Jedro

Tožena stranka je tožnici izdala ugotovitveni sklep, na podlagi katerega je tožnici ob upoštevanju drugega odstavka 188. člena ZUJF zaradi izpolnitve pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine prenehala veljati pogodba o zaposlitvi. Rok dveh mesecev iz 2. odstavka 188. člena ZUJF ni prekluzivne narave v smislu, da po njegovem izteku delodajalec javnemu uslužbencu ne more več podati dokončnega sklepa o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi. Namen citirane določbe je v tem, da predstojniku onemogoča, da bi izdal sklep o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, še preden bi iztekla dva meseca od dneva, ko bi javni uslužbenec izpolnil pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine. Zato izdaja sklepa po določilih 188. člena ZUJF po poteku roka ne povzroči njegove nezakonitosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I/1. točki izreka izpodbijane sodbe zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice za ugotovitev nezakonitosti in odpravo oziroma razveljavitev ugotovitvenega sklepa o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 5. 2014. V I/2. točki izreka je zavrnilo njen tožbeni zahtevek za ugotovitev, da tožnici delovno razmerje na podlagi ugotovitvenega sklepa z dne 15. 5. 2014 ni prenehalo, temveč da ji še traja; da ji je dolžna tožena stranka vzpostaviti delovno razmerje po pogodbi o zaposlitvi z dne 13. 10. 2011, jo pozvati nazaj na delo ter jo za celotno obdobje nezakonitega prenehanja delovnega razmerja prijaviti v obvezna zavarovanja za vpis v matično evidenco ZPIZ; da ji je za celotno obdobje nezakonitega prenehanja delovnega razmerja dolžna obračunati bruto plačo, odvesti davke in prispevke in izplačati ustrezno neto plačo, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva zapadlosti posamičnih mesečnih zneskov plače dalje do plačila ter ji priznati in izplačati vse druge pravice in denarne prejemke iz delovnega razmerja skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, v 8 dneh in pod izvršbo. V II. točki izreka je odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka.

2. Zoper navedeno sodbo, smiselno pa zoper njen zavrnilni del in zoper odločitev, da tožnica sama krije svoje pravdne stroške, se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnica in predlaga pritožbenemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe spremeni tako, da njenemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži plačilo pravdnih stroškov, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi oziroma podredno, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je tožena stranka ugotovitveni sklep izdala prepozno, saj je bil ta izdan po poteku prekluzivnega roka iz drugega odstavka 188. člena ZUJF. Nepravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da ta rok ni rok prekluzivne narave. Po izteku tega roka namreč tožena stranka spornega sklepa ne bi smela izdati, vendar pa je storila prav to. Potreba po tožničinem delu je še vedno obstajala, kar je tožnica tudi dokazala z dokazi, ki jih je vložila v spis. Ker sodišče prve stopnje vseh predlaganih dokazov v zvezi s to ugotovitvijo tožnice ni izvedlo, je kršilo 8. točko drugega odstavka 339. člena ZPP, kar je tožnica tudi pravočasno grajala. Pri odločitvi o utemeljenosti tožničinega tožbenega zahtevka bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati določbo četrtega odstavka 27. člena ZPIZ-2 in ne petega odstavka 27. člena ZPIZ-2. Z uporabo petega odstavka 27. člena ZPIZ-2 je sodišče prve stopnje dejansko kršilo tudi določbe Ustave RS. 188. člen ZUJF pa je tudi v nasprotju z načelom enakosti pred zakonom, svobode, varstvom dela, osebnega dostojanstva in načelom jasnosti in določnosti predpisov. Prav tako 188. člen ZUJF krši načelo prepovedi diskriminacije in pravne varnosti, prekomerno posega v delovnopravni položaj tožnice in s tem v njeno svobodo zaposlitve in osebno dostojanstvo. Javno finančni učinki niso ustavno legitimen cilj, ki bi dopuščal nasilno prekinitev posameznikove poklicne kariere zgolj zaradi določene starosti. Tožnica se pri tem sklicuje tudi na odklonilno ločeno mnenje ustavne sodnice dr. A.A. k odločbi Ustavnega sodišča RS opr. št. U-I-146/12-35 dne 14. 11. 2013. Prisilno prenehanje pogodbe o zaposlitvi po 188. členu ZUJF ni v skladu z načelom sorazmernosti, prav tako je v nasprotju z načelom pravne varnosti in načelom enakega obravnavanja pri zaposlovanju. Sodišče prve stopnje se tudi zmotno sklicuje na prakso SEU, ki je v večih primerih zavzelo tudi nasprotno stališče od tistega, ki ga zagovarja sodišče prve stopnje v obrazložitvi svoje sodbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo niti tistih bistvenih kršitev določb postopka, na katere se sklicuje tožnica v pritožbi in ne tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

5. Neutemeljen je pritožbeni očitek tožnice, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka po 8. točki člena 339/2 ZPP, ker ni izvedlo dokazov o tem, da pri toženi stranki še vedno obstaja potreba po tožničinem delu. Izvedbo teh dokazov je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo kot nepotrebne, saj obstoj potrebe po tožničinem delu pri toženi stranki ni odločilno dejstvo, od katerega bi bila odvisna odločitev o utemeljenosti njenega tožbenega zahtevka.

6. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je tožnica, ki je bila pri toženi stranki zaposlena od leta 1977, nazadnje na delovnem mestu „srednja medicinska sestra s specialnimi znanji“, 26. 2. 2013 izpolnila pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine, upoštevaje prvi odstavek 188. člena Zakona o uravnoteženju javnih financ (ZUJF; Ur. l. RS, št. 40/2012 in nadalj.). Na podlagi člena 188/2 ZUJF dne 28. 2. 2013 je tožnica s toženo stranko sklenila Dogovor o nadaljevanju delovnega razmerja (A4, B2) do 31. 12. 2013, iz katerega izhaja tudi, da ji bo v skladu s 188. členom ZUJF delovno razmerje prenehalo 31. 12. 2013. Po izdani odločbe Ustavnega sodišča RS št. U-I-146/2012-3 z dne 14. 11. 2013 je tožnica nadaljevala z delom pri toženi stranki tudi po 31. 12. 2013. Tožena stranka ji je v podpis ponudila aneks z dne 8. 4. 2014 (A5, B3) k Dogovoru o nadaljevanju delovnega razmerja, vendar ga tožnica ni podpisala. Tožena stranka je tožnici dne 15. 5. 2014 izdala ugotovitveni sklep (A7, B4), na podlagi katerega je tožnici ob upoštevanju drugega odstavka 188. člena ZUJF zaradi izpolnitve pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine prenehala veljati pogodba o zaposlitvi in s tem delovno razmerje z dnem 16. 6. 2014. Glede na zgoraj ugotovljena dejstva je sodišče prve stopnje tožničin tožbeni zahtevek tudi po stališču pritožbenega stališča utemeljeno zavrnilo. Svojo odločitev je podrobno in ustrezno obrazložilo tako, da se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju nanjo le sklicuje, v nadaljevanju pa odgovarja le na sicer neutemeljene pritožbene navedbe tožnice.

7. Neutemeljena je pritožbena navedba tožnice, da je izpodbijani sklep nezakonit zato, ker je bil izdan po poteku 2 mesečnega roka, ki je opredeljen v drugem odstavku 188. člena ZUJF. Na podlagi te določbe pogodba o zaposlitvi javnemu uslužbencu (ki izpolni pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine) preneha veljati na podlagi dokončnega sklepa, ki ga izda predstojnik prvi delovni dan po izteku dveh mesecev od izpolnitve teh pogojev. Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da rok dveh mesecev ni prekluzivne narave v smislu, da po njegovem izteku delodajalec javnemu uslužbencu ne more več podati dokončnega sklepa o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi. Namen citirane določbe je v tem, da predstojniku onemogoča, da bi izdal sklep o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, še preden bi iztekla dva meseca od dneva, ko bi javni uslužbenec izpolnil pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine. Zato je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je namen roka iz drugega odstavka 188. ZUJF v tem, da sklep o prenehanju pogodbe o zaposlitvi javnemu uslužbencu ne more biti izdan pred potekom dveh mesecev od dneva, ko je izpolnil pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine (podobno stališče o tem je bilo zavzeto tudi v sodbi VDSS opr. št. 1216/2013 z dne 17. 4. 2014). Če bi držalo razlogovanje tožnice, da je rok iz omenjene določbe ZUJF prekluziven, bi to dejansko pomenilo, da ima predstojnik možnost izdati dokončen sklep le prvi delovni dan po izteku dveh mesecev od dneva, ko javni uslužbenec pridobi pravico do starostne pokojnine, kar pa bi bilo povsem nelogično. To bi namreč pomenilo, da v primeru, če bi predstojnik ta rok zamudil, javnemu uslužbencu, ki bi sicer izpolnjeval pogoje za prenehanje pogodbe o zaposlitvi po prvem odstavku 188. člena ZUJF, sploh ne bi bilo mogoče izdati sklepa o prenehanju pogodbe o zaposlitvi. Nepravilno stališče tožnice v zvezi s prekluzivnostjo roka iz člena 188/2 ZUJF pa potrjuje tudi tretji odstavek 188. člena ZUJF (kar je sicer ugotovilo že sodišče prve stopnje), ki dopušča možnost dogovora med delodajalcem in javnim uslužbencem o nadaljevanju delovnega razmerja (ne glede na člen 188/1 ZUJF). Če bi želel delodajalec rok iz drugega odstavka 188. člena ZUJF opredeliti kot prekluzivni rok, potem v tretjem odstavku 188. člena ne bi dopuščal možnosti nadaljevanja delovnega razmerja, temveč bi kvečjemu dopustil možnost ponovne sklenitve delovnega razmerja z javnim uslužbencem, ki bi mu na podlagi drugega odstavka 188. člena ZUJF prenehala veljati pogodba o zaposlitvi iz razloga po prvem odstavku 188. člena ZUJF.

8. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek tožnice, da je izpodbijani sklep nezakonit zato, ker je potreba po tožničinem delu pri toženi stranki še obstajala. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v izključni pristojnosti delodajalca, da se odloči, če bo z javnim uslužbencem, ki izpolnjuje pogoje iz prvega odstavka 188. člena ZUJF, sklenil dogovor o nadaljevanju delovnega razmerja. Ocena delodajalca, da tudi brez javnega uslužbenca, ki je že izpolnil pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine, lahko nemotoma zagotavlja delovni proces, ne more biti podvržena sodnemu preizkusu (tako tudi sodba VDSS opr. št. Pdp 415/2014 z dne 8. 5. 2014, opr. št. Pdp 614/2014 z dne 10. 7. 2014, …).

9. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča pa je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da izpodbijani sklep ni nezakonit niti zato, ker je tožena stranka pri njegovi izdaji upoštevala določbo petega odstavka 27. člena ZPIZ-2 (Ur. l. RS, št. 96/2012 in nadalj.) in ne določbo četrtega odstavka 27. člena ZPIZ-2. Peti odstavek 27. člena ZPIZ-2 ureja pridobitev pravice do starostne pokojnine v prehodnem obdobju (od uveljavitve zakona do 31. 12. 2018). Ker je tožena stranka tožnici podala izpodbijani sklep v letu 2014, je sodišče prve stopnje njegovo zakonitost povsem utemeljeno presojalo glede na peti odstavek 27. člena ZPIZ-2. Ker je v postopku ugotovilo, da je tožnica več kot dva meseca pred izdajo izpodbijanega sklepa izpolnila pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine, kot veljajo za moške zavarovance (na podlagi petega odstavka 27. člena ZPIZ-2), je tudi glede navedenega povsem pravilno zaključilo, da je izpodbijani sklep zakonit. Dejstvo, da je ZPIZ-2 v petem odstavku 27. člena uredil pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine v prehodnem obdobju, nikakor ne pomeni, da je ta določba protiustavna, oziroma da bi morala tožena stranka pri ugotavljanju pridobitve pravice do pokojnine za tožnico upoštevati določbo četrtega odstavka 27. člena ZPIZ-2. 10. Neutemeljene pa so tudi obširne pritožbene navedbe tožnice o protiustavnosti prvega odstavka 188. člena ZUJF z ustavo. Skladnost navede določbe z Ustavo RS je presojalo že Ustavno sodišče RS in z odločbo št. U-I-146/2012 z dne 14. 11. 2013 ugotovilo, da je 188. člen ZUJF v neskladju z ustavo, kolikor se nanaša na javne uslužbenke kot ženske zavarovanke, ki še niso izpolnile enakih pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine, kot veljajo za moške zavarovance, medtem ko pa je v preostalem neskladnosti citirane določbe z ustavo ni ugotovilo. Glede na to, da se je na omenjeno odločbo Ustavnega sodišča RS sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe le sklicevalo in se ni podrobno opredeljevalo do navedb tožnice v zvezi z zatrjevano neustavnostjo 188. člena ZUJF, tožnici po ugotovitvi pritožbenega sodišča ni bilo kršeno načelo kontradiktornosti niti načelo enakega varstva pravic. V omenjeni odločbi je ustavno sodišče zavzelo jasno stališče, da diskriminacija na podlagi starosti (ki jo kot kršitev ustavne določbe uveljavlja tudi tožnica v pritožbi) ni neupravičena, če zasleduje ustavno dopusten cilj. Po odločbi ustavnega sodišča je ustavno dopusten cilj za prenehanje pogodb o zaposlitvi javnih uslužbencev, ki izpolnjujejo pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine, tudi preprečitev sporov o tem, če je zaposleni sposoben opravljati delo po določeni starosti. Pri presoji nujnosti izpodbijanega ukrepa pa je potrebno po oceni ustavnega sodišča upoštevati tudi, da je cilj izpodbijane ureditve zaposlovalna politika, katere namen je trajno zmanjšati sredstva za plače v javnem sektorju in obenem dolgoročno vzpostaviti ustrezno starostno strukturo zaposlenih. Prav tako je ustavno sodišče v omenjeni odločbi presodilo, da taka ureditev ni v neskladju niti s prepovedjo diskriminacije na podlagi starosti kot osebne okoliščine, tako da se tožnica v pritožbi neutemeljeno sklicuje tudi na to, da je ta odločba neustavna zato, ker so starejši javni uslužbenci v slabšem položaju od mlajših javnih uslužbencev prav zaradi svoje starosti. Ob upoštevanju navedenega so zato neutemeljene tožničine pritožbene navedbe o protiustavnosti 188. člena ZUJF.

11. Ker je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je bil izpodbijani sklep tožene stranke zakonit, je tožničin tožbeni zahtevek za njegovo razveljavitev zavrnilo, posledično pa je utemeljeno zavrnilo tudi preostali del njenega tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na nadaljevanje delovnega razmerja pri toženi stranki, na reintegracijo k toženi stranki in na priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja od dneva prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi do dneva vrnitve na delo k toženi stranki.

12. Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. in 154. člena ZPP. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.