Jedro

Pomoči, ki preseže obseg, ki je običajen in še pričakovan od družinskih članov, ti niso dolžni opravljati brezplačno. Zato se je v sodni praksi uveljavila rešitev, po kateri se v takem primeru vzpostavi domneva, da je bila taka storitev plačana po običajni ceni. Stroški za potrebno tujo pomoč so lastna premoženjska škoda oškodovanca. Tožnica, ki je tetraplegičarka in se nahaja v domski oskrbi, je v okviru odškodninskega zahtevka za povnitev stroškov za kritje povečanih potreb, zahtevala povrnitev kilometrine za obiske staršev, stroškov za 48 ur dodatne fizioterapije mesečno in stroškov za pomoč osebnega asistenta dve uri dnevno. Vrhovno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da svojci z različnimi aktivnostmi ob obiskih krepijo tožničine zaznave in izboljšujejo njeno odzivnost ter z dodatno nego preprečujejo preležanine in kontrakture. Zato stroški njihovih obiskov predstavljajo tožničino lastno premoženjsko škodo. Enake dejavnosti izvaja tudi domsko osebje v okviru redne skrbi za tožnico, poleg tega po ugotovitvi sodišča druge stopnje tožnica v okviru domske oskrbe prejme tudi eno uro razgibavanja tedensko. Zato je po oceni Vrhovnega sodišča razumna presoja, da bo z 48 urami dodatne fizioterapije in rednimi obiski svojcev dvakrat tedensko, ob že zagotovljeni domski oskrbi, tožnici zagotovljen ustrezen obseg tuje pomoči in je bil zahtevek za povrnitev stroškov osebnega asistenta utemeljeno zavrnjen.

Izrek

I. Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje: - v I. točki izreka spremeni tako, da se zneski zavrnjenih mesečnih rentnih zneskov zmanjšajo za 234,90 EUR; - v II. točki izreka spremeni tako, da se znesek 1.614,98 EUR nadomesti z zneskom 1.858,88 EUR.

II. Sicer se revizija zavrne.

III. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

**Dosedanji postopek**

1. Tožnica je s tožbo z dne 29. 3. 2017 od sodišča zahtevala, naj razsodi, da ji je tožena zavarovalnica dolžna plačati odškodnino za škodo, ki ji je dne 26. 7. 2016, ko je bila stara 33 let, nastala kot sopotnici v prometni nesreči z neregistriranim vozilom. Tožnica je dobila tako hude poškodbe, da je postala tetraplegičarka.

2. Sodišče prve stopnje je tožnici iz naslova nepremoženjske škode prisodilo odškodnino v višini 322.000 EUR. Tožencu je naložilo tudi povrnitev premoženjske škode: mesečnih stroškov tožničine domske oskrbe, zmanjšanih za prejeti znesek dodatka za tujo pomoč in postrežbo, stroškov za nakup prehranskih dodatkov, sredstev za nego in pripomočkov, ki jih cena domske oskrbe ne zajema, in kilometrine za obiske svojcev. Zavrnilo je zahtevek za povračilo stroškov za dve uri osebnega asistenta dnevno in za 48 ur mesečne samoplačniške fizoterapije, ker tožnica ni izkazala, da bi se te storitve že izvajale, niti da bi se zanje dogovorila za vnaprej. Tako je toženki naložilo plačilo že zapadlih mesečnih zneskov za čas od marca 2017 do avgusta 2020 z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od 1. 9. 2020 dalje pa mesečno rento v znesku 1.012,31 EUR. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo.

3. Zoper odločitev sodišča prve stopnje sta se pritožili obe pravdni stranki. Sodišče druge stopnje je obema pritožbama delno ugodilo.

4. Na podlagi tožničine pritožbe je odločilo, da sodišče prve stopnje pri izračunu prisojene rente za vnaprej stroška domske oskrbe ne bi smelo zmanjšati za prejeti znesek dodatka za pomoč in postrežbo, ker ga tožnica prejema na podlagi Zakona o socialno varstvenih prejemkih (v nadaljevanju ZSVarPre). Pritožbi tožnice je ugodilo tudi glede zahtevka za povrnitev stroškov dodatne fizioterapije za september 2020 v znesku 174,98 EUR, za čas od 1. 10. 2020 dalje pa v znesku 1.440 EUR mesečno. Potrdilo pa je odločitev sodišča prve stopnje, da tožnica ni upravičena do povračila stroškov osebnega asistenta, ker se po Zakonu o osebni asistenci (v nadaljevanju ZOA) pravica do osebne asistence izključuje s celodnevnim domskim varstvom.

5. Pritožbi toženke je sodišče druge stopnje ugodilo glede zahtevka za povrnitev stroškov domske oskrbe za nazaj. Ker so bili stroški domske oskrbe do 31. 8. 2020 že plačani iz javnih sredstev, je odločilo, da bi bila tožnica obogatena, če bi ta znesek prejela še od toženke. Zato je sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je zahtevek iz naslova plačila domske oskrbe za čas do 1. 9. 2020 zavrnilo. Pritožbi toženke je ugodilo tudi glede povrnitve stroškov za obiske tožničinih svojcev v znesku 243,90 EUR mesečno, ker je ob ugotovitvi, da tožnica svojcev ne prepoznava, odločilo, da obiski nimajo rehabilitacijskega učinka in zato niso potrebni za zmanjševanje tožničine lastne škode. Tako je odločitev sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je zahtevek za plačilo odškodnine iz tega naslova zavrnilo tako za nazaj kot za naprej.

6. Vrhovno sodišče je zoper odločitev sodišča druge stopnje s sklepom II DoR 375/2021 z dne 1. 12. 2021 tožnici dopustilo revizijo glede vprašanj (1) ali je sodišče materialno pravo ne/pravilno uporabilo, ko je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice za stroške domske oskrbe, nastale do izdaje prvostopenjske sodbe, (2) ali je sodišče materialno pravo ne/pravilno uporabilo, ko je zavrnilo odškodninski zahtevek tožnice za bodoče stroške rehabilitacije z osebnim asistentom od izdaje prvostopenjske sodbe dalje, (3) ali je sodišče materialno pravo ne/pravilno uporabilo, ko je zavrnilo tožbeni zahtevek za stroške kilometrine za izvajanje rehabilitacije z obiski tožničine skrbnice (matere) in očeta.

**Revizija**

7. Na podlagi tega sklepa tožnica zoper sodbo sodišča druge stopnje vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Opozarja, da je z odločitvijo o zavrnitvi tožbenega zahtevka za povrnitev stroškov oskrbe za čas do 1. 9. 2020 toženka nagrajena, čeprav je plačilo neutemeljeno zavračala in ga prelagala na Center za socialno delo (v nadaljevanju CSD) in občino. Slednja po pravni ureditvi nimata možnosti, da bi od toženke zahtevala povračilo plačanega zneska. Tožnica pa to možnost ima in lahko prejete zneske vrne CSD in občini. Meni, da je odločitev zavržna, saj je to enako, kot če bi zavrnili preživninski zahtevek otroka, ker so otroku, ko ga je zavezanec pustil lačnega, že drugi dajali jesti. Meni, da sta sodišči s tako odločitvijo neutemeljeno odstopili od stališč iz sodbe Vrhovnega sodišča II Ips 251/2014 z dne 5. 5. 2016. Opozarja, da lahko po 46. členu ZSVarPre pristojni organ začne postopek ugotavljanja upravičenosti do denarne socialne pomoči, če upravičenec po izdaji odločbe prejme lastni dohodek za isto obdobje. Enako določa tudi Zakon o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev v 43. in 44. členu. Zaradi ravnanja tožene stranke tožnici glede na 128. člen Zakona o dedovanju (v nadaljevanj ZD) narašča pasiva njenega premoženja v smislu obveznosti do javnih sredstev. Tožnica opozarja tudi, da bi glede na to, da je bila nezaposlena, prejemala denarno socialno pomoč tudi, če ne bi imela prometne nesreče in je zanjo sedaj prikrajšana, saj jo mora porabiti za domsko oskrbo. Tako je v vsakem primeru oškodovana za ta znesek.

8. Tožnica opozarja, da je napačna tudi odločitev o zavrnitvi zahtevka za povrnitev stroškov osebnega asistenta. Navaja, da je to tako, kot če bi oškodovancu zavrnili zahtevek za sanacijo izgubljenih zob v nesreči zato, ker mu po ureditvi javnega zdravstva to zdravljenje še ne pripada. Tožnica ne terja plačila osebnega asistenta iz javnih sredstev, ampak zahteva povračilo stroškov samoplačniškega osebnega asistenta, ker je po oceni izvedencev ta potreben za njeno rehabilitacijo.

9. Tožnica izpodbija tudi odločitev o zavrnitvi zahtevka za plačilo kilometrine za obiske staršev. Poudarja, da so ti pomemben del njene rehabilitacije, saj tudi po mnenju izvedencev predstavljajo nujno najelementarnejše vzbujanje pozitivnih čustev tožnice. Starša ob obiskih tožnico razgibavata, jo masirata, peljeta jo na zrak in ji prinašata priboljške. Nikakor ne gre za posredno škodo, kot sta odločili sodišči, ampak so ti stroški posledica njene nepremoženjske škode. Tožnica opozarja, da glede tega vprašanja sodna praksa Vrhovnega sodišča še ni enotna in se pri tem sklicuje na odločbi II Ips 167/2004 z dne 2. 12. 2004 in II Ips 251/2014 z dne 5. 5. 2016. 10. Tožnica opozarja, da iz ugotovitev sodišč izhaja, koliko znašajo sporni stroški za kritje tožničinih povečanih potreb. Zato predlaga, naj Vrhovno sodišče spremeni odločitev sodišč tako, da njenemu zahtevku tudi v tem delu ugodi in posledično spremeni tudi odločitev o stroških postopka.

**Odgovor na revizijo**

11. Sodišče je revizijo vročilo toženi stranki, ki je nanjo odgovorila. V odgovoru uvodoma izraža sočutje s tožnico, ki je utrpela katastrofalno škodo, vendar meni, da je treba kljub temu paziti, da se odgovornost zavarovalnice ne razširi preko razumnih meja. Opozarja, da je tožena zavarovalnica dolžna povrniti škodo, ki je tožnici nastala. Domska oskrba je bila za tožnico v celoti plačana, zato ji ta škoda ni nastala. Glede na časovni okvir obravnavane zadeve, je jasno, da CSD ne bo več mogel zahtevati povrnitve izplačanih sredstev, kar pomeni, da bi bila tožnica obogatena za prejeti znesek. Opozarja na primerjavo z invalidom III., II. ali I. kategorije, ki ne more več delati in mu zato pripada po določbah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ) delna pokojnina ali prejemek iz naslova poklicne rehabilitacije in je nato upravičen le še do plačila razlike. Glede stroškov osebnega asistenta meni, da je pravilna odločitev sodišč, da ta strošek tožnici trenutno ne nastaja. Glede stroškov kilometrine pa navaja, da starša zaradi obravnavanega škodnega dogodka zagotovo zelo trpita, da pa hčerke ne obiskujeta le zaradi njene rehabilitacije. Tako predlaga, naj revizijsko sodišče revizijo zavrne in tožnici naloži plačilo njenih revizijskih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

12. Revizija je delno utemeljena.

**Pravna podlaga za odločanje**

13. Po 132. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) je premoženjska škoda zmanjšanje premoženja (navadna škoda) in preprečitev njegovega povečanja (izgubljeni dobiček). OZ v 174. členu posebej ureja povrnitev premoženjske škode v primeru telesne poškodbe ali prizadetega zdravja.1 Prvi odstavek tega člena ureja vprašanje povrnitve škode, ki je že nastala zaradi telesne poškodbe ali prizadetega zdravja do trenutka njenega izračuna, zato je tožbeni zahtevek v tem delu restitucijski. Drugi odstavek pa se nanaša na bodočo škodo, zato je tožbeni zahtevek v tem delu institucijski. Ta del škode se praviloma krije v obliki rente.2 Tako je tožbeni zahtevek oblikovala tudi tožnica: mejni datum med restitucijskim in institucijskim delom njenega zahtevka je 1. 9. 2020. 14. Predmet revizijske presoje je le še utemeljenost zahtevka za povrnitev stroškov domske oskrbe za nazaj, torej do 1. 9. 2020 (za vnaprej so bili ti stroški tožnici prisojeni), za stroške osebnega asistenta za vnaprej, torej od 1. 9. 2020 dalje in za stroške obiskov svojcev za ves čas od 23. 3. 2017 dalje.

**O pravilnosti zavrnitve zahtevka za povrnitev stroškov domske oskrbe za obdobje od 23. 3. 2017 do 1. 9. 2020**

15. Med pravdnima strankama je nesporno, da so bili v obdobju od 23. 3. 2017 do 1. 9. 2020 stroški domske oskrbe za tožnico pokriti iz sredstev družbeno socialne pomoči in dodatka za pomoč in postrežbo, preostanek pa iz občinskih sredstev, na podlagi odločbe o delni oprostitvi plačila. Sporno je, ali je kljub temu, da tožnica ni sama krila teh stroškov, utemeljen njen zahtevek za njihovo povrnitev.

16. Tožnica zatrjuje, da sta sodišči prve in druge stopnje, z zavrnitvijo zahtevka odstopili od stališča, ki ga je Vrhovno sodišče zavzelo v odločbi II Ips 251/2014. Vendar tožnica spregleda, da v zadevi II Ips 251/2014 tožena zavarovalnica ni ugovarjala, da ni dolžna plačati odškodnine za nazaj, ker pri oškodovancu sploh ni prišlo do zmanjšanja premoženja. Ugovarjala je, da je oškodovanec upravičen le do povračila stroškov za eno uro tuje pomoči, ker mu je tri ure tuje pomoči dnevno dolžna nuditi žena v okviru dolžnosti, sprejetih ob sklenitvi zakonske zveze. Vrhovno sodišče je ta ugovor zavrnilo in poudarilo, da pomoči, ki preseže obseg, ki je običajen in še pričakovan od družinskih članov, ti niso dolžni opravljati brezplačno. Zato se je v sodni praksi uveljavila rešitev, po kateri se v takem primeru vzpostavi domneva, da je bila taka storitev plačana po običajni ceni.3 V obravnavani zadevi pa gre za drugačne okoliščine, saj je bila storitev domske oskrbe za tožnico do 1. 9. 2020 plačana iz javnih sredstev.

17. Tožnica v reviziji opozarja, da ZSVarPre v 46. členu določa, da pristojni organ lahko v roku treh let po dokončnosti odločbe o upravičenosti do denarne socialne pomoči in ves čas prejemanja trajne denarne socialne pomoči po uradni dolžnosti začne postopek ugotavljanja upravičenosti do denarne socialne pomoči tudi, če upravičenec po izdaji odločbe prejme lastni dohodek za isto obdobje, kot mu je bila denarna socialna pomoč dodeljena. To urejata tudi 43. in 44. člen Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (v nadaljevanju ZUPJS). Ker ni mogoče predvideti, ali bo pristojni organ izdal novo odločbo ali ne in za kakšen znesek, je ugovor tožnice preuranjen. Če pa bo na podlagi citirane določbe res izdana nova odločba, bo lahko tožnica za novo nastalo premoženjsko škodo vložila novo tožbo.

18. Tožnica v reviziji opozarja, da ni prav, da je toženka svojo obveznost kritja stroškov tuje pomoči za čas do 1. 9. 2020, prevalila na CSD in občino, ki sta domsko oskrbo tožnici, ki je bila brez premoženja, plačali na podlagi predpisov o socialno-varstvenih prejemkih. Res je, da Zakon o obveznem zavarovanju v prometu (v nadaljevanju ZOZP) v 18. členu daje podlago za uveljavljanje odškodninskih zahtevkov zoper zavarovalnice, ki so dolžne škodo kriti na podlagi pravil o obveznem zavarovanju v prometu, le zavodom za zdravstveno, pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ne pa tudi CSD in občini, kadar del v prometu nastale škode pokrijeta iz javnih sredstev. Sodišče druge stopnje pravilno opozarja, da možnost uveljavljanja ne more vplivati na odločitev o utemeljenosti tožničinega zahtevka. Za pravilno uporabo 174. člena OZ je pravno pomembno le, ali so se tožnici zaradi kritja stroškov domske oskrbe prihodki zmanjšali in ji je nastala premoženjska škoda.

19. Tožnica v reviziji navaja, da bi glede na to, da je bila nezaposlena, prejemala denarno socialno pomoč tudi, če ne bi imela prometne nesreče in je bila zanjo prikrajšana, saj jo je morala porabiti za domsko oskrbo. Ker sodišče v pravdnem postopku odloča v mejah postavljenih zahtevkov (2. člen ZPP) in je pri tem vezano na trditve strank (7. člen ZPP), je pomembno, kako je tožnica ta del zahtevka utemeljevala v postopku pred sodiščem prve stopnje.

20. Tožnica je zahtevek za izgubo zaslužka opredelila v pripravljalni vlogi z dne 5. 3. 2020. Zahtevka ni postavila na podlagi izgubljenih zneskov družbene socialne pomoči, ampak na podlagi izgubljenega zaslužka, ki naj bi ga pred škodnim dogodkom zaslužila s priložnostnimi deli (list. št. 253), nazadnje v višini 700 EUR mesečno, kolikor je od 1. 1. 2020 dalje znašala tudi minimalna plača. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je imela tožnica približno deset let pred nesrečo težave zaradi zasvojenosti z drogami, da se je dvakrat neuspešno zdravila in da je bila le pet let pred škodnim dogodkom zaposlena eno leto. Tako je presodilo, da izgubljenega dohodka ni dokazala. Trditve, da izgubljeni dohodek predstavljajo tudi zneski prejete družbene socialne pomoči pred škodnim dogodkom, pa tožnica v postopku pred sodiščem prve stopnje ni postavila. Zato s temi revizijskimi navedbami že zato ne more uspeti.

21. Tožnica v reviziji ponovi tudi pritožbeno navedbo, da ji zaradi ravnanja tožene stranke glede na 128. člen ZD narašča pasiva njenega premoženja v smislu obveznosti do javnih sredstev. Sodišče druge stopnje je v 24. točki obrazložitve navedlo, da je preuranjeno tožničino sklicevanje na omejitev dedovanja po 128. členu ZD, saj to ni bodoče gotovo dejstvo glede na to, da do dedovanja pride le, ko ima zapustnik ob smrti aktivno premoženje. Ker tožnica v reviziji ne navede prav nobenih razlogov za materialnopravno napačnost tega stališča, Vrhovno sodišče pravilnosti razlogov sodišča druge stopnje ni presojalo.

**O pravilnosti zavrnitve zahtevka za stroške osebnega asistenta za vnaprej, torej od 1. 9. 2020 dalje**

22. Tožnica pa v reviziji utemeljeno opozarja, da ne terja plačila osebnega asistenta iz javnih sredstev, ampak zahteva povračilo stroškov samoplačniškega osebnega asistenta, ker je po oceni izvedencev ta potreben za njeno rehabilitacijo. Zato ima tožnica prav, da sodišče druge stopnje ne bi smelo njenega zahtevka zavrniti zgolj zato, ker se po ZOA pravica do osebne asistence izključuje s celodnevnim institucionalnim varstvom. Napačno je bilo tudi materialnopravno izhodišče sodišča prve stopnje, ki je zahtevek tožnice za povrnitev tega stroška za vnaprej zavrnilo zato, ker tožnica do zaključka glavne obravnave še ni uporabljala storitev osebnega asistenta. Po drugem odstavku 174. členu OZ je pomembno le, ali gre za strošek storitve, ki jo po oceni izvedenca tožnica potrebuje in je glede na okoliščine primera tudi razumen. Tako je po oceni Vrhovnega sodišča treba presoditi, ali je ob tem, da je tožnica deležna polne domske oskrbe, utemeljen njen odškodninski zahtevek za stroške vseh zahtevanih storitev: za pomoč osebnega asistenta za dve uri dnevno, za 48 ur dodatne samoplačniške fizioterapije mesečno in za 8 obiskov svojcev mesečno, če se ti obravnavajo kot pomoč pri tožničini rehabilitaciji.

**O pravilnosti zavrnitve zahtevka za stroške prevoza staršev**

23. Sodišče druge stopnje je spremenilo odločitev sodišča prve stopnje in je tožbeni zahtevek za povrnitev stroškov prevoza za obiske svojcev zavrnilo, ker je ocenilo, da ne služijo tožničini rehabilitaciji in zato ne predstavljajo tožničine lastne škode, ampak škodo staršev. Odločilo je, da 174. člen OZ ne daje pravne podlage za tožbene zahtevke posrednih oškodovancev.

24. Tožnica v reviziji opozarja na neenotnost prakse Vrhovnega sodišča glede aktivne legitimacije posrednih oškodovancev za uveljavljanje zahtevkov po 174. členu OZ. Res je bilo v sodbi in sklepu II Ips 167/2004 z dne 2. 12. 2004 zavzeto stališče, da po tej določbi (določba 195. člena Zakona o obligacijskih razmerjih je bila enaka) lahko tudi starša v svojem imenu uveljavljata odškodninski zahtevek za stroške pomoči, ki jo nudita poškodovanemu otroku. Vendar gre za osamljeno sodbo Vrhovnega sodišča s takšnim stališčem. V sodni praksi (na primer sodba II Ips 251/2014) je uveljavljeno stališče, da so stroški za potrebno tujo pomoč lastna premoženjska škoda oškodovanca.

25. Skladno s takim stališčem je tožnica zahtevek za povrnitev stroškov kilometrine za 8 obiskov svojcev mesečno uveljavljala v okviru zahtevka za povrnitev njene lastne premoženjske škode. Sodišči sta tako pravilno presojali, ali gre za potreben strošek v zvezi z njeno rehabilitacijo.

26. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se tožnica ne zaveda svojega psihofizičnega stanja, čuti pa bolečino, najverjetneje je sposobna doživljati osnovna čustvena stanja, razume vidne dražljaje iz okolice, ni pa zmožna govornega izražanja in je omejeno zmožna izražanja z mimiko. Ne more zaužiti hrane preko ust, sposobna je prepoznavati le najenostavnejše slike, ne razume zvokov do te mere, da bi bila sposobna prepoznavati govorna sporočila, zaveda se sicer bližine druge osebe, ni pa sposobna prepoznavati drugih oseb. Sodišče prve stopnje je odločilo, da kljub temu, da tožnica staršev ne prepoznava, komunikacija izboljšuje njeno odzivnost in je zato njenemu tožbenemu zahtevku za plačilo 243,90 EUR mesečne kilometrine ugodilo. Sodišče druge stopnje pa je presodilo, da glede na tožničino stanje obiski staršev nimajo rehabilitacijskega učinka, da torej ne gre za tožničino lastno premoženjsko škodo in je odločitev sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo.

27. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je izvedenec poleg domske oskrbe in dražljajev, ki jih nudi TV sprejemnik, priporočil stik z drugo osebo, na primer osebnim asistentom ali fizioterapevtom, ki bi z ustreznimi metodami zagotavljala jačanje zaznav ter s fizioterapijo preprečevala pojavljanje kontraktur, kar bi bilo treba izvajati vsakega po dve uri dnevno. Vrhovno sodišče sprejema presojo sodišča prve stopnje, da svojci z različnimi aktivnostmi ob obiskih krepijo tožničine zaznave in izboljšujejo njeno odzivnost ter z dodatno nego preprečujejo preležanine in kontrakture. Enake dejavnosti izvaja tudi že domsko osebje v okviru redne skrbi za tožnico, poleg tega po ugotovitvi sodišča druge stopnje tožnica v okviru domske oskrbe prejme tudi eno uro razgibavanja tedensko. Zato je po oceni Vrhovnega sodišča razumna presoja, da bo z 48 urami dodatne fizioterapije in rednimi obiski svojcev dvakrat tedensko, ob že zagotovljeni domski oskrbi, tožnici zagotovljen ustrezen obseg tuje pomoči. Tako je odločilo, da je revizija utemeljena glede zavrnitve zahtevka za povrnitev stroškov za obiske svojcev, ne pa tudi za stroške osebnega asistenta.

28. Sodišče prve stopnje je pod točko I izreka tožnici prisodilo 322.000 EUR odškodnine za nematerialno škodo. Pod točko II izreka je tožnici prisodilo zneske mesečnih stroškov za nazaj od marca 2017 do avgusta 2020 z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Obrazložilo je, da so sestavljeni iz stroška domske oskrbe za posamezni mesec, zmanjšanega za dodatek za pomoč in postrežbo v višini 418,88 EUR, zneskov 153,90 EUR mesečno za zdravila, 3,91 EUR mesečno za vzglavnike, 3,84 EUR mesečno za televizor ter 243,90 EUR mesečno za kilometrino za obiske staršev. Pod točko III je tožnici prisodilo mesečno rento 1.012,31 EUR, ki jo je toženka dolžna plačevati od 1. 9. 2020 dalje in je sestavljena enako kot zneski pod II. točko izreka. Pod točko IV je zavrnilo zahtevek za povrnitev izgubljenega zaslužka in pod točko V je odločilo o povrnitvi stroškov.

29. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi toženke in je v I. točki izreka odločitev sodišča prve stopnje v II. točki izreka spremenilo tako, da je dodatno zavrnilo zahtevek za povrnitev stroškov domske oskrbe in za potne stroške tožničinih svojcev po posameznih mesecih od marca 2017 do avgusta 2020. 30. Vrhovno sodišče je na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP reviziji delno ugodilo in je sodbo sodišča druge stopnje v I. točki izreka spremenilo tako, da je tožnici za nazaj prisodilo še kilometrino za obiske svojcev v mesečnem znesku 243,90 EUR. Zato je zavrnjene zneske po posameznih mesecih od marca 2017 do avgusta 2020 zmanjšalo za 243,90 EUR. To pomeni, da je po spremembi tožnici za vsak mesec od marca 2017 do avgusta 2020 prisojena odškodnina v znesku 405,55 EUR: 153,90 EUR mesečno za zdravila, 3,91 EUR mesečno za vzglavnike, 3,84 EUR mesečno za televizor ter 243,90 EUR mesečno za kilometrino za obiske staršev. Odškodnino mora toženka plačati skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti za vsak posamezni mesec.

31. Sodišče prve stopnje je v III. točki izreka tožnici za čas od 1. 9. 2020 dalje prisodilo mesečno rento v znesku 1.012,31 EUR. Upoštevalo je 606,76 EUR mesečnih stroškov za domsko oskrbo (od celotnega zneska 1.025,64 EUR je odštelo dodatek za pomoč in postrežbo v višini 418,88 EUR), 153,90 EUR mesečno za zdravila, 3,91 EUR mesečno za zglavnike, 3,84 mesečno za televizor ter 243,90 EUR mesečno za kilometrino za obiske staršev.

32. Sodišče druge stopnje je v II. točki izreka ta znesek zvišalo za znesek dodatka za pomoč in postrežbo v višini 418,88 EUR in za stroške fizioterapevta v znesku 1.440,00 EUR, vendar za mesec september 2020 le za 174,98 EUR, za čas od 1. 10. 2020 dalje pa za nadaljnjih 1.614,98 EUR. Na pritožbo toženke pa je rento zmanjšalo za kilometrino za potne stroške svojcev v znesku 243,90 EUR. Vrhovno sodišče je na podlagi 380. člena ZPP reviziji delno ugodilo tudi v tem delu in je rento za čas od 1. 10. 2020 povečalo še za stroške za kilometrino za obiske svojcev v znesku 243,90 EUR mesečno, tako da se prisojena renta v sodbi sodišča prve stopnje v znesku 1.012.31 EUR, ne zviša za 1.614,98 EUR, ampak za (1.614,98 + 243,90 EUR) 1858,88 EUR. Sicer je na podlagi 378. člena ZPP revizijo zavrnilo.

33. Ker je tožnica z revizijo le delno uspela, je Vrhovno sodišče na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP odločilo, da pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške revizijskega postopka.

34. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, navedenem v uvodu odločbe. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

1 174. člen OZ določa: (1) Kdor prizadene drugemu telesno poškodbo ali prizadene njegovo zdravje, mu mora povrniti stroške v zvezi z zdravljenjem in druge potrebne stroške, ki so s tem v zvezi, ter zaslužek, izgubljen zaradi nezmožnosti za delo med zdravljenjem. (2) Če poškodovani zaradi popolne ali delne nezmožnosti za delo izgubi zaslužek ali so njegove potrebe trajno povečane, ali pa so možnosti za njegov nadaljnji razvoj in napredovanje uničene ali zmanjšane, mu mora odgovorna oseba plačevati določeno denarno rento kot povračilo za to škodo. 2 Več D. Jadek Pensa v M. Juhart, N. Plavšak (ur.), Obligacijski zakon s komentarjem (splošni del), 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 1000. 3 Glej na primer odločbi VSL II Cp 223/2018 z dne 9. 5. 2018 in I Cp 1687/2009 z dne 17. 3. 2010.