Jedro

Če se stranka s preložitvijo naroka na rok, krajši od 15 dni, strinja oziroma predlaga preložitev pravočasno razpisanega naroka, sodišče pa njenemu predlogu ugodi in narok preloži (čeprav na krajši rok od 15 dni), se ne more sklicevati na kršitev 2. odst. 280. člena ZPP. Poleg tega 15-dnevnega roka ni treba spoštovati pri vabljenju stranke (ki ima pooblaščenca) na zaslišanje. Pri svojem zaslišanju stranka nastopa kot dokazno sredstvo, ki daje izjave vednosti o spornih dejstvih. Za to pa se ji na zaslišanje ni treba pripravljati.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvo sodišče v točki I. izreka zavrnilo primarni tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je v veljavi kupoprodajna pogodba o prodaji nepremičnin, ki sta jo 10. 11. 2006 sklenili tožeči stranki kot kupca in toženka kot prodajalka, za izstavitev zemljiškoknjižne listine ter plačilo pravdnih stroškov in tudi podredni tožbeni zahtevek za plačilo 20.864,31 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 10. 2007 naprej ter plačilo pravdnih stroškov.

Nadaljnji tožbeni zahtevek za ugotovitev nedopustnosti izvršbe, ki se vodi pod opr. št. In 60/2006 Okrajnega sodišča v Šmarju pri Jelšah za izselitev iz nepremičnine parc. št. 76.S in 242.S X., je zavrglo (sklep pod točko II. izreka).

Pravdne stroške v višini 2.053,82 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi je naložilo v plačilo tožeči stranki (točka III. izreka).

Proti sodbi vlaga pritožbo tožeča stranka. Izpodbija jo v celoti. Uveljavlja se pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlaga spremembo sodbe tako, da se ugodi primarnemu ali podrednemu zahtevku, podrejeno pa razveljavitev z vrnitvijo zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

Po pritožbenem mnenju je sodba po primarnem in podrednem zahtevku (ugotovitev veljavnosti prodajne pogodbe z izstavitvijo zemljiškoknjižne listine oziroma vračilo prejetega zneska) obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo pravil pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Nima jasnih razlogov o odločilnih dejstvih glede odstopa od pogodbe (odstopna izjava se je nanašala na drugo pogodbo kot je bila sklenjena), o veljavnosti in pravilnosti odstopa (sporočen je bil le tožnici, tožencu pa ne), o spremembi lastnosti izročenega zneska iz are v del kupnine (3. točka kupoprodajne pogodbe z dne 10.11.2006). O vseh vseh teh odločilnih dejstvih je dejansko stanje nepopolno in zmotno ugotovljeno.

Odločitev sodišča je arbitrarna in samovoljna. Prezrlo je, da odstop od pogodbe z dne 10. 11. 2006 do drugega tožnika nima učinkov, ker se dopis z dne 10. 1. 2007 nanaša le na prvo tožnico. O tem bi moralo tožnika zaslišati, saj je v obrazložitvi navedlo, da zaključki ne bi bili drugačni, tudi če bi bil ta dokaz izveden. Taka obrazložitev je pavšalna in v nasprotju s stališči sodne prakse o potrebnih standardih za obrazložitev zavrnjenih dokaznih predlogov. Podana je relativna bistvena kršitev pravil pravdnega postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP v zvezi z 280. členom ZPP, ker narok za 28. 5. 2009 ni bil razpisan v zakonsko predpisanem roku. Zaradi oddaljenosti in slabega zdravstvenega stanja tožnika bi moralo sodišče zakonski rok upoštevati. Sodba o tem nima razlogov, kar je nova kršitev postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Nesprejemljivo je, da se kršitev rokov šteje v škodo stranki, ki se naroka ni udeležila, kar je nadaljnja relativna procesna kršitev po 1. odstavku 339. člena ZPP v zvezi s 5. členom ZPP, kršitev 14., 22. in 23. člena Ustave RS in 6., 13. ter 14. člena EKČP. Sodišče bi moralo upoštevati upravičeno zadržanost tožnika in ga povabiti na naslednji narok. Kljub nepredvidenemu poslabšanju zdravstvenega stanja mu ni dalo možnosti oziroma roka, da bi predložil zdravniška dokazila. S tem mu je odvzelo možnost, da se v postopku izjavi (kršitev 5. člena ZPP), posledično je kršilo 8. člen ZPP, ker izvedenih dokazov ni primerjalo s tožnikovo izpovedjo. Tudi sicer ni vsebinsko pretreslo listinskih dokazov, prezrlo je očitno nasprotje med njimi in sprejelo napačne zaključke. Zaradi nasprotij med razlogi in vsebino listin je podana absolutna bistvena kršitev 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Nadaljuje, da je brez zaslišanja tožnika ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in posledično zmotno uporabljeno materialno pravo členov 65, 103 in 106 Obligacijskega zakonika (OZ). Tožbenemu zahtevku bi moralo v celoti ugoditi in upoštevati temeljna načela obligacijskega prava (od 4. do 9. člena OZ), ki ga v celoti utemeljujejo, ali pa vsaj uporabiti 116. člen istega zakona. Pri obrazložitvi teh dveh pritožbenih razlogov ponavlja in se sklicuje na navedbe o procesnih kršitvah.

Graja tudi odločitev o zavrženju zahtevka za ugotovitev nedopustnosti izvršbe. Tožeča stranka ima pravni interes za tak zahtevek, ker ta pravda teče vzporedno z izvršilnim postopkom, v katerem se zahteva izpraznitev spornih nepremičnin. Ni treba čakati na pravnomočnost odločitve o ugovoru. Sodišče je napačno uporabilo 181. člen ZPP v zvezi s 1. odstavkom 339. člena istega zakona. Zahtevek je bil podan ustrezno in pravočasno, ker je bilo o ugovoru pravnomočno odločeno med pravdo. Pri prvem ugovoru je napačno štelo rok za vložitev tožbe. Tožeča stranka je prejela odločbo o pravnomočnosti odločitve šele v mesecu oktobru 2007 in je bil zahtevek postavljen pravočasno. Pritožbeno sodišče naj pridobi izvršilni spis in sodbo razveljavi. Materialno pravo 60. in 59. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) je napačno uporabljeno. Ker ni vsebinske odločitve o zahtevku, so podane procesne kršitve po 1. odstavku 339. člena ZPP v zvezi s 5. in 8. členom ZPP, absolutne bistvene kršitve postopka iz 8., 14. in 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, kršitve 14., 22. in 23. člena Ustave ter 6., 13. in 14. člena EKČP. Stroški so bili tožeči stranki naloženi neupravičeno in v previsokem znesku.

Tožena stranke je odgovorila na pritožbo. Predlaga njeno zavrnitev in zahteva povrnitev pritožbenih stroškov.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeni očitki, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do odločilnih dejstev o odstopu od pogodbe, njegove veljavnosti in pravilnosti, razlogov, zakaj šteje, da je nasprotna stranka odstopila od druge pogodbe, kot je izrecno navajala, in o značaju izročenega in s podrednim zahtevkom vtoževanega denarnega zneska, so neutemeljeni. Izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, vključno z navedenimi trditvami pritožbe, kolikor so te bistvene glede na materialnopravno presojo spora. Sodba sodišča prve stopnje nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se je ne bi dalo preizkusiti, njen izrek je razumljiv, ne nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, o odločilnih dejstvih pa tudi ni nasprotij med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin. Očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP pritožbeno sodišče ne najde.

Prav tako sodba ni obremenjena z zatrjevanimi procesnimi kršitvami zaradi opuščenega zaslišanja drugega tožnika (absolutna bistvena kršitev iz 8. točke 2.odstavka 339. člena ZPP ter relativne bistvene kršitve po 1. odstavku 339. člena ZPP v zvezi s 5. členom, 8. členom ter 280. členom ZPP).

Sodišče je ugotovilo, da tožnik kljub petim narokom nikoli ni pristopil na obravnavo in da iz zgolj dveh priloženih zdravniških potrdil ne izhaja opravičljivi razlog (na primer trajno bolezensko stanje) za tako obnašanje. Na strani 3 sodbe je obrazložilo, da ga iz tega razloga ni zaslišalo. To je primarni razlog za zavrnitev tožnikovega zaslišanja, ki ga pritožnik prezre. Pritožbeno sodišče zato odločitev sodišča sprejema kot pravilno. Oporo ima namreč v podatkih spisa, iz katerih izhaja, da je bil tožnik večkrat vabljen k zaslišanju. Naroka 30. 12. 2008 se ni udeležil. Opravičila o zatrjevani bolezni listinsko ni izkazal (red. štev. 23 spisa). Ponovno je bil vabljen k zaslišanju na narok 24. 3. 2009 (list. št. 40). Na predlog njegovega pooblaščenca je bil preložen, tožnik pa ponovno povabljen za 14. 5. 2009. Tudi tega naroka se ni udeležil z ustnim opravičilom, da je nepričakovano zbolel in ni sposoben za prihod na obravnavo (red. štev. 30). Kasneje predloženo zdravniško potrdilo (priloga A 11) tega ni potrdilo, kar je prvo sodišče povsem pravilno ocenilo in obrazložilo v razlogih sodbe. Končno tožnik ni prišel niti na zadnji narok dne 28. 5. 2009. Tudi nanj je bil preko pooblaščenca pravilno in pravočasno vabljen, kar bo podrobneje obrazloženo v nadaljevanju. Njegov pooblaščenec se pri ustnem opravičilu na naroku ni skliceval ne na tožnikovo oddaljenost ne na nepredvidljivo poslabšanje zdravstvenega stanja, pa tudi za rok za preložitev medicinskih dokazil ni zaprosil. O vsem tem prvič navaja dejstva v pritožbi in tega ne opraviči. Zato gre za neupoštevne pritožbene novote (1. odstavek 339. člena ZPP). Trditveno in dokazno breme o nenadni in nepredvidljivi bolezni je bilo že na prvi stopnji na njegovi strani, česar pa po pravilni ugotovitvi prvega sodišča ni zmogel. Tako se pokaže, da je odločitev sodišča, ki njegovih pavšalnih opravičil ni sprejelo in je zato štelo, da se ni odzval sodnemu vabilu na zaslišanje, dejansko in procesno pravilna, saj ima oporo v 2. odstavku 258. člena ZPP.

Izvedba dokaza z zaslišanjem stranke, kadar ga ta predlaga, je izključno v njeni dispoziciji. Stranka sama nosi breme tega dokaza. Sodišče je namreč ne more prisiliti k prihodu na sodišče niti k izpovedbi (1. odstavek 262. člena ZPP). Kadar te možnosti ne izkoristi, mora torej sama prevzeti tudi posledice, v konkretnem primeru: da sodišče njene izpovedbe ni izvedlo in posledično ni ocenilo skupaj z drugimi dokazi. Očitanih relativnih kršitev postopka po 1. odstavku 338. člena ZPP v zvezi s 5. in 8. členom ter 280.členom istega zakona ni.

V zvezi s slednjo in prekratkim rokom za razpis zadnjega naroka glavne obravnave je treba v odgovor na pritožbene navedbe povedati naslednje. Podatki spisa kažejo, da se pravilno in pravočasno razpisani narok glavne obravnave za 14. 5. 2009 ob soglasju obeh pravdnih strank ni opravil zaradi priprave poravnave. V soglasju obeh strank je bil preložen na 19. 5. 2009 (list. št. 45) in nato ponovno ob soglasnem predlogu strank preklican in preložen še na 28. 5. 2009. Če se stranka s preložitvijo naroka na krajši rok od 15 dni strinja oziroma predlaga preložitev pravočasno razpisanega naroka, sodišče pa njenemu predlogu ugodi in narok preloži (čeprav na krajši rok od 15 dni), se ne more sklicevati na relativno procesno kršitev pravil postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP v zvezi z 2. odstavkom 280. člena ZPP. Namen 15-dnevnega roka je omogočiti strankam primeren čas za pripravo na obravnavo, kar je bilo v obravnavanem primeru v celoti pravilno omogočeno ob razpisu naroka za 19. 5. 2009, preloženega na kasnejši datum. Poleg tega pa je treba dodati, da 15-dnevnega roka ni treba spoštovati pri vabljenju stranke (ki ima pooblaščena) na zaslišanje. Drugačno naziranje pritožnika je zmotno. Pri svojem zaslišanju stranka nastopa kot dokazno sredstvo, ki daje izjave vednosti o spornih dejstvih. Za to pa se ji na zaslišanje ni treba pripravljati.

Tako se izkaže, da je bilo tožeči stranki v celoti omogočeno, da se v postopku izjavi, in sicer tako o procesnem gradivu, navedbah nasprotne stranke, česar niti ne graja, kot da sodeluje v postopku vključno s svojim zaslišanjem, česar pa ni v celoti izkoristila (zaslišanje drugega tožnika). Po ugotovitvi prvega sodišča, ki jo pritožbeno sodišče v celoti sprejema, so razlogi za to na njeni strani. To pa pomeni, da sodišče ni kršilo tožnikovih ustavnih in konvencijskih pravic, kot neutemeljeno trdi pritožba, pa tudi smiselno zatrjevane kršitve iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ni zagrešilo.

Pritožnik trdi še, da je prvo sodišče zavrnilo tožnikovo zaslišanje z vnaprejšnjo oceno dokaza ter s pavšalno in nekonkretizirano obrazložitvijo. Tudi to ne drži. Po stališču sodne prakse, na katero se sklicuje tudi pritožba (sklep II Ips 368/2004), velja načelna dolžnost sodišča, da izvede predlagane dokaze, ki pa ni neomejena. Med drugim ni potrebno izvajati dokazov, če je določeno dejstvo že dokazano. Sodišče je zelo jasno na strani 3 navedlo, katere dokaze je izvedlo in ocenilo, da tožnikovo zaslišanje ne bi bistveno vplivalo na pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja. Kot primarni razlog za zavrnitev tega dokaznega predloga je navedlo tožnikovo neodzivanjem sodnim vabilom. Dokazni predlog z zaslišanjem tožnika na prvi stopnji ni bil substanciran v smeri, ki jo prvič ponuja šele pritožba (učinkovanje odstopne izjave proti drugemu tožniku). O v pritožbi izpostavljenih dejstvih o tem, komu in na kakšen način je bil poslan dopis z dne 10. 1. 2007, pa se je po pravilni ugotovitvi prvega sodišča to tudi po mnenju pritožbenega sodišča dovolj zanesljivo prepričalo že z ostalimi izvedenimi dokazi: z listinsko dokumentacijo (odstopna izjava v prilogi B 2, ki je naslovljena na oba tožnika, odgovor pooblaščenca obeh tožnikov na to izjavo v prilogi B 3) in z zaslišanjem priče B.R.. Tako se izkaže, da je bila zavrnitev dokaznega predloga ustrezno obrazložena, pa tudi dejansko stanje glede veljavnosti in pravilnosti odstopne izjave dovolj raziskano, čeprav tožnik o tem ni bil zaslišan.

Pritožbeno sodišče v celoti sprejema tudi dokazno oceno prvega sodišča o drugih relevantnih dejstvih. Na podlagi listin v spisu: predpogodbe z dne 12.6.2006 (B 5), kupoprodajne pogodbe z dne 10. 11. 2006 (A 4), obvestila z dne 1. 12. 2006 (B 4), odstopa od pogodbe z dne 10. 1. 2007 (B 2), je kljub pisni pomoti v datumu pogodbe v tej listini, ki jo je pojasnil odvetnik R. kot sestavljalec listin in odstopne izjave zanesljivo ugotovilo, da je med pravdnima strankama obstajalo le eno poslovno razmerje, medsebojno urejeno s predpogodbo z dne 12. 6. 2006 in nanjo navezujočo se pogodbo z dne 10. 1. 2007, od katerega je tožena stranka zaradi neizpolnitve pogodbenih obveznosti s strani tožeče stranke veljavno in pravilno odstopila z dopisom z dne 10. 1. 2007. Razlogi na strani 5 so jasni, prepričljivi in konsistentni. Materialnopravna odločitev pa je glede na ugotovljene dejanske okoliščine pravilno oprta na 103. in 106. člen OZ v povezavi s temeljnim načelom o prostem urejanju obligacijskih razmerij (3. člen OZ). Ostalim temeljnim načelom obligacijskega prava ne nasprotuje, sicer pa pritožba tudi nekonkretizira teh svojih navedb. Če pri dvostranskih pogodbah ena stranka ne izpolni svoje obveznosti, lahko namreč druga stranka od pogodbe odstopi z navadno izjavo, in to tudi brez dodatnega roka za izpolnitev, če iz dolžnikovega ravnanja izhaja, da svoje obveznosti tudi v dodatnem roku ne bo izpolnil. Da tožeča stranka ne v pogodbeno predvidenem roku ne kasneje ni plačala kupnine oziroma zagotovila sredstev zanjo s kreditom na banki, niti ni bilo sporno. Osnovo za pravilni zaključek, da je bila to v osnovi zaveza tožnikov in ne tretje osebe, je imelo sodišče v določilih glavne pogodbe, kar je zelo jasno razložilo na strani 5. Pritožbeno sklicevanje na nemožnost vplivanja na to, da bi tretja oseba pridobila kredit, so zato brez teže. Glede na ugotovljene okoliščine o popuščanju in prilagajanju toženke nadaljnjim pogojem tožečih strank (podaljševanje roka za plačilo kupnine oziroma pridobitev kredita, geodetska odmera, podaja ponudbe za prodajo kmetijskega zemljišča, sklenitev glavne pogodbe pred izpolnitvijo pogoja iz predpogodbe) zlasti ob ugotovljenem dejstvu, da je toženka sama pridobila obvestilo banke, da za plačilo kupnine načrtovani kredit ne bo odobren, ne more biti dvoma o pravilnosti in veljavnosti njene odstopne izjave (106. člen OZ). Ob ugotovitvi, da je bila pogodba odpovedana, je prvo sodišče povsem pravilno zavrnilo primarni tožbeni zahtevek za ugotovitev o njeni veljavnosti in posledično pridobitvi lastninske pravice na nepremičninah, ki so bile predmet pogodbe, oziroma za izstavitev zemljiškoknjižne listine.

Po pravilni oceni listinskih dokazov (6. točka predpogodbe) in izpovedb strank ter prič, podani v razlogih sodbe na strani 6, je prvo sodišče pravilno zavrnilo tudi tožbene trditve, da je šlo za nemožnost izpolnitve, za katero ne odgovarja nobena stranka (116. člen OZ). Stranki obligacijskega razmerja v skladu z načelom avtonomije strank razmerja med sabo lahko uredita svobodno (3. člen OZ). V obravnavani zadevi sta že v predpogodbi izrecno določili, da se kot razlog za nesklenitev pogodbe na strani kot kupcev šteje tudi, če pridobitelj kredita ne bo v določenem roku posredoval pisne potrditve banke o odobritvi kredita. Ob taki vsebini pogodbe je pravilna ugotovitev sodišča o zmotnem naziranju tožnikov, ponovljenem v pritožbi, da je šlo za nemožnost izpolnitve po 116. členu OZ.

Pritožbeno sodišče v celoti sprejema tudi dokazno oceno sodišča s pravilnimi in izčrpnimi razlogi v zvezi z vračilom prejete are (podredni zahtevek). Po pravilni oceni obeh listin (predpogodbe in pogodbe) ga je utemeljeno zavrnilo.

Ugotovilo je, da že predpogodba z dne 12. 6. 2006 vsebuje vse bistvene sestavine prodajne pogodbe. Določen je bil predmet pogodbe (prodaja nepremičnin), prodajna cena, roki, način plačila ter izročitev stvari v posest. Sklenitev prodajne pogodbe bi se torej nanašala le na ugotovitev, da je kupnina v celoti plačana in posledično na dovolitev vpisa lastninske pravice v zemljiško knjigo. Ob takih dejanskih ugotovitvah je pri presoji učinkov razdrte (pred)pogodbe odločilna razlaga 6. točke predpogodbe, ki se nanaša na posledice kršitve pogodbenih določil o rokih in načinu plačila dogovorjene kupnine. Po ugotovitvi prvega sodišča, s katero se pritožbeno sodišče strinja, ker je sprejeta po skrbni oceni izvedenih dokazov (zaslišanje prič in strank) ter presoji vsebine listin, sta pravdni stranki z navedenim pogodbenim določilom utrdili medsebojne obveznosti. Tožnika kot kupca sta pristala, da izplačana ara v vini 5.000.000,00 SIT ostane toženki kot prodajalki, če pogodba zaradi nezmožnosti pridobitve kredita, s katerim naj bi bila plačana kupnina, ne bo izpolnjena. Glede na točko 4 predpogodbe bi morala biti glavna pogodba sklenjena ob plačilu celotne kupnine. Čeprav so jo pogodbene stranke po ugotovitvah prvega sodišča zaradi zahtevkov tožnikov in popuščanja toženke sklenile že prej, je njegova ugotovitev, da s tem niso ugasnile obveznosti strank, prevzete s predpogodbo, pravilna. S temi razlogi na strani 5 je prvo sodišče dovolj jasno odgovorilo, da se dogovorjena ara s sklenitvijo glavne pogodbe ni spremenila v dogovor o delnem plačilu kupnine, ki bi ga tožnika ob morebitni razvezi pogodbe lahko terjala nazaj. Dogovora o ari (6. točka predpogodbe) glavna pogodba (3. točka) ni v ničemer spremenila. V obeh primerih je določeno, da se bo ara ob sklenitvi pogodbe, to je ob plačilu kupnine, vštevala v kupnino. Pri tem pa je prvo sodišče pravilno ugotovilo, da je bila v konkretnem primeru ara sredstvo za zavarovanje in utrditev obveznosti iz predpogodbe, to je sklenitve glavne prodajne pogodbe. Pritožbeno sodišče zgolj pripominja, da are tudi sicer v kontekstu 66. člena OZ, ki govori o usodi are pri delni izpolnitvi, ni mogoče pojmovati kot izpolnitev samo. V nasprotnem primeru bi namreč (praviloma) ara predstavljala že delno izpolnitev obveznosti. To pa bi pripeljalo do negacije temeljne oblike njene sankcije, kot jo določata prva dva odstavka 65. člena OZ. Prvo sodišče je po povedanem pravilno razložilo besedilo 6. točke predpogodbe in jo tudi pravilno uporabilo (1. odstavek 82. člena OZ).

Tožeča stranka bi glede na navedena pogodbena določila in zakonska določila o ari to utemeljeno zahtevala nazaj le, če bi dokazala, da je tožena stranka odgovorna za neizpolnitev pogodbe (1. odstavek 65. člena OZ). V izvedenih dokazih, ki jih je prvo sodišče ustrezno ocenilo, pa je imelo dovolj podlage za zaključek, da je za neizpolnitev pogodbe odgovorna tožeča stranka. Zato je tudi podredni zahtevek pravilno zavrnjen.

Pritožbeno sodišče kot pravilno sprejema tudi odločitev prvega o zavrženju tožbenega zahtevka v delu, ki se nanaša na ugotovitev o nedopustnosti izvršbe za izpraznitev nepremičnin, ki so bile predmet pogodbe, ki ji je bila obravnavana v primarnem in podrednem tožbenem zahtevku. Ugotovilo je, da tožeča stranka zanj nima pravnega interesa, kar je upoštevaje določila 59. člena ZIZ tožba vložena prepozno oziroma prezgodaj glede na pravnomočnost odločitve o zavrnitvi ugovorov v izvršilnem postopku. Pritožbi je treba pritrditi, da je pri presoji pravočasnosti tožbe glede na prvi ugovor res izhajalo iz napačnih izhodišč o pravnomočnosti (z dnem odločitve višjega sodišča) oziroma ni ugotavljalo, kdaj je bila tožeči stranki odločba tudi vročena (2. odstavek 319. člena ZPP). Vendar to na pravilnost odločitve ne vpliva.

Tožeči stranki sta ugovor o nedopustnosti izvršbe in posledično tožbeni zahtevek temeljili na trditvah o odloženi izpolnitvi obveznosti in zaradi prenehanja toženkine terjatve, kar naj bi ta na podlagi prodajne pogodbe ponovno prešla na tožnika (9. in 8. točka 55. člena ZIZ). Vprašanje prehoda terjatve na tožnika s sklenitvijo oziroma nesklenitvijo kupoprodjane pogodbe je v tej pravdi zdaj že pravnomočno rešeno z zavrnitvijo tožbenega zahtevka. To pa pomeni, da tožnika pravnega interesa za nadaljnji tožbeni zahtevek glede nedopustnosti izvršbe ne izkazujeta več in je njuna pritožba tudi v tem delu neutemeljena.

Graja stroškovne odločitve je pavšalna. Ker ne pove, v katerih delih in zakaj so stroški odmerjeni previsoko, je ni mogoče preizkusiti. Uradni preizkus z vidika pravilne uporabe 154. in 155. člena ZPP ter Odvetniške tarife pa je pokazal, da je odmera pravilna in v zadostni meri obrazložena. Zato tudi zatrjevanih procesnih kršitev v njej ni.

Po povedanem je prvo sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje. Prav tako je pravilno uporabilo materialno pravo tako pri odločanju o primarnem in podrednem tožbenem zahtevku kot glede zahtevka za nedopustnost izvršbe. Pri sojenju tudi ni storilo nobene od očitanih ali uradoma upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Pritožbeno sodišče je zato v skladu z določbami 353. člena ZPP in 2. točka 365. člena istega zakona pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano odločbo sodišča prve stopnje.

O pritožbenih stroških je odločeno po 1. odstavku 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP za tožečo stranko in v zvezi s 1. odstavkom 155. člena istega zakona za toženo stranko. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, tožena pa z odgovorom nanjo ni bistveno prispevala k odločanju na drugi stopnji, naj trpita vsaka svoje pritožbene stroške.