Jedro

Če je bila prisilna poravnava potrjena pred nastankom izvršilnega naslova, je treba učinke prisilne poravnave upoštevati že v samem izvršilnem naslovu. Naknadno tega dejstva ni mogoče več upoštevati v izvršilnem postopku. Realizacija plačila terjatve tako ni v vsakem primeru podvržena pogojem prisilne poravnave, saj sicer določba tretjega odstavka 64. člena ZPPSL sploh ne bi bila potrebna, temveč bi zadostovali določbi prvega in drugega odstavka 64. člena ZPPSL.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Dolžnica krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje predlog dolžnika za popravo sklepa o izvršbi zavrnilo (1. točka izreka). Zavrnilo je tudi ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi, opr. št. I 2004/01965 z dne

11.1.2005 (2. točka izreka), in predlog dolžnika za odlog izvršbe (3. točka izreka). Odločilo je še, da je dolžnica dolžna povrniti upniku stroške v znesku 82.684,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

21.2.2005 dalje do plačila, v roku 8 dni (4. točka izreka).

Zoper sklep se je dolžnica pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sklep spremeni ali razveljavi in po potrebi vrne zadevo v nov postopek s stroškovno posledico. Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo in pri odločanju bistveno kršilo določila ZPP in ZIZ. Sodišče prve stopnje namreč ni upoštevalo določila 2. odstavka 64. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji, ki določa, da se izvršilni naslovi, ki se nanašajo na terjatve upnikov iz 3. odstavka 59. člena tega zakona, smejo izvršiti nasproti dolžniku samo ob pogojih iz potrjene prisilne poravnave.

Izplačilo terjatve upnika je predmet izvršilnega postopka, in ne pravdnega postopka. Oblikovalni učinek pravnomočno potrjene prisilne poravnave se mora po mnenju dolžnika ustrezno upoštevati tako v pravdnem kot tudi v izvršilnem postopku. Meni, da bi moralo izvršilno sodišče po uradni dolžnosti paziti na pravnomočen sklep o potrjeni prisilni poravnavi zoper dolžnika kot na splošno znano dejstvo in izvršiti sodno odločbo, s katero je ugotovljena terjatev upnika, le ob pogojih iz potrjene prisilne poravnave. V izvršilnem postopku tako predstavljata izvršilni naslov tako pravnomočna sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. IV Pg 11/2003 z dne 22.4.2003, kot tudi sklep Okrožnega sodišča v Novem mestu o potrditvi prisilne poravnave.

Sodišče prve stopnje je s svojo odločitvijo kršilo načelo enakosti pred zakonom in enakega obravnavanja upnikov v postopku potrjene prisilne poravnave. Sodišče prve stopnje tudi ni utemeljilo svoje odločitve o zavrnitvi predloga za odlog izvršbe, zato ima sklep pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. Sodišče le pavšalno meni, da dolžnik ni zadostil nobenemu od navedenih pogojev za odlog izvršbe, ne pove pa, kakšni razlogi so za to podani.

Pritrditev navedbam upnika, da upoštevajoč višino upnikove terjatve glede na obseg dolžnikovega poslovanja, ni verjeten nastanek škode v smislu 1. odstavka 71. člena ZIZ, kaže na to, da sodišče prve stopnje ni presojalo predloga dolžnika za odlog izvršbe, kot mu to narekuje zakon. Pri tem pa je izhajalo le iz glavnice terjatve upnika, ne pa tudi zakonskih zamudnih obresti in v kakšni meri to dejstvo vpliva na poslovanje dolžnika. Dolžnik meni, da upnik z odlogom izvršbe ne bi utrpel nobene škode, dolžnik pa mora zaradi neupravičenega zadržanja sredstev le-ta nadomeščati z najemanjem novih dragih kreditov.

Pritožba je bila vročena upniku, ki nanjo ni odgovoril. Pritožba ni utemeljena.

Pritožba sicer izpodbija sklep sodišča prve stopnje v celoti, vendar ne navaja razlogov glede odločitve sodišča prve stopnje v 1. točki izreka. Pritožbeno sodišče je zato odločitev sodišča prve stopnje v

1. točki izreka preizkusilo le glede kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Pri tem je ugotovilo, da nobena od teh kršitev ni podana.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je sklep o potrditvi prisilne poravnave postal pravnomočen 30.11.1998, sodba, ki predstavlja izvršilni naslov v tem postopku, pa je bila izdana 22.4.2003. Vprašanje je torej, kako prisilna poravnava vpliva na izvršilni naslov, ki ga je upnik pridobil po sklenitvi prisilne poravnave.

Zakon o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (v nadaljevanju ZPPSL) v tretjem odstavku 59. člena določa, da ima potrjena prisilna poravnava pravni učinek tudi proti upnikom, ki se niso udeležili postopka, ter proti upnikom, ki so se postopka udeležili, pa so bile njihove terjatve prerekane, če se naknadno ugotovijo. Vendar pa ta določba ne ureja vprašanja, kakšen učinek ima potrjena prisilna poravnava na izvršilne naslove. To vprašanje namreč ureja 64. člen ZPPSL. Tako kot prvi odstavek 64. člena ZPPSL se tudi drugi odstavek istega člena, na katerega se sklicuje pritožba, nanaša le na izvršilne naslove, ki so jih upniki pridobili pred začetkom postopka prisilne poravnave. Pri tem se prvi odstavek nanaša na terjatve, ugotovljene v sklepu o potrditvi prisilne poravnave (3. točka drugega odstavka 59. člena ZPPSL), drugi odstavek pa se nanaša na vse druge terjatve, za katere učinkuje prisilna poravnava, s tem da je prišlo do prisilne poravnave po nastanku izvršilnega naslova (tretji odstavek 59. člena ZPPSL). V prvem primeru izvršilni naslovi glede na dolžnika izgubijo pravno moč, saj ne moreta obstajati dva izvršilna naslova, medtem ko se v drugem primeru lahko izvršilni naslovi izvršijo nasproti dolžniku samo ob pogojih iz potrjene prisilne poravnave. V slednjem primeru bi v izvršilnem postopku prišli do enakega rezultata z ugovorom, ki bi ga dolžnik uveljavljal na podlagi določbe 8. točke prvega odstavka 55. člena ZIZ. Situacijo, ko upnik še ne razpolaga z izvršilnim naslovom v času, ko je bila prisilna poravnava potrjena, pa ureja tretji odstavek 64. člena ZPPSL. V tem primeru mora sodišče, ki odloča o sporu, upoštevati učinke potrjene prisilne poravnave, in sicer tako, da ugotovi obstoj sporne terjatve, dolžniku pa naloži plačilo v skladu s pogoji iz potrjene prisilne poravnave. Učinke potrjene prisilne poravnave je treba torej upoštevati že v samem izvršilnem naslovu.

Napačno je torej stališče pritožnice, da je realizacija plačila terjatve v vsakem primeru podvržena pogojem prisilne poravnave, saj sicer določba tretjega odstavka 64. člena ZPPSL sploh ne bi bila potrebna, temveč bi zadostovali določbi prvega in drugega odstavka

64. člena ZPPSL. Sodišče prve stopnje je zato glede na navedeno pravilno zaključilo, da ni možen ugovor dolžnice po 8. točki prvega odstavka 55. člena ZIZ, po kateri lahko dolžnik uveljavlja ugovor prenehanja terjatve samo v primeru, če je terjatev prenehala na podlagi dejstva, ki je nastopilo po izvršljivosti odločbe ali pred tem, toda v času, ko dolžnik tega ni mogel uveljavljati v postopku, iz katerega izvira izvršilni naslov. Dolžnica bi namreč dejstvo potrjene prisilne poravnave še lahko uveljavljala v pravdi, iz katere izvira izvršilni naslov.

Neutemeljeni pa so tudi očitki pritožbe, ki se nanašajo na odločitev o predlogu za odlog izvršbe. Sodišče prve stopnje je utemeljilo svojo odločitev, sklep namreč vsebuje razloge o odločilnih dejstvih, zato ga je tudi mogoče preizkusiti. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključki sodišča prve stopnje, da škoda, kot jo dolžnica zatrjuje v predlogu za odlog izvršbe, ne ustreza standardu nenadomestljive škode po prvem odstavku 71. člena ZIZ. Pravnorelevantna škoda, kakršna se zahteva za odlog izvršbe, namreč ne more biti direktno v izpolnitvi same obveznosti. Vsaka izvršba ima namreč za dolžnika določene posledice.

Zato so tudi nerelevantne pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje pri višini škode ni upoštevalo zakonskih zamudnih obresti, temveč je upoštevalo zgolj glavnico. Poleg tega pa je še dodati, da glede na dejstvo, da je ugovor dolžnice pravnomočno zavrnjen, dolžnici ne bodo odtegnjena finančna sredstva brez pravnega naslova, na čemer dolžnica sicer gradi svoj predlog za odlog izvršbe.

Ker glede na navedeno pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa niso podani razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo ter sklep v celoti potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Ker dolžnica s pritožbo ni uspela, je dolžna kriti svoje pritožbene stroške (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP in 15. členom ZIZ).