Jedro

Razveza zakonske zveze ima lahko lastnost tovrstne spremenjene okoliščine le v primerih, ko je odločilen nagib za darilo predstavljala zakonska zveza z obdarjencem oziroma njej lastna "vera v dosmrtno skupno življenje". Kadar je bil nagib za sklenitev darilne pogodbe med zakoncema (še kakšen) drug, razveza njune zakonske zveze po naravi stvari ni spremenjena okoliščina, ki bi darovalcu omogočala preklic darila.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti stroške pritožbenega postopka 839,06 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem je toženka dolžna tožniku vrniti polovični solastninski delež glede dela stavbe ... in stanovanje na naslovu ..., z identifikacijsko oznako ... in izdati tožniku zemljiškoknjižni dovolili za vknjižbo lastninske pravice glede navedenih nepremičnin v njegovo korist ter (podredno) za ugotovitev neveljavnosti vknjižb (so)lastninske pravice na toženkino ime glede navedenih nepremičnin. Odločilo je, da je tožnik dolžan toženki povrniti njene stroške postopka.

2. Tožnik v pritožbi zoper sodbo uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi.

Zahteva za vračilo darila v zakonu ni pogojena z ugotovitvijo, da je bil motiv za darilo izključno vera v večno ljubezen. Za tako razlago v zakonu ni opore. Poleg tega bi izjalovitev navedenega pričakovanja predstavljala izpodbojni razlog zaradi zmote ali ničnostni razlog zaradi odpadle kavze, kar oboje je po vsebini nekaj drugega. Zahteva za vračilo temelji izključno na kasneje nastalem dejstvu razveze zakonske zveze.

Podlaga pogodbe je bila izključno darilna. Na obdarjenkini strani ni obstajala nobena zaveza. Toženkina stališča, da ni šlo za darilo, so očitno nelogična. Sama je priznala, da v ponesrečeni zgodbi z družinsko investicijo njej škoda ni nastala. Svoj delež investiranih prihrankov je namreč prejela. Iz razlogov sodbe je videti, da je sodišče štelo prenos lastninske pravice kot nekakšno povrnitev škode toženkinemu bratu in materi, ki od darila nimata nič. Na tak način bi bila v primerjavi s toženko dvakratno na slabšem. Ni se mogoče upreti misli, da so morda toženka in člani njene družine do sredstev vendarle prišli, a le tožnik zmotno misli, da je kdo oškodovan (a seveda ne po njegovi krivdi). Jasno je namreč, da on ni obogaten, da nima ničesar in da živi na robu eksistenčnega minimuma. Če naj bi prenos lastninske pravice predstavljal neke vrste nadomestilo razširjeni družini, pa bi se to odrazilo v pogodbi. Da ni šlo za nič drugega kot darilo, potrjuje tudi časovni razkorak med domnevnim odkritjem, da je denar izginil, in sklenitvijo pogodbe. Sodišče se ni opredelilo do toženkine navedbe, da je eno od stanovanj predstavljalo njeno posebno premoženje. Zmotno je ovrednotenje ugotovitve, da je pobudo za sklenitev pogodbe dala toženka. Prav v primerih daril nesorazmerne vrednosti je življenjsko pogostejša situacija, ko pride pobuda za sklenitev pogodbe s strani obdarjenca.

V ponesrečeni investiciji je bil tako kot družina D. tudi sam žrtev. Bil je potisnjen v vlogo, da je operativno izvajal odločitev o investiciji, ki jo je sprejela družina kot celota. Sam se ni okoristil. Niti ni šlo za edino ponesrečeno investicijo. Iz izpovedbe nevtralne priče A. A. izhaja, da so vedeli, da gre za investiranje.

Ker ga tedanja sklenitev darilne pogodbe potiska v skrajno eksistenčno stisko, bi bilo izrazito nepravično, če bi toženka smela prejeto darilo obdržati. Z možnostjo vračanja daril se tudi po sodni praksi Vrhovnega sodišča rešujejo položaji, v katerih bi bilo po splošnem prepričanju zavržno in do darovalca krivično, če bi obdarjenec darilo obdržal (sodba II Ips 29/2016). Ker je stanje pred in po sklenitvi najemne pogodbe ostalo enako, vračilo darila niti ne bi povzročilo spremembe, ki bi bila varovana z ustavno pravico do zasebne lastnine. Ne bi smelo ostati neupoštevano, da je postavljen v položaj, ko bo moral koristiti socialnovarstvena upravičenja. Toženka je na drugi strani ostala v nekdanjem skupnem bivališču in je poleg tega lastnica še dveh stanovanj. Obdržala je ostalo skupno premoženje, na otroke, ki bivajo z njo, pa vplivala tako, da stike z njim zavračajo. Zaradi navedenega je na robu življenjskega obupa.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Nesorazmerna vrednost darila in premoženjski položaj darovalca sta le dve izmed okoliščin, pomembnih za odločitev o vračilu darila. Pomemben je tudi obstoj obarvane kavze, ki odstopa od tipičnega, povprečnega darilnega namena.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Odločitev o neutemeljenosti tožnikove zahteve za vrnitev darila temelji na ugotovitvah: - da sta bili darilni pogodbi sklenjeni 14. 9. 2016 in da je bila zakonska zveza pogodbenih strank v letu 2020 razvezana, - da je bil tožniku v preteklosti zaupan večji znesek prihrankov toženkine družine (več kot 700.000 EUR), za katerimi se je (z izjemo 135.000 EUR) izgubila vsaka sled, da je toženkina družina za izgubo izvedela sredi leta 2015, da je toženkin brat tožniku zagrozil, da bo posegel po njegovem premoženju, in da se je tožnik resnično bal njegovih povračilnih ukrepov, - da tožnik ob sklenitvi darilne pogodbe ni imel visokih dohodkov, toženka pa je bila brezposelna, in da je najemnina iz stanovanj, ki sta bila predmet darilne pogodbe, predstavljala pomemben vir družinskih prihodkov, - da tožnika k sklenitvi darilne pogodbe ni vodila izključno vera v skupno življenje s toženko, ampak so bili temu pridruženi še drugi motivi, predvsem pa, da v družini zadrži premoženje, od katerega sta bila v času sklenitve pogodbe finančno odvisna.

6. Neutemeljeni so očitki o zmotnem razumevanju zakonske določbe, na kateri je tožnik temeljil zahtevo za vrnitev darila. Po razvezi zakonske zveze ni treba vračati običajnih daril, ki sta si jih zakonca dala med trajanjem zakonske zveze, vračajo pa se druga darila, zlasti taka, ki niso v sorazmerju s premoženjskimi razmerami darovalca (110. člen Družinskega zakonika – v nadaljevanju DZ1). Podobno kot pri drugih zakonskih razlogih za preklic darila2 tudi v tem primeru zahtevo za vrnitev utemeljuje posebna vrsta spremenjene okoliščine.3 Razveza zakonske zveze ima lahko lastnost tovrstne spremenjene okoliščine le v primerih, ko je odločilen nagib za darilo predstavljala zakonska zveza z obdarjencem oziroma njej lastna "vera v dosmrtno skupno življenje".4 Kadar je bil nagib za sklenitev darilne pogodbe med zakoncema (še kakšen) drug, razveza njune zakonske zveze po naravi stvari ni spremenjena okoliščina, ki bi darovalcu omogočala preklic darila.

7. V ugotovljenih okoliščinah daritve je prepričljiv zaključek v izpodbijani sodbi, da je bil nagib za sklenitev darilne pogodbe v tem, da se premoženje zavaruje pred tožnikovim upnikom. Ker odločitev ne temelji na ugotovitvi, da je šlo za odmeno toženki, njeni materi in bratu za izgubo zaupanega mu denarja, za pravilnost odločitve niso pomembne pritožbene navedbe o tožnikovem pogledu na to, kje je denar, kdo je odgovoren za dogajanje in kdo je oškodovan.

8. Prepričljiva je tudi ugotovitev, da je sklenitev darilne pogodbe časovno povezana z razkritjem, da so prihranki izgubljeni. Da prihrankov ni, je toženkina družina ugotovila sredi leta 2015, pogodba pa je bila sklenjena sredi leta 2016. Pritožnik ni navedel nobene okoliščine, ki bi kazala na to, da se je njegov odnos s toženkinim bratom v tem letu pomiril. Postranskega pomena za presojo je ocena, katerega od nagibov podpira toženkina pobuda za sklenitev pogodbe.

9. Očitno neutemeljeno je pritožbeno stališče, da vrnitev darila ne bi povzročila spremembe, varovane z ustavno pravico do zasebne lastnine. Posledica vrnitve je namreč sprememba v lastninski pripadnosti nepremičnin in s tem v spremembi upravičenca, ki odloča o njihovi uporabi.

10. Neizkazana je pritožbena trditev, da je tožnik po zavrnitvi zahtevka postavljen v položaj, ko bo moral koristiti socialnovarstvena upravičenja. Pritožnik ni podal navedb, ki bi jo utemeljevale.

11. Odločitev v tej zadevi ne vpliva na tožnikova upravičenja glede skupnega premoženja.

12. Po navedenem in po preizkusu sodbe z vidika kršitev materialnega in procesnega prava, katerih obstoj je pritožbeno sodišče dolžno preveriti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

13. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je dolžan toženki povrniti potrebne stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Gre za strošek za odgovor na pritožbo (v priglašeni višini 1125 točk x 0,6 EUR = 675 EUR), za materialne stroške (21,25 točk x 0,6 EUR = 12,75 EUR), oboje povečano za 22 % davek na dodano vrednost, kar skupaj znaša 839,06 EUR. Odločitev o obveznosti plačila zamudnih obresti od dolgovanih stroškov temelji na 378. členu in 299. členu OZ.

1 Ki je v za to pravdo bistveni vsebini enak 84. členu v času sklenitve pogodbe veljavnega Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR). 2 Po splošnih pravilih obligacijskega prava se darilo lahko prekliče v primerih stiske, hude nehvaležnosti in pozneje rojenih otrok (539., 540. in 541. člen Obligacijskega zakonika – v nadaljevanju OZ). 3 Glej Možina, So diamanti res večni, Podjetje in delo, št. 5/2014, str. 835. 4 Tako odločbe VS RS II Ips 29/2016 z dne 30. 11. 2017, II Ips 218/2017 z dne 5. 3. 2018 in II Ips 23/2018 z dne 11. 4. 2019.