Jedro

Med institutom pobotnega ugovora in institutom nasprotne tožbe je razlika v tem, da pri pobotnem ugovoru sodišča pobota nasprotno terjatev največ do višine zahtevka po tožbi, z nasprotno tožbo pa lahko odloči tudi o višji terjatvi, saj gre za samostojno tožbo. Vendar to ne pomeni, da bi morala tožena stranka odškodnino za nastalo škodo vtoževati izključno z nasprotno tožbo. Ker je podala le pobotni ugovor, je pravilen izrek sodbe, s katerim se ugotovi obstoj terjatve tožnika, obstoj terjatve tožene stranke in se terjatvi med seboj pobota.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v prvem odstavku izreka spremeni tako: da se znesek za leto 1995 v šesti alinei pravilno glasi 197.508,00 SIT (namesto 197.808,00 SIT) in skupen znesek pravilno glasi 1.325.202,00 SIT (namesto 1.504.786,00 SIT), znesek za leto 1996 v sedmi alinei pravilno glasi 199.613,00 SIT (namesto 199.413,00 SIT) in skupen znesek pravilno glasi 2.351.922,00 SIT (namesto 2.352.522,00 SIT).

V ostalem se pritožba tožene stranke in v celoti pritožba tožeče stranke zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da obstoja terjatev tožnika do tožene stranke v posameznih mesečnih zneskih za leto 1995 v skupnem znesku, ki znaša z obrestmi 1.504.786,00 SIT ter za leto 1996 v skupnem znesku 2.352.522,00 SIT. V nadaljevanju je ugotovilo obstoj terjatve tožene stranke do tožnika v znesku 3.677.724,00 SIT. Terjatvi tožeče in tožene stranke je pobotalo. Odločilo je, da pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka.

Tožnik je vložil pritožbo zoper del s katerim ni uspel iz vseh razlogov po določilih 338. člena ZPP in pritožbenemu sodišču predlagal, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožnika v celoti ugodi vključno s stroški postopka in v celoti zavrne pobotni ugovor tožene stranke, le podredno pa je predlagal razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Uveljavljal je bistvene kršitve pravil postopka iz 7., 11. in 14. točke 2. odst. 338. člena ZPP (pravilno 339. člena). Navajal je, da je sodišče nepravilno ugotovilo v pobot stavljeno terjatev in pri tem nekritično sledilo pričam J.R. in J.P.. Gre za nekdanje tesne vodilne sodelavce pri delodajalcu, tega dejstva pa sodišče ni ocenjevalo. Tožniku je bilo tudi rečeno, „naj si išče službo kje drugje“. Tožena stranke bi morala svojo terjatev uveljavljati izključno z nasprotno tožbo, česar pa ni storila, kar pomeni, da je sodišče odločalo o zahtevku, ki ni bil ustrezno postavljen. Delodajalec bi tudi moral delavcu dajati delo. Plača je pravica delavca, delodajalec pa bi moral tako organizirati delovni proces, da bi tožnik le pridobival stranke, naročnike in izpolnjeval s tem mesečno realizacijo. Tožnik tudi ni bil dolžan izpolnjevati delovnih obveznosti, v primeru, če delodajalec svojih delovnih obveznosti ni izpolnjeval. Tožnik je priglasil pritožbene stroške postopka.

Tožena stranka je vložila pritožbo zoper prvi, tretji in četrti odstavek izreka iz vseh pritožbenih razlogov po določilih 338. člena ZPP in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da zahtevek tožnika v celoti zavrne in mu naloži plačilo stroškov postopka oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Sodišče je nepravilno odločilo, da tožena stranka ni izvajala ustreznih postopkov, zato naj bi tožniku pripadala plača v višini, kot to izhaja iz pogodbe o zaposlitvi. Kakšne postopke naj bi bila dolžna tožena stranka izpeljati, sodišče ne pojasni. Zaključki sodišča so le pavšalni, nekonkretizirani, zato sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. Tožnik bi bil upravičen prejeti pogodbeno določeno plačo le v primeru, če bi izpolnjeval svoje pogodbene obveznosti, to je da bi dosegel ustrezne delovne rezultate. Tožnik zahteva torej plačo za delo, ki ga ni opravil. V strukturi prilivov tožene stranke v letu 1995 je znašal njegov prispevek le 0,001%, v letu 2006 pa 0%, zato je absurdno, da bi tožena stranka morala tožniku plačati kar 3000 DEM/SIT protivrednosti mesečno minimalne plače. Do navedenega se sodišče doslej ni niti opredelilo, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določil postopka po določilih 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Prav tako izrek nasprotuje odločbi in obrazložitvi. Znesek, do katerega naj bi bil skladno z izrekom upravičen tožnik se namreč ne ujema s seštevkom zneska, ki je naveden v izreku sodne odločbe in z zneski, ki jih v obrazložitvi navaja sodišče. Zato je tudi nepravilno pobotanje ugotovljenih terjatev v tretjem odstavku izpodbijane sodbe. Sodišče je ugotovilo obstoj terjatve tožene stranke le v višini 3.677.724,00 SIT, pri čemer pa znaša pravilen seštevek terjatve 3.857.308,00 SIT. Tožena stranka je priglasila tudi pritožbene stroške postopka.

Pritožba tožnika je neutemeljena, pritožba tožene stranke pa je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS; št. 26/99 s sprem. - ZPP) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevanih absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb postopka iz 7. točke drugega odstavka 338. člena ZPP (pravilno 339. člena) , saj je le-ta podana, če sodišče v nasprotju z določbami tega zakona izda zamudno sodbo, sodbo na podlagi pripoznave ali sodbo na podlagi odpovedi, sodišče pa ni izdalo nobene od navedenih sodb, pač pa sodbo po opravljeni glavni obravnavi po določilih 310. člena ZPP. Prav tako sodišče ni storilo zatrjevane bistvene kršitve določb postopka po določilih 11. točke drugega odstavka 338. člena ZPP (pravilno 339. člena), saj je navedena kršitev podana, če se je postopka udeleževal kot tožnik ali toženec nekdo, ki ne more biti pravdna stranka ali če strank, ki je pravna oseba, ni zastopal tisti, ki jo je po zakonu upravičen zastopati, ali če pravdno nesposobne stranke ni zastopal zakoniti zastopnik ali če zakoniti zastopnik ni imel potrebnega dovoljenja za pravdo ali za posamezna pravdna dejanja, ali če stranke ni zastopal pooblaščenec v skladu z določbami tega zakona ali če pooblaščenec stranke ni imel pooblastila, razen če je bila pravda oziroma če so bila posamezna pravdna dejanja pozneje odobrena. Podana tudi ni bistvena kršitev določil postopka iz 14. točke drugega odstavka 338. člena ZPP (339. člena), saj sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, izrek sodbe ni nerazumljiv in ne nasprotuje samemu sebi, prav tako pa sodba vsebuje razloge o odločilnih dejstvih glede odločitve, pri čemer pa je pritožbeno sodišče glede neskladnosti v izreku in obrazložitvi ocenilo, da gre za pisne pomote in je tako delno pritožbi tožene stranke ugodilo, kot to izhaja iz izreka.

Neutemeljen je tudi pritožbeni ugovor tožnika, da bi morala tožena stranka vtoževati eventualno nastalo škodo izključno z nasprotno tožbo, česar pa ni storila. Tožena stranka bi seveda lahko svojo terjatev proti tožniku uveljavljala z nasprotno tožbo, vendar pa navedenega ni bila dolžna in je v predmetni pravdi lahko uveljavljala le pobotni ugovor. Med institutoma pobot in nasprotna tožba je razlika v tem, da pri pobotnem ugovoru sodišče pobota nasprotno terjatev do višine zahtevka iz tožbe, z nasprotno tožbo pa sodišče odloči o celotnem zahtevku, kot da gre za samostojno tožbo. Tako je sodišče pravilno ugotovilo obstoj terjatev tožnika, nato terjatve tožene stranke in v nadaljevanju medsebojni terjatvi med seboj pobotalo. Glede obstoja terjatve tožene stranke iz naslova odškodnine pa je sodišče pravilno ugotovilo, da je bil tožnik soodgovoren za profitabilno poslovanje tožene stranke, tako da racionalizira poslovanje in povečuje produktivnost zaposlenih kot to določa pogodba o zaposlitvi. Toženi stranki je zaradi tožnikovega ravnanja nastajala škoda, kar je ugotovilo sodišče prve stopnje po pravilno in popolno izvedenem dokaznem postopku. Tožnik je bil zaposlen na delovnem mestu direktor projektov na podlagi individualne pogodbe o zaposlitvi in navedena pogodba o zaposliti tudi izrecno določa da zaposleni vzpostavlja stike s potencialnimi klienti in vzdržuje dobre odnose z obstoječimi tako, da zagotavlja poslovnost, kvaliteto, roke in poslovno varnost klientom.

Neupošteven je tudi pritožbeni ugovor tožene stranke, da je sodišče povsem pavšalno zaključilo, da naj tožena stranka ne bi izvedla ustreznih postopkov za zmanjšanje plače, zato tožniku pripada plača v višini, kot izhaja iz pogodbe. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev glede izplačila plače jasno obrazložilo, zakaj šteje zahtevek za izplačilo plače za utemeljenega, saj je pravna podlaga za izplačilo plače pogodba o zaposlitvi. Pravna podlaga za znižane plače po pogodbi o zaposlitvi bi bili le ustrezno izvedeni postopki, ki bi jih predvidevala morda kolektivna pogodba, vendar tožena stranka navedenega v postopku ni niti zatrjevala niti za navedeno ni predložila nikakršnega dokaza. Naloga sodišča tudi ni, da stranke poučuje o tem, kakšne postopke bi morale izvesti za zakonito znižanje plače. Tako je temelj tožbenega zahtevka tožnika povsem jasen, namreč podpisana in veljavna pogodba o zaposlitvi, ki nedvomno določa višino plače, ki delavcu pripada v času trajanja delovnega razmerja in jo delodajalec mora delavcu izplačati z dnem zapadlosti. Tako v obrazložitvi glede višine plače tudi ni podana zatrjevana absolutna bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi jo sodišče storilo s tem, ko je „pavšalno“ obrazložilo, zakaj šteje, da tožniku pripada plača. Ob navedenem pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je utemeljen pritožbeni ugovor tožene stranke, da se seštevek zneska iz prvega odstavka izpodbijane sodbe ne ujema z zneskom sodne odločbe v obrazložitvi, vendar pritožbeno sodišče ocenjuje, da gre za očitno pisno pomoto. Tako znesek za mesec julij 1995 pravilno znaša 197.508,00 SIT in znesek skupaj za leto 1995 znaša 1.325.202,00 SIT, znesek za mesec junij 1996 pa pravilno znaša 199.613,00 SIT in znesek skupaj za leto 1996 2.351.922,00 SIT. Na ta način skupaj ugotovljena terjatev tožnika znaša 3.677.724,00 SIT, kar je sodišče pravilno ugotovilo, ko je ugotovilo terjatev tožene stranke do višine 3.677.724,00 SIT in v nadaljevanju medsebojni terjatvi pobotalo.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke v tem delu ugodilo in spremenilo odločitev sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka. Tožnik krije svoje pritožbene stroške postopka iz razloga, ker v pritožbenem postopku ni uspel, tožena stranka pa krije svoje stroške pritožbenega postopka iz razloga, ker gre v pritožbenem postopku za neznaten uspeh v pravdi. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP.