Jedro

Tretji odstavek 64. člena ZPPSL se nanaša na tiste terjatve, ki v sklepu o potrditvi prisilne poravnave niso bile ugotovljene niti ni upnik v zvezi z njimi pred potrjeno prisilno poravnavo pridobil izvršilnega naslova. Sklep o potrditvi prisilne poravnave v tem primeru nima moči pravnomočne odločitve, ampak ima le ustrezne materialnopravne učinke. Ker je potrjena prisilna poravnava dejstvo, ki v postopku, v katerem se ugotavlja obstoj terjatve upnika, že obstaja, velja pravilo, da se mora stranka, ki ima za to pravni interes, nanj sklicevati že v samem postopku za ugotovitev obstoja terjatve (prvi odstavek 7. in 212. člen ZPP), ne pa morda šele v obliki opozicijskega ugovora v izvršilnem postopku.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Dolžnik mora upniku povrniti 432,37 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 9. dneva od vročitve sklepa dolžniku.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo dolžnikov ugovor zoper sklep o izvršbi z dne 11.1.2005, opr. št. I 2004/01965. Ker je sklep o potrditvi prisilne poravnave postal pravnomočen 30.11.1998, sodba, ki predstavlja izvršilni naslov v izvršilnem postopku, pa je bila izdana 22.4.2003, je ocenilo, da je imel dolžnik možnost uveljavljati dejstvo pravnomočno potrjene prisilne poravnave že v pravdnem postopku.

Sodišče druge stopnje je pritožbo dolžnice zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Zoper ta sklep je Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti. Uveljavlja razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, naj Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, sklepa sodišč prve in druge stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Izvršilni postopek se je začel na podlagi izvršilnega predloga, ki ga je upnik vložil 28.12.2004. Izvršbo je predlagal na podlagi pravnomočne sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 22.4.2003, opr. št. IV Pg 11/2003. V postopku prisilne poravnave je bil zoper dolžnika izdan sklep o potrditvi prisilne poravnave z dne 17.11.1998, opr. št. St 7/98, ki je postal pravnomočen 30.11.1998. Po tem sklepu je upnik uvrščen v peti poplačilni razred in ima pravico do poplačila v višini 22 % terjatve na dan začetka prisilne poravnave z odlogom enega leta brezobrestno. V obravnavani zadevi si konkurirata načelo Zakona o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 3/07- ur. p. b., ZIZ), po katerem mora izvršilno sodišče pri dovolitvi izvršbe upoštevati izvršilni naslov, in načelo insolvenčnega prava, ki določa, da mora biti pravni položaj vseh upnikov v postopku prisilne poravnave enak (prvi odstavek 10. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji, Uradni list RS, št. 67/93 - 58/03, ZPPSL). Z začetkom postopka prisilne poravnave nastopijo tudi materialnopravne posledice, katerih namen je zagotoviti enakomerno in sočasno poplačilo upnikov. Tretji odstavek 64. člena ZPPSL v zvezi s tretjim odstavkom 59. člena ZPPSL določa, da ima potrjena prisilna poravnava pravni učinek tudi proti upnikom, ki se niso udeležili postopka. V povezavi z načelom paritete upnikov je treba to določbo razlagati tako, da prisilna poravnava zavezuje vse upnike, ki so ob začetku postopka prisilne poravnave (36. člen ZPPSL) imeli terjatev do stečajnega dolžnika. Iz izvršilnega naslova v sodnem spisu je razvidno, da upnikova terjatev izvira iz licenčne pogodbe z dne 14.5.1989, zapadla pa je 31.12.1993. Izvršilno sodišče bi zato moralo dovoliti predlagano izvršbo tako, da bi poleg pravnomočne sodbe upoštevalo tudi sklep o potrditvi prisilne poravnave, saj ima glede terjatve, ki je obstajala v času pravnomočnosti tega sklepa, moč izvršilnega naslova. Ugovorni razlogi, ki preprečujejo izvršbo, so v 55. členu ZIS le primeroma našteti, zato sta sodišči nepravilno uporabiti materialno pravo, ko sta šteli, da dolžnikov ugovor zoper sklep o izvršbi ni utemeljen.

Po določbi 375. v zvezi z drugim odstavkom 391. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 36/04 - ur. p. b., ZPP) je bila zahteva za varstvo zakonitosti vročena pravdnima strankama. Dolžnik nanjo ni odgovoril. Upnik v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti predlaga, naj jo Vrhovno sodišče zavrne. Poudarja, da upnikova terjatev v sklepu o potrditvi prisilne poravnave zoper dolžnika ni bila ugotovljena, zato ta sklep zanj ne more imeti moči izvršilnega naslova. Dolžnik se lahko sklicuje na prenehanje terjatve le na podlagi tistega dejstva, ki je nastopilo po izvršljivosti odločbe ali pred tem, toda v času, ko dolžnik tega ni mogel uveljavljati v postopku, iz katerega izvira izvršilni naslov. Iz tretjega odstavka 64. člena ZPPSL izhaja, da mora biti dejstvo prisilne poravnave, torej dolžnost toženca plačati terjatev pod pogoji prisilne poravnave, v pravdnih postopkih, ki tečejo zaradi plačila terjatev, ki so nastale do dneva začetka postopka prisilne poravnave, pravdni postopki pa v času pravnomočnosti sklepa o potrditvi prisilne poravnave še niso zaključeni, razvidno iz samega izreka sodne odločbe.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Okrožno sodišče v Novem mestu je s sklepom z dne 17.11.1998, opr. št. St 7/98, ki je postal pravnomočen 27.11.1998, potrdilo prisilno poravnavo med dolžnikom in njegovimi upniki. Potrjena prisilna poravnava ima pravni učinek (znižanje in/ali odložitev izpolnitve dolžnikovih obveznosti) nasproti vsem upnikom, katerih terjatve so nastale do začetka postopka prisilne poravnave. Ni sporno, da je upnikova terjatev nastala do začetka postopka prisilne poravnave, saj izvira iz licenčne pogodbe z dne 14.5.1989 in je zapadla 31.12.1993. Glede na določbo tretjega odstavka 59. člena ZPPSL tudi ne more biti dvoma, da ima potrjena prisilna poravnava učinek tudi proti upnikom, ki se niso udeležili postopka prisilne poravnave, ter proti upnikom, ki so se postopka sicer udeležili, pa so bile njihove terjatve prerekane, če se naknadno ugotovijo. Na podlagi zahteve za varstvo zakonitosti pa se je postavilo vprašanje, kateri so tisti izvršilni naslovi, ki se nanašajo na terjatve upnikov, ki, časovno gledano, zaradi sklepa o potrditvi prisilne poravnave izgubijo svojo pravno moč.

Odgovor je treba iskati v določbah 64. člena ZPPSL, izhajajoč pri tem iz pravilnega pojmovanja časovnih meja pravnomočnosti. V prvem in drugem odstavku 64. člena ZPPSL ureja usodo izvršilnih naslovov, ki so jih upniki pridobili pred začetkom postopka prisilne poravnave. Ker ima sklep o potrditvi prisilne poravnave moč izvršilne listine (prvi odstavek 61. člena ZPPSL), prejšnji izvršilni naslovi izgubijo pravno moč (prvi odstavek 64. člena ZPPSL) oziroma se učinki izvršilnega naslova omejijo v skladu s pogoji potrjene prisilne poravnave (drugi odstavek 64. člena ZPPSL). Do enakega rezultata bi izvršilnem postopku privedel tudi ugovor, ki bi ga dolžnik uveljavljal na podlagi 8. točke 55. člena ZIZ. Pravnomočen sklep o potrditvi prisilne poravnave je namreč tisto pravno dejstvo, ki je nastopilo po izvršljivosti odločbe ali pred tem, toda v času, ko dolžnik tega ni mogel uveljavljati v postopku, iz katerega izvira izvršilni naslov, zato terjatev na njegovi podlagi preneha v deležu, ki presega delež poplačila po potrjeni prisilni poravnavi.

Tretji odstavek 64. člena ZPPSL pa se nanaša na tiste terjatve, ki v sklepu o potrditvi prisilne poravnave niso bile ugotovljene niti ni upnik v zvezi z njimi pred potrjeno prisilno poravnavo pridobil izvršilnega naslova. V teh primerih ugotovi sodišče obstoj sporne terjatve in naloži dolžniku plačilo v skladu s pogoji iz potrjene prisilne poravnave. Sklep o potrditvi prisilne poravnave torej nima moči pravnomočne odločitve, ampak ima le ustrezne materialnopravne učinke. Ker je potrjena prisilna poravnava dejstvo, ki v postopku, v katerem se ugotavlja obstoj terjatve upnika, že obstaja, velja pravilo, da se mora stranka, ki ima za to pravni interes, nanj sklicevati že v samem postopku za ugotovitev obstoja terjatve (prvi odstavek 7. in 212. člen ZPP), ne pa morda šele v obliki opozicijskega ugovora v izvršilnem postopku (8. točka prvega odstavka 55. člena ZIZ). Ker dolžnik v predhodnem gospodarskem sporu ni zadostil trditvenemu bremenu in se skliceval na potrjeno prisilno poravnavo, sta sodišči prve in druge stopnje ravnali pravilno, ko sta njegov ugovor zavrnili, saj se ne nanaša na dejstvo, ki bi nastopilo po izvršljivosti odločbe, ali pred tem, toda v času, ko dolžnik tega ni mogel uveljavljati v postopku, iz katerega izvira izvršilni naslov.

Ker kršitve, ki jih uveljavlja Državno tožilstvo v zahtevi za varstvo zakonitosti, niso podane, je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo (drugi odstavek 391. v zvezi z 378. členom ZPP).

Dolžnik mora v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP upniku povrniti stroške, ki so mu nastali z odgovorom na zahtevo za varstvo zakonitosti, obsegajo pa nagrado za odgovor, poročilo stranki in manipulativne stroške.