Jedro

Sodišče prve stopnje je ugotovilo obstoj terjatev strank, ju pobotalo, vendar pa o tožbenem zahtevku ni odločilo, zato izrek prvostopenjske sodbe ni oblikovan pravilno.

SKPG je omogočala, da je bila višina plače ob upoštevanju sprejetih meril odvisna od ugotovljene delovne uspešnosti (oziroma neuspešnosti) delavca, vendar iz dejanskih ugotovitev izpodbijane sodbe ne izhaja, da bi tudi toženo stranko zavezovala takšna merila. Ta zato ni imela pravne podlage, da bi tožeči stranki zaradi nedoseganja pričakovanih rezultatov dela izplačevala nižjo plačo od tiste, ki je bila dogovorjena v pogodbi o zaposlitvi.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da za leti 1995 in 1996 obstaja terjatev tožeče stranke do tožene stranke v posamičnih mesečnih zneskih, ki so razvidni iz izreka sodbe, in za leto 1995 skupaj z obrestmi znaša 6.279,36 EUR, za leto 1996 pa znaša 9.816,90 EUR. Ugotovilo je obstoj terjatve tožene stranke do tožeče stranke v znesku 15.346,87 EUR. Terjatvi obeh strank je pobotalo. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je ugotovilo, da je bila tožeči stranki v vtoževanem obdobju izplačana nižja plača, kot je dogovorjena v pogodbi o zaposlitvi, zato utemeljeno vtožuje izplačilo razlike. Ocenilo je, da do višine vtoževane terjatve obstaja tudi terjatev tožene stranke do tožeče stranke. Ta namreč iz neutemeljenih razlogov ni izpolnjevala pogodbenih obveznosti, s čimer je ravnala protipravno, toženi stranki pa je dolžna povrniti škodo v višini nerealiziranega plana za četrti kvartal leta 1995. Sodišče je v pobot uveljavljeno terjatev tožene stranke pobotalo do višine vtoževane terjatve tožeče stranke.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je za mesec julij 1995 tožeči stranki prisodilo 824,19 EUR (prej 825,44 EUR) in skupni znesek za leto 1995 znižalo na 5.529,97 EUR, za mesec junij 1996 pa ji je prisodilo 832,97 EUR (prej 832,13 EUR) in skupni znesek za leto 1996 znižalo (?) na 9.814,40 EUR. V preostalem je pritožbo tožene stranke in v celoti pritožbo tožeče stranke zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo izpodbijano sodbo.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka v delu, v katerem je bila zavrnjena njena pritožba, vložila revizijo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava. Tožeča stranka bi bila upravičena prejeti v pogodbi o zaposlitvi določeno plačo le, če bi izpolnjevala pogodbene obveznosti. Ker ni izpolnila planiranih in pričakovanih delovnih rezultatov, njena terjatev za plačilo razlike v plači ne obstoji. Tolmačenje pogodbenega razmerja, po katerem je tožena stranka zavezana plačevati tožeči stranki visoka mesečna izplačila, tej pa ni potrebno izpolnjevati njenih pogodbenih obveznosti, je v nasprotju z načelom enake vrednosti dajatev, uveljavljani tožbeni zahtevek pa v nasprotju z načelom dobre vere in poštenja ter prepovedjo zlorabe pravic. Sodišče je napačno ugotovilo, da tožena stranka ni izvedla ustreznih postopkov in da zato tožeči stranki pripada v pogodbi določena plača. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne.

4. Revizija je bila v skladu z 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

7. Izpodbijana odločitev temelji na uporabi instituta pobotanja v pravdi. Glede na določilo tretjega odstavka 324. člena ZPP je pri procesnem pobotanju izrek sodbe tričlenski: sodišče ugotovi obstoj terjatve tožeče stranke, nato posebej obstoj terjatve tožene stranke (največ do višine terjatve tožeče stranke), potem pa izreče pobotanje in v celoti (ali deloma, če je v pobot uveljavljana terjatev nižja od terjatve tožeče stranke) zavrne tožbeni zahtevek. Sodišče prve stopnje je ugotovilo obstoj terjatev strank, ju pobotalo, o tožbenem zahtevku pa ni odločilo, zato izrek prvostopenjske sodbe ni oblikovan pravilno. Ker stranki v vloženih pravnih sredstvih omenjene napake v izreku prvostopenjske sodbe nista uveljavljali, je tudi Vrhovno sodišče ni moglo in smelo upoštevati pri odločanju. Nepravilen je tudi drugostopenjski izrek. Pritožbeno sodišče je spremenilo višino prisojene glavnice za junij 1996, vendar je nato skupni znesek za leto 1996 izračunalo očitno napačno, kar posledično pomeni, da višina pobotanih terjatev ni enaka. Prvostopenjska sodba ugotavlja v pobot uveljavljano terjatev tožene stranke v znesku 15.346,87 EUR, medtem ko v izreku drugostopenjske sodbe ugotovljen skupni znesek terjatve tožeče stranke za leti 1995 in 1996 znaša 15.344,37 EUR. Ker ta napaka v reviziji ni uveljavljana, je Vrhovno sodišče ni moglo upoštevati. Tudi sicer revizija bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ne uveljavlja, zato v tem obsegu Vrhovno sodišče izpodbijanega dela sodbe ni preizkusilo.

8. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

9. Revizija je vložena zoper odločitev o ugotovitvi obstoja terjatve tožeče stranke iz naslova plačila razlike v plači in odločitev o pobotu terjatev strank.

10. Revizija neutemeljeno navaja, da tožeča stranka ni upravičena do plače, ki je bila dogovorjena v pogodbi o zaposlitvi, ker ni dosegla niti minimalnih delovnih rezultatov. Tožena stranka je bila dolžna izplačevati tožeči stranki takšno plačo, kot je bila dogovorjena v pogodbi o zaposlitvi z dne 23. 12. 1994 (3.000 DEM v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan izplačila). Če tožeča stranka ni dosegala pričakovanih delovnih rezultatov, je bila tožena stranka upravičena zoper njo izvršiti le tiste ukrepe, ki so bili za ta primer predvideni v takrat veljavni delovnopravni zakonodaji. Tako je bilo na podlagi 23. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 14/1990 in nadaljnji) oziroma 9. člena Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo (SKPG – Ur. l. RS, št. 39/1993 in nadaljnji) zoper delavca mogoče začeti postopek ugotavljanja znanja in zmožnosti za opravljanje del in postopek ugotavljanja pričakovanih rezultatov dela (postopek ugotavljanja delovne sposobnosti je tožena stranka sprožila tudi zoper tožečo stranko). Če se je takšen postopek zoper delavca izkazal za utemeljenega, ga je delodajalec lahko razporedil na drugo ustrezno delovno mesto, če s takšnim delovnim mestom ni razpolagal, pa je izdal sklep o prenehanju delovnega razmerja delavca. V delovnopravnih določilih pa ni bilo podlage za to, da bi delodajalec zaradi pomanjkanja znanja in zmožnosti za opravljanje del ali nedoseganja pričakovanih rezultatov dela delavcu ne izplačal plače ali da bi le-to izplačal v bistveno manjšem obsegu, kakor je to storila tožena stranka.

11. Drugostopenjsko ugotovitev, da bi pravno podlago za znižanje plače lahko predstavljali le ustrezno izvedeni postopki (predpisani npr. v kolektivni pogodbi), revizija izpodbija neuspešno. Stranki sta vsebino delovnega razmerja uredili v pogodbi o zaposlitvi, glede vprašanj, ki jih ta pogodba ni urejala, pa so veljala določila (splošne, panožne ali podjetniške) kolektivne pogodbe, drugih aktov delodajalca in zakonov. V 10. alineji prvega odstavka 6. člena SKPG je bilo določeno, da s pogodbo o zaposlitvi delavec in delodajalec uredita med drugim tudi način ugotavljanja delovne uspešnosti (norma, akord, premije, ocenjevanje, ...). Na podlagi 39. člena SKPG, ki je urejal plačo na podlagi delovne uspešnosti, so bile osnove za določanje delovne uspešnosti količina, kvaliteta, gospodarnost dela, inventivnost in inovativnost. Delovna uspešnost se meri oziroma ocenjuje za posameznika ali skupinsko, po vnaprej določenih merilih, ki so delavcem znana pred začetkom opravljanja dela. SKPG je torej omogočala, da je bila višina plače ob upoštevanju sprejetih meril odvisna od ugotovljene delovne uspešnosti (oziroma neuspešnosti) delavca, vendar iz dejanskih ugotovitev izpodbijane sodbe ne izhaja, da bi tudi toženo stranko zavezovala takšna merila. Ta zato ni imela pravne podlage, da bi tožeči stranki zaradi nedoseganja pričakovanih rezultatov dela izplačevala nižjo plačo od tiste, ki je bila dogovorjena v pogodbi o zaposlitvi.

12. Sklicevanje revizije na temeljna načela obligacijskega prava (enake vrednosti dajatev, dobre vere in poštenja, prepoved zlorabe pravic) ne vpliva na sprejem drugačne odločitve. Tožeči stranki je bila pravica do plače (in tudi njene višine) zagotovljena s specialnimi, delovnopravni predpisi, katerih tožena stranka ni spoštovala. Kršitev obligacijskih načel s strani tožeče stranke se pri vprašanju pravice do izplačila plače niti ne more zastaviti. Zaradi neizpolnjevanja obveznosti iz delovnega razmerja tožena stranka namreč ni mogla „kaznovati“ tožeče stranke z odtegljaji plač, lahko pa je na tej podlagi imela zoper njo druge vrste terjatev, npr. odškodninsko, ki jo je v tem postopku tudi uveljavljala v pobot in glede katere je sodišče prve stopnje ugotovilo njen obstoj do višine terjatve tožeče stranke.

13. Ob upoštevanju vsega obrazloženega je sodišče utemeljeno ugotovilo obstoj terjatve tožeče stranke do tožene stranke iz naslova razlik v plači za leti 1995 in 1996, ter to terjatev pobotalo z ugotovljeno terjatvijo tožene stranke do tožeče stranke.

14. Ker z revizijo uveljavljani razlogi niso utemeljeni, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.