka sodbe sodišča prve stopnje delno spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek za še zahtevane mesečne rentne zneske, in sicer za: - 378,45 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 3. 2017 do plačila, - 736,94 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 4. 2017 do plačila, - 786,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 5. 2017 do plačila, - 755,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 6. 2017 do plačila, - 736,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 7. 2017 do plačila, - 786,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 8. 2017 do plačila, - 755,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 9. 2018 do plačila, - 786,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 10. 2017 do plačila, - 765,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 11. 2017 do plačila, - 797,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 12. 2017 do plačila, - 797,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 1. 2018 do plačila, - 703,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 2. 2018 do plačila, - 802,13 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 3. 2018 do plačila, - 770,62 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 4. 2018 do plačila, - 804,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 5. 2018 do plačila, - 770,62 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 6. 2018 do plačila, - 796,01 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 7. 2018 do plačila, - 805,55 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 8. 2018 do plačila, - 773,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 9. 2018 do plačila, - 805,55 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 10. 2018 do plačila, - 773,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 11. 2018 do plačila, - 805,55 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 12. 2018 do plačila, - 815,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 1. 2019 do plačila, - 729,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 2. 2019 do plačila, - 835,31 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 3. 2019 do plačila, - 803,73 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 4. 2019 do plačila, - 842,38 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 5. 2019 do plačila, - 807,77 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 6. 2019 do plačila, - 843,39 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 7. 2019 do plačila, - 835,31 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 8. 2019 do plačila, - 807,77 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 9. 2019 do plačila, - 840,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 10. 2019 do plačila, - 807,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 11. 2019 do plačila, - 842,38 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 12. 2019 do plačila, - 839,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 1. 2020 do plačila, - 774,17 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 2. 2020 do plačila, - 856,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 3. 2020 do plačila, - 819,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 4. 2020 do plačila, - 857,73 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 5. 2020 do plačila, - 824,71 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 6. 2020 do plačila, - 851,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 7. 2020 do plačila, - 850,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 8. 2020 do plačila.

II. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se odločitev pod točko III.1) izreka sodbe sodišča prve stopnje delno spremeni tako, da se za besedo ″rento″ v prvi vrstici doda besedilo ″za mesečne materialne stroške zaradi telesnih poškodb in prizadetega zdravja″, pod točko III.2) pa delno spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati za mesec september 2020 (poleg v točki III.1) izreka sodbe sodišča prve stopnje že prisojenih 1.012,31 EUR) za mesečne materialne stroške zaradi telesnih poškodb in prizadetega zdravja še nadaljnjih 174,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 9. 2020 do plačila, od 1. 10. 2020 dalje pa plačevati za mesečne materialne stroške zaradi telesnih poškodb in prizadetega zdravja še nadaljnjih 1.614,98 EUR mesečne rente, ki zapade v plačilo vsakega zadnjega dne v mesecu za tekoči mesec, v primeru zamude pri plačilu pa tudi zakonske zamudne obresti od zamude dalje do plačila.

III. V preostalih delih se pritožbi tožeče stranke in tožene stranke zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v preostalih še izpodbijanih delih.

IV. Tožeča stranka in tožena stranka krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo: - da je toženka dolžna plačati tožnici v 15 dneh 322.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 2. 2017 dalje do plačila (točka I. izreka), - da je toženka dolžna tožnici v 15 dneh plačati v izreku navedene zneske (ki obsegajo stroške domske oskrbe, stroške v zvezi z zdravljenjem in druge potrebne stroške ter potne stroške tožničinih staršev, ki nastajajo zaradi obiskovanja tožnice) za čas od marca 2017 do vključno avgusta 2020 skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega mesečnega zneska od zadnjega dne v mesecu do plačila (točka II./1. izreka), - da se v presežku do zahtevanih v izreku navedenih mesečnih zneskov od marca 2017do vključno avgusta 2020 (ki obsegajo znesek dodatka za pomoč in postrežbo, znesek za dodatno fizioterapijo in dodatno osebno asistenco), vključno z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi zavrne (točka II./2. izreka), - da je toženka dolžna tožnici plačevati mesečno rento od 1. 9. 2020 dalje do tožničine smrti v mesečnem znesku 1.012,31 EUR, ki zapade v plačilo vsakega zadnjega dne v mesecu za tekoči mesec in skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki v primeru zamude tečejo od zamude dalje do plačila (točka III./1. izreka), - da se v presežku glede še zahtevane mesečne rente 3.753,94 EUR (od 1. 9. 2020 dalje) s pripadki tožbeni zahtevek zavrne (točka III./2. izreka), - da se zavrne tožbeni zahtevek v delu, v katerem je tožnica zahtevala, da ji je toženka dolžna plačati še v tem delu izreka navedene zneske skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka IV. izreka), - nato pa odločilo o stroških postopka tako, da je toženka dolžna v roku 15 dni plačati tožnici 14.348,85 EUR stroškov pravdnega postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dneva po vročitvi sodbe toženki dalje (točka V./1) izreka), da je tožnica dolžna toženki v roku 15 dni plačati 274,95 EUR stroškov pravdnega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dneva po vročitvi sodbe tožnici dalje (točka V./2. izreka), da je toženka dolžna v roku 15 dni plačati 5.284,75 EUR na račun sodnih taks Okrožnega sodišča v Celju, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dneva po vročitvi sodbe toženki do plačila (točka V./3. izreka), da je toženka dolžna v roku 15 dni na račun Okrožnega sodišča v Celju, Organa za brezplačno pravno pomoč plačati 1.302,20 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dneva po vročitvi te sodbe toženki (točka V./4) izreka).

2. Tožnica s pritožbo izpodbija odločitve pod točkami II./2) izreka samo v delu, v katerem je sodišče vsakomesečni rentni znesek do vključno 31. 8. 2020 znižalo za znesek prejetega mesečnega dodatka za tujo nego in pomoč, v delu, v katerem sodišče ni priznalo vtoževanih vsakomesečnih zneskov iz naslova mesečne samoplačniške fizioterapije in osebnega asistenta. Dalje tožnica s pritožbo izpodbija odločitev pod točko III./1) v delu, ko sodišče ni izreklo, da prisojena mesečna renta v mesečnem znesku 1.012,31 EUR od 1. 9. 2020 dalje predstavlja odškodnino za mesečne materialne stroške, ki nastajajo zaradi telesnih poškodb in prizadetega zdravja tožnice. Izpodbija odločitev pod točko III./2) izreka, da se zavrne zahtevek za vsakomesečno rento od 1. 9. 2020 in v bodoče za znesek dodatka za tujo nego in pomoč in izpodbija odločitev, da se zavrne rentni zahtevek v delu za zahtevane vsakomesečne zneske iz naslova mesečne samoplačniške fizioterapije in osebnega asistenta, izrecno izpodbija tudi stroškovni del izreka sodbe. V pritožbi tožnica uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ter uveljavlja tudi kršitev ustavnih pravic. Navaja, da je sodišče prve stopnje v točki 17 obrazložitve izpodbijane sodbe pravilno ugotovilo, koliko so doslej znašali skupni vsakomesečni stroški domske oskrbe za tožnico in pravilno nazira, da je nudenje pomoči način popravljanja škode. Napačno pa uporabi materialno pravo, ko zaključuje, da je potrebno od vsakomesečnih stroškov tožničine oskrbe odšteti dodatek za tujo pomoč, ki ga tožnica prejema na podlagi odločb centra za socialno delo v mesečnem znesku 418,88 EUR. Tožnica prejema dodatek za pomoč in postrežbo (v nadaljevanju: DPP) po Zakonu o socialno varstvenih prejemkih (ZSVarPre), ki je socialni transfer in ga bo morala tožnica po prejemu odškodnine iz te zadeve vračati, v bodoče, ko po prejemu odškodnine ne bo več socialno ogrožena, pa ne bo upravičena do njega. Dodatek za pomoč in postrežbo po Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2) pa je pravica iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja in prejemnik tega dodatka za nazaj ni dolžan vračati in ga tudi v bodoče obdrži ne glede na svoje premoženjsko stanje. Sodišče se iz teh razlogov napačno sklicuje na sodne odločbe II Ips 251/2014, VSL II Cp 2628/2015, prezre, da je pri teh zadevah šlo za DPP po ZPIZ-2. V tožničinem primeru to ni samostojna pravica, pač pa je sestavni del denarne socialne pomoči (v nadaljevanju: DSP). Tožnica prejema DPP in se za prejemanje teh sredstev premoženjska škoda ne znižuje. Sodišče prezre, da so to vse sredstva, ki jih mora tožnica, ko bo za nazaj od toženke izterjala škodo, ki nastaja s stroški domske oskrbe, vrniti, da prejemanje teh javnih sredstev sočasno pomeni nastajanje njene obveznosti vračila teh sredstev državi in občini, zaradi tega se zmanjšuje njeno premoženje. Namen zavarovanj avtomobilske odgovornosti je, da vse škode iz prometnih nesreč primarno krijejo zavarovalnice, oziroma toženka, ne pa da se z njimi obremenjuje oškodovance in javne proračune. Zaradi takšne ureditve je Center za socialno delo ... (v nadaljevanju: CSD) tožničini zakoniti zastopnici že z odločbo z dne 18. 11. 2016 naložil, da zoper toženko uveljavi odškodnino tudi za stroške oskrbe, saj jih je tožnica iz prejetega povračila teh stroškov v tej zadevi dolžna vrniti CSD in Občini Ž. . Za bodoče pa je zakonita zastopnica in skrbnica upravičena in dolžna poskrbeti, da bo z rento toženke krita celotna vsakomesečna škoda iz naslova stroškov oskrbe tožnice in ne bo več potrebe, da bi se ta sredstva zalagala tožnici začasno s strani proračunskih, oziroma javnih sredstev. Tožnica si je zaradi dolžniške zamude toženke organizirala začasno kritje dela stroškov oskrbe, to pa za tožnico pomeni obremenjevanje njene pasive. Sodišče prve stopnje prezre tudi 128. člen Zakona o dedovanju (ZD), ki jasno izkazuje, da tožnici mesečno narašča pasiva premoženja iz naslova obveznosti do javnih sredstev prav zaradi toženkinega ravnanja. Tožnica ničesar ne prejema brezplačno, pač pa na račun tega, da se povečuje pasiva njenega premoženja v smislu obveznosti do javnih sredstev zaradi toženkine zamude, sodišče je ravnalo napačno, ko je sledilo zavzemanjem toženke. Sodišče prve stopnje je nezakonito zavrnilo tudi del tožbenega zahtevka glede vtoževanih zneskov iz naslova mesečne samoplačniške fizioterapije in osebnega asistenta. Sodišče je napačno uporabilo materialno pravo in deloma tudi dejansko stanje ugotovilo napačno. Prezrlo je, da je ta del tožbenega zahtevka v znesku 1.680,00 EUR (za 48 ur mesečno samoplačniške fizioterapije po 35,00 EUR) ter za dve uri osebnega asistenta dnevno (60 x 14,99 EUR) v znesku 899,40 EUR, skupaj 2.579,40 EUR mesečno od 1. 1. 2019 dalje tožnica utemeljevala na dveh pravnih podlagah. Utemeljevala ga je kot odškodnino, kar je en temelj, hkrati pa tudi kot zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve, kar je drug temelj. Na podlagi mnenja izvedencev je pravilno ugotovilo, da pri tožnici obstaja kontinuirana potreba po izvajanju vsake od teh terapij po 2 uri dnevno in to doživljenjsko vsaj od 1. 9. 2019 dalje in da ji ta pomoč ni nudena s strani doma v okviru redne nege oskrbe domskih oskrbovancev, saj po normativih taka oskrba presega to, kar je vključeno v redni normativni obseg storitve. Dodatna rehabilitacija, oziroma pomoč je stvar samoplačniške storitve. Pravilno je ugotovilo, da znaša cena storitve osebnega asistenta 14,99 EUR na uro, napačno pa je ugotovilo, da znaša cena samoplačniške fizioterapije 30,00 EUR na uro. Iz cenika Doma upokojencev Š. z dne 2. 9. 2019 je razvidno, da znaša cena vsake dodatne samoplačniške ure fizioterapije 35,00 EUR. To je tožnica v svoji pripravljalni vlogi z dne 2. 9. 2019 zatrjevala in toženka te cene ni prerekala. Dejansko in pravno zmotna so razlogovanja sodišča, da ni izkazano, da bi se ta pomoč izvajala v bodoče, da tožnica naj ne bi izkazala, da se je dogovorila za to pomoč. To ni res, tožnica je takoj po prejemu izvedenskega mnenja, ki je indiciralo in svetovalo to dodatno zdravljenje, preverila razpoložljivo ponudbo teh storitev in bi vse te storitve tožnica tudi začela koristiti nemudoma, če bi zanje imela denar. Zaradi toženkinega ravnanja ga nima. Ravnala bi tožnica nekorektno in nedopustno, če bi se za te storitve že konkretno dogovorila, ko pa ve, da dokler ni denarja od toženke, teh ne more plačati. Edini razlog, da se ta dodatna pomoč ne izvaja je v toženkini dolžniški zamudi, saj ni izplačala še nobene odškodnine in tožnici onemogoča, da bi si zagotavljala te dodatne storitve. Toženka tega ni zanikala, zatrjevala je le da naj bi te storitve ne bile potrebne, oziroma da naj bi bile plačane v okviru redne nege tožnice, to pa je dokazano bilo ovrženo. Toženka je neetična in brezsrčna, do danes ni izplačala iz nobene postavke ne tožnici ne njenim staršem niti eura. Nevzdržno in v neskladju z materialnim pravom in moralnimi načeli je, da se toženko nagrajuje za takšno njeno ravnanje z zavrnitvijo tožbenega zahtevka iz tega naslova. Sodišče prezre, da toženka z neplačilom teh zneskov povzroča tožnici dodatno nematerialno škodo. Napačno in protispisno iz poročila doma zaključuje, da tožnici dom ne bi zagotavljal samoplačniško teh dodatnih storitev. Dejansko stanje je, da dom v okviru normativov zdravstvene nege ne more v tem rednem programu izvajati več storitev, kot jih izvaja, izvaja pa seveda poleg teh storitev tudi celo vrsto samoplačniških dejavnosti, celo vrsto različnih oblik dodatnih storitev in za te ima cenik prav zato, ker jih izvaja. Cenik pomeni pravno gledano ponudbo trženja teh dejavnosti in je dokaz, da bi te storitve tožnici bile izvajane, če bi jih lahko plačala. Sodišče prve stopnje pa tožbenega zahtevka po temelju neupravičene obogatitve sploh ni presojalo, zato je tožba (verjetno prav: sodba) v tem delu brez razlogov o odločilnih dejstvih in nesposobna pritožbenega preizkusa. Vzročna zveza med prikrajšanjem in neupravičeno obogatitvijo rezultira iz protipravne dolžniške zamude toženke in je izkazana. Sodišče bi moralo temu zahtevku ugoditi tudi iz naslova neupravičene obogatitve. Z nasprotnim nagrajuje toženko za njeno protipravno ravnanje. V nadaljevanju tožnica navaja še, da je sodišče storilo računsko napako, da bi moralo glede na priznane preostale dodatne mesečne stroške prisojeni znesek v točki II.1) za mesec julij 2017 izračunati v znesku 947,48 EUR in ne 898,61 EUR, preveč je zavrnilo zahtevek iz tega naslova za 49,37 EUR s pripadki. Glede izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje tožnica navaja, da je renta po materialnem pravu lahko prisojena iz naslova mesečnih materialnih stroškov, ki nastajajo zaradi telesnih poškodb in prizadetega zdravja tožnice in ali iz naslova izgube zaslužka. Za davčni vidik in posledično za dejansko višino zneska, ki ga prejme in na koncu obdrži oškodovanec, je pomembno, da je v sodni odločbi opredeljeno ali gre za rento iz prvo navedenega naslova ali za rento iz drugo navedenega naslova. Na rento iz naslova izgube zaslužka je prejemnik dolžan plačevati davek od osebnih prejemkov. Že sam izplačevalec tega prejemka mora ob izplačilu izračunati znesek iz sodne odločbe in za prejemnika davčnemu organu do bruto zneska odvesti akontacijo davka. Za določljivost izreka sodbe za samo izvršbo je relevantno, da je izrek prisodilnega dela tak, kot ga terja tožnica, da je jasno, da gre za povračilo na račun mesečnih materialnih stroškov, kar ima glede na pravno ureditev za posledico, da tožnica ni zavezana plačevati davkov od tega prejemka. Odločitev pod točko III/2 izreka sodbe prve stopnje je nezakonita, ker sodišče tudi glede bodoče škode znesek vsakomesečnih škod neupravičeno znižuje za višino zneska dodatka za pomoč in postrežbo in ker tudi glede bodoče škode ne prizna vtoževanih zneskov iz naslova dodatnih ur potrebne fizioterapije in osebnega asistenta. Mesečno rento od 1. 9. 2020 dalje bi sodišče moralo določiti tako, da je ne bi zniževalo za zneske dodatka za pomoč in postrežbo, ker gre za prejemek, ki je glede pravnih posledic enak socialni pomoči in ni trajen, prejemnik je prejete zneska po prejemu odškodnine dolžan vrniti državi, oziroma občini in v bodoče teh prejemkov ne prejema več, glede na to, da je s prejemom odškodnine izboljšan njegov premoženjski položaj. Tožnica v pritožbi izpodbija tudi stroškovni del izreka sodbe prve stopnje in navaja, da bi sodišče moralo v celoti ugoditi tožbenemu zahtevku in v točki V.a) izreka naložiti dolžnost, da toženka tožnici povrne vse priglašene stroške postopka. Tudi v točkah V.3) in 4) bi moralo toženki naložiti povrnitev vseh stroškov, ne pa le dela teh. Napačno sodišče zavrača tožnici stroške za sestavo urgence pred sodnega odškodninskega zahtevka in sestavo dopisa z dne 26. 1. 2017 v skupnem znesku 2050 točk z razlogovanjem, da naj ti stroški ne bi bili listinsko izkazani. Toženka potrebnosti teh stroškov ni prerekala in bi jih sodišče moralo priznati, dejstvo pa je, da so ti stroški nastali. Iz v spis predloženih listinskih dokazov obeh strank izhaja in je potrjeno, da ni bil s strani tožnice podan zgolj predsodni zahtevek, ampak tudi predmetna nadaljnja pisanja, saj je toženka izplačilo zavlačevala s sklicevanjem na potrebnost izvedencev, s tem je tožnica soglašala in so dodatna pisanja bila potrebna.

3. Toženka je s pritožbo uveljavljala vse tri pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Izpodbijala je utemeljenost zahtevka po temelju in vztraja pri soprispevku tožnice. Navaja, da je bilo sporno dejstvo o tem, ali je tožnica vedela, da je M. L. vozil pod vplivom mamil in tudi, ali je pri tožnici mogoče govoriti o stanju zavedanja in ali je tožnica sposobna dojemati oblike zadoščenja, sposobna razumeti koncept denarja in zadoščenja ter vrednosti denarja ter utemeljenost in višino nepremoženjske in premoženjske škode. Trdi, da je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da toženka ni dokazala dejstev glede razmerja tožnice z M. L. in tožničinega vedenja o njegovi zasvojenosti in nesposobnosti za varno vožnjo. Ugovor toženkinega soprispevka je utemeljen. Glede vedenja tožnice o voznikovi vožnji pod vplivom mamil sodišče prve stopnje ni dokazno ocenilo vseh dokazov, sodba v tem delu nima odločilnih razlogov, obremenjena je z bistveno kršitvijo postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče se ni opredelilo do navedenih odločilnih dejstev, da je toženka z namenom preiskave, ali je tožnica dejansko živela na naslovu stalnega prebivališča Z., ..., angažirala detektivsko agencijo. V preiskavi zbrani podatki iz javno dostopnih baz kažejo, da je tožnica živela na območju I., L. ter V. s svojima nekdanjima partnerjema M. L.in E. Z. . Vse tri navedene osebe so bili odvisniki od heroina, tožnica se je kasneje zdravila z metadonom. Da je tožnica živela z M. L., izhaja iz pisne izjave D. J. in zabeležbe telefonskega razgovora, ki ga je z D. J. opravila T. K. iz detektivske agencije. Iz predložene kazenske ovadbe PP ... in obtožbe zoper M. L. je zaslediti vožnjo pod vplivom mamil, zaradi česar so bile njegove psihofizične sposobnosti toliko zmanjšane, da ni bil sposoben za varno vožnjo. Tožnica bi morala upoštevati, da voznik M. L. ni bil sposoben varne vožnje, ne bi smela prisesti k temu vozniku. Tožnica se je zavestno izpostavila nevarnosti nastanka škode, zaradi česar toženka utemeljeno ocenjuje, da je glede na vse okoliščine podana soodgovornost v višini 25 % k nastanku posledic škodnega dogodka. V izpodbijani sodbi manjka argumentacija, oziroma razlogi, zaradi katerih sodišče prve stopnje verjame izpovedbama staršev tožnice, ki z njo nista imela stikov iz razloga odvisnosti od mamil, ne pa drugim dokazom, ki potrjujejo toženkine trditve, da je po razpadu partnerske zveze odnos tožnice in M. L. ostal na prijateljski ravni. Dokazi toženke niso prešibki, da ne bi bila z mejnim pragom zadostne verjetnosti dokazana vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem tožnice in prometno nesrečo. Kritični dan tožnica ni prisedla k neznanemu vozniku, temveč k znancu M. L., pri čemer se je zavestno izpostavila nevarnosti nastanka škode tožničina soodgovornost je v višini vsaj 25 %. V nadaljevanju svojih pritožbenih navedb toženka izpostavlja ugotovitve izvedenskega mnenja, ki mu je sledilo tudi sodišče prve stopnje. Toženka v pritožbi ne izpodbija dejansko ugotovljenih dejstev o obsegu tožničine nematerialne škode, temveč navaja, da je glede na ugotovljene prestane telesne bolečine in neugodnosti v času zdravljenja ter bodoče telesne bolečine tožnice primerna denarna odškodnina 67.000,00 EUR glede na ugotovitve izvedencev, da tožnica najverjetneje doživlja telesne bolečine, vendar jih zaradi hudo okrnjenih višjih živčnih funkcij ni sposobna izraziti. Dalje navaja ugotovitve izvedencev (ki jih je upoštevalo tudi sodišče prve stopnje) da je tožnica tik ob škodnem dogodku najverjetneje doživela hud strah, ki pa se zaradi utrpele poškodbe glave ni ohranil, trajal pa je le nekaj trenutkov. O primarnem strahu ni moč govoriti, po ugotovitvah izvedenca pa tožnica zaradi poškodb osrednjega živčevja sekundarnega strahu ni mogla doživljati in tudi sedaj zaradi hudo okrnjenih višjih živčnih funkcij ni sposobna doživljati strahu za izid zdravljenja. Tožnica ni sposobna niti deloma zavedati se trajnih posledic in zmanjšanja življenjskih aktivnosti, pri njej ni mogoče zaznati, oziroma ugotoviti niti minimalnega niti občasnega zavedanja. Zaradi hudo okrnjenih višjih živcev tožnica ni sposobna prepoznati svojcev, se pa na bližino druge osebe odzove s pozitivnimi čustvi. To pa ne zadošča za ugotovitev, da osebo tudi dejansko prepozna. Nikoli ne bo pridobitno sposobna, potrebuje 24 urni nadzor, nikoli ne bo sposobna doživljati užitkov ob okušanju dobre hrane, poslušanju glasbe, gledanju prijetnih slik, ob branju, se pa tožnica tega ne more zavedati, ker njeno stanje zavedanja ni na nivoju, da bi te deficite lahko zaznala, oziroma doumela. Na tem področju tožnici odškodnine ni mogoče priznati, ker se teh deficitov ne more zavedati, ob obstoju le-teh tudi ne more čutiti trpljenja oziroma duševne bolečine. Enako velja za spominske funkcije. Poleg vseh miselnih procesov je izključena tudi uporaba spominskih centrov, tožnica ne more doživljati trpljenja ob spominjanju na stanje, kakršno je bilo pred škodnim dogodkom in ob primerjavi tega stanja s sedanjim stanjem. Duševne bolečine se pri tožnici ne morejo izraziti v tej meri kot pri povprečnem človeku, tožnica se ne zaveda svoje prikrajšanosti in njene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti niso izkazane, zato ni zakonske podlage za prisojo odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, tožnica tudi ni sposobna razumeti koncepta denarja in zadoščenja ter vrednosti denarja. Prav tako se zaradi hudo okrnjenih višjih živčnih funkcij v sklopu popoškodbene demence ni sposobna zavedati svojega videza invalidne osebe in spremenjene zunanjosti, torej subjektivni pogoj glede škode iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti ni podan in je tožničin zahtevek iz tega naslova neutemeljen. Enotna odškodnina za celotno nepremoženjsko škodo se lahko prisodi v izjemno težkih primerih, ko se oškodovančeva trpljenja vzajemno pogojujejo in prepletajo tako, da jih ni mogoče ločevati. Za to izjemo v konkretni zadevi niso izpolnjeni pogoji, načelo individualizacije pri odmeri enotne odškodnine za telesne bolečine, strah ter duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in skaženosti ni bilo pravilno upoštevano. Prisoja enotne odškodnine v enormnem znesku predstavlja neupravičeno obogatitev, to pa je v nasprotju z namenom odškodnine. Na podlagi izvedenskega mnenja je možno razmejiti vse vrste nepremoženjske škode, prisoja enotne odškodnine za nepremoženjsko škodo je v nasprotju s sodno prakso, odločbe II Ips 1242/2008, II Ips 156/2011, II Ips 132/2013, II Ips 334/2011 in II Ips 204/2013 se od konkretne zadeve razlikujejo, v navedenih primerih so oškodovanci sposobni razumeti koncept denarja in zadoščenja ter vrednosti denarja in so se sposobni vsaj deloma zavedati trajnih posledic in zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Nadaljevala je, da je sodišče prve stopnje napačno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice, ko ji je prisodilo odškodnino v višini razlike med ugotovljenimi stroški domske oskrbe in DPP za obdobje od 23. 3. 2017 do 31. 8. 2020. Spregledalo je, da je bila domska oskrba za tožnico v tem obdobju že poravnana s strani CSD in Občine Ž., zato tožnica ni aktivno legitimirana zahtevati povrnitve že plačanih storitev in tudi ne zahtevati plačila bodočih storitev iz naslova institucionalnega varstva, ker za to ne obstoji pravna podlaga in škoda tudi ni nastala. Uporabniki doma in zavezanci v skladu Uredbo o merilih za določanje oprostitev pri plačilih socialnovarstvenih storitev uveljavljajo pravico do oprostitve, če ne morejo plačati celotne vrednosti opravljene storitve in tako je v tožničinem primeru. Institucionalne storitve prvenstveno plača uporabnik sam, če pa plačilo presega njegovo plačilno sposobnost, ima pravico do oprostitve plačila in v tem primeru praviloma plača razliko do vrednosti storitve občina. Toženka ponovno izpostavlja, da je ves čas postopka zatrjevala, da povrnitev plačanih zneskov domske oskrbe za obdobje od marca 2017 dalje skupaj z obrestmi predstavlja neupravičeno obogatitev tožnice in zato tožba ni sklepčna. Resnično dejansko stanje je, da je tožnica brez premoženja, zato ni pravne podlage za plačevanje domske oskrbe s strani toženke, s plačilom zneska domske oskrbe za obdobje od 23. 3. 2017 do 31. 8. 2020, kot jo je izračunalo in prisodilo sodišče prve stopnje, bi bila tožnica neupravičeno obogatena, mesečnih stroškov potrebne pomoči ni plačala in zato ni aktivno legitimirana terjati povrnitve že plačanih storitev s strani drugih subjektov. Glede zahtevka iz naslova bodočih stroškov domske oskrbe pa je tožničin zahtevek preuranjen, saj ji škoda še ni nastala. Tožnica dalje izpodbija tudi prisojen mesečni znesek v obliki rente 3,84 EUR kot strošek povečanih potreb tožnice zaradi nakupa televizorja. Navaja, da se strinja s sodiščem prve stopnje, da je ta strošek upoštevati kot strošek povečanih potreb, nasprotuje pa ugotovitvi, da je običajna življenjska doba takšnih aparatov 5 let. Gre za bodočo škodo, ki tožnici še ni in ji mogoče sploh ne bo nastala. Izpodbija tudi prisojeni znesek kot strošek povečanih potreb tožnice v višini 3,91 EUR mesečno, ki nastaja tožnici zaradi nakupa blazin, ki naj bi jih bilo potrebno zamenjati vsako leto. Navaja, da ta škoda tožnici še ni in ji morda ne bo nastala, zato je zahtevek neutemeljen, življenjsko gledano pa noben posameznik letno ne zamenjuje vzglavnikov in blazin. Izpodbija tudi prisojeni znesek iz naslova prevoznih stroškov, ki so nastali z obiski tožničinih svojcev. Trdi, da ne predstavljajo pomoči drugega v okviru tožničinega zdravljenja, stanje v zadevi VSL I Cp 1627/2018 ni primerljivo s predmetno zadevo. V citirani zadevi so nega in pomoč ter psihična podpora moža bili zelo pomembni za oškodovankino okrevanje, saj je mož z obiski in nego omilil stisko in trpljenje ter prispeval k hitrejšemu okrevanju, bil je prisoten pri aktivnostih, v katere je bila vključena oškodovanka, da ji je lahko kasneje doma pomagal pri njihovi izvedbi, njegovo sodelovanje je bilo nujno potrebno za izboljšanje oškodovankinega zdravstvenega stanja. V konkretni zadevi je bilo ugotovljeno, da tožnica zaradi hudo okrnjenih višjih živcev ni sposobna prepoznati svojcev in zato je mogoče utemeljeno zaključiti, da svojci s svojimi obiski ne prispevajo k njenemu okrevanju, izboljšanju zdravstvenega stanja, svojci tudi ne izvajajo nege in pomoči. Iz ugotovitev izvedencev ni mogoče pritrditi stališču, da se z obiski svojcev tožničino zdravstveno stanje ohranja, izboljšuje. Glede obiskov svojcev in z njimi povezanih prevoznih stroškov je odločitev sodišča pomanjkljiva in napačna, gre za posredno škodo in ne za tožnici lastno premoženjsko škodo, zato je zahtevek iz naslova rente za plačilo prevoznih stroškov, kilometrine za obisk tožnice neutemeljen. Tožnica v pritožbi ne izpodbija konkretizirano odločitve o stroških postopka, predlaga pa, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano spremeni tako, da ugotovi soodgovornost tožnice k nastanku posledic škodnega dogodka v višini 25 %, v delu, ki se nanaša na nepremoženjsko škodo o opravljeni razmejitvi posameznih oblik nepremoženjske škode, spremeni in zniža prisojeno odškodnino, podrejeno pa, da sodbo v tem izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje. V delu, ki se nanaša na materialno škodo, razen plačila zneska 153,90 EUR (stroški za zdravljenje in nego) in zneska 230,31 EUR (nakup televizorja), pri čemer je potrebno upoštevati še soprispevek v višini 25 % pa izpodbijano sodbo v celoti zavrne, podrejeno pa izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje.

4. Tožnica je v zvezi s toženkino pritožbo vložila obširen odgovor na pritožbo in predlagala njeno zavrnitev.

5. Pritožbi obeh pravdnih strank sta delno utemeljeni.

6. Iz izpodbijane sodbe glede utemeljenosti tožničinega zahtevka po temelju izhajajo ugotovljena dejstva: - da je nesporno, da je voznik M. L. vozil pod vplivom mamil in ni bil sposoben varne vožnje, - da tožničina zakonita zastopnica (mati) in priča I. Č. (oče) nista poznala M. L. in da ga tožnica ni omenjala, - da je tožnica imela težave z drogo kakšnih 10 let pred nesrečo, - da je tožnica v času nesreče živela v V. z E. Z., dvakrat do trikrat mesečno je prihajala domov (na naslov stalnega prebivališča v Z.), - da je tožnica imela od 25. 8. 1992 dalje prijavljeno stalno prebivališče v Z., začasno pa v V., in sicer od 26. 9. 2012 do 25. 9. 2014 na T. cesti 4, od 20. 11. 2014 do 20. 11. 2015 ter od 16. 6. 2016 do 21. 10. 2016 pa na P. 9a, - da je bil na P. 9a najemnik stanovanja E. Z. in zadnji dve leti pred nesrečo je bila tožnica v zvezi z E. Z., - da je bila najemnica stanovanja na naslovu T. cesta 4 v V. tožnica, da je to potrdil v svoji pisni izjavi D. J., M. L. pa v izjavi ni omenjen in da iz evidenc ni razvidno, da bi M. L. živel na tem naslovu, - da zaslišana priča A. A. ni vedela izpovedati, kdo sta bila fant in dekle, ki ista živela na T. cesti 4, - da iz poročila detektivske agencije o opravljeni preiskavi in izpovedbe priče T. K. (ki je preiskavo opravila) izhaja, da je bilo iz telefonskega razgovora med njo in lastnikom stanovanja na Tomšičevi cesti X (D. J.) ugotovljeno, da je tožnica na tem naslovu živela s partnerjem M. L. in da iz tega poročila izhaja tudi, da je A. A. v razgovoru s T. K. potrdila, da je tožnica živela s fantom M. L. 7. Na podlagi teh dejstev je sodišče prve stopnje zaključilo, da toženka ni dokazala zatrjevanih dejstev glede tožničinega razmerja z M. L., tožničinega vedenja o njegovi zasvojenosti in nesposobnosti za varno vožnjo, ker zgolj iz zabeležke telefonskega razgovora T. K. z D. J., ki se niti ne sklada z njegovo pisno izjavo glede M. L. (ki je sestavni del poročila detektivske agencije), ni mogoče zaključiti o obstoju partnerskega ali prijateljskega razmerja med tožnico in M. L. 8. Tudi po presoji pritožbenega sodišča pisna izjava D. J. ne potrjuje, da je tožnica živela z M. L., ta pritožbena trditev je povsem v nasprotju s pisno izjavo na hrbtni strani 7. lista priloge B3. Zabeležka telefonskega razgovora z D. J. v poročilu detektivske agencije in izpovedba priče T. K., ki je poročilo sama sestavila, glede na vsebino J. izjave ni verodostojna in ne more ovreči pravilnosti zaključka sodišča prve stopnje, da toženka ni dokazala svojih trditev o naravi razmerja med tožnico in M. L. Kazenska ovadba v prilogi A4 pa dokazuje, da M. L. ni bil v času nesreče alkoholiziran, da pa je poročilo o toksikološki preiskavi po odrejenem strokovnem pregledu njegove krvi in urina pokazal, da je M. L. imel v krvi prepovedano drogo morfin. Ta ugotovitev in dejstvo, da je bil M. L. tožničin znanec, tudi po presoji pritožbenega sodišča ne zadoščata za dokazanost toženkine trditve, da je tožnica vedela in bi morala upoštevati, da M. L. ni sposoben varne vožnje, da ne bi smela prisesti k takemu vozniku, da se je zavestno izpostavila nevarnosti.

9. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo izvedene dokaze in jasno obrazložilo razloge za zaključek, da ni tožničinega soprispevka k nastanku prometne nesreče in njene posledične škode.

10. Pritožba ne pojasni, katerih dokazov sodišče prve stopnje ni dokazno ocenilo, poročilo detektivske agencije pa brez dvoma ne potrjuje toženkine trditve, da sta tožnica in M. L. bila prijatelja, prav tako ne, da sta bila partnerja. Podatek v prilogi B4, da je tožnica živela na območju I. in L. in to s svojima nekdanjima partnerjema M. L. ter E. Z., pa ni dokazan z morebitno kopijo potrdil upravnih enot, kot je to s kopijo potrdila upravne enote potrjeno za stalno prebivališče tožnice in začasno prebivališče na naslovih v ... .

11. Pritožba pa sama trdi, da tožničini starši niso imeli stikov s tožnico, zato sodišče ne vidi razloga za dvom v pravilnost dokazne ocene sodišča prve stopnje o verodostojnosti izpovedb tožničinega očeta in matere (zakonite zastopnice), da M. L. nista poznala.

12. Presoja sodišča prve stopnje o neobstoju tožničinega soprispevka k nastanku škodnega dogodka in posledične škode je materialnopravno pravilna in tudi ni obremenjena z očitano bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je podana takrat, ko sodbe ni mogoče preizkusiti. Takih pomanjkljivosti pa izpodbijana sodba nima, saj se je sodišče prve stopnje opredelilo do izpovedb zakonite zastopnice in prič ter poročila o opravljeni preiskavi ter navedlo tudi razloge o tem, katerim dokazom in zakaj je sledilo, pritožbeno sodišče pa je sodbo sodišča prve stopnje v tem delu lahko preizkusilo.

13. Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da gre pri tožnici za katastrofalno škodo, saj je glede na ugotovljena dejstva o njenih fizičnih omejitvah in psihičnem stanju ta škoda izjemno velika in je podana medsebojna prepletenost prestanih in bodočih telesnih bolečin ter prestanih neugodnosti ter duševnih bolečin zaradi popolne omejitve in nezmožnosti vsakršnih življenjskih aktivnosti. Po končanem zdravljenju je nameščena v institucionalno varstvo, tam pa se glede nezmožnosti samostojnega hranjenja in sploh hranjenja na običajen način (vnašanje hrane skozi usta) in glede na dejstvo, da diha s pomočjo kanile, ki jo je potrebno čistiti in na 14 dni zamenjati, bo tudi v bodoče trpela nadaljnje neugodnosti vključno z rednim tedenskim razgibavanjem, vse to bo trpela do konca življenja. V takih primerih po ustaljeni sodni praksi sodišča odmerjajo enotno denarno odškodnino, kot je tožnica zahtevala in obrazložila že v prvi pripravljalni vlogi, sodišče prve stopnje pa je tudi navedlo primerljive odločitve iz sodne prakse Vrhovnega sodišča RS.

Pri tem je odločilno tudi, da toženka ne izpodbija dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje o obsegu tožničine škode iz naslova prestanih telesnih bolečin in neugodnosti ter bodočih telesnih bolečin in bodočih ugotovljenih neugodnosti ter tudi iz naslova prestanega strahu. V točki 8 obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje ugotovilo vsa dejstva glede prestanega strahu. Če se tožnica ne more zaradi poškodbe možganov spominjati prestanega primarnega strahu, to ne pomeni, da ga ni pretrpela.

V točki 9 obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje ugotovilo dejstva o obsegu zmanjšanja tožničinih življenjskih aktivnosti na vseh področjih in te ugotovitve so dokazno potrjene z izvedenskim mnenjem ter njegovo dopolnitvijo. Tožničine življenjske aktivnosti so hudo okrnjene, tožnica se ni sposobna zavedati realne situacije, v kateri se nahaja in ne lastnega psihofizičnega stanja. Vendar pa je sposobna čutiti bolečino in doživljati osnovna čustva ter se zavedati bližine druge osebe, zaznati in tudi razumeti vidne dražljaje iz okolice, najverjetneje je sposobna delno doživljati osnovna čustvena stanja veselja, žalosti in strahu in zaveda se okrnjenosti na področju gibanja, ki je stalno prisotna, saj tožnica ni sposobna izvesti večine hotenih gibov, se odzivati na pojav bolečine ali drugih telesnih neugodij. Vse to pa jo vendarle spravlja v stisko in zaradi tega trpi in bo trpela tudi v bodoče, duševne bolečine pa so po intenzivnosti bistveno hujše od tistih, ki bi jih mogla trpeti, če bi se mogla zavedati svojega stanja – da ni več sposobna izvajati kompleksnih gibov.

14. Zgoraj povzetih ugotovitev sodišča prve stopnje toženkina pritožba ne izpodbija, ponuja pa zaključek, da se tožnica niti deloma ni sposobna zavedati trajnih posledic poškodovanja in zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Brez dokazne podlage in v nasprotju s sicer neizpodbijanimi ugotovitvami sodišča prve stopnje in lastnimi toženkinimi trditvami ter zato neutemeljena pa je pritožbena trditev, da pri tožnici ni mogoče zaznati, oziroma ugotoviti niti minimalnega niti občasnega zavedanja. Pritožba sama navaja, da se tožnica odziva s pozitivnimi čustvi na bližino druge osebe in ne izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnica sposobna prepoznavati enostavne slike, se sposobna zavedati bližine druge osebe in zaznavati bolečino, zaznavati ter tudi razumeti vidne dražljaje iz okolice (kar vse je dokazno podprto z izvedenskim mnenjem na listni št. 160 sodnega spisa). Četudi tožnica oseb ne prepoznava, ni sposobna razumeti realne situacije, v kateri se nahaja in lastnega psihofizičnega stanja, doživljati trpljenja ob spominjanju na stanje pred škodnim dogodkom in ob primerjavi prejšnjega stanja s sedanjim in ni sposobna razumeti koncepta denarja in zadoščenja ter vrednosti denarja, je z izvedenskim mnenjem dokazno podprta ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnica hudo duševno trpi zaradi omejenih življenjskih aktivnosti, njene duševne bolečine pa so še bistveno hujše od tistih, ki bi jih mogla trpeti, če bi se mogla zavedati svojega stanja. Tožnica torej trpi in bo trpela tudi v bodoče hude duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, njeno življenje se je z obravnavanim škodnim dogodkom praktično končalo.

15. Pritožba ne pojasni, kaj ima v mislih, ko trdi, da se duševne bolečine pri tožnici ne morejo odraziti ″v tej meri″ kot pri povprečnem človeku. Če ima s tem v mislih stopnjo intenzivnosti duševnih bolečin, je pravno odločilno le ugotovljeno dejstvo, da tožnica trpi hude duševne bolečine, in intenzivnejše prav zato, ker svojega stanja ne zmore sprejemati (doumeti) kot povprečen oškodovanec. Zato je neutemeljena nadaljnja pritožbena trditev, da njene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti niso izkazane in da ni zakonske podlage za prisojo denarne odškodnine. Nesposobnost razumeti koncepta denarja in zadoščenja ter vrednosti denarja ni pravno odločilna. Pritožbeno sodišče tako pritrjuje stališču tožnice v njenem odgovoru na toženkino pritožbo, da ga potrjuje sodna praksa v zadevah VS RS II Ips 334/2017, II Ips 224/2014 in II Ips 204/2013. V prvo navedeni zadevi je tožnikovo – oškodovančevo dojemanje okolice na stopnji dveletnega otroka, sposoben jo je opazovati, v manjši meri pa se je zaveda in je 100 % invalid – tetraplegik po utrpeli ishemični indifuzni okvari možganov in obtolčenini hrbtenjače pri starosti 19 mesecev. V drugi navedeni zadevi gre za 33-letnega oškodovanca, ki je utrpel katastrofalno škodo, njegova raven zavedanja je omejena le na konkretno čutenje, doživljanje neugodja in s tem trpljenja, je 100 % invalid. V zadnje navedeni zadevi je oškodovanec sposoben zavedanja fizične bolečine, njegovo zavedanje je na elementarni stopnji in enako je doživljanje duševnih bolečin, je 100 % invalid v posledici poškodbe glave in možganov.

V zgoraj povzetih primerih oškodovanci brez dvoma nimajo sposobnosti razumevanja koncepta denarja in pomena njegove vrednosti. Tudi tožnici glede na pravni red Republike Slovenije pripada denarna odškodnina, četudi se ne zaveda pomena denarja in denarnega zadoščenja, zato je materialnopravno pravilno presoja sodišča prve stopnje, da tožnici pripada denarna odškodnina glede na v točkah 7, 9, 10 in 11 obrazložitve izpodbijane sodbe ugotovljeno dejansko stanje o utrpelih telesnih poškodbah in o obsegu in intenzivnosti že prestanih telesnih bolečin in neugodnosti ter bodočih telesnih bolečin in neugodnosti, ki jih bo tožnica s ciljem zgolj vzdrževanja doseženega zdravstvenega stanja prestajala do konca življenja in enako obdobje tudi hude duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, kar je glede na njeno starost skoraj 34 let ob zaključku zdravljenja in namestitvi v institucionalno varstvo 23. 3. 2017 še zelo dolgo. Tudi ni zanemarljivo dejstvo, da je vendarle utrpela hud primarni strah v trajanju nekaj trenutkov, čeprav se tega sedaj ne spomni.

16. Pritožbeno sodišče še dodaja dva primera iz sodne prakse Vrhovnega sodišča RS, ki sta primerljiva z obravnavanim primerom: - II Ips 1242/2008: po delni ugoditvi tožnikovi reviziji in zavrnitvi toženčeve revizije je bila oškodovancu prisojena odškodnina za ugotovljeno katastrofalno škodo v višini 388 povprečnih plač (26-letni oškodovanec je utrpel hudo možgansko poškodbo in posledično je nepokreten, priklenjen na invalidski voziček, s težjim psihoorganskim sindromom, popolnoma odvisen od tuje pomoči in nege, tudi pri hranjenju, s tem, da mu lahko hrano vnašajo v usta, z onemogočeno normalno komunikacijo, brez možnosti koncentracije, pomnjenja, govora in vida, brez možnosti ustvariti si družino), - II Ips 132/2013: po zavrnjenih revizijah obeh strank je bila tožniku odmerjena odškodnina v višini 322 plač (20-letni oškodovanec, utrpel je obtolčenino možganov, rano na desni strani glave in zloma desne obstranske in čelne kosti, zdravljenje v bolnišnici je trajalo slabo leto, spremljale so ga številne neugodnosti, posledično sta desna noga in desna roka hromi, trajno je vezan na invalidski voziček, mentalne sposobnosti so močno vpadle, vedenjsko se je spremenil, ni zaposljiv, lahko se oglasi na telefon - torej govorno komunicira - ne more pa poklicati).

Ob predstavljenih dveh odločbah VS RS gre za precejšen razpon pri odmeri višine pravične denarne odškodnine, zato je po presoji pritožbenega sodišča v predmetni zadevi prisojena pravična odškodnina v višini 272 povprečnih neto plač (povprečno neto plača za oktober 2020 je 1.181,35 EUR), pri odmeri odškodnine je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo načelo individualizacije glede na ugotovljen obseg tožničine že pretrpljene in še bodoče škode ter tudi načelo objektivizacije odškodnin. Prisojen znesek odškodnine za nematerialno škodo je povsem pravična denarna satisfakcija, ki ni v nasprotju z namenom denarne odškodnine za nematerialno škodo po 179. in 182. členu Obligacijskega zakonika (OZ).

17. Glede na obrazloženo je toženkina pritožba neutemeljena, zato je pritožbeno sodišče potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijani točki I. izreka (353. člen ZPP), ki tudi ni obremenjena z nobeno od tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora samo paziti uradoma (drugi odstavek 350. člena ZPP).

18. Glede prisojenih stroškov tožnici za domsko oskrbo za čas do vključno avgusta 2020 pa je toženkina pritožba utemeljena.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica od 23. 3. 2017 nameščena v domsko oskrbo, od takrat prejem DSP, od 1. 4. 2017 dalje pa tudi DPP, iz teh prejetih sredstev se plačuje njena domska oskrba, razliko do vseh mesečnih stroškov domske oskrbe pa plačuje Občina Ž. na podlagi odločbe o tožničini delni oprostitvi plačila socialno varstvenih storitev. Tožnica prejema na svoj TRR oba denarna zneska, ki jo izplačuje CSD, njena zakonita zastopnica pa na podlagi izstavljenega računa plača stroške domske oskrbe izvajalcu institucionalne oskrbe - Domu upokojencev Š.

19. Materialnopravno je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je temeljno pravilo odškodninskega prava, da je škodo dolžan povrniti njen povzročitelj in da je stvar oškodovanca, kako si bo zagotovil in organiziral tujo pomoč, če jo potrebuje. Ugotovljeno je, da si je tožnica tujo pomoč uredila v institucionalnem varstvu. Ker je brez premoženja, je po določbah 6. člena Zakona o socialno varstvenih prejemkih (ZSVarPre, Ur. l. RS, št. 40/2010, 110/2011) do DSP in do njenega povečanja za DPP na podlagi 32. člena istega zakona. To so njeni prejemki, s katerimi delno plačuje domsko oskrbo. Drži pritožbena trditev toženke, da je bil strošek domske oskrbe za tožnico že v celoti poravnan do 31. 8. 2020. Drži tudi tožničina trditev v odgovoru na toženkino pritožbo, da lahko pristojni organ v roku treh let po dokončnosti odločbe o upravičenosti do DSP in ves čas prejemanja trajne DSP po uradni dolžnosti začne postopek ugotavljanja upravičenosti do DSP tudi, če upravičenec po izdaji odločbe prejme lastni dohodek za isto obdobje, kot mu je bila dodeljena DSP (46. člen ZSVarPre). Tudi po določbi 42. člena Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (ZUPJS, Ur. l. RS, št. 62/2010, 40/2011, 40/2012) morajo biti pogoji za pridobitev pravic po tem zakonu (tudi za DSP, DPP in oprostitev plačila socialno varstvenih storitev) izpolnjeni ves čas prejemanja pravic iz javnih sredstev.

20. Med strankama ni sporno, da toženka ni tožnici plačala iz naslova iztoževane odškodnine še ničesar. Torej glede na zgoraj citirano določbo 46. člena ZSVarPre (in upoštevaje sodno prakso VS RS XIII Ips 310/2015, VDSSPSP 2/2016) ni pravne podlage za tožničino obveznost vrnitve prejete pomoči iz javnih sredstev do 31. 8. 2020 za poplačilo stroškov institucionalne oskrbe, niti za prenehanje veljavnosti odločbe CSD o delni oprostitvi plačila stroškov domske oskrbe. Če bi toženka te že iz javnih sredstev plačane znesek plačala tožnici, bi tožnica bila zanje obogatena, zato njen zahtevek v tem delu ni utemeljen.

21. V skladu z določbo 18. člena Zakona o obveznem zavarovanju v prometu CSD in občina nimata aktivne legitimacije za regresni zahtevek zoper toženko za povrnitev plačanih zneskov tožnici iz javnih sredstev za njeno domsko oskrbo, na kar pravilno opozarja tožnica v odgovoru na toženkino pritožbo. Vendar po presoji pritožbenega sodišča glede na zgoraj obrazloženo to ni odločilno za presojo utemeljenosti tega dela tožničinega tožbenega zahtevka.

22. Toženka pa zmotno meni, da je preuranjen tožbeni zahtevek v delu za plačilo bodočih stroškov za domsko oskrbo od 1. 9. 2020 dalje. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje, ki so dokazno podprte z izvedenskim mnenjem in njegovo dopolnitvijo, izhaja, da je ugotovljeno zdravstveno stanje tožnice dokončno brez možnosti izboljšanja. Institucionalna oskrba zanjo je nujno potrebna, in ker izboljšanja njenega stanja ni mogoče pričakovati, bo potrebna tudi v bodoče, torej bodo stroški institucionalne oskrbe s stopnjo gotovosti nastajali tudi v bodoče (po naravnem teku stvari verjetno nastala bodoča škoda).

Tožnica je nezmožna ustvariti kakršenkoli lastni dohodek za kritje stroškov nujno potrebne domske oskrbe in tako stanje je krivdno povzročil voznik M. L., toženka kot njegova odgovornostna zavarovalnica je zato dolžna plačevati mesečne stroške domske oskrbe tožnice od 1. 9. 2020 dalje glede na materialno pravno izhodišče, ki mu pritrjuje tudi toženka v pritožbi, da breme popravljanja škode ne more biti prevaljeno na oškodovanca ali koga tretjega, v tem primeru na državo.

23. Tožnica v svoji pritožbi utemeljeno graja znižanje vsakomesečnega zahtevanega zneska domske oskrbe za višino prejetega mesečnega zneska DPP. Po določbi 32. člena ZSVarPre upravičenec do DSP, ki mu je zaradi invalidnosti za opravljanje življenjskih potreb nujna pomoč druge osebe in ne prejema dodatka za tujo nego in pomoč po drugih predpisih, se DSP poveča za DPP, pogoji in višina pa se določijo po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Pritožbeno sodišče zato pritrjuje tožničini pritožbi, da je DPP sestavi del DSP, ne sledi pa njeni nadaljnji trditvi, da bo tožnica prejete zneske javnih sredstev dolžna po prejemu odškodnine vrniti (sploh ne Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ker ji teh sredstev ne izplačuje ta zavod). To glede na zgoraj obrazloženo ni prejemek po ZPIZ-2, temveč je prejemek po ZSVarPre, za določitev katerega sicer veljajo kriteriji po ZPIZ-2, vendar se dodeli le upravičencu do DSP in zato je prejemanje tega dodatka odvisno tudi od kumulativnega izpolnjevanja pogojev za prejemanje DSP. Ugotavljanje, oziroma preverjanje upravičenosti do prejemanja obeh prejemkov je urejeno v 46. členu ZSVarPre. Torej tudi izplačani zneski DPP v času do 31. 8. 2020 (oziroma do toženkine realizacije te sodbe) ne bodo predmet morebitnega preverjanja s strani CSD in predmet vračila. Zato je po presoji pritožbenega sodišča zavrnitev tožbenega zahtevka v delu za 418,88 EUR mesečno do vključno 31. 8. 2020 materialnopravno pravilna, čeprav sodišče prve stopnje za zavrnitev tega dela zahtevka ni navedlo pravilnih materialnopravnih razlogov. Če bi toženka plačala tožnici tudi te znesek do navedenega datuma, bi tožnica bila obogatena, saj teh prejemkov ne bi bila dolžna vrniti.

24. Preuranjeno pa je tožničino pritožbeno sklicevanje na omejitev dedovanja po 128. členu ZD, saj to ni bodoče dejstvo, ki bo gotovo nastopilo. Seveda je gotovo bodoče dejstvo smrt tožnice, vendar do omejitve dedovanja pride le takrat, ko ima zapustnik ob smrti aktivno premoženje. Ob upoštevanju načela, da je poškodovalčevo breme popravljanja škode, pa bo toženka morala od 1. 9. 2020 dalje plačevati tožnici celotno domsko oskrbo, saj tožnica po prejeti odškodnini na podlagi te sodbe ne bo več izpolnjevala pogojev za prejemanje DSP in DPP.

25. Po presoji pritožbenega sodišča je glede na vse obrazloženo toženka dolžna od 1. 9. 2020 dalje plačevati tožnici strošek celotne domske oskrbe v ugotovljeni višini 1.025,64 EUR, za čas pred 1. 9. 2020 pa je zahtevek za plačilo teh stroškov neutemeljen.

26. Toženka izpodbija prisojeni znesek za materialno škodo v višini 3,84 EUR kot rento, ki predstavlja mesečni strošek - amortizacijo TV sprejemnika. Priznava sicer, da je strošek nakupa TV sprejemnika strošek povečanih potreb tožnice. Njeno pritožbeno nasprotovanje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je življenjska doba TV sprejemnikov 5 let, pa je nedovoljena pritožbena novota (prvi odstavek 337. člena ZPP). Tožnica je navajala, da je življenjska doba TV sprejemnika pet let, toženka pa pred sodiščem prve stopnje te navedbe ni prerekala (prvi odstavek 214. člena ZPP). Temu delu zahtevka je nasprotovala le s trditvijo, da gre za nadstandard in ne za rehabilitacijski pripomoček, česar pa v pritožbi ne uveljavlja. Pritožbeno sodišče zato pravilnosti ugotovitve sodišča prve stopnje o življenjski dobi TV sprejemnika ni preizkušalo.

Neutemeljeno toženka v pritožbi izpodbija tudi prisojeni mesečni znesek 3,91 EUR kot povračilo stroška za nakup blazin. Ob dejstvu, da je tožnica v institucionalnem varstvu že od 23. 3. 2017, da je nepokretna in ves čas leži v postelji brez sposobnosti premikanja telesa, razen takrat, ko jo enkrat ali dvakrat tedensko posedejo v počivalnik, je povsem pravno neupoštevna pritožbena pripomba, da noben posameznik letno ne zamenjuje vzglavnikov in blazin. Tožnica vendarle ni povprečen posameznik, ki spi 6 do 8 ur dnevno in torej uporablja blazine in vzglavnike le 1/3 dneva, ne pa ves dan, kot jih uporablja tožnica. Toženkin pomislek, da tožnici ta škoda še ni nastala, je neutemeljen, da pa ji mogoče sploh ne bo nastala (pri čemer ima verjetno v mislih, da ta bodoča škoda na bo nastajala), pa je brezpredmeten, saj je toženka dolžna rento plačevati do konca tožničinega življenja.

27. Utemeljeno toženka izpodbija tudi prisojeni mesečni znesek 243,90 EUR (za ves čas zahtevanega obdobja za nazaj in v bodoče) kot materialno škodo iz naslova prevoznih stroškov. To so stroški tožničinih svojcev in ne tožničini stroški, četudi so njihovi obiski zanjo potrebni glede na njeno stanje. Ob ugotovitvi, da je tožnica nezmožna najosnovnejših življenjskih funkcij in da posledic poškodb ni mogoče odstraniti, svojcev pa ne prepoznava, je v nasprotju s temi ugotovitvami zaključek sodišča prve stopnje, da so prevozni stroški svojcev potrebni za zmanjšanje tožničine škode in da se njeno življenje čim manj nenormalno odvija. Obiski svojcev nimajo rehabilitacijskega učinka, zato ne zmanjšujejo tožničine škode, pomenijo zgolj s strani svojcev spremljanje tožničinega stanja. Pritožbeno sodišče se strinja s toženkinim stališčem, da primerjava z zadev VSL I Cp 1627/2018 ni utemeljena. Ne gre za tožničino lastno premoženjsko škodo, glede na ugotovljene dejanske okoliščine v določbi 174. člena OZ ni podlage za ugoditev temu delu zahtevka, sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je ta znesek tožnici prisodilo.

28. Glede na zgoraj obrazloženo je pritožbeno sodišče pritožbi toženke delno ugodilo, in sicer glede prisojene odškodnine za materialno škodo v obliki mesečne rente iz naslova povračila plačanih stroškov domske oskrbe za čas od 23. 3. 2017 do vključno 31. 8. 2020 in za potne stroške tožničinih svojcev v mesečnem znesku 243,90 EUR zaradi obiskovanja tožnice za čas od 23. 3. 2017 do vključno 31. 8. 2020 in tudi za čas od 1. 9. 2020 dalje. Posledično je odločitev v točki II./1) izreka sodbe sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je v presežku nad 161,65 EUR (ki obsega mesečne stroške za zdravstvene pripomočke v višini 153,90 EUR, za vzglavnike in blazino 3,91 EUR in za amortizacijo TV sprejemnika 3,84 EUR) vse za čas od 1. 4. 2017 do 31. 8. 2020 zavrnilo vključno s pripadki. V celoti pa je zavrnilo zahtevek za povrnitev teh stroškov za mesec marec 2017 skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ker gre le za obdobje 8 dni.

29. Pravna podlaga za tožbeni zahtevek v delu za vtoževane mesečne zneske stroškov samoplačniške fizioterapije in osebnega asistenta so določbe OZ o neposredni odškodninski odgovornosti toženke (964. člen in drugi odstavek 131. člena OZ v zvezi s 7. členom Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu). Pritožbeno sodišče ne sprejema tožničinega pritožbenega stališča, da je pravna podlaga za njen zahtevek tudi v določbah OZ o neupravičeni obogatitvi. Toženka je dolžna poravnati škodo, ki jo je s svojim protipravnim ravnanjem povzročil tožnici voznik neregistriranega in nezavarovanega motornega vozila na zgoraj navedeni odškodninski zakonski podlagi. Če se toženka v pravdi brani plačati zahtevano odškodnino, je to njena pravica. Kazen za zamudo pri plačilu denarne odškodnine so prisojene zakonske zamudne obresti.

V predmetni odškodninski zadevi noben del tožbenega zahtevka ne temelji na določbah OZ o neupravičeni obogatitvi, zato sodišče prve stopnje te zatrjevane pravne podlage ni bilo dolžno obravnavati, niti se do nje opredeliti, je pa jasno zavzelo materialnopravno pravilno stališče, da je odškodninski temelj podan. Pritožbeni očitek tožnice o storjeni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je neutemeljen.

30. Tožničina pritožba utemeljeno graja odločitev sodišča prve stopnje, ko je zavrnilo njen tožbeni zahtevek v delu za povrnitev materialne škode od 1. 9. 2020 dalje zaradi stroškov samoplačniške fizioterapije. Po presoji pritožbenega sodišča je neutemeljen tožbeni zahtevek za povrnitev teh stroškov od 23. 3. 2017 do dneva sodbe sodišča prve stopnje, oziroma do dneva 1. 10. 2020. Ta materialna škoda tožnici dejansko ni nastala in ji tudi nikoli ne bo nastala, saj samoplačniških fizioterapij ni izvajala, izvajanje fizioterapije za nazaj pa ni mogoče. To smiselno priznava tudi tožnica v pritožbi. Ugotovljeno dejstvo v izpodbijani sodbi je, da je potreba po kontinuiranem izvajanju fizioterapije pri tožnici še dodatni dve uri dnevno in to doživljenjsko poleg že eno uro tedensko trajajočega razgibavanja v okviru domske oskrbe. Ta ugotovitev je tudi dokazno podprta z izvedenskim mnenjem. Drži, da iz podatkov v spisu izhaja, da je tožnica v svoji pripravljalni vlogi z dne 2. 9. 2019 zahtevala povrnitev tudi stroškov samoplačniške fizioterapije dve uri dnevno po ceni 35,00 EUR/h, v dokaz je sicer predložila cenik z dne 1. 3. 2019, je pa predlagala, naj sodišče opravi še uradne poizvedbe pri Domu ... o tem, koliko znaša samoplačniški strošek vsake dodatne fizioterapije (l. št. 198 spisa). Sodišče je temu dokaznemu predlogu sledilo in na l. št. 298 spisa je poročilo fizioterapevtske obravnave za tožnico Doma upokojencev Š. z dne 22. 9. 2020, iz katerega izhaja, da samoplačniški strošek za eno uro fizioterapije v Domu upokojencev Š. znaša 30,00 EUR. Iz toženkine pripravljalne vloge z dne 12. 3. 2020 izhaja, da v celoti nasprotuje tožničinemu zahtevku za plačilo povečanih stroškov za dodatne fizioterapije iz razloga, ker s strani zdravnikov opravljanje dodatnih fizioterapij v obsegu, kot ga zatrjuje tožnica, ni bil predpisan. Zato ne drži pritožbena trditev, da je napačna ugotovitev sodišča prve stopnje, da znaša cena samoplačniške fizioterapije 30,00 EUR na uro in da zatrjevane cene te dodatne potrebne storitve rehabilitacije toženka ni prerekala. V skladu z določbo drugega odstavka 214. člena ZPP štejejo za priznana dejstva, ki jih stranka ne zanika, ali jih zanika brez navajanja razlogov, razen če namen zanikanja teh dejstev izhaja iz siceršnjih navedb stranke. Sodišče prve stopnje zato ni kršilo določbe 214. člena ZPP, ko je na podlagi dokaznega predloga tožnice pridobilo in ugotovilo uradni podatek o ceni dodatne storitve samoplačniške fizioterapije, ker iz toženkinih navedb izhaja zanikanje dejstva o potrebnosti dodatne fizioterapije.

31. Pritožbeno sodišče pa sprejema stališče tožnice, da je logično, da Dom upokojencev Š. izvaja samoplačniško fizioterapijo, sicer ne bi imeli cenika za to dodatno storitev, oziroma bi ta bil nesmiseln. Sodišče prve stopnje je zato ta del tožbenega zahtevka neutemeljeno zavrnilo, saj je ta del zahtevka za plačilo stroškov dodatnih 48 ur samoplačniške fizioterapije mesečno utemeljen z izvedenskim mnenjem in to od 1. 10. 2020 (oziroma od dneva sodbe sodišča prve stopnje) in to po ceni 30,00 EUR za uro, kot izhaja iz pridobljenega podatka na l. št. 298 spisa.

32. Pritožbeno sodišče je tako tožničini pritožbi delno ugodilo in ji prisodilo še nadaljnjih 1.440,00 EUR mesečne rente za pokritje povečanih potreb tožnice za izboljšanje, oziroma vsaj vzdrževanje njenega zdravstvenega stanja (174. člen OZ). Glede na ceno te potrebne strokovne zdravstvene storitve je življenjsko logično in sprejemljivo, da tolikšnega stroška tožničini starši niso zmogli pokrivati sami in je to razlog, da tožnica te dodatne storitve še ni bila deležna.

33. Tožničin zahtevek za odškodninsko rento iz naslova stroškov za osebnega asistenta pa ni utemeljen po materialnem pravu, ki ga mora sodišče poznati samo. Po Zakonu o osebni asistenci (ZOA, Uradni list RS, št. 10/2017) se pravica do osebne asistence izključuje s celodnevnim institucionalnim varstvom (9. člen ZOA). Tožnica pa je v socialnovarstvenem zavodu, kjer ima vso potrebno osebno oskrbo, zato na podlagi tega zakona ni upravičena do osebne asistence. Sodišče prve stopnje je torej pravilno presodilo, da je zahtevek v tem delu neutemeljen, vendar ni navedlo pravilnih materialnopravnih razlogov.

34. Pritožbeno sodišče sprejema tožničino pritožbeno stališče, da je zaradi jasnosti narave prisojenega rentnega zneska potrebno v izreku pod točko III/1 sodbe sodišča prve stopnje določno navesti, da je prisojena mesečna odškodninska renta povračilo za mesečne materialne stroške tožničinega preživljanja in slediti v tem delu tožničinemu tožbenemu zahtevku, kot ga je oblikovala v pripravljalni vlogi na l. št. 288 do 294 spisa. S tem je jasno, da prisojena mesečna odškodninska renta od 1. 9. 2020 dalje nedvomno ne pomeni povračila za izgubljen zaslužek, oziroma dohodek, ki bi ga moral izplačevalec sicer obrutiti za pripadajoče davke in prispevke ter jih pred izplačilom prisojenega neto zneska tudi odvesti.

35. Glede na obrazloženo je sodišče prve stopnje delno zmotno uporabilo materialno pravo, zato je pritožbeno sodišče tožničini pritožbi delno ugodilo. Pritožbeno sodišče ni ugotovilo, da bi bila sodba sodišča prve stopnje v delih, ki jih izpodbija tožnica, obremenjena s katero od drugih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora samo paziti uradoma (drugi odstavek 350. člena ZPP).

Sodišče prve stopnje je ugotovilo vsa pravno relevantna dejstva, je pa delno zmotno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče lahko samo delno ugodilo pritožbi toženke in delno ugodilo pritožbi tožnice ter spremenilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanih delih, kot izhaja iz izreka točke II. te sodbe (5. alineja prvega odstavka 358. člena ZPP).

36. Tožnica v pritožbi neutemeljeno izpodbija odločitve o stroških postopka pod točko V. izreka.

Tožnica v tožbi in nadaljnjih pripravljalnih vlogah ni podala delnih stroškovnikov, temveč je po končani glavni obravnavi priglasila svoje pravdne stroške z zbirnim stroškovnikom, zato jih toženka ni mogla prerekati. Pritožbena trditev, da bi sodišče prve stopnje moralo priznati vse priglašene stroške tožnici iz razloga, ker jih toženka ni prerekala, je neutemeljena.

37. Pravilno je sodišče prve stopnje ugotovilo dejstvo, da tožnica ni listinsko izkazala zahtevanih stroškov predpravdnega postopka v višini 2050 točk po Odvetniški tarifi (OT) za sestavo urgence in dopisa v predpravdnem postopku, ker teh listin v spisu ni. Višine deleža njenega ocenjenega pravdnega uspeha pa tožnica v pritožbi ne izpodbija. Kljub delni ugoditvi obema pritožbama je pritožbeno sodišče ocenilo, da se pravdni uspeh strank ni bistveno spremenil v primerjavi s pravdnim uspehom, kot ga je ocenilo sodišče prve stopnje, ko je ugotovilo, da je tožničin pravdni uspeh v deležu 85 %, toženkin pa v deležu 15 %. Pritožbeno sodišče iz tega razloga v odločitev o stroških pravdnega postopka pod točko V. izreka sodbe sodišča prve stopnje ni poseglo in pritožbi tožnice v tem delu ni ugodilo.

Tudi delni pritožbeni uspeh obeh strank je po oceni pritožbenega sodišča primerljiv, zato je odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

O vseh stroških pravdnega postopka je pritožbeno sodišče odločilo na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP.