Jedro

Ustavno sodišče Republike Slovenije je z odločbo U-I-146/12 z dne 14. 11. 2013 že opravilo presojo ustavnosti 188. člena in 246. člena ZUJF in poleg javnofinančnega ugotovilo obstoj dodatnih ustavno dopustnih ciljev.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka krije sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnice za ugotovitev nezakonitosti, in odpravo oziroma razveljavitev ugotovitvenega sklepa o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 5. 2014 in za ugotovitev, da tožnici delovno razmerje ni prenehalo ter njen reintegracijski in reparacijski zahtevek. Ugotovilo je, da je tožena stranka dne 15. 5. 2014 izdala ugotovitveni sklep, na podlagi katerega je tožnici ob upoštevanju drugega odstavka 188. člena Zakona o uravnoteženju javnih financ (v nadaljevanju ZUJF) (1) zaradi izpolnitve pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine zakonito prenehala veljati pogodba o zaposlitvi in s tem delovno razmerje z dnem 16. 6. 2014. 2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji navaja, da bi moralo sodišče izvesti dokaz z vpogledom v pogodbo o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka sklenila z delavko A. A., zaradi ugotovitve kontinuirane potrebe po tožničinem delu, kar naj bi bilo bistveno za presojo, ali je podana zatrjevana diskriminacija tožnice zaradi starosti. Tožena stranka naj bi novo delavko zaposlila, ker po upokojitvi tožnice ni mogla nemoteno in kontinuirano zagotavljati delovnega procesa. Odpovedni razlog naj bi bil navidezen in posledično nezakonit. Sodišče naj bi zmotno uporabilo materialno pravo, ko je upoštevalo določbo petega odstavka 27. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (2) (v nadaljevanju ZPIZ-2), ki naj bi predstavljal alternativno ureditev glede na četrti odstavek istega člena, čeprav naj bi bil slednji za tožnico ugodnejši, saj naj bi predvideval kasnejšo upokojitev. Določba petega odstavka 27. člena ZPIZ-2 naj bi bila diskriminatorna, saj pokojninsko dobo zavarovank (žensk) določa drugače kot pri zavarovancih (moških). Sodišče druge stopnje naj se ne bi opredelilo do pritožbene navedbe, da je bistvo ustavne odločbe U-I-146/12-35 z dne 14. 11. 2013 v tem, da morata biti položaja moških in žensk glede prenehanja delovnega razmerja izenačena, kar naj v konkretnem primeru ne bi držalo. Kadar gre za enostranske ukrepe delodajalcev na podlagi interventnih zakonov, ki posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine delavcev, bi morali uporabiti tisto zakonsko določbo, ki vanje kar najmanj posega. Sodišče naj bi s tem prekršilo tožničino pravico do izjave v postopku. Nadalje navaja, da je pravna podlaga izpodbijanega ugotovitvenega sklepa v nasprotju z ustavnimi določbami enakosti pred zakonom, svobode dela, varstvom dela, osebnega dostojanstva in enakega varstva pravic v sodnem postopku. Sodišče naj se do zatrjevane neustavnosti 188. člena ZUJF ne bi opredelilo, ampak naj bi se zgolj pavšalno sklicevalo na ustavno odločbo U-I-146/12 z dne 14. 11. 2013, kar naj bi predstavljalo kršitev načela kontradiktornosti in načela enakega varstva pravic v sodnem postopku. Določba 188. člena ZUJF naj bi bila v nasprotju s prepovedjo diskriminacije in načelom pravne varnosti, poleg tega pa naj bi prekomerno posegala v delovnopravni položaj tožnice, v načelo svobode zaposlitve in njeno osebno dostojanstvo, javnofinančni učinki te zakonske ureditve pa naj ne bi bili ustavno legitimen cilj. Sklicuje se na Direktivo 2000/78/ES o splošnih okvirih enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu (3) (v nadaljevanju Direktiva 2000/78) in sodno prakso Sodišča Evropske Unije (v nadaljevanju SEU).

4. Tožena stranka je vložila odgovor na revizijo in predlagala njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka niso podane. Sodba vsebuje razloge o odločilnih dejstvih in nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. Sodišče je tudi izvedlo vse dokaze, potrebne za ugotovitev odločilnih dejstev.

7. Ustavno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju ustavno sodišče) je z odločbo U-I-146/12 z dne 14. 11. 2013 že opravilo presojo ustavnosti 188. člena in 246. člena ZUJF in poleg javnofinančnega ugotovilo obstoj dodatnih ustavno dopustnih ciljev. Dodatna cilja, ki ju je zasledoval ZUJF - vzpostavitev uravnotežene starostne strukture javnih uslužbencev in preprečitev morebitnih sporov o tem, ali je javni uslužbenec sposoben opravljati delo po določeni starosti, nista v nasprotju s prvim odstavkom 6. člena Direktive 2000/78/ES in sodno prakso SEU. Pri tem je izrecno poudarilo, da sicer ni pristojno za presojo skladnosti določb ZUJF s pravom EU, je pa dolžno na podlagi 3a. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS) upoštevati primarno in sekundarno zakonodajo EU ter sodno prakso SEU. To pomeni, da je pri razlagi določbe 246. člena ZUJF upoštevalo tako direktivo, na katero se sklicuje tožnica v reviziji, kot sodno prakso SEU, ki se je izoblikovala o spornih vprašanjih. Podrobno je obrazložilo, da Direktiva 2000/78/ES dopušča upravičenost različnega obravnavanja zaradi starosti, ob določenih pogojih pa tudi, da po stališčih SEU avtomatično prenehanje pogodbe o zaposlitvi ob izpolnitvi upokojitvenih pogojev pomeni diskriminacijo, ki pa je dopustna, če obstaja legitimen cilj in kadar so načini uresničevanja tega cilja primerni in nujni.

8. Nižji sodišči sta se v obrazložitvi utemeljeno sklicevali na zgoraj navedeno odločbo ustavnega sodišča. Po tretjem odstavku 1. člena Zakona o ustavnem sodišču (4) (v nadaljevanju ZUstS,) so odločbe ustavnega sodišča obvezne; tako v primeru, če je ugotovljena neustavnost posameznega zakona, kot v primeru, če je ugotovljeno, da posamezna določba zakona ni protiustavna.

9. Drugi odstavek 188. člena ZUJF določa, da pogodba o zaposlitvi javnemu uslužbencu preneha veljati na podlagi dokončnega sklepa, ki ga izda predstojnik prvi delovni dan po izteku dveh mesecev od izpolnitve pogojev za upokojitev po tem členu. Obdobje dveh mesecev, navedeno v tej določbi, ne predstavlja prekluzivnega roka za izdajo sklepa, kot v reviziji neutemeljeno navaja tožnica, pač pa zakon zgolj določa, da predstojnik pred potekom tega obdobja sklepa ne more izdati.

10. Očitki, ki se nanašajo na zaposlitev druge delavke na tožničinem delovnem mestu in na obstoj kontinuirane potrebe po delu pri delodajalcu, so neutemeljeni. Tretji odstavek 188. člena ZUJF predstavlja izjemo, ki omogoča dogovor med delodajalcem in javnim uslužbencem o nadaljevanju delovnega razmerja zaradi zagotovitve nemotenega delovnega procesa. Odločitev, ali se bo z delavcem sklenil tak dogovor, je v izključni pristojnosti delodajalca, ki mu ni mogoče naložiti, da dogovor mora skleniti. Ocena tožnice, da potreba po delu ostaja, na presojo delodajalca nima vpliva. Tožena stranka tožnici ni odpovedala pogodbe o zaposlitvi, pač pa je pogodba o zaposlitvi prenehala veljati na podlagi zakona (ZUJF). Ker dejansko ni šlo za odpoved, tudi ni mogoče govoriti o navideznem odpovednem razlogu. Prav tako pri morebitni zaposlitvi nove delavke tožnica ne more biti dikriminirana, saj je bila podlaga in razlog za prenehanje njenega delovnega razmerja zakon, ne pa zaposlitev druge delavke (ki je lahko le posledica in ne vzrok), zato sta nižji sodišči utemeljeno zavrnili izvajanje dokazov, ki se na to nanašajo.

11. Tožnica pravilno navaja, da je ustavno sodišče z zgoraj citirano odločbo ugotovilo, da so prvi odstavek 188. člena ZUJF v zvezi z enajstim odstavkom 429. člena ZPIZ-2, drugi, tretji in četrti odstavek 188. člena ter 246. člen ZUJF v neskladju z URS, v kolikor se nanašajo na javne uslužbenke kot ženske zavarovanke, ki še niso izpolnile enakih pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine, kot na podlagi izpodbijanih določb veljajo za moške zavarovance. Na podlagi petega odstavka 27. člena ZPIZ-2 moški zavarovanec v letu 2014 pridobi pravico do starostne pokojnine, če je star 58 let in 8 mesecev in ima 40 let pokojninske dobe. Iz ugotovitev nižjih sodišč izhaja, da je tožnica na dan 14. 4. 2014 dopolnila 59 let in 1 mesec starosti ter 40 let pokojninske dobe brez dokupa, iz česar sledi, da je izpolnjevala enake pogoje, kot bi jih moral izpolnjevati moški v njenem položaju. Tožnici zaradi tega, ker je ženska, pogodba o zaposlitvi ni prenehala nič prej, kot bi prenehala moškemu v enakem položaju. Zato so neutemeljene revizijske navedbe o diskriminaciji na podlagi spola.

12. Tožnica nadalje neutemeljeno vztraja, da je ZPIZ-2 v 27. členu pri določanju pogojev za pridobitev starostne pokojnine po četrtem odstavku alternativno določil ureditev v petem odstavku istega člena in bi zato moralo sodišče upoštevati četrti in ne peti odstavek 27. člena ZPIZ-2, ki naj bi bil za tožnico ugodnejši. Četrti in peti odstavek 27. člena ZPIZ-2 nista uporabljiva alternativno, pač pa zakon določa, da v se obdobju od uveljavitve tega zakona do 31. decembra 2018 uporabi peti namesto četrtega odstavek 27. člena ZPIZ-2. 13. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

14. Odločitev o stroških temelji na petem odstavku 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) (5) .

Op. št. (1): Ur. l. RS, št. 40/2012 in nadaljnji.

Op. št. (2): Ur. l. RS, št. 96/2012 in nadaljnji.

Op. št. (3): UL L 303, 2. 12. 2000, str. 16–22 Op. št. (4): Ur. l. RS 15/94 in nadaljnji.

Op. št. (5): Ur. l. RS št. 2/2004 in nadaljnji.